V Angliji je bilo to obdobje tiranskih kraljev, ki ga večina najbolj povezuje z ’grbavcem’ Rihardom III., čeprav to ni nujno najbolj pravilno. V poznem obdobju, ki ga na odru SLG Celje obravnava predstava Pet kraljev: k psihopatologiji neke monarhije (r. Livija Pandur), je šlo tudi za vojno dveh rož, iz katere je kot zmagovita izšla dinastija Tudor. Angleška kraljeva zgodovina je imela tudi pozneje presenetljive trenutke, denimo beg Karla II. Pred Cromwellovo vojsko na evropsko celino, med katerim naj bi se skril v hrast, ki menda še vedno obstaja. A to je bilo že 17. stoletje, ki ga Shakespeare seveda na obravnava.

Odkritje na parkirišču
Časovno predstavo zamejuje Rihard III.. Pred dobrim desetletjem se je o njem veliko govorilo, ko so njegovo okostje izkopali na parkirišču v Leicestru in nato pokopali v tamkajšnji katedrali. Člani združenja dinastije Plantagenet, ki sicer niso krvni potomci Riharda III., so sicer temu nasprotovali in so trdili, da bi moral biti pokopan v Yorku.

Morda bi vrhunec predstave lahko umestili v tretje dejanje, ki obravnava Henrika V., ki velja za velikega bojevnika predvsem v stoletni vojni s Francijo.

Zgodnja Shakespearjeva dela
Tibor Hrs Pandur je besedilo za predstavo Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije napisal na osnovi Shakespearovih kraljevskih kronik. Zanimivo je, da so najprej uprizorili prav kraljeve kronike. Prvo uprizorjeno Shakespearjevo delo naj bi tako bil Rihard III. in sledili naj bi trije deli Henrika VI. Uprizoritve so bile v 90. letih 16. stoletja, ki veljajo za razcvet historične dramatike.

Besedilo Tiborja Hrsa Pandurja, ki ga je režirala Livija Pandur, temelji, kot je zapisano v gledališkem listu, "na dveh tetralogijah ali oktalogiji kraljevskih kronik Williama Shakespeara (Rihardu II., obeh delih Henrik IV., Henriku V., treh delih Henrika VI. in na Rihardu III.). Njegove kronike vključujejo še kralja Johna in Henrika VIII., vseh deset dram pa tvori epski cikel petih generacij, ki ob preizpraševanju legitimnosti oblasti in tedanje politične teologije pokriva eno od najbrutalnejših obdobij angleške zgodovine."

Shakespeare kot inspiracija za sodobnost
Predstava temelji tudi na fragmentih drame, s katero je kanadski dramatik in režiser Olivier Kemeid Shakespearovo oktalogijo prestavil v 20. stoletje in prestavil v severnoameriški kontekst. Gre pravzaprav za historiat vojn v 20. stoletju in tudi vzpona nacionalizma v zadnjih letih. Ali kot povzame Hrs Pandur: "Emeidov Rihard II. pokriva Kennedyjeva šestdeseta leta dvajsetega stoletja, Henrik IV. sedemdeseta, Henrik V. devetdeseta in iraško vojno, Henrik VI. pa afganistansko v dvatisočih, pri čemer njegov Rihard III. preskoči na leto 2015 in z njim kritizira kanadskega medijskega magnata Pierra Karla Péladeauja, tedanjega vodjo quebeške nacionalistične stranke Parti Québécois."

Krutosti srednjega veka
Danes se veliko govori o tem, da naj bi bila sodobna družba razčlovečena in izprijena. A ozrimo se v srednjeveško Anglijo. Leta 1352 so vzpostavili kazen za državno izdajo, ki bi jo lahko prevedli "obešen, vlečen, razčetverjen". To je v resnici pomenilo obešenje skoraj do smrti, odstranitev spolnih organov, razparanje trebuha, obglavljanje in razčetverjenje. To je bila tudi angleška realnost, ko je živel Shakespeare.

Legitimnost oblasti
Tovrstnih brutalnosti v Slovenskem ljudskem gledališču Celje seveda ne vidimo, spremljamo pa obravnavo legitimnosti oblasti. Kljub vrnitvi k izvirnemu Shakespearju je Tibor Hrs Pandur vključil tudi komentarje iz sodobnih politoloških, feminističnih in literarnozgodovinskih teorij. Viri in citati so sicer izjemno raznovrstni, med njimi najdemo celo investicijskega bančnika J. P. Morgana, J. F. Kennedyja in teoretika vojskovanja Carla von Clausewitza.

Vključen je tudi 94. Shakespearjev sonet, ki ga je nemški politični znanstveni Ekkehat Kippendorff interpretiral kot kritiko oblasti. Začne pa se tako: "Kdor ima moč, da rani, a sam tega ne stori, kdor premika druge, sam pa je kot kamen mrzel, neomajen – po pravu milost božjo deduje." Z ozirom na Shakespearjeve kraljeve kronike ni zaman omeniti, da je bil to čas, ko je tudi v Angliji veljalo, da je oblast kralju dana od Boga.

Velik projekt celjskega gledališča
Britanija je Shakespearja vzpostavila za univerzalnega genija. Čeprav se še vedno pojavljajo špekulacije, kdo je v resnici bil. Zagotovo pa je resnica, da je aktualna predstava v Celju velikopotezen projekt Tiborja Hrsa Pandurja in Livije Pandur z najbolj vtis vzbujajočo igro Lucije Harum. Zagotovo pa je treba omeniti tudi scenografijo Marka Japlja in glasbo dua Silence. V vsakem primeru gre za produkcijo, kakršno bi lahko postavili na največjih odrih.