Dela je prispevalo sedem mednarodnih umetnikov, njihove izdelke pa je v ljubljansko galerijo postavil kustos Noel Kelly. Kakšne izdelke so ustvarili Mark Clare, Gordon Dalton, Julian Dashper, Karen Henderson, Melvin Moti, Vanessa O´Reilly in Alen Phelan, je bilo mogoče videti že na odprtju razstave Oh let me see your beauty when the witnesses are gone 22. 2.

Kelly, ki ne mara besede kustos, ker je prepričan, da vedno manj ljudi ve, kaj dejansko pomeni, sicer živi in dela na Irskem, pripravlja pa tudi razstave v tujini, kar dokazuje tudi njegovo delo v Ljubljani. Po obisku "njegove" razstave naj bi se gledalci začeli spraševati, kako dojemamo lepo z vidom, sluhom in razumom.

K temu spodbujajo dela vseh sodelujočih umetnikov. Karen Henderson je v svoj del vključila špansko steno in premične plošče, ki odpirajo različne vidike in možnosti pogleda na razstavo. Phelan je ustvaril delo Nemo ponavljanje z Melom in Joem, ki se slepeče lesketa, kot bi se premikalo. Prek njega spoznamo, kako se osamljena oseba skuša prilagoditi novi resničnosti vsakdana in upreti norosti priseljenskega življenja.

Clare pod krinko resne antropološke raziskave duhovito tematizira svojo vlogo dominantnega heteroseksualnega moškega. Moti je postavil t. i. Črno sobo, v kateri visijo slike Pompejev, po njej pa se sprehaja tudi kamera in ustvarja trenutke teme in svetlobe. Dalton je gotovo najbolj romantičen od vseh umetnikov - vsakdanje oziroma najdene predmete postavi v absurdno in lažno ravnotežje, ki nas izzove, da razmislimo, kako dojemamo njihovo lepoto, saj se njihova preprostost upira potrebi po kompleksnem razumevanju, umetnika predstavljajo v Škucu.

Dashper obiskovalce spravlja v depresijo, ko z Nove Zelandije telefonira ob različnih urah. Ker se ne moremo oglasiti, izgubimo trenutek, ko bi se lahko pogovarjali s prihodnostjo, saj je Nova Zelandija 11 ur pred nami. Vanessa O’Reilly pa je 12 dni živela med Ljubljančani, z njimi jedla in se pogovarjala, nato pa v zvočnem delu povzela svoje vtise.