Slovenci pa imamo tudi v tem pogledu srečo. Še več. Našega najstarejšega Slovenca, 106-letnega (in tri mesece povrhu) Nika Dragoša, namreč poleg vsega naštetega odlikuje še to, da je v njegovem življenjepisu pomembno vlogo odigralo tudi delovanje na področju kulture.

Zato je prav, da ob bližajočem se rojstnem dnevu našega pesnika Franceta Prešerna, ki se ga oprijemlje naziv ta veseli dan kulture (letos bo ta v torek, 3. decembra), obnovimo tudi Dragoševo edinstveno življenjsko zgodbo.

Na obrobju Slovenije
Niko Dragoš je kleni Belokranjec. Rodil se je 27. avgusta 1907 v prijazni vasi Griblje ob Kolpi. Vaška babica Marjeta Totter, ki je do tedaj na svet pomagala že številnim dojenčkom v okolici, je bila navzoča tudi pri njegovem rojstvu. Deček je bil, kot kaže, videti zdrav, zato sta ga boter Matija Štrucelj in botra Ana Požek še istega dne odnesla h krstu nekaj kilometrov daleč v župnijsko cerkev sv. Martina v Podzemlju. In tamkaj je novega farana pričakal župnik Jožef Rome, ki mu je podelil prvi sveti zakrament. Po opravljenem obredu je v krstno matično knjigo zapisal dečkovo ime. To, da so ga krstili za Nikolaja, v tistih krajih ni bila redkost. Znani narodoslovec in politik dr. Županič, ki se je v Gribljah rodil dobrih trideset let prej (1876), je bil na primer tudi krščen na ime tega svetnika.

V Gribljah
Griblje, nemško Grüble, so bile kar velika razpotegnjena vas - s samostojno katastrsko občino že leta 1824 -, ki leži ob reki Kolpi. Delile so se na Gornje in Doljne Griblje ter podobno. Nadmorska višina znaša od 151 do 167 metrov.

V času Nikovega rojstva je bilo v vasi nekaj več kot 400 prebivalcev. Nekoliko prej pa so jih ob uradnem štetju zapisali več. Leta 1869 denimo 451, leta 1880 pa že 473. Nato je leta 1890 število padlo na 448, verjetno zaradi izseljevanja v Ameriko, ki se je dogajalo tudi v tem delu Bele krajine (tam sta bila tudi Nikov stric in vaški organist Jakob Totter). No in tudi leta 1900 so našteli manj ljudi - le 441. Letnica 1910 pa jih izkazuje 413.

Vas je s svojo podružnično cerkvijo sv. Vida spadala v štiri kilometre oddaljeni Podzemelj. Do Črnomlja so imeli prebivalci deset kilometrov, do pošte in železnice v Gradacu, ki pa je tamkaj mimo stekla šele leta 1914, pa šest kilometrov. Terasa nad levim bregom reke Kolpe jim je omogočala izredno ugodno lego. Prebivalci so bili v času Nikove mladosti v glavnem kmetje, nekateri pa so imeli tudi nekaj gozda. Dragoševi so imeli denimo v njem štiri parcele, preostale pa po drugem delu vasi. Tako so lahko redili živino. V hlevu so imeli konja in osem glav govedi. Na splošno je bilo njihovo premoženje ocenjeno od četrtine do polovice grunta.

Pri "Hajdečarjevih"
Domačija Ivana Dragoša je našla mesto na enem najlepših delov Gribelj. Na koncu vasi, sredi zelenja, in če so tam mimo kdaj potovali Hrvati, ki so sicer domovali na drugem bregu Kolpe, so ji gotovo pravili "kučica u cviječu".

Družinsko izročilo pravi, da je hiša postavljena na nekdanji graščinski zemlji. Pripadala naj bi gradu Pobrežje blizu Adlešičev. Tamkaj naj bi nekoč delal Nikov daljni prednik, ki je bil sicer po rodu Slavonec. Za svojo pridnost je bil nagrajen z darilom - koščkom zemlje, na katerem si je lahko postavil hišico z gospodarskimi poslopji. Domačija bila večinoma grajena iz lesa, na desnem koncu pa je imela še zidan prizidek. Leseni del je predstavljal dve sobi, eno večjo, drugo manjšo, v katerih so se potem čez dan gnetli prebivalci Dragoševe družine. Ponoči pa so se otroci podali k počitku kar na slamo v bližnjem seniku. Zidani pa so bili tudi tri kleti, hlev in kašča. Domačija in druga poslopja so bili kriti s slamo.

Hišno domače ime je bilo "pri Ajdečarjevih", domnevno naj bi bili znani po tem, da so sejali ajdo. Stavba je nosila hišno številko Griblje 12.

Ajdečarjev ali tudi Hajdečarjev Ivan, rojen leta 1864, se je ob primernem času zagledal v osem let mlajšo Baro – Barbaro Cvitkovič iz vasi Tribuče. Ta kraj je spadal v adlešiško župnijo in tam sta se tudi poročila, saj je bila v tistih krajih navada, da se poroka v nasprotju z večino slovenskih primerov opravi v nevestini župniji.

Zakon Ivana in Bare
Ivanu Dragošu, uradno zapisanemu kot Janezu, in Bari, prav tako uradno Barbari, se je v štiriindvajsetih letih rodilo dvanajst otrok. Prvi je 3. marca 1892 na svet prišel sin Jožef. Dve leti pozneje, januarja 1894, mu je sledil sin Frančišek. Nato so v zaporedju dveh let luč sveta ugledali tudi še Janez (1895), Anton (1897), Matija (1899) in Peter (1901). Šele kot sedmi otrok je pri Dragoševih čez dve leti, 22. januarja 1903, na svet prijokala deklica, ki so ji dali ime Marija. No, in potem se ji je spet skoraj natanko čez dve leti, 12. januarja 1905, pridružila Neža. Težko bi verjeli, a je res – spet čez dve leti, 27. avgusta 1907, se je rodil naš najstarejši Slovenec Niko. Ta pa je potem čez dve leti dobil novo sestrico Ano, ki se je rodila 20. septembra 1909. Po Ani so se starši očitno nekoliko izneverili utečeni navadi in ju je sin Jakob razveselil šele 20. marca 1912. Na koncu pa se je čez štiri leta, že med prvo svetovno vojno, družina povečala še za enega fantina - sina Vinka. Mati Bara pa je tedaj imela že 44 let.
Niko Dragoš se je torej rodil deveti po vrsti in v njegovih krajih je veljalo reklo, da si mora deveti otrok sam iskati srečo po svetu. Stara prerokba se je v njegovem primeru uresničila v pravem pomenu besede.

Mladost
Niko Dragoš pri svojih stošestih letih kar oživi, ko beseda nanese na njegova mlada leta. V svoji knjigi pa je o tem zapisal: "Moj spomin seže do nekako mojega četrtega leta starosti, ko se mi je zgodil, do tedaj najpomembnejši dogodek. Takrat je zbolela moja stara mati po očetu ali pa je bila samo stara, tega ne vem več.

Ker je bilo poletje in v hiši polno muh, sem moral sedeti ob postelji in z zeleno vejico odganjati muhe z njenega obraza, medtem, ko je dremala. Drugi so bili zunaj po raznih opravilih. Ko so se vrnili z njive in so prišli pogledat k njeni postelji, kako se počuti, so ugotovili, da je medtem, ko sem jaz mahal z vejico, že umrla. Drugi so jokali, jaz pa sem bil zadovoljen, ker sem šel lahko ven lovit metulje."

V času tega dogodka je bilo pri Dragoševih rojenih že deset otrok, vendar niso vsi istočasno živeli v tisti majhni leseni hišici. Dva sta umrla že kot dojenčka. Starejši bratje pa so se že počasi odpravljali v uk k različnim mojstrom, saj je bilo po takratnih avstro-ogrskih zakonih znano, da bo kmetijo podedoval le eden izmed otrok. Navadno je bil to najstarejši sin, vendar ker so pri Dragoševih otroci še vedno prihajali na svet, je prvorojenec Jožef, ki je že dopolnil štirinajsto leto, odšel od doma. Izučil naj bi se za sodarja. To je bilo prav v času Nikovega rojstva. Za njim sta se na isto pot podala še druga dva starejša brata Franc in Janez. Vsi so seveda stanovali pri svojih mojstrih, saj kakega podjetja v okolici ni bilo, obrtniki vseh vrst pa so imeli zasebne delavnice, v katerih so zaposlovali pomočnike, ki so jim potem nudili tudi hrano in stanovanje.

Šolar Niko
Ko je bilo Niku šest let, je moral v šolo. Tega pa se je strašno bal, saj ga je Peter, eden izmed starejših bratov, stalno strašil, da imajo učitelji palico, s katero krotijo poredne fantiče. Prvi dan pouka, jeseni leta 1913, je torej hotel ostati kar doma. Skril se je za svinjak in tam ga je odkrila mati, ga umila in pripravila za pouk. Potem pa ga je osebno odpeljala v šolo in ga izročila učitelju Ernestu Šušteršiču. Tudi ta je bil na gribeljski šoli novinec. Nadomestil je nekaj mesecev prej umrlega učitelja Kalana. Mladega Nika Dragoša je najprej potolažil, potem pa mu odredil mesto v razredu. In ker ni bilo nikjer videti zloglasne palice, še najmanj pa v učiteljevih rokah, je Niko upošteval njegov nasvet in potem ostal šoli zvest vsa nadaljnja leta.

Šola v Gribljah
Ker so bile Griblje kar velika vas, je bilo veliko naraščaja. Zato se je sčasoma pojavila potreba po samostojni šoli. To pa ni bilo lahka naloga. Pa je pomagal celo sam presvetli cesar Franc Jožef in leta 1885 za novo šolsko poslopje namenil manjšo vsoto. In čez tri leta so prebivalci že lahko začeli gradnjo. Imeli pa so nesrečo, kajti zgrajeni zid se je kmalu podrl. Zidarju so odvzeli delo in poiskali drugega. Tako so 5. novembra 1889 končno le dočakali slovesen blagoslov novega šolskega poslopja. Prvi učitelj je bil Peter Kambič iz Krasinca še v isti župniji, ki je službo nastopil 29. oktobra 1889. Zdi pa se, da zidovje še ni bilo dovolj osušeno, saj je zbolel in že po nekaj mesecih, 29. januarja 1890, umrl za jetiko. Pa tudi pozneje ni bilo ravno primerno stanovati v tej stavbi, tako da je spomladi leta 1913 tudi učitelj Frančišek Kalan umrl za jetiko in pljučnico.

Gribeljska šola je bila enorazrednica. Imela je le dva prostora. V enem, večjem, je bila učilnica, v drugem pa učiteljevo stanovanje. Pouk je potekal ves dan v več oddelkih, dopoldne in popoldne, vsakokrat po od tri do štiri ure. Ves čas je seveda učil isti učitelj. Učenci so bili razporejeni približno po starosti, učitelj je najprej razložil snov za eno, potem pa še za drugo težavnostno stopnjo. Tako so učenci poslušali kar dva predmeta v eni sami šolski uri.

Cesar kliče
Poleti 1914, ko je Niko Dragoš končal prvi razred gribeljske ljudske šole, pa je izbruhnila velika evropska vojna, ki je sčasoma prerasla v velik svetovni spopad. Ta je v vrtinec počasi potegnil kar tri njegove najstarejše brate. Dvaindvajsetletnega Jožefa so poslali v boj na sever proti Rusom, Franc (letnik 1894) je korakal na jug, malo mlajši Janez (letnik 1895) pa se je moral podati na soško fronto. Kmalu so o njih prišle različne vesti. Jožef se je znašel v ruskem ujetništvu. Franc je kmalu pisal, da se ima dobro in da se bori na srbskem bojišču. Janeza pa so zajeli Italijani in spravili v taborišče na Siciliji.

Vpoklican pa je bil tudi gribeljski učitelj Šušteršič. Pouka je bilo torej konec, vendar ne za dolgo. Dobili so novega učitelja, ki pa je bil veliko slabši od svojega predhodnika. Kadar učenci niso znali poštevanke, jih je vlekel za ušesa. Na koncu pa je njega potegnila oblast. Ne sicer za ušesa, pač pa v vojaške vrste in gribeljski učenci so se lahko za nekaj časa oddahnili.

Kmalu pa so v Gribljah dobili novo učno moč. To je bila Amalija Uršič, mlada Primorka, begunka iz kobariškega kota, ki je morala zaradi bližajoče se fronte z Italijani zapustiti rodne kraje. Bila je dobro izobražena, saj se je šolala tudi v Celovcu, poleg tega pa je bila nadarjena tudi za glasbeno udejstvovanje. Niku pa se je že na začetku nekoliko zamerila, saj mu je zaplenila orglice, ki jih je dobil za birmo. V svoji neprevidnosti jih je namreč nesel v šolo in pokazal svojemu sošolcu. Ta je hotel preveriti, kako zvenijo, in je pihnil vanje. Učiteljica pa je fantičku orglice odvzela in Niko jih ni nikoli več dobil nazaj.

Niko Dragoš je gribeljsko ljudsko šolo obiskoval osem let. Potem pa bi se po zgledu svojih bratov moral podati v uk h kakemu mojstru. Oče Ivan pa je imel z njim drugačne načrte.

Poskusi
Hišni gospodar Ivan Dragoš je za svojega naslednika določil sina Petra, ki je bil rojen leta 1901. Ta fant pa je bil nekoliko bolehen, zato se je oče hotel nekako zavarovati in je tudi Nika obdržal doma. Ta je osnovnošolsko obveznost izpolnil leta 1921. Svetovna vojna je bila že končana in bratje so se tudi že vrnili domov.

Ker pa je hiša že imela določenega naslednika, se je vsak znašel po svoje. Niko bi se tudi rad izučil kake obrti, da bi tudi sam čim prej služil denar in svoj kruh. Oče ga je najprej poslal v uk k nekemu ključavničarju. Ker pa ta ni pokazal prizadevnosti do svojega učenca in ga je uporabljal predvsem za kmečka dela, se je vrnil domov. Ker pa je Niko slišal, da je v Ljubljani mogoče prav lepo živeti, se je sklenil podati v prestolno mesto. Pravili so mu namreč, da v Ljubljani jedo bel kruh, da so lepo oblečeni, da lepo živijo in da jim ni treba zgodaj vstajati, to pa je bila močna vaba za mladeniča. Nekega dne se je navsezgodaj odpravil na vlak. Na pristojni posredovalnici za delo, ki je imela sedež kar v baraki na ljubljanski železniški postaji, so ga poslali kot vajenca, raznašalca k nekemu peku. Ker pa bi bilo za delo v njegovi trgovini treba znati voziti kolo, česar pa Niko še ni obvladal, mu je upadel pogum in vrnil se je nazaj v Belo krajino. S tem je bila njegova učna doba končana.

Težko do zaslužka
V naslednjih letih je Niko Dragoš delal na domači kmetiji. Ta mu je nudila vse za preživetje, vendar si je pomagal še z dodatnimi deli, denimo pri tesarjih in gozdarjih, tako da je zaslužil denar, s katerim si je pri sedemnajstih letih že lahko kupil svoj klobuk, kravato in prvo "zakmašno" obleko.

Veselje ob tamburicah
Društveno življenje, ki je konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja cvetelo na Slovenskem, je tudi v Gribljah narekovalo ustanovitev kulturno-prosvetnega društva, ki so mu nadeli ime "Danica". Taka društva so imela navadno vrsto odsekov in pri Danici je tako deloval tudi tamburaški zbor. To pa v tistih krajih ni bilo nič posebnega.

Pri nas sicer velja splošno prepričanje, da se je tamburaško gibanje po slovenski deželi razširilo iz Bele krajine. Dejansko pa ni tako. Prva slovenska tamburaška društva so nastala v mestih, Trstu in Ljubljani, na podeželju pa so se te godbe prvi lotili domačini s Cvena pri Ljutomeru. In še to šele leta 1890. Prej pa so bile tamburice v skupinski zasedbi le redek pojav. V Ljubljani so jih denimo z veliko pozornostjo pospremili leta 1878, ko je v sredo, 13. novembra, v prostorih Narodne čitalnice potekal koncert hrvaških tamburašev iz Vukovarja. Takrat je Slovenski narod verodostojno opisal odzive poslušalstva: "Reči moramo, da smo z nekako dvomljivo radovednostjo pričakovali pričetka koncerta, kajti kdor nij hodil po Hrvatskem in Srbskem, kjer je tambura doma, a se na njej igrajo le preproste narodne popevke, nij toliko še slišal o tej godbi, ter mu tambura nij toliko znana, da bi si mogel pravo o njej misliti." Zato pa so bili obiskovalci čitalniškega steklenega salona ob tem nastopu dokaj presenečeni in časnikar je ugotavljal: "Da! Godba s tamburicami je originalna in čudno toplo vpliva na srce poslušalca."

Ko pa se je številna desetletja pozneje tamburaško gibanje razvilo po vseh slovenskih krajih, med Slovenci na Dunaju in v Gradcu ter celo onstran velike luže, so se zganili tudi Belokranjci. V Gribljah se je tamburaštvo razvilo po zaslugi učiteljice Amalije Uršič, ki se je za to glasbilo navdušila na celovškem učiteljišču.

Zgledov za tamburaštvo so gribeljski domačini torej imeli dovolj. Nekaj so črpali iz belokranjskega ljudskega izročila, nekaj pa iz uveljavljene tamburaške dejavnosti, ki se je razvila po vsej Sloveniji. Ker so se nekateri gribeljski tamburaši sčasoma izselili iz kraja, si je društvo zaželelo podmladka. Prosili so tudi Nika, ki se jim je kot sedemnajstletnik z veseljem pridružil.

Člani tamburaške zasedbe so bili razni obrtniki, ki so se z veseljem ukvarjali tudi z glasbo. Jesenski in zimski večeri so bili dolgi, možje in fantje pa so jih popestrili z vajami in nastopi. Igrali so zgolj po posluhu in niso uporabljali not.

V kraju ni bilo kakega kulturnega doma, kjer bi lahko imeli shranjena glasbila, zato jim je na pomoč priskočil lastnik gostilne Štraus. V njegovih prostorih so potem ob nedeljah imeli tudi nastope. S tem se je gostilničarju tudi povečal promet in pri njem so bili dobrodošli gostje. Tamburaši so v glavnem igrali za ples. V poletnem času pa so se preselili na gostilniški vrt, kjer se je razvila preprosta zabava. Najpogosteje pa so igrali na gasilskih veselicah. Tudi teh prireditev je bilo kar nekaj, saj je Bela krajina znana po svojih starih "požarnih brambah".

Tamburaši so načeloma nastopali brezplačno. Občinstvo pa jim je prav rado naklonilo kak drobiž, ki jim je zadoščal za obnovo glasbil in za kako tekočino, s katero so osvežili svoja suha grla.

Niko Dragoš je pri "Danici" igral tamburaško spremljevalno glasbilo, "bugarijo". Gre za ritmično glasbilo, podobno kitari, tako po zunanjem videzu kot tudi po vlogi v tamburaškem sestavu. Pesmi, ki so se jih naučili, so bile splošno znane - nekaj narodnih melodij in znanih popevk tedanjega časa. Zato so jih ljudje radi poslušali in Nikovo tovrstno veselje bi trajalo še dolgo, če ne bi zaslišal klica vojaške trobente. Njegove brate je nekoč poklical avstrijski cesar Franc Jožef, njega pa je vabil jugoslovanski kralj Aleksander.

Vojak kraljeve vojske
Pri dvajsetih letih je Niko Dragoš moral na nabor. Bil je dodeljen k planinskim topničarjem in bil kmalu zatem tudi vpoklican. Vojaški rok je kar dobro prestal, saj se je hitro vključil v vojaško delo in postal celo topniški učitelj. Po dveh letih bivanja na jugu, v Mostarju v BiH-u, se je lahko vrnil v slovensko domovino.

Še naprej pri tamburaših
Tamburaški zbor v Gribljah je tudi med Nikovo odsotnostjo veselo nastopal naprej. Ko se je ta vrnil domov, je tako lahko zasedel svoje prejšnje mesto. Tedaj, leta 1929, pa se je že kazala nastopajoča gospodarska kriza, ki je potem zajela ves svet. Številni so obubožali, zato se je promet v gostilnah bistveno zmanjšal. A so gribeljski tamburaši igrali naprej. Če ne zaradi drugega, pa zaradi lastnega veselja. Vendar je bilo za Nika tudi tega zadovoljstva kmalu konec.

Vabljive priložnosti
Po vrnitvi od vojakov je Niko Dragoš še naprej pridno delal na domači kmetiji, kjer je gospodaril njegov brat Peter. Vendar zaslužka tam ni bilo veliko. Poskušal se je priključiti francoskim prostovoljcem v vojni z Alžirijo, vendar ni našel povezave, zato je sledil oglasu, ki je iskal kandidate za jugoslovansko stražarsko službo ob meji z Bolgarijo. Ta tako imenovana "Granična trupa" je imela sedež v Skopju. Bil je sprejet in odpravil se je iz rodnih Gribelj, tokrat dokončno. Občutke tedanjega časa je pozneje strnil v dveh stavkih: "Poslovil sem se od domače vasi in od glasbe, in sam ne vem kako, je vse v trenutku prenehalo obstajati. Od glave do peta sem se že počutil vojaka."

Na meji
Niku Dragošu se je obetala dokaj pestra služba. Kot član mejne enote, "granične jedinice", naj bi opravljal stražarsko službo ob meji, opravljal carinske posle in lovil prekupčevalce. Dokaj drugačno delo torej, kot ga je prej imel na domači kmetiji. In tudi ne več tako prijetno, kot je bilo doma ob razvedrilu, ki mu ga je nudila tamburaška glasba. Vendar pa se je počasi navadil na ta svoj novi posel. Namesto domače hiše, domačih njiv in travnikov so prizorišče njegovega dela postale mejne karavle, patrolne poti, zaklonišča za zasede in podobne zadeve. In vse to v tujem svetu - v srbskih gorah, na meji z Bolgarijo. Čas samote je izkoristil vsaj za vojaško teoretično izpopolnjevanje in za dopisni študij na Vidovičevi gimnaziji v Sarajevu. Kmalu je tudi napredoval in po dveh letih prvič obiskal svoje rodne Griblje.

Še v športnih vodah
Ob svojem obisku v Gribljah je Niko prvič videl smuči. To ga je navdihnilo, da bi se začel ukvarjati s tem športom, za katerega je imel na svojem službenem mestu odlične pogoje. Po vrnitvi je naročil smuči in jih po pošti tudi dobil - iz slovenskega Logatca. Potem pa mu je preostalo le še to, da dobro izkoristi naravne danosti. V hribih, kjer je služboval, je bilo snega na pretek. Prišlo pa je tudi povelje, da se obmejni stražarji usposobijo za premikanje na smučeh, s čimer naj bi nadomestili dotedanje "gazenje" snega. Niko se je v kratkem močno izuril in potem spet postal vaditelj svojih tovarišev. Tudi o tej svoji dejavnosti piše: "Smučanje, ki sem ga gojil v lastnem interesu, mi je prineslo edino pravo veselje, uteho na balkanskem mrzlem vetru in nekaj pozitivnih službenih točk."

Devetletka
Od aprila 1932 do aprila 1941 je življenje Nika Dragoša potekalo v samoti planinskega sveta. Ob bolgarski meji, ki je bila obdana z gorskimi vrhovi, je prebival v stavbi, ki je bila še najbolj podobna kakšnemu bunkerju. V takih okoliščinah se je prehranjeval na najpreprostejši način. Največja težava je bil stalen mraz, dodatno zimsko obleko pa si je lahko omislil le na lastne stroške.

V šali rečeno pa je imelo to bivanje neko prednost. Niko ni prav nič zapravljal v tisti samoti. Osebne dohodke je varčno nalagal v Poštno hranilnico in upal, da si prisluži toliko denarja, da si bo pozneje omogočil lažje in boljše življenje. Do tega pa je bilo še daleč, kajti prav v tistem času so se mednarodnopolitične razmere bistveno poslabšale.

Namesto v Slovenijo ujetnik Hitlerjeve Nemčije
Niko Dragoš je že leta 1939 želel zamenjati svoje delovno mesto in dobiti službo na meji v kakem dolinskem kraju. Zadeva pa se je vlekla vse do marca 1940, ko je vsaj dobil dopust. Želel je obiskati domači kraj v Sloveniji. A del Evrope je bil tedaj že v ognju. Bolgarija je bila že pridružena nemškemu paktu, Jugoslavija pa še ne. Dovoljenje za odhod domov so mu v zadnjem trenutku preklicali. Moral je stražiti mejo pred pretečim sovražnikom.

In potem je prišel usodni 6. april 1941, ko so nemška letala bombardirala Beograd. Kmalu zatem je sledil razpad jugoslovanske vojske in tudi obmejni stražarji so zapustili svoje položaje. Niko Dragoš se je skušal rešiti. Iskal je priložnost, da bi dobil civilno obleko in se prebil do doma, vendar mu tudi to ni uspelo. Sam o tem pripoveduje: "Ni mi preostalo drugega, kot da se v svoji uniformi po vzporedni poti napotim proti Pirotu, kjer si bom zagotovo lahko kupil obleko za pot domov. Ko sem se že skoraj brezskrbno napotil iz vasi, sem za sabo zaslišal "Halt". Obrnil sem se in zagledal nemškega vojaka, ki je z brzostrelko meril vame. Vojak se mi je približal in ko je ugotovil, da ne nosim orožja, me je vzel v svoje "varstvo" in od tega trenutka dalje sem bil vojni ujetnik."

Kriegsgefangener
Štiri dolga leta, ki so sledila, je Niko Dragoš preživel kot vojni ujetnik Hitlerjeve Nemčije. Premeščen je bil v vojaško taborišče v notranjosti tretjega rajha. Postal je le še številka 72403. Kriegsgefangener – K.G. Nicolaus Dragosch. Eden izmed številnih, ki so jih Nemci uporabili za razna javna in zasebna dela. Po letu 1942, ko so doživeli poraz pri Stalingradu, so začeli v redno vojsko novačiti tudi kmete, zato je na podeželju primanjkovalo tovrstnih delavcev. Nika so dodelili na kmetijo, kjer sta gospodarju že padla sin in zet, eden izmed sinov pa je bil ujet. Tam se je Niko počasi privadil in postal domač. Tako je dokaj mirno dočakal konec vojne.

Zopet doma
Srečnemu naključju se ima Niko Dragoš zahvaliti, da je dobil primeren avtomobilski prevoz, ki mu je omogočil pot domov. Najprej je prispel do Dunaja in dalje z vlakom do Budimpešte. Nato do Subotice in Zagreba, od tam pa ni bilo več daleč do Bele krajine. Pešačil je od postaje na progi Zagreb-Karlovec. Tik pred prihodom v Griblje se je ustavil pri nekem kmetu v Rosalnicah, kjer je prenočil na slami, nato pa zgodaj naslednjega dne nadaljeval pot do doma. Takole pravi: "Zjutraj sem se napotil proti rojstni vasi, Gribljam. Hodil sem ob Kolpi čez Otok, Primostek in Krasinec, mimo njiv z že zrelo koruzo in čutil njen rahlo osmojeni okus v ustih. V glavi mi je odzvanjala pesem, ki jo je zložil in uglasbil eden od sojetnikov. Oh kako je dolga pot iz tujine pa do doma ..."

Domači so bili še živi. Še vedno je gospodaril brat Peter, ki je bil sicer poročen, vendar brez otrok. Pomagali so tudi starši, ki pa so bili že priletni. Oče je pozneje celo dočakal starost 96 let.

Nove življenjske in delovne priložnosti
Ves denar, ki ga je Niko Dragoš kot osameli stražar na jugoslovansko-bolgarski meji privarčeval v stari jugoslovanski poštni hranilnici in s pomočjo katerega si je obetal novo življenje, je med vojno propadel. Spet je moral začeti znova.

In spet se je kleni Belokranjec postavil na noge. Dobil je službo kot delavec ljudske milice in potem z manjšimi prezaposlitvami v okviru uprave za notranje zadeve deloval vse do svoje upokojitve. Največ je deloval na policijskih postajah, potem pa se je dokopal tudi do pisarniških prostorov.

Že kmalu po vojni pa si je tudi ustvaril družino. Pri svojih štiridesetih se je poročil z rojakinjo, Belokranjko iz nekaj kilometrov oddaljene vasi Krasinec. V zakonu z njo sta se mu rodila sin in hčerka, ki sta ga tudi preprosila, da je ob svojem znamenitem jubileju napisal knjigo Mojih sto let. Takrat je živel še doma v svoji hišici v vasi Vižmarje pri Šentvidu, zdaj pa je hvaležen stanovalec doma upokojencev Poljane v Ljubljani.

Glasba ne pozna starosti
Niko Dragoš si je po upokojitvi kupil kitaro. Nabavil pa si je tudi učbenik igranja za samouke in potem s tem glasbilom veselo spremljal svoje petje. Kitara mu je nadomestila "bugarijo", s katero je nekoč igral pri gribeljskih tamburaših. Prijatelji iz upokojenskih vrst pa so mu ob stoletnici podarili bisernico - najmanjšo tamburico iz tovrstnega ansambelskega sestava. Nanjo pa je mogoče igrati tudi melodije in Niko se je prav rad naučil nekaj znanih pesmic, ki so že davno tega lepšale njegova mlada leta.

Andrej Mrak