Pri gradnji proge delavcev ni ustavila niti zima med letoma 1869 in 1870 niti noč, tako da je bila proga dograjena v predvidenem roku (kje je že drugi tir do Kopra?).
Da so progo začeli graditi, ima velike zasluge takratni poslanec v deželnem zboru dr. Lovro Toman, seveda pa tudi takrat ni šlo brez očitkov takratnih veljakov o »korupciji«.
Progo je gradilo tudi do 12.000 delavcev. Od Ljubljane do Trbiža sta bila položena 102 kilometra tirov, ki so peljali skozi dva predora. Gradnja proge za tisti čas je bila zelo pomembna za gospodarstvo in turizem Gorenjske, ker sta v tistem času nazadovala.
Železniške postaje Kranjska Gora-Podkoren in Planica-Rateče so dobile tako tudi turističen pomen. Najbrž se turističnim delavcem in obiskovalcem še danes toži po železniški povezavi, posebno v času pokala Vitranc in finala poletov v Planici.
Planica letos praznuje že 80 let, kar je izjemna tradicija. V dolini pod Poncami je 18. marca leta 1936 Avstrijec Sepp Bradel kot prvi človek preletel 100-metrsko znamko, saj je pristal pri 101,5 metra. Leta 1994 je finski skakalec Toni Nieminen prvi poletel čez 200 metrov, pristal je pri 203 metrih. Zadnji planiški svetovni rekord je leta 2005 postavil z 239 metri Bjorn Einar Romoren.
Planica pa je znana tudi po izjemnih obiskih gledalcev. Tako je bilo leta 1997 pod Poncami v treh dneh več kot 100.000 gledalcev.
Ne moremo pa mimo bratov Gorišek, ki sta najbolj zaslužna za slavo Planice z svojimi drznimi rešitvami.
Toda vrnimo se k železnici. Med prvo svetovno vojno so kranjskogorsko postajo še razširili, saj je bila pomemben logistični center za soško fronto. Vedno boljše prometne povezave in kratkovidna prometna politika pa so pripeljali do tega, da je zadnji vlak proti Planici odpeljal 31. marca 1966. Velik del železniške proge je zdaj spremenjen v urejeno kolesarsko pot, ki vodi tudi čez slovensko-italijansko mejo .

Besedilo in fotografije: Marko Kham