Kljub nenavadni pojavi pa so ljudje temu nesrečniku radi darovali marsikateri krajcar, posebno še tisti, ki so ga poznali še iz prejšnjih let. Prav zato so navadno tudi spregledali njegovo zunanjo pojavo, včasih pa je bil gost celo v boljših ljubljanskih družinah.

Za duševne dobrine pa ga niso hoteli prikrajševati niti prireditelji slovenskih rodoljubnih prireditev, za katere je seveda imel vstop tudi brez uradnega vabila. In tako ni čudno, da ga je 18. marca 1897 malo pred uradnim začetkom pomladi zaneslo tudi v komajda dograjeni ljubljanski Narodni dom. Z mrzle ulice se je za kratek čas preselil v toploto tega slovenskega kulturnega ognjišča. Tam pa se je ravno tedaj mudil tudi nadobudni umetnik Ferdinand Vesel, ki je premraženega berača povabil kar za svojo mizo. Tudi on je seveda dobro poznal njegovo neslavno zgodovino.

Mož, o katerem teče beseda, je bil namreč nekdaj uspešen slovenski urednik, založnik, dramatik, prevajalec, pesnik in pisatelj Jakob Alešovec.

Na začetku poti
Jakob Alešovec je v knjigi Kako sem se jaz likal svoje življenje označil kot "povest slovenskega trpina". Pri tej oceni se ni kaj dosti zmotil, saj so ga že od rojstva spremljale neverjetne tegobe, in le trdi gorenjski naravi, ki jo je podedoval po svojem očetu, se je imel zahvaliti, da je zmogel premagati marsikatero oviro, ki se mu je postavila na poti.

Posebej zaznamovan je bil že ob svojem rojstvu. Na svet je prijokal 24. julija 1842 v družini čevljarja Jurija Alešovca in njegove žene Polone z dekliškim priimkom Šubelj. Oče je bil siromak in ni imel lastne hiše, pač pa se je kot gostač naselil zdaj v tej zdaj v drugi vaški domačiji. V času Jakobovega rojstva je skupaj z ženo stanoval na Skaručni št. 5.

Vas je imela znano romarsko cerkvico sv. Lucije, kjer je kot upokojeni župnik nekaj časa služboval tudi Franc Prešeren, stric prvaka slovenskih pesnikov, ki je umrl leto dni pred Jakobovim rojstvom.

Skaručna je kot podružnica spadala v župnijo Vodice, kjer pa je v času Jakobovega prihoda na svet služboval Prešernov znanec Jernej Arko, ki je novorojenega Jakoba tudi pospremil v krščanski stan.

Istega leta kot Jakob Alešovec pa se je v vasi Vesca, prav tako v vodiški fari, rodil tudi Matija Koželj, pozneje znani slikar in oče še bolj znanih umetnikov Antona in Maksa Koželja.

Pri Alešovčevih doma
Jakobov oče, Jurij Alešovec, je bil sicer skaruški domačin, doma na številki 16. Leta 1838 se je kot devetindvajsetletnik poročil s Polono Šubelj iz vasi Utik, prav tako v vodiški fari. Bila je kmečka dekla in dve leti starejša od njega. Že po letu dni sta se jima rodila dvojčka, nekrščena deklica in sinek Peter, ki sta umrla že ob porodu - deklica takoj, fantič pa po štirih urah. Leta 1840, ko sta se starša preselila že v drugo hišo, Skaručna št. 5, je na svet prijokala Micka, ki tudi ni dočakala prvega rojstnega dne. Enako nesrečo sta starša imela potem tudi leta 1841, ko sta se spet rodila dvojčka Jernej in Janez. Tudi ta dva sta zaporedoma umrla enajst in dvanajst ur po porodu.

Mali Jakec, ki so ga dobili poleti 1842, pa je bil bolj žilave narave, prav tako pa pozneje tudi še dva njegova bratca. Leta 1844 je namreč Jurij Alešovec dobil še drugega sina, Lovrenca, potem pa so se v hiši, kjer je prebival do tedaj, naselili drugi ljudje. On pa si je našel novo stanovanje v vasi Polje pri Vodicah, kjer je bil 19. septembra 1846 rojen še tretji sin Matevž.

Očetova vzgoja
Jurij Alešovec je svojo čevljarsko obrt nasledil od svojega očeta, Jakobovega deda. Izučil pa se je v Ljubljani, kjer je osvojil tudi nekaj nemščine. V prestolnici se je naučil tudi brati in pisati, tako da je bil v vodiški fari edini moški, ki je obvladal ti veščini.

Ker je v mestu spoznal, da iz njegovih sinov ne bo nastalo kaj prida, če se ne bodo naučili brati, je pouk začel že pri malem Jakobu. V roko sta vzela Baragov molitvenik Dušna paša - to je bila pri številnih slovenskih družinah edina knjiga, ki so jo imeli pri hiši, tako tudi pri Alešovčevih - in lotila sta se kar prve strani.

Oče je potem na svojem triogelniku vlekel dreto za nove čevlje, sin pa se je počasi ubijal s črkami, besedami in stavki. Kmalu je res obvladal celotno besedilo prve strani. Tej so sledile še naslednje vse do konca knjige. Nato mu je oče preskrbel še drugo in tretje berilo, sinku pa so se želje po branju iz dneva v dan krepile.

To pa je bil seveda njegov edini pouk, kajti šole v kraju še ni bilo. Oče, ki je bil tudi vaški godec, klarinetist, ga je potem skušal navdušiti še za igranje tega glasbila. Tu pa sinko ni pokazal prav nobene nadarjenosti.

Mali Jakec pa je nasprotno čutil veliko veselja do zvonjenja. Posebno pri večernicah je pomagal tamkajšnjemu cerkovniku. Ob neki taki priložnosti ga je opazil in pohvalil vodiški kaplan Jožef Fik, ki je od fantička kmalu izvedel, da zna tudi že brati. To pa je bilo seveda za tiste čase nekaj posebnega in kaplan je postal pozoren na mladega nadobudneža.

Kmalu mu je preskrbel še dodatne knjige, mali Alešovec pa se je za protiuslugo naučil ministriranja, strežbe pri maši.

Tako so mu od takrat tekli otroški dnevi.

Žal pa se je to njegovo veselje kaj hitro končalo. Kaplan Fik je namreč januarja 1851 napredoval in bil poslan za župnika v Selce pri Škofji Loki. Alešovčevi pa so se morali medtem znova seliti na drug konec župnije. Tam v Repnjah pa jim je umrl najmlajši član družine – sin oziroma bratec Matevž.

Ko se je Jakob bližal desetemu letu starosti, je bilo konec tudi brezdelnega otroštva. Oče ga je počasi začel učiti čevljarske obrti. Branje in pisanje pa sta odtlej morala čakati na proste nedeljske urice.

V šolo
Na Jakobovo srečo pa je bil tudi novi kaplan Miha Peternelj presenečen nad dečkovo nadarjenostjo. Tudi on se je odločil pomagati družini skromnega čevljarskega gostača. Poleg tega pa so ravno v tistih časih v Vodicah dobili lastno šolsko poslopje. Jakob se je tega silno razveselil. Zdaj se mu ni bilo treba več učiti čevljarskega poklica in je vse dneve lahko posedal v šoli. Pouk je namreč v tedanjih časih potekal kar ves dan - nekaj uric dopoldne, nekaj pa popoldne. Vmes so imeli otroci in edini učitelj, ki se je ubadal z njimi, prosto za kosilo. Ker pa je bilo Alešovčevo domovanje okoli tri četrt ure oddaljeno od šole, se mu ni zdelo vredno hoditi domov in si je raje v gostilni kupil krajcar črnega kruha ter počakal na preostanek pouka. Včasih pa mu je tudi mati prinesla kosilo, ki pa se je med dolgo hojo vmes že popolnoma ohladilo.

V šoli tistega obdobja so se otroci naučili le osnovnih stvari – pisanja, branja in računanja. Imeli pa so tudi verski pouk, imenovan krščanski nauk. Tega je poučeval vodiški kaplan. In tudi tu se je Alešovec kar dobro odrezal. Poleg tega pa je v ospredje sililo tudi učenje nemščine, kjer je bil Alešovec zopet med prvimi.

Tega časa se je z radostjo spominjal: "Kljub snegu, mrazu in dežju nisem zamudil nobene ure. Oče me doma niso posebno priganjali k delu, ker jim je bilo ljubše, da sem se učil - posebno nemški. To jim je veljalo za jedro učenosti. Materi pa se je zdelo v pripomoček do belega kruha in morda celo do pečenke, katere nobeden izmed nas še nikdar ni pokusil in smo o njej le slutili, da mora biti nekaj posebno dobrega ..."

Na koncu leta je bilo na vrsti javno izpraševanje. Prišlo je mnogo znanih oseb, predvsem duhovniki in posvetni veljaki na čelu z vaškim županom. Počastil jih je tudi kamniški dekan, in ker je bil Jakob Alešovec najpridnejši učenec, je dobil javno pohvalo. Vpisali so ga v zlato knjigo in ga za nagrado obdarili z največjim kupom knjig.

Tega dogodka se spominja: "Bil sem pijan slave, da nisem vedel kaj se je zgodilo pozneje. Šele ko smo odpeli cesarsko pesem, katero nas je naučil učitelj, in ko je odšla vsa gospoda, stopim k očetu. Obraz se jim je lesketal, da je bilo brati med črkami: "Vidite ta, ki je prvi je moj; vsa fara nima takega"."

Bodoči čevljar ali šolar?
Eno leto pouka je bilo dovolj za otroke tistega časa. Fantički so bili v rosnih letih najprej pastirji. Ko pa so malo dorasli, so jih zapisali med hlapce. Po končani šoli, torej po tem za številne kraje edinem razredu, pa so morali na učenje h kakemu mojstru.

Jakob Alešovec pa je imel mojstra že doma, saj ga je oče določil za naslednika svoje obrti. Tako se je tedaj po končani šoli že v počitnicah pričelo njegovo čevljarsko izobraževanje.

Le ob nedeljah in praznikih sta spet prišla na vrsto branje in pisanje.

Imel pa je srečo, da se je zanj zavzel domači kaplan. Prepričal je očeta, da je fantiček za čevljarstvo še premajhen in preslab in naj najprej poskusi srečo z nadaljevanjem šolanja. Ker so v Vodicah imeli le en razred, ga je bilo najprej treba spraviti v kako mestno ljudsko šolo, imenovano normalko. Zanj sta bili tedaj najprimernejši dve taki ustanovi, ena v Kamniku, druga pa v Ljubljani.

Ker so Vodice spadale v kamniško dekanijo, sta se domača duhovnika povezala s tamkajšnjimi frančiškani, ki jim je bila sicer zaupana tudi uprava tovrstnega zavoda.

Fant pa ni imel denarja ne za obleko ne za hrano in stanovanje, pa tudi za šolske knjige ne. Dobrima vodiškima duhovnima gospodoma in učitelju, ki so mu dali potrebna priporočila in navezali stike z različnimi dobrotniki, pa se je imel zahvaliti, da je tisto jesen kljub vsemu lahko odrinil proti mestu pod kamniškimi planinami. Na poti so ga spremljale očetove besede: "Vidiš kako lepo bo, če boš enkrat postal kaplan ali celo župnik. Bel kruh in meso, pa še kaj boljšega boš jedel; vse te bo častilo in naju boš lahko vzel k sebi, ko bova stara in ne bova več mogla delati …"

Nemškutarsko mesto Stein, po naše - Kamnik
Čeprav je bil Kamnik biser Gorenjske, v katerem je bilo večinsko prebivalstvo seveda slovensko, pa se je tamkaj na vseh korakih šopirila nemščina. To je bila prva težava, s katero se je moral na novi poti spopasti mali Jakec. Stanovanje je dobil pri neki gospodinji, ki je imela na skrbi več dijakov, hrano pa so mu nudili kamniški frančiškani, ki so tudi poučevali v tamkajšnji ljudski šoli. Uslugo pa je moral odslužiti, tako da je pomagal v njihovi samostanski kuhinji, pri zvonjenju in pri ministriranju. Ker pa je bil priden, mu je delo hitro šlo od rok. Postal je pravi "kloštrski muc", kot so tedaj rekli takim pomagačem.

Povsem drugače pa je bilo z znanjem nemščine. Pouk je namreč v celoti potekal v tem jeziku. Še celo krščanski nauk so otroci morali poslušati in odgovarjati v tem tujem jeziku.

Obsedenost z nemščino pa je bila še hujša. Alešovec se spominja: "Mene je posebno hudo zadela zapoved, da moramo v šoli in na poti iz nje ali do nje med sabo govoriti le nemški. Kdor bi govoril kranjski, ga ima vsak dolžnost naznaniti. Tak nepokornež bo potem dobil zasluženo plačilo s "štabrlom". Kdor bi se pa kljub "štabrlu" ne poboljšal, bo nesel domov na hrbtu oslovski jezik iz papirja."

Ko je o tem potožil svoji - slovenski – gospodinji, pa se je tudi ta, seveda da bi fantičkom olajšala učenje, odločila, da bo z njimi doma govorila le nemško.

Alešovcu pa je bilo tega dovolj in zbežal je domov. Po triurni hoji je prisopihal do domače hiše in upal, da bo pri starših naletel na sočutje zaradi svoje nesrečne usode. Doživel pa je povsem drugačen sprejem. Ko je povedal očetu, da je zbežal, ker ne zna nemško, mu je ta odgovoril: "Saj ravno zato moraš nazaj v šolo, da se boš naučil." In je nemudoma pospremil sina na ponovno triurno hojo nazaj v Kamnik.

Malemu Jakcu torej ni preostalo drugega, kot da se vda v svojo usodo.

Kamniški prvak
Po vrnitvi v šolske klopi se je Alešovec zagrizel v učenje nemščine. Nikakor namreč ni želel razočarati staršev in drugih dobrotnikov, ki so mu preskrbeli hrano, stanovanje, obleko in šolske potrebščine. Očetov skromen čevljarski mošnjiček namreč ni zadoščal za obilico stroškov.
Ob koncu prvega poletja je bil Jakec že najpridnejši učenec. Odrezal pa se tudi na koncu letnika. Spet je bil prvak vseh kamniških šolarjev. Sklepno spraševanje je bilo javno in spet se je zbrala vsa posvetna in duhovniška smetana tistega konca. Bil je pohvaljen in nagrajen s številnimi knjižnimi darili.

Doma pa je potem nastopil počitnice. Toda kakšne počitnice so bile to: zjutraj se je udeležil maše, če je bila v njihovi podružnici, potem je okoli dve uri ponavljal snov preteklega letnika, nato pa se je pridružil očetu pri njegovem čevljarskem delu. Pletel je copate, da bi si prislužil denar za naslednji šolski letnik.

Sloves prvega kamniškega šolarja pa mu v domačem kraju ni prinesel drugega kot prezir in nevoščljivost sovaščanov. Že v cerkvi, ko je šel iz zakristije, so mu namreč nastavljali noge in pljuvali po obleki.

Prav zato se je sklenil nemudoma vrniti v Kamnik in v samostanu prevzeti nekatera hlapčevska opravila. Ob prostem času pa je začel brati različna leposlovna dela. Ta so bila seveda napisana v nemščini. Tako pravi: "Zmeraj sem imel knjigo pri sebi in če sem le imel čas sem pogledal vanjo. Od kraja mi je šlo težko. Vsaka druga beseda mi je bila neznana. To sem potožil patru Generozu. Dal mi je še besednjak (slovar, op. avtorja), naj si pomagam z njim. Kmalu je šlo gladkeje, ker so me povestice mikale in bi najrajši ne bil delal nič drugega, kot vedno in vedno le bral …"
Jeseni se je potem znova začela šola. Jakoba sta navdušenje za pouk in dodatno branje tudi v drugem razredu na koncu pripeljali do mesta "prvega premianta" - najboljšega učenca kamniške normalke.

Spet je slavil na javnem spraševanju in bil deležen številnih priznanj in nagrad.

V Ljubljano
Kljub velikemu uspehu v Kamniku pa je čevljar Jurij Alešovec še vedno računal, da ga bo najstarejši sin nasledil pri njegovem čevljarskem poklicu. Pri tem bi seveda tudi ostalo, če bi se zanj zopet ne zavzel vodiški kaplan. Očetu je dejal: "Škoda, da bi ostal doma, ko se je tako dobro obnesel. Mora v Ljubljano."

To je gorenjsko grčo nekoliko omehčalo, prepričalo pa šele po tem, ko se je duhovni gospod osebno podal v prestolnico in za malega šolarja v ljubljanskem semenišču trikrat tedensko priskrbel brezplačno kosilo. Za preostale dni pa mu je zagotovil obed pri različnih meščanskih družinah. Sklenili so, da bo imel fantič torej redni obrok le enkrat na dan, zvečer pa bo jedel kruh in suhe hruške ali jabolčne krhlje, ki mu jih bodo prinašali od doma.

Za želodec je bilo torej poskrbljeno, za obleko, stanovanje in šolske knjige pa še ne. Za to pa je bil potreben denar, ki pa ga ni bilo veliko pri hiši, saj so živeli le od očetovega zaslužka.
Pa so se hitro znašli. Dogovorili so se, da bodo tisto poletje vsi štirje nabirali gobe in jih prodali na ljubljanskem trgu, izkupiček pa namenili za fantove potrebe. Prečesali so vse okoliške gozdove, tja do Brnika, tako da jim je do začetka šole uspelo zbrati potrebno gotovino, ki naj bi fantu omogočila, da bi skromno preživel prvi gimnazijski letnik.

Mati Polona pa je k temu dodala še denar od svoje dote, ki ga je še od poroke hranila za morebitne slabše čase.

Dijak - poseben primerek ali po Alešovčevo: genius universalis
Dijak je bil v času Alešovčeve mladosti redek pojav, saj so podeželski, pa tudi številni mestni starši svoje naslednike navadno namenjali za kmečka in obrtniška dela. Študirali so lahko le redki nadarjeni posamezniki.

Mednje so torej leta 1856 uvrstili tudi Jakoba Alešovca, ki je svojo novo vlogo pozneje opisal z duhovitimi besedami: "Dijak je testo za vse človeške stanove (poklice, op. avtorja), iz njega utegne postati veliko, malo ali celo nič, kakoršen je kvas v njem ali kakor more "gor iti". Potreben je v prvi vrsti profesorjem in učiteljem, vodjem in šolskim nadzornikom, kajti če ni dijaka, ni šol in tudi profesorji ne bi imeli od česa svoje plače vleči."

Na splošno pa o svojih sovrstnikih pravi: "Rodi se dijaka največ v mestu in okolici, nekoliko pa tudi po kmetih od prav različnih staršev. Meščanskega je zato več, ker je blizo do šole in dozdaj meščani še nimajo navade svojih otrok pošiljati na kmete v šolo. Pač pa se godi narobe in to iz lahko umevnih razlogov.

Naš kmetič, učitelj, ali karkoli je že zunaj glavnega mesta, se že dolgo časa sam sebi smili, rad bi svojemu sinu privoščil kaj boljega, nego je on. V tem oziru ga zbada posebno duhovski stan, ta mu je vzor vsega dobrega; dokler je tak "gospod" na zemlji, jé bel kruh in mu ni treba na polju delati ali gnoja kidati, kedar pa umre, pride v nebesa … Zato če le količkaj more, da enega ali več sinov v mesto v šolo, "da mu ne bo treba črnega kruha jesti, in pri tem težko delati".
Študirat ga da le za "gospoda", kajti ko bi le količkaj mislil, da se mu utegne "skaziti" rajši bi ga poslal k živini na pašo ali dal za hlapca služit."

Dijak Alešovec
V takem vzdušju se je Jakob Alešovec, pospremljen od domačih, tisto jesen vpisal v ljubljansko nižjo gimnazijo. Z dopolnjenimi dvanajstimi leti se je torej poslovil od domačega kraja, kamor se za stalno ni vrnil nikoli več.

V svojem dijaškem stanovanju se je dobro namestil, v šoli pa mu je težavo zopet delala prav nemščina. Privadil se je tudi na ljubljansko hrano, tako v semenišču kot pri zasebnikih. Oblačil pa se je kar se da skromno. V čevljih je denimo namesto nogavic tudi pozimi imel natlačeno le nekaj slame.

Iz čisto praktičnih razlogov je tako obiskoval tudi nekatere mestne ustanove: "Pozimi sem pretičal vsako prosto uro v biblioteki. In to tem rajši ker je bilo dobro zakurjeno, da sem se vsaj pošteno pogrel. Zunaj - posebno v cerkvi, kjer smo imeli vsak dan pred šolo sveto mašo - sem pa zmrzoval v svoji lahki obleki, da je vse škripalo."

Spremenil pa se je tudi njegov šolski uspeh. Ni bil več prvak kot v Kamniku. V mestu so bili namreč tudi boljši učenci, sam pa je imel nekoliko težav tudi še z zemljepisom.
Zaradi denarnih težav je zaprosil za štipendijo, vendar so ga kljub spričevalu o ubožnosti premagali sinovi petičnih meščanov in uradnikov. Podkupovanje je nareč cvetelo že v tistem času. V drugem polletju pa so mu pomagali vsaj toliko da so ga oprostili plačevanja šolnine, ki jo je oče komajda še zmogel s svojimi skromnimi dohodki.

Drugi letnik
Prve gimnazijske počitnice so Alešovcu minile tako kot prejšnje leto. Ponavljal je snov minulega letnika in tudi že prebiral knjige za naslednji razred. Znova je pletel copate, konec septembra pa so se vsi štirje člani družine ponovno podali v bližnje gozdove in nabirali gobe, da bi mu prislužili denar za nadaljnje šolanje.

Vrnitev v Ljubljano pa je bila zanj jeseni 1857 veselejša, saj je dobil stanovanje in hrano v Alojzijevišču, katoliškem zavodu za revne dijake. Tamkaj je potekal tudi šolski pouk, na koncu pa so učenci delali izpit na gimnaziji. Jakec se je dobro učil in kar nekoliko pretiraval. Zaradi tega je ob pisanju in branju pri lojenih svečah pridobil kratkovidnost, kar je potem izdatno zaznamovalo in žal tudi zapečatilo njegovo življenjsko pot.

Drugi letnik pa je izdelal kot najboljši med vsemi alojzijeviščniki.

Tretje in četrto leto
Po "drugi šoli" se je Alešovec znova podal na počitnice, ki so mu minevale kot v prejšnjih letih. Spet je bral različne nemške knjige, domači kaplan pa mu je preskrbel tudi slovenske časnike, Novice in Drobtinice. Bral je tudi staršema, prišli pa so ga poslušat tudi drugi sovaščani, tako da je pri njih doma nastala kar nekakšna slovenska čitalnica. Žal pa je vmes izvedel, da ne bo mogel več stanovati v Alojzijevišču, saj je njegovo mesto zasedel nekdo, ki je za bivanje ponudil mošnjo denarja.

Oče ga je že hotel obdržati doma, ko sta na pomoč znova priskočila vodiška duhovnika, in fant je v drugem stanovanju in s pomočjo dobrotnikov, ki so priskrbeli hrano, brez težav končal še tretji gimnazijski razred - tokrat celo z odliko, najboljši red pa je imel prav pri nemščini.

Tudi v četrtem letniku se je Alešovec pridno učil. Vendar pa so se pokazale že prve težave. Morili sta ga matematika in geometrija. Vedno boljši pa je bil pri nemškem pouku. V tem jeziku se je že tako izuril, da je za manjši denar drugim sošolcem izdeloval naloge. Iz nemščine je prevajal v latinščino in tudi obratno.

Prelomne počitnice
Malo večji dijaki so v takratnem času imeli navado, da so brezskrbne počitniške dni najraje izkoristili za popotovanja po domači deželi. Od doma pa so se seveda odpravili kar peš.

Tako je po končani "četrti šoli" tudi Jakob Alešovec vzel pot pod noge. Prek Škofje Loke jo je ubral proti Sorici, potem pa čez hribe na bohinjsko stran. Od tam jo je mahnil še v Kranjsko Goro, poromal na Svete Višarje, potem pa obiskal še koroške kraje.

Prenočeval je na prostem ali po župniščih. S sabo je imel "sveže" šolsko spričevalo in ubožni list. Preprost stavek »Pauper studiosus sum, peto viaticum« ("Ubog študent sem in prosim za popotnico") mu je odprl vrata v marsikatero hišo.

Na tem svojem popotovanju je poleti 1860 zašel tudi na Zali Log v Selški dolini, kjer je tedaj služboval za slovenščino zagreti župnik Lovro Pintar. Ta je z latinščino in nemščino prenapihnjenemu dijaku nekoliko "spremenil smer". Pregovoril ga je, naj pri njem ostane nekaj časa, in ga v treh dneh temeljito seznanil s slovenskimi pesniki, predvsem z Vodnikom in Prešernom, o katerih Alešovec dotlej ob šolanju in zasebno ni kaj dosti vedel. Bil je presenečen: "Kako mi je razkrival zgodovino z vse drugačne strani, kakor smo se je učili mi! Moja ponosnost na znanje zgodovine in odlični red v njej v spričevalu sta se kar sesula. Kaj pa sem prej vedel o Slovanih, kaj celo o slovenskih pesnikih in pisateljih! Kar sram me je bilo, ko me je povpraševal gospod župnik, če že kaj vem o tem in onem, pa mu nisem mogel nič povedati …"

Pri Pintarju bi lahko ostal še kak dan, a kaj ko ga je vleklo dalje. Dobro pa se je zapomnil besede, ki mu jih je narodno prebujeni duhovnik izrekel ob slovesu: "Le pridno se učite in ne pozabite matere Slave. Prav vesel bom, če sem vam odprl drugo obzorje in vas spravil na drugo pot. Mi smo Slovenci! Svoje matere ne smemo zatajevati. Vsak kdor to stori, je odpadnik, renegat; ravnotak kakor tisti, ki zataji svojo vero".

Ober-gymnasium Laibach
Po četrtem letniku so gimnazijci prestopili na višjo gimnazijo, ki je tudi trajala štiri leta in se je končala z maturo. Petošolci so se šteli že za posebne gospode: "Vse te vika, še celo gospod profesor verouka, ki ni več samo katehet. Peta šola je že onkraj praga. Ljudje naposled vendarle začno verjeti, da utegne biti iz tebe res kaj. Verjeti začno, da ne boš obesil šole na kol in potem ostal doma vsem odveč - na sramoto svojo in staršev …"

Jakob Alešovec je bil tedaj star že osemnajst let in ni se zavedal, da bo prav peti gimnazijski razred pomenil odločilno prelomnico njegovega življenja.

Petošolski položaj je pomenil tudi posebno zvrst vedenja. Za petošolca se je spodobilo, da že kadi tobak, hodi v gledališče in na plesne prireditve. In tudi kako dekle se že lahko pojavi na tej poti.
Tudi mladeniča iz Skaručne je potegnilo v vrtinec tega življenja. Začel je pisati pesmi, s sošolcem pa sta ustanovila dijaški list, pisan v nemščini. Imenovala sta ga Die Schwalbe, kar pomeni lastovka.

Za vse to razkošje pa je bil potreben denar. Alešovec si ga je največ prislužil prav z izdelovanjem nalog za svoje manj pridne ali manj nadarjene sošolce. Zanje je izdelal tudi poseben cenik. V spominih piše: "V tem sem imel kar celo fabriko s trdo ceno: naloga latinska, nemška ali grška domača 5 kr.; šolska 10 kr., poglavje klasika 2 kr. To so bili moji dohodki, ki sem jih moral imeti za jutranjo žemljo , za popoldanski in večerni kruh in za druge razvade…"

Šolski pouk je zato kar malo zanemaril in posledica je bila katastrofalna.

Na koncu leta je bil namreč uvrščen med "cvajarje". Sam se je pozneje izgovarjal: "Lahko bi bil med prvimi odličnjaki, ko ne bi bilo matematike in naravoslovja."

V teh dveh predmetih je imel dobro zapečateno "dvojko". To pa je pomenilo, da bo moral ponavljati razred.

Razočaranje je bilo neverjetno, slabe volje pa so bili tudi doma. Privoščljivosti sosedov se je rešil z dolgim počitniškim popotovanjem po Dolenjski, Štajerski in Gorenjski.

Ponavljavec - repetent
Zaradi slabega uspeha je Alešovec izgubil mnoge podpornike. Odtlej je imel zagotovljeno kosilo le za pet dni v tednu, dva dni pa je moral stradati. Prav tako se je vsak večer odpravljal spat s praznim želodcem. Le kaka žemljica, ki si jo je zopet prislužil s prevajanjem nalog za sošolce, je včasih olajšala njegov nezavidljiv položaj.

Izgubil je tudi inštrukcije, kajti ponavljavca nobena družina ni hotela imeti za domačega učitelja. Da bi na lahek način pridobil nekaj denarja, je začel kvartati po kavarnah.

Čeprav mu je bila snov znana že iz prejšnjega leta, pa je ponovno "pogrnil".

Tokrat mu je spodletelo pri botaniki. Zaradi tega je imel pokvarjene počitnice. Da bi se izognil slabi volji domačih, se je spet podal na dolgo počitniško popotovanje po slovenski domovini in se spotoma učil, kadar si je ob poti in ob prenočevanjih privoščil počitek.

Popravni izpit je tako opravil brez težav in se vpisal v "šesto šolo".

Slovo od šolanja
Domači na Skaručni in prijatelji v Ljubljani so od Jakoba pričakovali, da se bo zdaj zagrizel v učenje in skušal nadoknaditi zamujeni letnik. On pa se je odločil drugače. Gimnazije je bil sit čez glavo in odločil se je: "Matematike in geometrije - tega žaganja - se ne bom več učil!"

Razmišljal je, da pravzaprav lahko piše tudi za časnike, pri katerih bo lahko zaslužil več kot pri šolskih nalogah, ki jih je izdeloval za svoje sošolce. Zato je nekega dne, ko bi moral plačati del šolnine, preprosto raje zavil v ravnateljevo pisarno in zahteval spričevalo. Manjkalo je nekaj tednov do konca šole, a so mu vendar ugodili. Zaključili so njegove ocene in potem je bil prost.
Do konca letnika je poučeval še pri družinah svojih sošolcev, potem pa se poslovil od ljubljanske gimnazije.

Nova obzorja
Takoj ko so nastopile počitnice, se je Alešovec zopet podal na popotovanje. Tokrat je obiskal južni del svoje domovine. Očarale so ga Škocjanske jame in odločil se je, da o njih pripravi zapis za tedanji dnevnik Laibacher Zeitung. Potem pa se je vrnil domov in razmišljal o svoji nadaljnji usodi. Neki prijatelj njegovih let ga je prepričal, da se je jeseni vpisal v učiteljsko pripravnico. Tako naj bi postal ljudski "šomošter".

Obenem pa je svoj spis o znamenitih jamah oddal uredništvu v Ljubljani izhajajočega lista Laibacher Zeitung. Ta je imel prilogo Blätter aus Krain, kjer so bili objavljeni različni poljubni sestavki.

Članek je bil dejansko kmalu tudi objavljen. Izšel je v 43. številki tega tednika, ki nosi datum 23. oktobra 1863.

Jakob Alešovec je bil nenavadno ponosen na to svoje prvo javno pisateljsko delo in dejal si je: "Kaj sem potemtakem zdaj jaz? Ali sem še tisti ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več, neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene! Še čez dvesto let – ej, kaj, to je premalo – večne čase bo svet vedel da sem živel tudi jaz, prav tako, kakor ve o Mojzesu, Ksenofontu, Homerju, Platonu, Ciceronu, Cezarju, Liviju, Schillerju, Lessingu, Klopstocku, Goetheju itd. Ponosno sem se oziral po ljudeh. Saj je moral vsakdo gledati name z občudovanjem kakor zdaj na Radeckega v "Zvezdi"- še bolj, kajti mene je lahko videti še živega, oni pa je le iz brona. Več dni je trajalo, da sem se nekoliko streznil od te duševne pijanosti ..."

Še veselejši pa je bil, ko je za ta spis prejel tudi honorar. Tedaj si je dejal: "Le ureži Jaka pero za drug spis; saj si že bil marsikje po deželi in si videl marsikaj. Kdo bo zdaj še delal šolske naloge drugim, če se dobi v knjigarni od vrste toliko kolikor v šoli za celo poglavje."

Ko se je potem po dveh mesecih na učiteljski pripravnici zapletel v spor s predavateljem glasbe, se je mirno poslovil še od tega šolanja. Škoda, saj bi mu spričevalo zagotovilo službo že čez dobro leto dni.

Prvič med brezdomci
Z izstopom iz učiteljske pripravnice je bil Jakob Alešovec jeseni 1863 na pomembni življenjski prelomnici. Šole ni dokončal, pri enaindvajsetih letih pa tudi ni obvladal še nobenega rokodelskega poklica.

Ostala mu je torej le še cesta: prostrane ljubljanske ulice ali blatne in samotne vaške poti.
Tiste jeseni na prehodu v zimo se je pokazal zametek njegovega poznejšega nemirnega življenja. O tem svojem nezavidljivem položaju je dvajset let zatem, ko je bil spet v podobnem položaju, zapisal: "Misli si bralec, človeka z ozeblinami na nogah in na rokah, brez gorke obleke; človeka čigar nagoto in raztrganost pokriva le plašč bivšega sošolca Kosa - a ga ne varuje mraza. Stanovanja nima, tudi hrane ne: sedi v kavarni, dokler je odprta, ker imajo markerji usmiljenje z njim; spi tudi tam po stolih dokler ga trpe - potem pa nič ne pomaga in mora v mrazu in snegu iz mesta, da prebije noč, četudi v gozdu Podturnom, da ga le ne dobi policija. Sram ga je – a ne toži svoje reve nikomur. Rajši potrpi vse, čeprav po več dni ne je nič gorkega; kak dan pa morda celo sploh nič ne dobi v želodec kot vodo, ki nič ne stane. Ljudje ga vidijo, imajo celo svojo zabavo z njim; mu naroče to in ono pismo, da se izkaže s svojim duhom; se smejejo njegovemu omejenemu mišljenju in nizkoletečemu "Pegazu". Kako bo revež letal više, če je tako premražen in lačen, da bi najraje sedel na tleh in spal v kakršnikoli luži! Za trud mu dajo dobri ljudje nekaj šestic, in on je vesel zasluženega denarja in se gre najest - enkrat v tednu, morda celo le v dveh tednih. Čuda le, da pri tem ne zmrzne in ne zboli na smrt."

Nova slava
Nesrečni brezdomni mladenič pa je kljub nezavidljivemu položaju hitro spoznal sočutje drugih ljudi. Ker je nekaj tudi pomagal ljubljanskim gledališčnikom, so mu ti omogočili prost vstop v njihovo hišo. Svojo stavbo so imeli na mestu današnje Slovenske filharmonije. Ker pa ga nadarjenost za pisanje še ni zapustila, se je hitro ponudil tudi za pisateljsko sodelovanje. Kaj kmalu je sestavil svojo prvo gledališko igro o znanem slovenskem razbojniku Janezu Sicherlu, ki so ga vsi klicali Dimež. Možakar je namreč imel navado, da je zažigal poslopja tistim, ki so se mu zamerili.

Alešovec je delu dal naslov Sicherl, vulgo Dimesch, der Schreken von Krain (pozneje se je to predvajalo z naslovom Dimež, strah dežele kranjske, op. avtorja).

Plakati za igro so bili razobešeni po vseh ljubljanskih vogalih. Alešovec je tudi igral, in sicer enega izmed razbojnikov. Takole se je spominjal tega dogodka: "Ne da se popisati kako sem bil razburjen in kako so se mi napenjale prsi. Moje besede so to, ki bodo donele tu z odra ploskajočemu občinstvu. In glavna reč – jaz sam bom nastopil na odru v vlogi tolovaja ..."

Glas o tem, da bo njihov nekdanji sošolec nastopil v igri, ki jo je sam tudi napisal, je v gledališče privabil veliko število ljubljanskih gimnazijcev, pa tudi drugega občinstva. Alešovec piše: "To je spravilo vse na noge, in zvečer je bilo gledališče tako polno po vseh prostorih, da še vsi ljudje niso mogli vanj, čeravno so drug na drugem sedeli in sloneli. Mene so tedaj v garderobi spodobno oblekli za tolovaja, a srce mi je utripalo, tako da od vloge nisem znal že nobene besede več.

Igra se prične. Prvi deli se vrše ob burnem ploskanju ... to je bil grom, ko so zadonele prvič moje kranjsko-nemške besede in sem se prikazal na odru! Kar treslo se je gledališče; jaz pa sem prišel ob vso zavest. Ne vem kaj sem govoril; pač pa vem, da so mi prileteli kar trije venci iz "pušpana" na oder. Kdo je bil srečnejši, ponosnejši od mene."

Igra je tudi naslednji dan napolnila ljubljansko gledališče in Alešovec se je lahko ponašal z lepim honorarjem.

Ugibanja
Po tem uspehu v gledališču je Alešovec napisal še nekaj krajših dnevnih novic za Laibacher Zeitung, obenem pa začel pisati že drugo igro o Francozih v Kamniku. Potem pa mu je tudi boemsko brezdomsko življenje začelo presedati in sklenil se je vrniti nazaj v šolo. Ker šestega letnika ni dokončal, bi moral delati dodatne izpite. Ljubljana pa se mu je že preveč zamerila in sklenil je to opraviti v Trstu ter potem sedmi letnik nadaljevati kot "privatist".

Napotil se je tja, a izvedel, da bo izpit lahko opravil šele na koncu šolskega leta skupaj z drugimi dijaki.

Nič kaj veselega obraza se je vrnil na Kranjsko in nadaljeval svoje potepuško življenje. Ko pa je bilo šolskega leta dejansko konec, ni odšel v Trst, pač pa zopet na počitniško popotovanje po Kranjski. Tokrat je obiskal Bled in se z nekdanjim sošolcem podal na Stol. O vsem tem je spet napisal članka za Blätter aus Krain.

Prav tisto poletje pa je bilo za veliki šmaren, 15. avgusta, na Bledu zborovanje slovenskih prvakov. Udeležil se ga je tudi Miroslav Vilhar, narodni buditelj, pesnik, pisatelj in skladatelj, sicer pa graščak na Kalcu pri Ilirski Bistrici. Imel je že številno družino in za otroke je potreboval domačega učitelja. Nedolgo tega je za to nalogo zaposloval znanega pisatelja in urednika Frana Levstika.

Alešovec se je z Vilharjem spoznal ob večerji. Hitro sta se sporazumela in Vilhar mu je ponudil to mikavno službo.

In tako se je mladi brezdomec jeseni 1864 pri svojih dvaindvajsetih letih vesel podal na Notranjsko.

To je tudi nekoliko potolažilo razmere pri domačih. Alešovec o tem piše: "Oče so se že privadili misli, da kaj velikega ne bo iz mene, a da utegne vendarle še kaj biti, če me graščak vzame za učitelja svojim otrokom."

Na Vilharjevem gradu
Najugodnejša pridobitev Alešovčeve nove odločitve je bila vsekakor v tem, da je po osmih letih svojega šolarskega in brezdomskega življenja v svoj vsakdanjik lahko vpeljal pravi red. Kot nekoč doma in v kamniškem samostanu je zdaj vsak dan zopet imel tri redne obroke - zjutraj zajtrk, opoldne kosilo in zvečer večerjo.

Druga ugodnost pa je bilo prijetno življenje v toplem zavetju Vilharjevega doma. Takole je bil zadovoljen z novim položajem: "Svojo dolžnost storiš, potem greš pa lahko v Zagorje pivo pit, kvartaš doma ali bereš časnike, knjige ali kaj drugega ali pa pišeš. Če ti pa to ne ugaja, pa vzameš puško in strašiš z njo ptice in divjačino ali pa greš v senco leč. Jed in postelja te čakata doma, ali pa te bolj mika prijetna družba gospodičen, ki imajo na tebi marsikaj opiliti ali pa družba gospoda župnika v Zagorju. Zvečer ti gori luč, dokler hočeš pisati, kakorkoli, nemško ali slovensko. Sploh: počni v prostih urah karkoli- hrano, streho, obleko in posteljo imaš, ne le za tisti dan, ampak za več dni, za teden, mesec, celo leto ..."

Mladi Jakob Alešovec se je torej dobro privadil na razkošne grajske razmere v Vilharjevem gradu. Težave šolanja so bile pozabljene, prav tako pa tudi meseci beračenja v mrazu ljubljanske zime.
Ko bi le tako ostalo tudi v prihodnje. Žal pa je ta srečni čas kmalu minil, Alešovec pa se pozneje ni mogel izogniti niti ponovnemu brezdomstvu, ki je korenito zaznamovalo zadnja leta njegovega življenja.

Se nadaljuje …