Vseh enajst pesmi je prežetih z zvoki akustične kitare in grenkosladkim vonjem po New Yorku. Sveži kitarski rifi se postavljajo od bok še enemu newyorškemu kronistu, Louju Reedu, dodatki godal, elektronske atmosfere in spremljevalni vokali pa se prelivajo prek meja običajnega folkovskega obsega. Preteklost se meša s sodobnostjo, javno z zasebnim, znani zvoki z novimi. Intenzivna osebnoizpovedna besedila pa bolj spominjajo na kratke pripovedi, kot pa na običajne glasbene tekste.

V izdelku je očitno zaznavno Vegino stremljenje h kvaliteti in ne kvantiteti.

Ocena: 4, piše: Maja Isakovič.