Govorimo o figurah manjerističnega umetnika Giuseppeja Arcimbolda (1527–1593), ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot portretist Ferdinanda I. (1503–1564), Maksimiliana II. (1527–1576) in Rudolfa II. (1552–1612), še pomembneje pa kot slikar, ki je slikal v nadrealistični maniri, pet stoletij preden je nadrealizem dejansko vzniknil na površje. Arcimbolda so namreč kot svojega predhodnika občudovali Salvador Dalí in drugi nadrealistični umetniki.

Arcimboldo je danes najbolj poznan po serijah slik, kjer različne predmete, kot so sadje, zelenjava, drevje in cvetlice prireja obliki človeške glave in tako upodablja najrazličnejše alegorije. V pariškem Louvru hranijo njegove Štiri letne čase. Gre torej za štiri slike, ki jih je v Milanu rojeni umetnik naslikal leta 1573, na njih pa najdemo štiri iz profila upodobljene glave.

Sadovi narave, ki jih dajejo štiri letni časi
Obraz zlovešče in ostre zime predstavlja drevo, ki mu je odpadlo vse listje, nekaj zajedavskega zelenja pa mu gleda le izza ušesa. Iz drevesa raste veja s pomarančo in z limono, ki bi jih bilo sicer drevo polno v toplih poletnih mesecih. Drevo oziroma figura pa je ovita v platno, ki ga ščiti pred hudim mrazom.

Pravo nasprotje je upodobitev pomladi, ki se obrača proti svoji predhodnici zimi. Prijazna figura se bohoti s zelenjem in cvetlicami. Zeleno listje sestavlja oblačilo, ki se pri vratu končuje z iz belih rožic sestavljenim ovratnikom. Cvetlice kožne barve prepredajo obraz z močno rdečimi ustnicami, podobo pa končuje še pokrivalo, polno cvetov najrazličnejših rož. Druga proti drugi sta obrnjeni še upodobitvi poletja in jeseni. Poletje ima oblačilo stkano iz pšenice, ki jo žanjejo prav v tem času, obraz in lasje pa so ustvarjeni iz sadja in zelenjave. Jesensko sadje pa tvori podobo, ki je pokrito z listjem trte in grozdjem. Na jesen in na njo vezane trgatve pa opozarja tudi spodnji del, ki je sestavljen iz lesenih letvic, ki sestavljajo vinske sode.

Privlačnost fantastičnih podob
Tovrstne upodobitve sicer niso njegov izum, ampak so si jih zamislili florentinski manjeristi v prvi polovici 16. stoletja, kljub temu pa so prav z Arcimboldovo umetnostjo postale izjemno priljubljene med njegovimi sodobniki, ki so ga zvesto posnemali, pri tem pa povzročili umetnostnim zgodovinarjem precej težav pri razločevanju njegovih del in kopij. V nasprotju z njegovimi fantastičnimi portreti, je na slikarjeve dvorske in druge tradicionalne portrete nadaljnja umetnost povsem pozabila.

Smisel za bogat okras je Arcimboldo dokazoval tudi kot dekorater, kostumograf in vsesplošni poznavalec umetnosti. Vse te funkcije so ga namreč zaposlovale na habsburškem dvoru in na praškem dvoru Rudolfa II.

Maja Kač