Da sta delo dobro opravila, potrjuje nagrada piranesi za ureditev začasnih prostorov SNG Drame Ljubljana, dodeljena biroju Vidic Grohar Arhitekti.

Tam najdete celo balinarski športni klub Litostroj, Upravo RS za jedrsko varnost, enega od mnogo po mestu razpršenih objektov, v katerih deluje administracija oziroma uprava Republike Slovenije. Tam so tudi družba, ki se ukvarja s športom povezanimi tehnologijami, jezikovna akademija, zasebna fakulteta in tudi razvojni center energetike, ki na neki način vendar priča o tem, kaj se je na lokaciji Litostroja izvorno dogajalo. Poslovno-industrijski sistem Litostroj je bil namreč najbolj znan po izdelavi turbin za hidroelektrarne, po njegovem razpadu leta 1991 pa je na njegovi lokaciji prostore dobilo mnogo zelo različnih podjetij in dejavnosti, nazadnje tudi gledališka.

Nagrada za oblikovanje "prostora v prostoru"
Prav za "zelo prepričljivo preoblikovanje obstoječe industrijske hale iz šestdesetih let prejšnjega stoletja v začasne prostore SNG Drama" je arhitekturni biro Grohar Vidic Arhitekti prejel letošnjo mednarodno nagrado piranesi, ki so jo podelili na Piranskih dnevih arhitekture. Žirija je za projekt nadomestnih prostorov ljubljanske drame ocenila, da avtorji s “prostorom v prostoru” rešujejo sodobne potrebe gledališča. Z lahkimi konstrukcijskimi posegi in prefinjenimi detajli ustvarjajo kontrast med obstoječimi grobimi strukturami in elegantno umeščenimi novimi intervencijami. Različne arhitekturne sekvence oblikujejo novo homogeno celoto.

Naključje je hotelo, da sta bila nagrajenca tudi med predavatelji na Piranskih dnevih arhitekture, tako da so udeleženci konference lahko temeljito spoznali projekt preobrazbe nekdanje industrijske hale v večnamenski prostor, zdaj pa v začasno domovanje ljubljanske Drame.

Kaj ima raca s staro stavbo Drame?
Začnimo z drobno zastranitvijo, ki se navezuje na morebiti celo dokaj kontroverzno izjavo Jureta Groharja. Staro stavbo Drame je namreč označil kot neke vrste "Venturijevo raco". Izraz izvira iz leta 1972 in ga pripisujejo arhitektu Robertu Venturiju, označeval pa naj bi arhitekturo, ki s svojo podobo razkriva namembnost stavb. Vse skupaj naj bi se začelo z Venturijevim "srečanjem" s stavbo kmeta Martina Mauerja iz leta 1931. V kraju Riverhead v zvezni državi New York je Mauer dal zgraditi stavbo v podobi race. In v njej je prodajal race in račja raca. Torej, pogledal si stavbo in vedel, čemu je namenjena.

Tako naj bi bilo tudi v primeru ljubljanske Drame, čeprav je pri stari stavbi treba upoštevati njeno povezavo z obdobjem, ko so se javne stavbe načrtovale v slogu, ki naj bi bil pomenljiv za dejavnost, ki je v njih. Univerze so tako morale posnemati renesanso, ker je tedaj cvetela znanost, za gledališke hiše pa je bil ustrezen bolj radoživi barok. In tudi ljubljansko Dramo označujejo kot neobaročno arhitekturo s secesijskimi prvinami.

Nadomestno bivališče je umeščeno v generičen objekt, ki pravzaprav nima identitete, in je seveda popolnoma drugačno. Da bi torej vedeli, čemu objekt služi, je zdaj na fasadi ob Cesti Alme Karlin, kjer je vhod v veliko dvorano, večkrat ponovljen napis SNG Drama

Skop proračun in grobi materiali
Za trenutek se vrnimo še k omembi grobih struktur. Kot je na Piranskih dnevih arhitekture povedala Anja Vidic, je rešitve pogojeval tudi proračun. Za preureditev nekdanje industrijske hale v večnamenski prostor so imeli namreč na voljo zgolj 200 evrov na kvadratni meter. Zato je tudi prišlo do tega, kar so dobro povzeli organizatorji festivala Odprte hiše: "Projekt zaznamuje izbor grobih materialov – opečnati zidovi, betonske talne plošče, aluminijasta vrata." In nastal je prostor, ki je bil v preteklih letih prizorišče kar nekaj izjemno obiskanih dogodkov, od koncertov elektronske glasbe do arhitekturnega festivala.

Vendar če se vrnemo k zdajšnji uporabi prostorov za potrebe Drame: zanimiva je rešitev z uporabo rdečega tekstila, ki asociira na stereotipno predstavo o gledališčih kot prostorih težkih zaves. In zanimiva je bila tudi razlaga, da naj bi vzpenjanje po stopnicah do vstopa v veliko dvorano ustvarjalo neko "dramo" obiska gledališča; obiskovalca naj bi ambient pripravil na izkušnjo ogleda gledališke predstave.

Zagotovo lahko kot posrečeno rešitev Anje Vidic in Jureta Groharja ocenimo vzpostavitev "zigurata", notranje strukture, kjer danes med drugim prodajajo karte, še malo višje pa najdemo kavarno, ki seveda ne premore šarma izvirne Dramine kavarne in bolj spominja na kavarne v kakšnih visokotehnoloških podjetjih, v katerih zaposleni srkajo "zdrave" napitke. Vendar – arhitekturno gledano – je rešitev dobra.

To velja tudi za veliko dvorano, čeprav ima obiskovalec hitro lahko občutek, da je v kinu in ne v gledališču. Tehnično pa – vsaj po doslej videnem – rešitev ustreza potrebam Drame.

Modularna gimnazija v kraju, v katerem 72 odstotkov površine prekriva gozd
V portoroškem Avditoriju so podelili še nekaj nagrad. Mednarodno priznanje piranesi je za stavbo gimnazije Wienerwald v avstrijskem kraju Tullnerbach prejel biro fasch&fuchs.architekten. Tullnerbach je precej neopazno mestece. Še najbolj je v zavest Dunajčanov vstopilo, ko so leta 1858 do njega zgradili železniško progo in Tullnerbach je postal priljubljen kraj za oddih v zelenem okolju. Kakšno drugo posebnost mesteca pa že težko odkrijemo.

Tu je torej arhitekturni biro fasch&fuchs.architekten zasnoval stavbo gimnazije, v kateri se lahko hkrati šola do 900 dijakov. Objekt je prejel več nagrad tudi v Avstriji, na primer arhitekturno nagrado Spodnje Avstrije, v utemeljitvi katere so poudarili obrtniško in tehnično kakovost rešitve. Žiranti nagrad piranesi pa so ugotovitve povzeli tako: "Modularnost, ki se jasno navezuje na jezik modernizma, zelo prepričljivo strukturira funkcionalna območja znotraj šole. Prednost zasnove je umestitev v prostor ter dobro prilagajanje stavbe okolici. Z oblikovanjem volumna se vzpostavijo velike zunanje terasne površine ter živahen in odprt vstopni prostor šole."

Naj Ferrarčani povedo, skozi kakšen ambient bodo vstopali v staro mestno jedro
Arhitekti iz biroja INOUT architettura pa so morali tesno sodelovati s prebivalci Ferrare. Ti so bili namreč vključeni v razmišljanje o tem, kakšen bi moral biti trg Cortevecchia, da bi jim funkcionalno najbolj ustrezal, obenem pa bi bil v mestu, ki mu očarljivost zagotavljajo številne renesančne palače, pri gradnji katerih je imela veliko besede tudi vplivna plemiška družina Este, ki je mestu vladala med letoma 1240 in 1597, tudi reprezentativen.

Da bi drevesa v urbanem okolju vendar dolgo živela
Trg Cortevecchia ima simbolen pomen tudi zato, ker je vstopna točka v jedro stare Ferrare. Načrtovalci so tako morali imeti v mislih, da je to prostor, ki ga prečka mnogo ljudi, prostor, ki ponuja priložnosti za spontan postanek in dejavnosti, povezane s prodajo hrane in vina. Značaj trga določajo predvsem tlakovana tla in razpršeno zasajena posamezna drevesa, za katera lahko le upamo, da imajo pod tlakom ugodne razmere za razrast korenin, saj vemo, da drevesa v urbanem okolju prav zaradi slabih razmer za rast korenin in črpanje hranljivih snovi redko živijo dlje kot 35 let.

Žirija nagrad piranesi je mislila tudi na slednje in je v utemeljitvi nagrade zapisala: "Ravnovesje med krajinsko ureditvijo, urbanim značajem prostora in kompleksnostjo arheoloških zahtev je doseženo z domiselno zasaditvijo dreves na višji nivo. Trg z 'rastrsko topografijo' odpira možnosti za različne rabe. Uporaba tradicionalnih materialov in tehnik ustvarja dialog z zgodovinskim mestom Ferrare. Žirija je pohvalila premišljeno uporabo deževnice za rast dreves."

Mednaroden, a predvsem srednjeevropsko usmerjen dogodek
Podelitvi nagrad je sledilo odprtje razstave realiziranih arhitekturnih projektov, ki so se potegovali za nagrado in priznanja piranesi. Morda skoraj presenetljivo veliko prostora je na razstavi namenjenega projektom študentov, ki večinoma prihajajo iz srednjeevropske in jugovzhodnoevropske regije. Opazno je razmišljanje v smeri trajnostnega, "zelenega" načrtovanja in tudi razmišljanja o vnovični uporabi obstoječih objektov.

Mednarodno študentsko priznanje piranesi je prejel Luka Mijatović iz Srbije. Njegov projekt nosi naslov Krajine novih navad, njegovo raziskavo javnih prostorov pa je žirija ocenila tako: "Žirija je visoko ocenila avtorjevo reševanje temeljnih arhitektonskih vprašanj na urbanističnem nivoju. Visoko kakovost projekta predstavlja zlasti nov pogled na javni prostor, ki postavlja naravo in grajeno okolje v uravnoteženo razmerje. S premišljeno uporabo čistih geometrijskih oblik zasnova razblinja znane vzorce ulic in trgov ter ustvarja novo vizijo urbanosti."

V predavanju je glavni govornik na konferenci Piranskih dni arhitekture Aleš Vodopivec med drugim citiral finskega arhitekta in oblikovalca Alvarja Aalta. Ta je menil, da so arhitekti "družbeni administratorji". In ob pregledu nominiranih projektov za nagrado piranesi – bilo jih je 52 iz 11 evropskih držav – zlahka dobimo vtis, da mnogo arhitektov (še vedno) verjame, da lahko arhitektura ponudi možnost za korekcijo družbe.

Tudi slovenska selektorica nagrad piranesi 2024 Jana Kocbek je poudarila pomen projektov s socialno noto, nagovor pa sklenila z vprašanjem, ki bi si ga verjetno arhitekti morali postaviti vsak dan znova: "Vprašajmo se, kaj puščamo za seboj."

Več o konferenci in predvsem pogledu Aleša Vodopivca na temo Etika in odgovornost sledi v prihodnjih dneh.