To je bil izrazito urban slog, ki je nad vse povzdignil umetnikovo svobodo in umetnika odrešil navezanosti na vse zakonitosti, ki so v preteklosti omejevale njegovo ustvarjalnost. Zato se tudi na pročelju znamenite stavbe Secesija (Secession) arhitekta J. M. Olbricha pne napis: "Der Zeit ihre Kunst. Der Kunst ihre Freiheit. (Času njegovo umetnost. Umetnosti njeno svobodo.)" Dunaj je bil kot srednjeevropsko središče secesije tisto mesto, ki je najbolj zaznamovalo tudi slovensko arhitekturno snovanje na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Središča te umetniške usmeritve, ki jo je obenem definiralo močno socialno (skoraj socialistično) vodilo zanašanja umetnosti v vsak dom, so bila še Pariz, Nancy, Glasgow, München, Darmstadt in Bruselj, pa tudi New York.

Ekscetrični okus kralja Leopolda in shizofrena belgijska kultura
Pravzaprav se je vse začelo v Bruslju, prestolnici države, ki se je do samostojnosti dokopala šele leta 1830. Belgijo so v nekaj letih priznale vse evropske velesile, vendar pa je državi nekaj manjkalo. Skupna nacionalna kultura, za katero se je hitro izkazalo, da jo je zaradi razcepljenosti prebivalstva v flamsko in valonsko skupino ter hkratne prisotnosti močne nemške manjšine nemogoče definirati. Tudi ta shizofrena kulturna situacija je pripomogla, da je sredi 80. let 19. stoletja Bruselj postal središče zelo nenavadne kulture. V arhitekturi je precedens postala sodniška stavba arhitekta Josepha Poelarta, slogovno povsem nedoločljiva in pogosto označena kot simbol bizarne veličine. Naslednji dejavnik, ki je prav tako prispeval k odobritvi realizacije fantazijske arhitekture Victorja Horte, pa je bil tudi zasebni okus kralja Leopolda II., ki je ljubil vse, kar je spominjalo na eksotiko.

Arhitekturni inovator Victor Horta
Delo arhitekta in oblikovalca Victorja Horte, čigar štiri mestne hiše v Bruslju (hiša Tassel, hiša Solvay, hiša van Eetvelde ter hiša in atelje Victorja Horte) je na seznam svetovne kulturne dediščine leta 2000 uvrstil tudi Unesco, v Belgiji slavijo še danes. Horte ne slavijo le v Belgiji; znan britanski zgodovinar, pisec potopisov in televizijska osebnost John Julius Norwich ga je nekoč označil za "nedvomno ključnega arhitekta evropskega art nouveauja". S tem se strinjajo tudi številni arhitekti, arhitekturni teoretiki in umetnostni zgodovinarji, ki Horto ocenjujejo kot velikega arhitekturnega inovatorja. Njegovi objekti so izpolnitev prave slogovne revolucije, katere značilnosti so bile odprt tloris, dohod svetlobe od zgoraj ter briljantna fuzija zaobljenih okrasnih oblik z ogrodjem stavbe.

Učna leta v Parizu
Čeprav velja Hortova arhitektura na trenutke skoraj fantazijskih oblik za belgijsko kulturno dediščino, pa Horta nikoli ni zanikal, da so bili nekateri ključni vplivi, ki so pomagali definirati njegov slog, tuji. Sam je tako v svojih spominih o šolanju pri pariškem notranjem oblikovalcu Julesu Debuyssonu zapisal: "Moje bivanje v Parizu, sprehajanje po mestnih ulicah, obiskovanje spomenikov in muzejev – vse to je na stežaj odprlo okna moji umetniški duši. Nobena šola me ne bi mogla bolj navdušiti za arhitekturo kot opazovanje in dešifriranje teh spomenikov – entuziazem, ki me nikoli ni zapustil."

Od organske bohotnosti do geometrijskega formalizma
Victor Horta je deloval v celotnem obdobju razcveta art nouveauja. To obdobje je bilo sicer zelo kratko. Slog, ki si je obenem prizadeval tradicionalno obrtno oblikovanje zamenjati z novim in nič manj kakovostnim industrijskim oblikovanjem, je bil velika 'uspešnica' med letoma 1893 in 1910, nato pa je hitro zamrl. V manj kot 20 letih je art nouveau prešel več izraznih stopenj. Na začetku je bila ornamentika usmerjena predvsem k organskim in bohotnim cvetličnim in drugim iz naravnega sveta izpeljanim vzorcem, po letu 1900 pa je v ospredje vedno bolj prihajalo geometrično okrasje.

Horta je bolj ali manj vztrajal pri prvobitnih konturah art nouveauja, saj je njegovo arhitekturo do konca zaznamoval ornament, osnovan na tako imenovani vijugavi liniji lepote. Po letu 1910 je sicer njegova arhitektura privzela tudi oglate oblike, vendar je ostala radoživo razgibana in izraz prefinjenega dialoga med tiho monumentalno veličino in živahnim razkošjem.

Polona Balantič