In tudi v vsakem posamičnem časovnem intervalu - naj je še tako ozek - ne obstaja dokončen definicije lepega. Tudi sedmerica umetnikov, ki se predstavlja na razstavi z naslovom Oh, Let Me See Your Beauty, When the Witnesses Are Gone, je zavzela različen odnos do lepega. Mark Clare, Gordon Dalton, Julian Dashper, Karen Henderson, Melvin Moti, Vanessa O'Reilly in Alen Phelan, katerih dela bodo na ogled do 16. marca, skozi različne medije izražajo svoj pogled na moč čustev, spoznanja, intuicije in razmišljanja o lepem.
Alan Phelan je z delom Nemo ponavljanje z Melom in Joejem, ki predstavlja postavo s slušalkami, ki na vrhu avtobusa brezglavo ponavlja stavke, predvajanje na tabloidni readijski postaji, izpostavil fenomen brezglavega posnemanja, ki je pravzaprav glavno gonilo modne industrije in industrije lepote nasploh. Več upanja v avtonomnost posameznika izraža postavitev Vabnesse O'Reilly. O'Reillyjeva je 20 dni živela med Ljubljančani, s svojo instalacijo pa izraža možnost permutacij znotraj občega modernega sloga. Vnos lokalnih in tradicionalnih prvin je tisti, ki omogoča obstanek več različic lepote.
Sporočilno skoraj povsem nedoločljiv izdelek je priskrbel Melvin Moti. V njegovi Črni sobi se kamera sprehaja po stenah, okrašenih s slikami Pomepejev, podobe pa spremlja predvajanje intervjuja z Robertom Desnosom o nadrealističnih eksperminetih v zvezi z lucidnim sanjanjem. Rojen pod nesrečno zvezdo Gordona Daltona izraža večno stremljenje številnih po doseganju lastne izjemnosti in odličnosti, ki pa mu pogosto sledi padec nazaj v povprečnost. Tu je še delo Klic iz prihodnosti Juliana Dashperja, ki opozarja na omejenost komunikacije sodobnega človeka in njegovo s tem pogojeno nezmožnost "poslušanja" prihodnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje