Oglas
Z opero Zlatorog, ki je vse prej kot le preprosta obdelava starodavne pravljice, se je v Trstu rojeni Parma približal slovenskemu nacionalnemu idiomu. Z delom, ki ga v mariborski operno-baletni hiši predstavljajo v režiji Vita Tauferja, je namreč Viktor Parma (1858-1924) ustvaril opero, ki je sledila za tisti čas značilnemu modusu opere evropskih narodov, ki se še niso povsem politično razvili oziroma jim svoje nacionalne samobitnosti še ni uspelo izpričati z ustanovitvijo nacionalne države.
Simon Robinson, scenograf Viktor Bernik, kostumografinja Barbara Podlogar in koncertni mojster Saša Olenjuk. V premierni izvedbi bodo v glavnih vlogah nastopili Matjaž Stopinšek, Sabina Cvilak, Mirjam Kalin, Irena Petkova, Janko Volčanšek, Jaki Jurgec in Sebastjan Čelofiga.Avtohtona pravljica, izražena v zapleteni kompoziciji
Opera Zlatorog v treh dejanjih je zadnje delo Viktorja Parme. Gre za pomembno delo v korpusu slovenske opere, saj v duhu evropske nacionalne romantike obuja avtohtono pravljico, obenem pa z drznim avtorjevim pristopom, ki kulminira v kompleksnejši kompozicijski tehniki, utrjuje med Slovenci zavest, da tudi sami zmorejo ustvariti vrhunska umetniška dela. Kot so zapisali v SNG-ju Maribor, se Parma "ne zadovoljuje več z v jasne točke ujeto šablonsko melodiko in dramaturgijo, prevzeto iz italijanske opere 19. stoletja, temveč išče bolj osebni slog, ki se napaja tudi pri wagnerjanskih idejah". Tako posamezni glasbeni motivi označujejo osebe in posamezne atmosferske slike in orkester je odrešen vloge golega spremljevalca pevcev in se "mestoma razkriva v vsej inštrumentacijski barvitosti, ki je uporabljena v dramaturške namene".
Nemočen človek v kraljestvu belih žena
V glasbi se je Parma ponekod tudi približal slovenskemu ljudskemu koloritu, ki ustreza vsebini. V njenem jedru stoji Janez, arhetip slovenskega junaka. Pravzaprav je kar arhetip nespametnega človeštva vobče, človeštva, ki, zaslepljeno z leskom bogastva, hoče vedno več in več. Tako se tudi Janez kljub svarilu v sanjah poda v kraljestvo sojenic oziroma belih žena, ki ga varuje čreda gamsov z zlatorogom na čelu. Zlatorog je nesmrten, kdor pa mu odvzame zlati rog, so mu odprta vrata do zakladnice pod goro Bogatin. Ta zakladnica Janeza magnetno privlači, kar pa po več peripetijah, v katere se vključi tudi tekma za dekle, plača z življenjem. Zmaga seveda zlatorog, varuh vseh dobrih in plemenitih ljudi, iz čigar kapelj krvi poženejo triglavske rože, ki nemudoma ozdravijo vsakega ranjenca in bolnika, ki jih použije.
Opera Zlatorog tako obdeluje večno aktualne motive pohlepa in jalovega boja zoper vesoljski red, Taufer pa je o delu dejal: "Psihološki oris je zelo natančen in čitljiv. Zlatorog je več kot romantična opera, saj prepričljivo posega tudi v sodobne koncepte." Zaradi njegove brezčasnosti je tudi scenograf Viktor Bernik o svojem pristopu povedal, da je skušal vzpostaviti stik z glasbo in zgodbo in jo postaviti v sodobni čas, saj je tudi po njegovem mnenju obdelava mita Zlatoroga smiselna tudi v sodobnem času.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje