Že naslov razstave, ki jo bodo odprli 29. 9. ob 18.00, pove, da bodo na ogled dela, kjer se je slikar posvečal tradicionalni motoviki. Krajina in tihožitja sta bila vse do 19. stoletja obravnavana kot manjvredni motiviki, - prvo mesto so namreč zasedale historične podobe - vse do današnjih dni pa sta ostala priljubljeno polje umetnikovih tako likovnih kot vsebinski raziskovanj.
Butina ostaja v svojih delih zvest realizmu, ki ga dopolnjuje z nekoliko sodobnejšo potezo. Njegove krajine so lahko izseki iz narave, kjer se v podobah vasi in hišk vidijo še sledi nekega življenja ali pa osamljene podobe morskih skal, kjer ni najti nobenega živega bitja več. Ob tem ostaja slikar zvest premišljeni potezi, s katero obravnava izbran pogled v naravo oziroma tihožitje.
Milana Butino (1923 –1999) je delovanje med drugim pripeljalo v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je med letoma 1950 do 1970 deloval kot scenograf, do leta 1975 je poučeval na Srednji šoli za oblikovanje, nato kot docent za likovno teorijo in metodiko na Akademiji za likovno umetnost, univerzitetno kariero pa je končal kot redni profesor za likovno teorijo na Oddelku za tekstilno tehnologijo FNT.
Svoje slikarske stvaritve je predstavljal na 30 samostojnih in 29 skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Napisal je tudi več knjig s področja likovne teorije in estetike, med katerimi velja omeniti zlasti temeljno likovnoteoretsko delo na Slovenskem Slikarsko mišljenje. Butina je avtor več kot 90 scenografij in kostumografij za slovenska gledališča, film in televizijo. Leta 1985 je za svoje delo prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje