Rezime režiserja Michaela Baya, ki se je pred filmi uril v snemanju glasbenih in reklamnih spotov, stoji na trhlih nogah. Predvsem zato, ker v svojih filmih daje prednost izredno kinetični vizualni podobi pred vsebino in liki. Kljub temu pa so vsi njegovi filmi (Bad Boys, The Rock, Armageddon, Otok), z izjemo Pearl Harborja, presenetljivo gledljivi, čeprav plehki.

In Transformerji niso nič drugačni. Nastavek za razmerje med glavnim junakom Samom (Shia LaBeouf) in mično sošolko Mikaelo (Megan Fox) komično obeta, vendar se po prihodu robotov povsem izgubi. Zlasti pri skupni dolžini slabih dveh ur in pol, kar je za tako plehek film odločno preveč. Nič nimam proti bombastičnim prizorom gladko vkomponiranih posebnih učinkov, v katerih se spektakularno spopadejo dobri in slabi Transformerji. A kaj, ko sem ob koncu poletja mešal tovornjakarske prizore z Umri pokončno 4. Transformacija robotov mi je namreč ostala v boljšem spominu kot pa vse ostalo.

Izdelovalec igrač Hasbro v naših krajih ni bil nikoli splošno znan, zato se ne čudite, če za robote, ki se spremenijo v vsakdanje avtomobile, še niste slišali. Meni je bolj znana japonska animirana različica. Vsem pomanjkljivostim navkljub pa sem v sebi našel desetletnika in se ob filmu zabaval, za kar ima nedvomno nekaj zaslug tudi producent Steven Spielberg.

Ocena: +3; piše: Uroš Šetina