Oglas
Dogodek Ognjena kartuzija je poustvaril napad Turkov, ki so se pred 476 leti skušali polastiti bogatega kartuzijanskega zaklada. Prireditev zavoda Moj Aron povezuje 265 kostumiranih igralcev iz 9 evropskih držav. Turkom so se smeli pridružiti tudi obiskovalci. Ob koncu dogajanja je bilo namreč na sporedu iskanje kartuzijanskega zaklada, pri katerem je sodelovalo tudi občinstvo.
Boji kot v hollywoodskih filmihTurški pohlepneži pa niso bili edini nosilci dogajanja. Prireditev Ognjena kartuzija je ponudila tudi srednjeveško tržnico, predstavitev navad in življenja menihov ter predstave žonglerjev, požiralcev ognja, trebušnih plesalk in drugih, ki so bili del 'inventarja' vsakega pravega srednjeveškega semenjskega dneva. Seveda je bil prisoten tudi spektakelski moment. Tega so zagotovili mečevalci in 'jeznoriteži', ki so se zapletli v pretepe ob tabornih ognjih. Sliši se nič kaj posebnega, vendar pa je za 'akcijo' poskrbelo češko združenje srednjeveškega mečevanja Merlet, ki je uspešno nastopilo že tudi v več hollywoodskih filmih.
Nič ne bo izmišljeno ali privlečeno za lase
Namen tokratne dogodivščine v organizaciji zavoda Moj Aron, začetnika srednjeveških iger v Sloveniji, je širjenje vedenja o kulturnem dragulju Žička kartuzija. Zavod si prizadeva za čim bolj avtentičen prikaz zgodovine, zato se po nasvete obrača tudi k zgodovinarjem, kot je priznani slovenski poznavalec gradov in življenja v njih Ivan Stopar.
Žička kartuzija je bila več stoletij eden najpomembnejših samostanskih kompleksov ne le na ozemlju današnje Slovenije, pač pa tudi širšega srednjeevropskega območja. Okoli leta 1160 jo je ustanovil štajerski mejni grof Otokar II. Traungauski. Žiče so bile eden sploh prvih kartuzijanskih samostanov, ki so v Evropi zrasli po ustanovitvi kartuzijanskega meniškega reda leta 1084. Arhitekturno sledi vzoru matičnih francoskih kartuzij - postavljena v dolini ob tekoči vodi je razdeljena v dve ločeni naselbini, v bratovski samostan s cerkvijo in v redovno hišo, namenjeno patrom - in je eden najboljših primerov srednjeveške samostanske arhitekture.
Od ponosnega samostana do vira za gradbeni material
Samostan je leta 1190 posvetil oglejski patriarh, prva kriza pa ga je doletela med reformacijo, ko je bil opuščen. V protireformaciji so samostan obnovili, dokončno pa je bil odpravljen z odlokom razsvetljenega avstrijskega cesarja Jožefa II. Kasneje so propadajoče objekte med drugim uporabljali kot vir gradbenega materiala, zavedanje o njihovem pomenu pa se je zares uveljavilo šele v zadnjih desetletjih 20. stoletja. Z obnovo so skušali kompleksu delno vrniti prvotno podobo in ga obvarovati pred nadaljnjim propadanjem. K zavedanju o pomenu tega objekta, s tem pa tudi k večjim možnostim za njegovo ohranitev, prispevajo tudi dogodki, kot je Ognjena kartuzija, saj širijo zavedanje o tem zgodovinskem in kulturnem spomeniku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje