Vzorci, značilni za turške kilime, naj bi izvirali iz neolitika oziroma mlajše kamene dobe. Foto: Narodna galerija
Vzorci, značilni za turške kilime, naj bi izvirali iz neolitika oziroma mlajše kamene dobe. Foto: Narodna galerija
Kilimi so bili značilni predvsem za ruralno okolje, v katerem so živeli nomadi, vozlane preproge pa so bile del kulture urbanega okolja. Foto: Narodna galerija
Kilimi, razstavljeni v Narodni galeriji, prihajajo iz zasebne zbirke Ayana in Brigitte Gülgönen. Foto: Narodna galerija

Na ogled je namreč razstava kilimov, tkanih preprog, ki veljajo za eno ključnih posebnosti kulturne dediščine ljudstev, ki tvorijo turški narod, poznajo pa jih tudi druge kulture, katerih predstavniki so nekoč živeli na ozemlju Osmanskega cesarstva. Narodna galerija prikazuje 25 anatolskih kilimov, ki so nastali od poznega 17. do sredine 19. stoletja. Kilimi so dragocen dokument zgodovine turške kulture predvsem zato, ker teoretiki pri tkanju kilimov uporabljene vzorce povezujejo z ornamentiko neolitika. To naj bi bili vzorci, ki so jih oblikovali že kamenodobni ljudje, ko so se pojavile prve statve.

Odprava statusa cenenih preprog
Kilimi dolgo časa niso privlačili zbirateljev. Veliko bolj cenjene so bile vozlane preproge, katerih izdelava je bolj zapletena in zamudna. Označevali so jih celo kot cenene ali drugorazredne preproge. To se je spremenilo šele v zadnjih tridesetih letih, ko so tudi najlepši primerki kilimov začeli dosegati vrtoglave cene. Pomen kilimov so prepoznale tudi turške državne ustanove, posebej ministrstvo za kulturo in turizem, ki načeloma ne dovoli začasnih izvozov kilimov iz zasebnih zbirk; tudi gre še le za namen razstave. Postavitev v Narodni galeriji je pravi precedens, saj je ministrstvo tokrat povsem prvič dovolilo začasen izvoz kilimov iz zasebne zbirke.

Vsaka regija s svojim vzorcem
Kilimi (znana sta tudi izraza ćilim in kelim) so bili posebnost ruralne kulture turških narodov. Vozlane preproge so bile uveljavljene v urbanem okolju in v dvornih delavnicah, tkane preproge pa so uporabljali nomadi. Čeprav je izdelava tkanih kilimov lažja od izdelave tkanih kilimov, pa so kilimi izredno dragocen izkaz raznolikosti turške vizualne kulture. Uveljavljeni so bili sicer tradicionalni vzorci, vendar pa so obrtniki praviloma improvizirali in tako je skoraj vsak kilim umetnina zase. Značilno je tudi, da so posamezne skupnosti izoblikovale značilne vzorce.

Za domovino kilimov velja Anatolija, razširili pa so se tudi v Iran, osrednjo Afriko, na Kavkaz, v Severno Afriko in Evropo. Slovencem so še posebej znane preproge, ki so jih tradicionalno izdelovali v Sandžaku, Makedoniji in Bosni. Te preproge so se med obstojem skupne jugoslovanske države pogosto znašle tudi v slovenskih trgovinah in na slovenskih tržnicah.