Tja so se namreč že več kot četrt stoletja stekale množice vernikov in vernic, ki so upali - ali so upale -, da se jim bo povrnilo zdravje ali izpolnila katera izmed številnih življenjskih želja. Med romarji, ki so se na pot navadno podajali kar peš, je bilo leta 1885 tudi bolehno dekle z notranjskega trga Vrhnika, po domače Čempuhova Urška, ki si je obetala ozdravitev ob oltarju brezjanske Marije Pomočnice. In glej: njeno upanje se je izpolnilo in po vrnitvi domov z boleznijo ni imela več težav.

Mladi risar Ivan Cankar
Brezjanski romarji, ki so v tem kraju doživeli tako ali drugačno ozdravitev, so imeli navado, da so o svojem uslišanju radi pričevali tudi drugim ljudem. Nekateri so se v ta namen lotili kar sten v kapeli okoli Marijinega oltarja, drugi pa so pri umetnikih naročali posebne slikarije, votivne podobe, s prizori ozdravitve. Vrhniška Urška pa ni imela denarja, da bi zahvalo Mariji izrazila na tako izbran način. Bila je namreč iz revne družine, z množico otrok, ki pa je povrhu tudi zgodaj izgubila očeta. Verjetno je računala, da se bo Mariji oddolžila kdaj pozneje, ko morda odraste in pride do svojega denarja. Pa ji je že čez štiri leta pomagal kar prijatelj Ivan Cankar.

Krojačev sin Ivan se je sicer septembra 1888 vpisal v prvi letnik ljubljanske realke, osemletne gimnazije tehnične stroke, in bil izredno nadarjen tudi za umetnost. Ponudil se je mladi deklici, v katero je bil tudi nekoliko zaljubljen - in ji je pozneje posvetil lepo pesmico -, da ji nariše sličico Mariji v zahvalo. Odločil se je za risbo s svinčnikom in kmalu je na listu iz risarskega papirja v velikosti 22 X 33 centimetrov zablestela podoba Marije Pomočnice. Spodaj pa je vrhniški prvošolec dodal: "MARIJA POMAGAJ. NEKA DEKLE Z VRHNIKE JE ZADOBILA ZDRAVJE PO PRIPROŠNJI MARIJE POMAGAJ V LETU 1885."

Umetnik pa se je tudi podpisal: IVAN CANKAR, 1889.

Številna uslišanja
Cankarjevo mladostno umetnino so potem ob neki priložnosti dejansko ponesli na Brezje, kjer so ji odredili mesto v Marijini kapeli. Namestili so jo za oltarjem Marije Pomočnice. Tam pa je bila tedaj že vrsta podobnih zahvalnih sporočil. Pravimo jim "votivne podobe" po latinskem izrazu »ex voto«, ki pomeni zahvalo zaradi izpolnjene zaobljube. Ivan Cankar pa, kot kaže, ob ustvarjanju svoje mladostne risarije verjetno še ni bil na Brezjah, morda tudi ni kaj dosti poznal prave podobe tamkajšnje Marije Pomočnice, saj njegova slika prikazuje dve kronani osebi. Brezjanska božja mati pa je bila tedaj skupaj s svojim sinčkom upodobljena še brez tega okrasja.

So pa pravo podobo brezjanske Marije poznali številni drugi romarji, ki so se že več kot sedemdeset let posamezno, zadnje četrt stoletja pa tudi množično zgrinjali pred njen oltar.

V osrčju Gorenjske
Brezje so bile sredi 19. stoletja še manj poznana gorenjska vas. Nekoč so bile povsem slovenske, potem pa je menda kuga pomorila vse njihove prvotne prebivalce. Namesto njih pa so tuji gospodarji naselili tirolske Nemce in zaradi tega so Gorenjci kraj imenovali kar Nemške Brezje. Tudi za to, da bi jih ločili od slovenskih, ki so domovale na tržiški strani.
Te - nemške - Brezje so imele tudi lično cerkvico, ki je spadala v starodavno župnijo sv. Andreja v bližnjih Mošnjah. Vendar podružnični zavetnik ni vzbujal tolikšne pozornosti kot pa stari oltar v eni izmed brezjanskih kapel, ki je bila posvečena Mariji. Največji kras pa je bila seveda njena slika Marije Pomočnice, ki jo je izdelal kranjski slikar Leopold Layer.

Novi župnik
Starodavno brezjansko cerkvico sv. Vida so vaščani nenehno prenavljali. Maša je bila sicer le trikrat na leto, vendar se je bilo vseeno treba potruditi za njeno olepšavo. V letu 1771 ali 1772 pa so se odločili za večji poseg, saj so sklenili, da ji prizidajo tudi manjšo kapelo. Posvetili so jo sv. Antonu Puščavniku.

Dobrih dvajset let pozneje pa je v mošenjsko župnijo prišel službovat župnik dr. Anton Ažbe. Bil je dokaj izobražen mož in je študij bogoslovja dokončal v Innsbrucku (po slovensko Inomostu), kamor so se po razpustitvi ljubljanskega jezuitskega kolegija leta 1784 zatekli njegovi profesorji. Ažbe je bil tudi umetnostno razgledan, posebno všeč pa mu je bila podoba Marije Pomočnice v innsbruški cerkvi sv. Jakoba. Ta je že leta in leta navduševala tudi druge vernike.

Marija Pomočnica
Innsbruško podobo Marije Pomočnice je narisal nemški slikar Lucas Cranach s pravim imenom Lucas Müller. Umetniško ime si je nadel po svojem rojstnem kraju. Bil je dvorni slikar saškega volilnega kneza Jurija in se je veliko ukvarjal tudi z nabožnimi motivi. Tako so ga verniki iz mesta Dresden (slovensko Draždani) prosili, naj jim nariše Marijino podobo za njihovo cerkev Sv. Križa. Cranach jim je rad ustregel, vendar se ni odločil za samostojen motiv, pač pa je le po svoje oblikoval že neko starejšo predlogo, imenovano "kamberška Marija". Cranachova podoba je potem dolgo visela v dresdenski cerkvi, vendar so jo pozneje umaknili, ker je dežela Saška sprejela Lutrov nauk. Potomci vojvode Jurija so jo zato spravili kar v svojo zasebno zbirko umetnin.

Leta 1611 pa je tedanjega saškega vojvodo obiskal passavski škof Leopold, sicer brat avstrijskega cesarja Ferdinanda II. Gostitelj mu je pokazal tudi svoje zaklade in med njimi tudi Cranachovo Marijino podobo. Škofu je bila ta tako všeč, da je domov odšel z darilom, ki je od takrat lepšalo njegove dni. Marijino podobo je nosil s seboj na popotovanjih, služila pa mu je tudi kot hišni oltar. Da bi sliko spoznalo čim več ljudi, je dovolil, da so izdelali njeno povečavo in jo vgradili v oltar nove cerkve, ki so jo tedaj zgradili na bližnjem griču. Tako je nastala znamenita passavska romarska pot.

Škof Leopold pa se je pozneje odpovedal svoji škofiji in postal deželni knez na Tirolskem. S seboj je v Innsbruck, tirolsko deželno prestolnico, vzel tudi izvirno Cranachovo podobo Marije pomočnice. Večkrat je bil naprošen, da jo izpostavi tudi v javnosti, a se je to zgodilo šele v času življenja njegovega sina, ki je sliko odstopil vernikom, in tako je končala na oltarju cerkve sv. Jakoba.

Tja jo je potem v času svojega študija hodil občudovat tudi mladi Urban Ažbe, Gorenjec iz Javorij v Poljanski dolini.

Ažbetova prizadevanja
Doktor bogoslovja Urban Ažbe je po končanem študiju nekaj časa služboval na Tirolskem. Tam je opazil, kako so v številnih cerkvah viseli posnetki innsbruške slike Marije Pomočnice. Ni čudno torej, če si je nekaj podobnega želel imeti tudi v svoji novi župniji. Tako so že kmalu po njegovem prihodu v Mošnje začeli prenavljati brezjansko podružnico sv. Vida, za katero je namenil prav Cranachovo podobo Marije Pomočnice.

Brezjanskega sv. Vida so v letih od 1794 do 1798 najprej spet nekoliko prenovili, posebej še glavni oltar. Novo podobo tega svetnika jim je narisal kranjski slikar Leopold Layer, ki je v tistem času denimo naredil tudi sliko istega zavetnika v novi župnijski cerkvi v Šentvidu nad Ljubljano, ki so jo zgradili v letih 1795-1797.

Leta 1800 pa so brezjanski cerkvi na južni strani prizidali še eno kapelo. Tudi tokrat je pri njenih poslikavah sodeloval Leopold Layer. Na steni za oltarjem je o tej prenovi ostal zapis: "Haec capella aedificata est anno 1800 parochizante Urbano Ažbe" (Ta kapela je bila sezidana leta 1800 v času župnika Urbana Ažbeta).

In prav v to kapelo je dal župnik Ažbe na oltar postaviti posnetek Cranachove Marije Pomočnice.

Layerjevi iz Kranja
Ažbetov prenoviteljski pomočnik Leopold Layer je bil doma iz Kranja. Rodil se je v številni umetniški družini. Zakonca Marko Layer in Marija Ana Wohlgemut sta namreč imela kar osem otrok. Oče, slikar, je za svojo obrt navdušil še tri svoje sinove, Valentina, Leopolda in Antona. Med njimi je bil vsekakor najbolj nadarjen Leopold, rojen 20. novembra 1752. Pridno je delal v očetovi delavnici. Uspešno se je tudi poročil, in sicer z Marijo Egartner s Koroškega, a v zakonu nista imela otrok. Zato je posvojil sorodnika svoje žene.

Šlo jim je kar dobro, vse dokler niso v slovenske kraje prihrumeli Napoleonovi Francozi. Prvič so bili tu za krajši čas leta 1797, potem spet leta 1805 in na koncu še leta 1809, ko so jih zasedli za daljše obdobje. Zaradi vojnih razmer je prebivalstvo zašlo v denarne težave, predvsem si župnišča niso mogla več privoščiti večjih cerkvenih del. Zato so tudi Layerjevi, ki so že leta 1808 izgubili glavo družine, očeta Marka, težko shajali.

Za Markom Layerjem je delavnico prevzel sin Leopold. Ker so naročila še vedno usihala, je nadarjeni Leopold začel ponarejati denar. Leta 1810 so Francozi pri njem doma našli nekaj bankovcev avstrijske veljave in skupaj z bratom Valentinom je bil obsojen na več let ječe. Kot olajšavo so mu šteli, da je ponarejal avstrijski denar, ne pa francoskega.

Oba brata sta v ječi prestajala hude dneve. Valentin je v njej kmalu umrl, Leopold pa je tudi komaj premagoval težke dni. V tem času se je menda zaobljubil, da bo poslikal Marijino kapelo na Brezjah, če bo srečno prestal to gorje. A bilo je še huje. Leta 1811 je požar uničil velik del Kranja in med drugim tudi njegovo hišo z delavnico vred.

Velika beda pa je vladala tudi v drugih gorenjskih krajih. Zato ni prav nič čudnega, če so ljudje postali dovzetnejši za versko življenje. Župnik Ažbe je tako leta 1811 pisal svojemu prijatelju Frančišku Julianiju.: "V hudih časih francoskega jarma, ko ljudstvo prihaja na nič, si je izbralo Marijo Pomagaj v mošenjski župniji. Ves postni čas so prihajali k njej, tudi iz okoliških krajev, tako pogosto in v tolikih množicah, da je tudi po pet duhovnikov ondi maševalo. Na cvetni torek, dne 2. aprila so prišle kar štiri procesije pod vodstvom svojih duhovnikov. Bilo je toliko ljudstva, da niti polovica ni mogla v cerkev in so vse klopi polomili."

Ex voto - po zaobljubi
K sreči pa se je stanje na Gorenjskem izboljšalo že čez dve leti. Septembra 1813 so morali Francozi zapustiti naše kraje in tudi Layerju je zopet zasijalo sonce svobode.

Kranjski jetnik Leopold Layer po srečni rešitvi ni pozabil svoje zaobljube. Že naslednje leto je vse natanko izpolnil, kot si je zamislil v temni ječi: prav lepo je poslikal stene Marijine kapele na Brezjah. Freske so bile žive, polne nabožnih dogodkov, upodobil pa je tudi samega sebe kot jetnika. Po končanem delu pa je na notranji strani vhodnega oboka dostavil še pripis: "Leopoldus Layer pinxit anno 1814 ex voto." Torej: "Slikal Leopold Layer leta 1814, po zaobljubi."

Namesto dotedanjega posnetka Marijine podobe pa je domnevno istočasno napravil tudi novo Marijino sliko. Ta pa ni bila povsem nova in izvirna. Za upodobitev božje matere z detetom je namreč uporabil kar stari Cranachov motiv, ki mu ga je posredoval župnik Ažbe.
Layerjeva Marija Pomočnica je narisana z oljnatimi barvami na platno v izmeri 100 centimetrov v višino in 80 centimetrov v širino.

Njegova podoba Marije z Jezuščkom je v primerjavi z njenim hladnim nemškim izvirnikom veliko prijaznejša, saj ji je Kranjčan vdihnil pristno slovensko domačnost. Zaznaven je ljubezniv Marijin smehljaj, podoben tistemu, ki ga zasledimo tudi pri da Vincijevi sliki Mone Lize.

Layer je Marijo odel v nošo tedanjega časa. Njena obleka je modra, Mati božja pa je zavita še v rdeči plašč. Tudi v tem pogledu se torej ni odmaknil od izvirnika.

Nova slika je bila ljudem tako všeč, da so od tedaj veliko pogosteje zahajali v brezjansko podružnično cerkev, ki pa se je še vedno imenovala po svetem Vidu.

Mošenjski župnik dr. Anton Ažbe je le pet let bedel nad Marijino podobo v svoji podružnični cerkvi. Leta 1819 so ga povišali in mu dodelili mesto stolnega kanonika v Ljubljani. A tudi tam ni deloval veliko časa. Umrl je namreč že leta 1827.

Leto za njim, 12. aprila 1828, pa je umrl tudi kranjski slikar Leopold Layer. Doživel je krepkih 75 let.

In prišlo je leto 1863
Dolga leta, nekaj mesecev manj kot pol stoletja, je brezjanska Marija mirno vabila vernike pod krov svoje kapele. Tedaj je bila le ena izmed številnih slovenskih cerkva, koder so častili božjo mater Marijo.

Jeseni 1863 pa je kot meteor zasijala na slovenskem nebu. Kar tri osebe ženskega spola so namreč po obisku brezjanske cerkve na nepojasnjen način ozdravele.

Najprej božjastna Mica Tavčar, ki je bila tudi hroma. Sanjalo se ji je, da je šla v brezjansko cerkev po berglah, iz nje pa je odšla brez njih. Želela je preizkusiti svojo srečo. Tako se je 22. septembra dejansko podala na Brezje. Med mašo je čutila, da ji pritisk v skrčeni nogi popušča in cerkev je res lahko zapustila popolnoma zdrava. Priča tega dogodka je bil tudi mladi Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof. Sam je mnogo let zatem pripovedoval, da je na Brezje peljal neko hudo bolno žensko, ki sploh ni mogla hoditi. "Gor sem jo peljal, nazaj pa jo je mahnila kar peš," je še dodal ob spominih na ta dogodek. Mica pa se je pozneje tudi poročila in dočakala svojih 85 let.

Druga ozdravljenka pa je bila deset dni pozneje Marija Janc iz Zgoš pri Begunjah. Ta je bila stara šele 11 let, ko jo je bolezen že priklenila na posteljo. Imela je popolnoma iznakaženo eno izmed nog. Kosti so bile že pošteno skrivljene. Tudi ona je na Brezjah čudežno ozdravela in tudi o tem se je kmalu razvedelo po vsej Gorenjski.

Pričevanje ozdravljene Mice
Tudi tržiškemu župniku Alojziju Koširju so prišle na uho govorice o dogodkih iz bližnje mošenjske župnije, zato je ob nekem dekletovem obisku njegovega župnišča, prišla se je namreč zapisat v neko bratovščino, poizvedel: "Mica, ali je res, da si na nemških Brezjah zdrava postala?" In ona je živahno ogovorila: "O svetem Jurju (torej 24. aprila 1864, op. avtorja) bo devet let kar sem na desni nogo obolela. Od tistihmal je bolezen nogo tako skrivila, da je bila peta spredaj, prsti pa zadaj, in tako sem reva primorana biti po berglah hoditi. Slišala sem pa, da je osemnajstletna Mica Tavčar iz Begenj, ki je tudi od letošnje velike noči ob berglah hodila, 22. septembra, v omenjeni kapelici bergle pustila; in to je tudi mene gnalo tje k Mariji Devici v sladkem zaupanju, da bom tudi jaz pri Mariji sprosila zdravje. Naprosim begunjskega kaplana, gospoda Blaža Muhovica, da bi tam maševali in so mi tudi obljubili. Jaz grem že zvečer poprej tje, ker imam svojo teto tam in sem pri nji prenočila. Do treh ponoči sem spala; potem pa nisem mogla več. Vstanem, se napravim, grem k cerkovniku in ga povprašam, če je cerkev odprta. Ta mi jo odpre. V cerkev stopim in brž pokleknem pred oltar Marije device ter jo prosim v goreči molitvi, naj bi ona k mojemu zveličanju, tudi moje bergle k sebi vzela. (Mica je mislila na bergle ozdravljene predhodnice Tavčarjeve, ki so že visele na steni kapele, op. avtorja). Po končani prošnji grem molčeča trikrat po kolenih okrog oltarja, potem pa zopet pred oltar pokleknem, in glej! – tu čutim, kakor bi mi kdo nogo z oljem mazal brez vsakih bolečin. Noga se je začela polagoma stegovati in jaz na enkrat z nogo stopim. Kdo popiše veselje moje, kdo pa tudi strah, ki sem ga občutila? Proti dnevu so začeli ljudje prihajati v cerkev in tudi gospod kaplan pridejo. Ko pa jaz ljudem povem, da že hodim in jih tega grede tudi prepričam, so strahu vsi zavpili in hite gospodu duhovnu praviti kaj se je zgodilo. Častiti gospod Muhovec pa so mi rekli, da ne smem Marije nikdar pozabiti, da naj se ji vselej priporočujem in jo prav z gorečim srcem ljubim. Obljubila sem jim in svojo obljubo bom tudi vselej spolnovala."

Tako je pravila Mica Jančeva in še dodala: "Noga je zdaj ravno tako obuta kakor una zdrava, le malo tanjši je in malo krunca!"

Množični obisk
Pričevanje Mice Janc in drugih srečnih ozdravljencev, ki so ji sledili, je v Brezje začelo privabljati množice slovenskih nesrečnikov, ki so si v Marijini kapeli obetali zdravje. Iz leta v leto pa se je večalo tudi število zahvalnih pisem in votivnih podob, ki so izpričevale, da želje po uslišanju niso bile zaman. Tudi Mica Jančeva je svoje bergle pustila kar v cerkvi in zraven z majhno tablico pojasnila srečno ozdravitev tistega dne, 2. oktobra 1863. Skromna risba Ivana Cankarja dve desetletji pozneje torej ni samevala v brezjanski Marijini kapeli.

Odziv uradne Cerkve
Nenavadni dogodki na Brezjah so seveda odmevali tudi v uradnih cerkvenih krogih, vendar se ti niso kaj dosti zmenili za ljudske govorice. Nobene izmed ozdravitev niso proglasili za čudež in tako je tudi ostalo. Vernega ljudstva pa to ni moglo omajati v vnemi po obiskovanju Brezij, ki so po letu 1863 postale znana romarska pot.

Katoliški tednik Zgodnja Danica je leta 1875 o tem zapisal: "Razločujemo med uslišanjem molitve in čudežem. Dogodkov, ki jih naznanjamo, nismo še nobenkrat kot čudeže oklicevali, za to nimamo oblasti mi, ampak le sv. Cerkev …"

Ta pa je molčala in stvari so šle svojo pot.

Odziv domačinov
Ob velikem obisku njihove vasi so se sčasoma začeli odzivati tudi domačini, verniki brezjanske soseske. Želeli so, da bi škofija njihovo cerkev tudi uradno razglasila za božjepotno. Že leta 1866 so tako na škofijo poslali prijazno pisemce, v katerem pravijo: "V podružnični cerkvi sv. Vida na Brezjah dobivajo od avgusta 1863 stotine kristjanov različnih stanov tolažbo in zdravje v svojih stiskah, posebno v svojih notranjih in zunanjih, večkrat zastaranih boleznih. Ko je v prisrčnem in neomajnem zaupanju v presveto Mater božjo Marijo pomagaj - na desnem stranskem oltarju je namreč stara, pa nepoškodovano ohranjena in umetnostno prelepo slikana podoba – kleče in pobožno molijo, prejmejo po njeni priprošnji od Boga očitno moč zdravja. Očividci kot priče teh čudežev iz mnogih del še žive. O teh čudežih ali milostnih uslišanjih presvete Matere božje je videti na stranskih stenah milostnega oltarja zelo veliko spominkov. Postavljenih v nepozaben spomin. Na ta milostni kraj prihajajo k Materi božji hromi in drugače pohabljeni, opirajoč se na palico ali bergle. Njih goreča pobožnost jim je med daritvijo sv. maše izvabila solze veselja, ko so po zaupni molitvi in končani pobožnosti prosto stali na nogah in se mogli brez bergel vrniti domov …"

Tako in še več so pisali brezjanski župljani, a so dobili odgovor, "da za zdaj okoliščine ne dovoljujejo, da bi sklepali o njihovih predlogih". Dosegli pa so, da je bil v Mošnjah nameščen kaplan, čigar posebna naloga je bila skrb za romarje.

Že po desetletju med prvimi
'Romarska pot gor ali dol' - ljudje so radi obiskovali Brezje in že leta 1875, devet let po ozdravljenju prvih oseb, je mošenjski župnik Janez Novak zapisal: "Na Brezjah biva čudodelna podoba Marije Pomagaj o kateri mora sleherni romar potrditi besede sv. Bernarda: "še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal." To potrjujejo romarji z vse Kranjske, s Štajarskega, Koroškega; Goriškega; Hrvaškega; Teržaškega in iz Istre. Romarjev je vsak ponedeljek silno veliko, pa tudi med tednom vedno dovolj, ter se lahko reče: Brezje, čeprav je do zdaj ondi le majhna cerkvica, četudi tam ob nedeljah in praznikih Matere božje ni očitne božje službe, je zdaj najbolj obiskovana božja pot na Slovenskem."

Verniki so sprva na Brezje romali peš ali pa so jih tja pripeljali z vozovi. K pogostemu obisku pa je od decembra 1870 dalje pripomogla tudi nova železniška proga, ki je vozila od Ljubljane do Trbiža. Ena izmed njenih postaj so bile tudi Otoče, od koder se do Brezij pride prej kot v eni uri.

Smeli načrti
Razumljivo je, da je mošenjska podružnična cerkvica sčasoma postala povsem premajhna za tako veliko število romarjev. Ko je 4. septembra 1876 vasico obiskal graški škof Zwerger, pa je bil še poseben naval. Že pred njegovim prihodom je bilo tega dne v cerkvi darovanih deset maš, šest mašnikov pa je s svojimi verniki še čakalo na vrsto. Zwerger je zato sprožil misel, naj se mala cerkvica poveča, da bo pri obredih hkrati lahko sodelovalo več romarjev.

Težave pa so bile tudi pri duhovnikih, ki se niso mogli nikjer nastaniti v kraju samem, potrebni pa so bili za mašne obrede in spovedovanja. Zato so najprej nadzidali cerkovnikovo bivališče.

A to še ni bilo dovolj. Staro cerkev je bilo torej treba podreti in na istem mestu postaviti novo.

V trd oreh je ugriznil novi mošenjski župnik Franc Kumer - vendar šele leta 1887. Graškega arhitekta Roberta Mikovitza je prosil, da napravi načrt za večjo cerkev. Župnik pa ga je nato 6. decembra predložil ljubljanski škofiji. V Ljubljani so se s predlogom strinjali, nato pa je romal še na Dunaj, da ga potrdi tudi vlada. Že 27. januarja 1888 so dobili odobritev, zatem pa jih je čakalo še iskanje primernega stavbenika. Bilo je odločeno, da bo gradil Franc Faleschini iz Ljubljane.

Temeljni kamen za novo cerkev je bil tako položen 9. oktobra 1889.

Ob vsem tem pa so se tudi dogovorili, da mora Marijina kapela ostati nedotaknjena. Staro cerkev naj bi podrli, kapelo pa ohranili in čez njeno zidovje zgradili dodatno kapelo nove cerkve sv. Vida.

Še dolgo do cilja
Vzporedno z gradnjo nove cerkve so počasi podirali še staro stavbo sv. Vida. Šele leta 1892 so končno odstranili njen zadnji kamen. Dve leti zatem pa je že zasijala nova gradnja. To je 30. julija 1894 blagoslovil radovljiški dekan Jožef Razboršek.

Do slovesne posvetitve pa je trajalo še mnogo let. Ves čas je namreč primanjkovalo denarja. A na koncu je po skoraj desetletju gradnje prišel tudi veseli dan. Na rožnovensko nedeljo, 7. oktobra 1900, je namreč nova cerkev le dočakala slovesno posvetitev. Seveda pa je bilo to le konec gradnje, stavbo pa je bilo treba še notranje opremiti, kar se je zavleklo v naslednja leta.

Prihod očetov frančiškanov
Številni romarji so bili velik zalogaj za mošenjskega župnika in kaplana, zato so jima sčasoma začeli pomagati tudi drugi, predvsem upokojeni duhovniki, pa tudi frančiškanski redovniki iz Ljubljane. Ljubljančanka Frančiška Ovijač pa je s svojim volilom v oporoki omogočila, da se je na Brezjah začel zidati frančiškanski samostan. Temeljni kamen zanj so položili 5. septembra 1897.

Novi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je svojo stolico zasedel spomladi leta 1898, pa je že oktobra tega leta frančiškanom izročil v skrb tudi novozgrajeno cerkev sv. Vida.

Dodatna počastitev
Ljubljanski frančiškani so od tedaj vestno skrbeli za svoj samostan, novo cerkev in za romarje. Pa tudi na podobo Marije Pomagaj niso pozabili.

Še več! Zaradi številnih uslišanj, katerih posledica je bilo tudi vse večje število zahvalnih podob, so jo želeli še posebej počastiti.

V Cerkvi je bila v preteklosti navada, da so posamezne podobe ali kipe slovesno okrasili s kronami. Ker so se na Brezjah uslišanja vrstila leto za letom, so frančiškani sprožili misel, da naj bi se okronala tudi milostna podoba brezjanske Marije Pomagaj. Na njihovo prošnjo se je ljubljanski škof Jeglič 16. marca 1907 obrnil v Rim s pismom, v katerem je zapisal: "Sveti oče! V kraju Brezje, župnije Mošnje v ljubljanski škofiji, je svetišče preblažene Device, Pomoči kristjanov. To svetišče zelo obiskujejo verniki ne le ljubljanske škofije, temveč tudi sosednjih škofij in tu velika množica prejema sv. zakramente. Zato prisrčno in ponižno prosim v svojem imenu in imenu manjših bratov sv. Frančiška, ki jim je izročeno oskrbovanje svetišča in romarjev, da Vaša svetost dovoli slovesno kronanje podobe preblažene Device in podeli vsem vernikom, ki bodo na dan kronanja in v osmini v tem svetišču prejeli sv. zakramente in molili po namenu sv. očeta, popoln odpustek."

V Rimu so se na slovenske prošnje tedaj odzvali dokaj hitro in že 24. junija je škof Jeglič dobil pritrdilen odgovor. Dva dni pozneje je o uspehu obvestil frančiškanskega provinciala patra Placida Fabianija.

Velike priprave
Na Brezjah so takoj po srečnem obvestilu začeli priprave na veliki dogodek. Izdelavo obeh kron so zaupali ljubljanskemu zlatarju in pasarju Ivanu Kregarju, frančiškanski provincial pa je osebno pomagal pri zbiranju kovine in dragocenih kamnov, ki naj bi krasili glavi Marije in Jezuščka.

Tisto poletje pa je bilo Brezje priča še posebnemu uslišanju. Na veliki šmaren, 15. avgusta, je namreč čudežno ozdravela Marija Finžgar, domačinka iz brezjanske družine Tončkovih. Tudi njene bergle so končale na steni ob Marijini kapeli.

Štirinajst dni zatem, na angelsko nedeljo, 1. septembra 1907, pa se je veličastne slovesnosti udeležilo okoli 30.000 ljudi. Prišli so peš, z vozovi in z vlakom. Bil je pravi narodni praznik. Prihajali so posamezniki in vrste katoliških društev. Slovesnost Marijinega kronanja je opravil škof Jeglič. Prireditev pa so še posebej popestrili pevci in godbeniki.

Anton Bonaventura Jeglič je o tem v svoj dnevnik zapisal: "V nedeljo 1. septembra sem na Brezjah opravil v imenu sv. očeta kronanje slike Matere božje. Hvala Bogu! Slovesnost krasna, ljudstva do 30.000, duhovnikov 111, obhajancev 7.000, pa še niso vsi na vrsto prišli; nesreče nobene, le nekaj omotic; Marijinih družb zastopanih okoli 70, župnij z banderi 18; vse v najlepšem redu in cvet navdušenosti. Spovedoval sem 18 ur; govoril glasno, počasi in dosti lahko."

Nasprotna mnenja
Ljubljanski škof Jeglič ob kronanju Marijine podobe torej ni mogel skriti svojega navdušenja. Nekoliko drugačen pogled na ta dogodek pa so imeli v nasprotnem taboru liberalne stranke, katere glavno glasilo je bil dnevnik Slovenski narod. Takole so med drugim razpredali v enem izmed svojih člankov: "Udeležba je bila ogromna. Na tisoče ljudi od vseh strani je prihitelo na Brezje, z zastavami in brez zastav, z železnico, z vozovi in peš. Malo računano je ofer nesel 25 do 30 tisoč kron, prej več kakor manj. Izkazalo seje da je histerična Marija Finžgar atrakcija prve vrste. Kaj je pozitivni uspeh te priredbe? Da so podjetni frančiškani napravili izborno kupčijo in da se je med preprostim ljudstvom zopet utrdil klerikalizem v izredni meri. Bisaga in duhovska moč imata profit, ljudstvo pa ima škodo, materialno in moralično, zakaj razmetalo je mnogo denarja in podivjalo je verskega fanatizma …"

Kakor koli, brezjanska Marija je odslej Slovencem kraljevala s krono na glavi, kot jo je že 18 let prej upodobil mladi Ivan Cankar.

Ob prvi svetovni moriji - in po njej
Na Brezjah so posebej slovesno počastili tudi prvo obletnico Marijinega kronanja. Njena nova cerkev pa je bila še naprej deležna dopolnitev ali nove opreme. Leta 1911 je dobila še ene orgle.

Med prvo svetovno vojno pa so se številni zatekali v tamkajšnje svetišče, da bi si izprosili srečno vrnitev mož in fantov z bojišč vse Evrope. Bilo je tudi nekaj množičnih shodov. Škof Jeglič pa je odredil, da se zbere vse bergle, ki so ob oltarju visele v znak zahvale za srečna uslišanja, in se jih pošlje v Ljubljano, kjer so poslej služile ranjencem in vojakom invalidom.
Slovenski vojaki, ki so se srečno vrnili z bojišč, so po vojni ustanovili zvezo bojevnikov, ki je na Brezjah redno prirejala letne shode. Udeležencev je bilo včasih tudi do 10.000.
Odmevna prireditev je bil tudi evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani. Vodstvo si je za svojo pokroviteljico izbralo prav Marijo Pomagaj z Brezij. Njena podoba je zato prvič zapustila svoje domovanje in se za nekaj dni preselila v slovensko prestolnico.

Ob drugi svetovni moriji - in po njej
Kratko potovanje v Ljubljano leta 1935 je brezjanski Mariji prav gotovo dobro delo, saj je bila sicer stalno obsojena na slab zrak ob medli svečavi in velikem številu romarjev. Med drugo svetovno vojno pa je morala zopet na pot.

Nemški okupator je zasedel tudi Brezje in prepovedal uporabo cerkvenih prostorov, frančiškani pa so bili izgnani. Le enemu izmed njih – menda prav sinu Marije Finžgar, ki je ozdravela leta 1907- je uspelo, da je zamaskiran kot mizarski pomočnik z oltarja izločil Marijino podobo in jo nadomestil z eno izmed kopij. Z vlakom je nato sliko pretihotapil v Ljubljano, kjer so jo potem prek Novega mesta spravili na hrvaško stran - najprej v Karlovac, potem pa v božjepotni Trst. Maja 1943 pa so jo prepeljali nazaj v Ljubljano. Po nekaterih postajah je končala na oltarju sv. Dizme v ljubljanski stolnici. Konec maja 1943 pa je naredila kratek izlet na romarski shod na Rakovniku. Potem so jo vrnili na prejšnje mesto na stolniški oltar. Odtlej so jo ljudje hodili častit v Ljubljano.

Po vojni so se frančiškani vrnili na Brezje, milostna podoba pa je še do junija 1947 ostala v Ljubljani. Novi ljubljanski škof Anton Vovk je tedaj zapisal: "Zdaj je prišel čas, da se tudi begunka Marija Pomagaj vrne na svoj dom, saj so Brezje poseben kraj ljubezni do Marije. Romarji iz vseh krajev Slovenije so že odslej v velikem številu prihajali v Marijino svetišče, da zlasti izpolnijo obljube, ki so jih naredili v letih strahotnih težav. Če bi vrnitev milostne podobe še zadrževali, bi delali krivico Pomočnici, ki si je Brezje izbrala za svoj stalni milostni kraj, in po pravici bi bili žalostni tisti, ki na Brezje vežejo svoje obljube, zahvale in prošnje."

Vrnitev v domači kraj
Brezjanska Marija se je torej vrnila na svoje prvotno izbrano mesto. In slovenske verne množice so spet lahko romale v njen stari kraj.

Tam torej zdaj domuje njen izvirnik, ki ga je leta 1996 osebno obiskal tudi svetovni romarski popotnik, papež Janez Pavel II. Ta je njenemu svetišču podelil tudi naslov "basilica minor" - mala bazilika.

Ocene, ocene …
Milostna podoba Marije Pomagaj na Brezjah vsak dan verno pričakuje nove romarje. S pomočjo preslikav pa je zašla tudi v druga slovenska svetišča in tudi v marsikateri slovenski dom. Številne podobice, razglednice in številni predmeti, včasih umetniško dokaj dvomljive vrednosti, namreč krasijo tudi stanovanja Slovenk in Slovencev doma, še bolj pa v tujini.

Ali je torej Marija pomagaj z Brezij najbolj znana slovenska slika?
NIKAKOR NE!, bi se glasil odgovor, če bi morda presojali po strogih strokovnih merilih, na katere se je verjetno oprl tudi eden izmed žal že pokojnih umetnostnih zgodovinarjev, ki v svoji knjigi Sto znanih umetniških slik brezjanske Marije niti ne omenja.

VSEKAKOR DA!, pa bi lahko dejali če bi upoštevali dejstvo, kako pogosto uporabljen je bil njen motiv ne samo v cerkvah in kapelah, pač pa tudi na mestih povsem posvetnega značaja.

Če pa bi upoštevali tudi to, koliko je pomenila in še pomeni marsikateremu Slovencu ali Slovenki, pa bi zanjo še težje našli ustrezno primerjavo.