Kako sta bili njuni življenji povezani ali nepovezani, bo razkril dokumentarni film režiserja in scenarista Amirja Muratovića Fabiani : Plečnik, ki bo na ogled jutri na 1. programu Televizije Slovenija ob 19.55 uri. Pri nastajanju dokumentarnega filma, ki je deloma tudi igran, so sodelovali direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, avtor glasbe Borut Kržišnik, interpreti besedil Borut Veselko, Boris Mihalj, Kristijan Muck in Judita Zidar ter mojstri zvoka Marko Tajić, Frane Povirk, Franci Velkavrh, Samo Kozlevčar, Brane Atanaskovič, zvokovno pa ga je obdelal Robert Sršen.

Malo starejši Maks Fabiani je Ljubljano najbolj zaznamoval s svojimi urbanističnimi načrti, ki so nastali po poteresu leta 1869. Zarisal je ring, določil pogled na grad, predlagal prestavitev pokopališča in železniške postaje; Plečnik pa je njegove ideje pogosto udejanjil. Prvič sta se mojstra srečala v ateljeju Otta Wagnerja, kjer je bil Fabiani Plečnikov mentor.

Njuno "rivalsto" pa se je začelo z natečejem za Gutenbergov spomenik na Dunaju, za katerega sta oba dobila enakovredno nagrado, izvedba je bila Fabianijeva, Plečnik pa je mu je povrnil z Zacherlovo palačo. Splet naključij je arhitekta pogosto popeljal na iste prostore in namenil podobno usodo njunim stavbam.

Udobje: asketizem
A največja slovenska arhitekta sta si bila popolnoma različna; Fabiani je bil uživač in svetovljan, Plečnik pa je živel skromno asketsko življenje. Fabiani je po prvi svetovni vojni je zapustil mesto na dunajski tehnični univerzi, da bi pomagal pri obnovi porušenega Posočja, medtem ko je Plečnik trikrat zaprosil za profesuro na dunajski univerzi.

Tudi njuna naročila so prihajala iz različnih krogov, Fabianieva estetika je ugajala bolj liberalnim naročnikom, Plečnikova pa katoliškim; kajti Plečnik je s svojim delom zavračal moderno, bil pa je mojster dekoracije, Fabiani pa je vedno znova iskal sodobne konstrukcije in materiale ter vgrajeval naprave udobja.