Evropska civilizacija se je začela pisati tudi na približno dve tisočletji in pol stari Akropoli, sicer gotovo najbolj znani med akropolami. Z malo začetnico pisana akropola (v grščini rob mesta ali del mesta, ki je višji od drugih) pomeni višji ali utrjeni del starogrškega mesta, ki vključuje tudi templje in druge javne zgradbe, akropole pa so zaradi obrambnih razlogov navadno nastale na vzpetinah, ki so jih od nižjih delov ločevale strme stene. Atenska Akropola, pisana z veliko začetnico, je na seznamu Unescove svetovne dediščine od leta 1987 in je ena od 16 grških vpisov na omenjeni seznam.

Prelomnica so bile perzijske vojne
Akropola, iz Aten vidna skoraj od koder koli, se dviga dobrih 150 metrov nad dolino Ilissos. Arheološka izkopavanja dokazujejo prisotnost človeka že v neolitiku. Kasneje je v Atenah cvetela mikenska kultura, nato je sledil čas zastoja, temni vek. Sredi 6. stoletja pr. n. š. je atenski državnik Pejzistrat začel graditi templje, a so vse leta 480 pr. n. š. požgali Perzijci. Po končanih perzijskih vojnah so Atenci na skalni vzpetini, ki jo danes poznamo kot Akropolo, želeli narediti red. Za začetek so slovesno zakopali vse uničene predmete čaščenja, ki niso bili več uporabni. T. i. perzijske črepinje so pozneje razveseljevale arheologe, saj so se odlično ohranile ravno zato, ker so bile skrbno zakopane.

Kriva sta bila prerokba in Periklej
Akropola je nato začela spreminjati podobo, tudi zato ker je bilo v prerokbi iz Delfov oznanjeno, da mora biti prostor namenjen bogovom. Pod vodstvom Perikleja, ki je Atene vodil v zlati dobi (vladal naj bi približno med letoma 461 in 429 pr. n. š.), se je na Akropoli začelo velikopotezno graditi. Periklej ni niti malo varčeval in je najel najboljše kiparje ter arhitekte. V 5. stoletju pr. n. š. je Akropola dobila svojo končno podobo - zgradili so tempelj Partenon, v katerem je stal velikanski kip boginje Atene, propileje - pompozni vhod v Akropolo, tempelj Atene Nike, tempelj Erehteion (štirje našteti kulturni spomeniki so se ohranili do danes), zakladnica, številna manjša svetišča, posvečena bogovom, ki so jim stari Grki tako zaupali, ob vznožju vzpetine je bilo gledališče ... Akropola je bila središče sveta, kjer se je pisala politična zgodovina takrat znanega sveta.

Vsi so želeli del Akropole
Peloponeške vojne in kapitulacijo Aten leta 404 pr. n. š. je Akropola preživela brez večje škode in je ostala predmet občudovanja. A po zatonu starogrške civilizacije se je to spremenilo - škoda je med drugim nastajala zaradi potresov, požarov, vojn, nenadzorovanih izkopavanj in plenjenj ter celo neustreznega obnavljanja. V svetiščih so različni zavojevalci molili k svojim bogovom. Leta 1687 so Benečani v Atenah napadli Turke in ogenj usmerili na Akropolo. Turki so v Partenonu, ki so ga po zasedbi Aten spremenili v mošejo, hranili smodnik, eksplodiral je in Akropola je gorela dva dni. Beneški kapitan, krivec za napad, je bil tudi eden prvih, ki je brez sramu oplenil Partenon. V začetku 19. stoletja je Akropolo oplenil britanski veleposlanik v Otomanskem cesarstvu. Thomas Bruce, sedmi lord Elgin, je z dovoljenjem turškega sultana v Anglijo odpeljal ogromno marmornih skulptur, ki so jih na ogled postavili v Britanskem muzeju v Londonu.

Kdaj bo končana obnova?
Zadnja desetletja Akropoli grozijo predvsem kisli dež, ki uničuje marmor, prevladujoči gradbeni material in trume turistov. Obnavljanje se verjetno ne bo končalo nikoli. Delavskih odrov naj bi bilo sicer precej manj po letu 2020, ko bo končan obsežen restavratorsko-konservatorski projekt, začet pred več kot tremi desetletji. Akropola je tako že dolgo tudi neke vrste poligon za preizkušanje novih konzervatorskih tehnik. Že letos poleti pa naj bi odprli novi muzej Akropole, kjer bodo na ogled dragocene skulpture in reliefi.

Tina Tarter