Dušan Merklin se je v klubski sobi trnovskega kulturnega hrama predstavil s svojimi Prebliski - serijo črnobelih portretov slovenskih likovnih umetnikov, ki so nastali v fotografski tehniki, imenovani sendvič. Razstavljene fotografije sanjsko umetniško vizijo prepletajo z resničnostjo, umetnostnemu zgodovinarju Boštjanu Sokliču pa se je ob Merklinovi razstavi porodila zanimiva primerjava: umetnikov sistem ustvarjanja se po njegovem okvirno sklada s tezo Marcela Duchampa. Ta je trdil, da vloga umetnika pravzaprav sploh ni v tem, da producira neke povsem nove umetniške organizme, temveč, da izbira potrebne elemente za svojo kreacijo, jih spaja in prilagaja svojemu idejnemu konceptu.

Fotografija je vredna tisoč besed
Zasidran med klasičnimi fotografskimi žanri in sodobnostjo Merklin vseskozi raziskuje, preverja in išče nove izrazne poti. Fotografija se tako iz dokumenta prelevi v umetniški predmet, fotografovo delo pa v preprost, a domiseln in bogat konceptualni postopek. Dela Dušana Merklina - Micka so v svojem jedru pravzaprav razosebljena in rahlo odmaknjena od resničnega življenja, ugotavlja Soklič, ki opaža tudi, da se uporabljeni liki v novem kontekstu preobražajo zgolj v akterje fotografove čisto osebne pripovedi, asociacije, ki nam jih mogoče (slučajno ali pa tudi ne) vzbuja njihova prepoznavnavnost, pa dopolnjujejo in krepijo vtis doživljanja. Naloga gledalca je, da si po svoje razlaga dramatične zgodbe, ki jih Mick niza v enovito konceptualno celoto, srečanje sarkazma s humorjem in glamurja z undergroundom.