prav lahko predstavili družino Ipavcev, ki je dala kar štiri popularne glasbenike, katerih glasba se izvaja še dandanes.

A je to pri nas za zdaj samo pobožna želja.

Dunajski filharmoniki se tako tudi letos niso izneverili svojemu izročilu. Mi pa smo novoletno priložnost - z rahlim zamikom sicer - do zdaj izkoristili le enkrat samkrat: pred stotimi leti. Za praznik svetih treh kraljev, 5. in 6. januarja 1914.

Ipavci iz Št. Jurija ob južni železnici
Brata Benjamin in Gustav Ipavec sta pravzaprav imela smolo. Dvojno smolo, če smo čisto odkriti. Najprej zato, ker sta se prištevala k Slovencem, čeprav je po njunih žilah, gledano z materine strani, tekla nemška kri. V nemškem svetu bi, kot je pokazal tudi Benjaminov primer, veliko bolje uspevala kot med Slovenci. Po drugi strani pa je bil njun položaj otežen tudi zaradi tega, ker nista bila doma iz dežele Kranjske. V Ljubljani bi denimo prihajala v stik z zagretimi domoljubi, kot je to uspelo njunemu študentskemu in deželnemu tovarišu Josipu Vošnjaku. Tako pa sta ves čas živela in delovala na obrobju: Gustav v odmaknjenem Šentjurju, Benjamin pa v še bolj oddaljenem Gradcu.

K sreči pa je zmagala njuna glasba, ki je osvojila srca rojakov po vsej slovenski deželi in tudi med izseljenci v tujini. Vendar pa slave, ki bi si jo zaradi tega lahko zaslužila še v času življenja, ni bil deležen nobeden izmed njiju. Šele po smrti si je manjši krog glasbenikov, predvsem iz ljubljanskih zborovskih krogov, začel prizadevati, da bi jima celotna slovenska javnost dala priznanje, ki sta si ga bila zaslužila.

Pod domačim krovom
Benjamin in Gustav Ipavec (pisano tudi Ipavic) sta vsa svoja otroška in študijska leta preživela skupaj. Odraščala sta v družini ranocelnika Franca Ipavca, ki je bil rojen 11. avgusta leta 1776 v Gradcu, župnija Podzemelj v Beli krajini. Njegov oče Jurij Ipavec, nekdanji vojaški kirurg, je umrl, ko je bilo fantičku komaj štiri leta. Pozneje, ko je bil star osem let, pa se je poslovila še mati. Zanj je od tedaj skrbela starejša sestra, pri kateri je služil za pastirja. Potem so ga za isto opravilo preselili k drugi sestri in na koncu k bratu Matiji, kirurgu v Celju. Tudi pri njem je opravljal hlapčevska dela, a se je v sedmih letih izučil tudi za zdravilca. Pri enaindvajsetih letih je (17. maja 1797) opravil končni izpit, potem pa tri leta pomagal bratu. Nato se je v želji po pridobitvi dodatnega znanja podal v Gradec, da bi se izpopolnil še za ranocelniški poklic.

Leta 1805 se je vrnil v Celje, si izposodil manjšo vsoto denarja in si v bližnjem Šentjuriju uredil prvo "ordinacijo". Tako je 11. septembra tistega leta začel svojo zdravniško prakso, ki je potem trajala nekaj več kot pol stoletja.

Franc Ipavec, po zunanjosti majhne in šibke postave, a živahnega temperamenta, je bil dokaj priljubljen med šentjurskimi ljudmi. V enem izmed letnikov zbornika Drobtinice ga hvali celo Anton Martin Slomšek, ki mu posveča daljši članek. Ljudje so ga označevali kot "šentjurskega padarja" in se zatekali k njemu v raznih težavah.

Franc je najprej stanoval v mali sobici neke trške hiše. Potem pa je že tako napredoval, da si je lahko kupil celo stavbo, jo nato podrl in leta 1828 na njenem mestu zgradil mogočnejšo, v kateri je poslej živela njegova družina. Vmes se je namreč tudi oženil, in to kar v bližini svojega novega doma.

Katarina Schweighofer
Dunajska gospodična Katarina Schweighofer prav gotovo ne bi nikoli videla skromnega trga v južnoštajerski deželi, če njena družina ne bi denarno obubožala. Nekdanji veliki bogataši so leta 1811 prišli ob večino premoženja. Po gospodarjevi smrti je Schweighoferjeva žena s hčerko Katarino prišla za vzgojiteljico otrok graščaka Gadolle, ki je bil lastnik Blagovne (Reifenstein) pri Šentjuriju. Tja je po službenih poteh seveda zahajal tudi mladi ranocelnik Franc Ipavec in prav kmalu spoznal vrline mlade deklice. Zaprosil jo je za roko in februarja 1814 sta se poročila. Takrat mu je bilo že 38 let.

Kmalu sta dobila naraščaj in zakon je bil ves čas srečen. Rodilo se jima je več hčera in trije sinovi. Francu je bilo ves čas prijetno tudi zato, ker je bila žena tudi glasbeno izredno nadarjena in izobražena. To značilnost so po njej podedovali vsi trije sinovi: Alojz, Benjamin in Gustav. Vsi so namreč poleg zdravniškega poklica, za katerega so se navdihnili ob očetu Francu, svoje življenje obogatili tudi s skladateljskim delom.

Alojz Ipavec
Prvorojenec Alojz, najstarejši sin Franca in Katarine Ipavec, je bil rojen 20. maja 1815. Po osnovnem šolanju v rodnem Šentjurju se je odpravil v Celje, kjer je obiskoval gimnazijo. Stanoval je pri stricu Matiji, prav tam, kjer je v mladih letih prebival že njegov oče Franc. Potem pa je po njegovem vzgledu odšel na Dunaj študirat medicino. Leta 1844 si je pridobil naslov doktorja, končni izpit pa je opravil 13. junija 1849. Nato je 17. julija še javno zagovarjal svojo disertacijo. To leto pa je bilo usodno za celotno Avstrijo, ki si še ni opomogla od revolucije, ki jo je zajela marca 1848. Alojz Ipavec je kot zdravnik dobil službo v vojski, kar pa je bilo zanj usodno. Zbolel je namreč za tifusom in še istega leta tudi umrl. Ker ga med boleznijo niso dovolj varovali, je v blodnji skočil iz tretjega nadstropja bolnišnice v Rabu na Ogrskem in se ubil. Bilo mu je komaj 34 let.

Alojz Ipavec se je že zelo zgodaj začel ukvarjati tudi z glasbo. Za njim je ostalo nekaj gradiva za pevski zbor in valčki za klavir. Enoglasni napev Škrjanček sta objavila njegova brata leta 1859. Na trikraljevskem koncertu 6. januarja 1914 pa so se ga spomnili z zborom Za slovo. Besedilo za to skladbo je v nemščini napisal njegov najmlajši brat Gustav, za koncert v Ljubljani pa poslovenil pesnik Oton Župančič.

Benjamin Ipavec
Alojz Ipavec je v zakonu Franca in Katarine na svet prijokal prvi, Benjamin in Gustav pa sta bila med zadnjimi. Benjamin se je rodil na božični večer, 24. decembra 1829. O tem je njegov življenjepisec Janko Barle zapisal: "Sveti večer je za vsakega človeka poln poezije, posebno slovenski narod se ga veseli in ga težko pričakuje. In ta večer je zagledal luč sveta naš skladatelj, iz čigar pesmi zveni večkrat tiha sreča božične noči."

Tudi Benjamin Ipavec je po končanih razredih ljudske šole v Šentjuriju odšel na gimnazijo v Celje. In tudi on se je že zelo zgodaj začel zanimati za glasbo. V hiši sta tedaj muzicirala že mati Katarina in brat Alojz. Mati je poleg klavirja igrala tudi harfo. Benjamin je že kot štirinajstletnik (leta 1843) napisal svoj prvi valček, ki mu je glede na tedanje razmere dal naslov Knospen (Popki). Kot gimnazijec v Celju se je izpopolnjeval pri organistu Köpplu.

Vse je kazalo, da se bo kot vsi vrstniki usmeril na nemško pot. V domačem kraju so ga namreč poučevali le v nemščini. Življenjepisec bratov Ipavcev, Fran Rakuša, pravi: "Ljudsko šolo obiskovala sta doma v Šentjurji, ki pa je bila takrat popolnoma nemška; saj tudi takratni Jurjevški učitelj Kukla besede slovenski ni znal." Benjamin sam pa je o tem pozneje pripovedoval: "Popolnoma nemška je bila tedaj tudi celjska gimnazija, na katero sem prišel. Izmed mojih sošolcev sta l. 1843. brala Bleiweisove »Novice« samo dva, namreč Vrečko in Lončar. Kakor druge, vzbudilo je tudi mene leto oseminštirideseto. Tedaj sem se šele zavedal slovenskega svojega rojstva, postal sem Slovenec in tak sem ostal do danes." Po celjski gimnaziji je Benjamin odšel na licej v Gradec, kjer pa je konec leta 1847 zbolel in se podal na zdravljenje v domači kraj.

Gustav Ipavec
Če se je Benjamin Ipavec rodil na sveti večer, bi morda brat Gustav na svet lahko prijokal za veliko noč – bi lahko dejali v šali. A se je zadeva nekoliko zakasnila, in Gustav je luč sveta ugledal malo pozneje, vendar pa prav tako na verski praznik. Petnajstega avgusta 1831, ko so Štajerci praznovali "veliko Gospojnico", znano sicer tudi po nazivu veliki šmaren. Tudi on je po ljudski šoli odšel na celjsko gimnazijo, kjer so ga pitali z nemščino. Postal je tudi nemški pesnik in dvoje tovrstnih proizvodov iz te dobe sta uglasbila oba njegova brata. Alojz pesem, ki jo je prav za koncert pred stotimi leti poslovenil Oton Župančič. Brat Benjamin pa je leta 1854 zložil melodijo za Gustavovo nemško Jutranjo pesem, ki jo je za namene novoletnega koncerta leta 1914 prav tako prevedel Župančič.

Gustav Ipavec pa se je poleg pesništva lotil tudi glasbe, ki jo je sicer gojil že v domači hiši. Skupno šolanje z bratom Benjaminom, ki se je ukvarjal tudi že s skladanjem, ga je še posebej bodrilo v tej smeri.

Leto 1848
Ob revolucionarnih dogodkih na Dunaju so bile zaprte tudi univerzitetne stavbe v drugih delih Avstrije. Benjamin zato ni mogel nadaljevati študija v Gradcu. Medtem pa je Gustav tamkaj opravil maturo.

Zaradi nemirov, ki so trajali še leta 1849, starši obeh bratov niso pustili nadaljevati študija. Dve leti starejši Benjamin je tako "počakal" na brata Gustava in potem sta se leta 1850 oba podala v Gradec, da bi skupaj študirala medicino. Tam naj bi vztrajala tri leta in si tako pridobila potrebno izobrazbo za ranocelnika. Nameravala pa sta potem še za dve leti na Dunaj, kar naj bi ju usposobilo za pravega zdravnika. Vendar so tedaj spremenili zakonodajo in po treh letih v Gradcu sta morala na Dunaju zopet v prvi letnik medicine.

Tam pa sta potem kot vsi drugi študirala štiri leta. In tako sta leta 1858 oba srečno zaključila svoj študij ter si pridobila naziv doktorjev medicine.

Glasba v Gradcu in na Dunaju
Viharno leto 1848, ki ga Benjamin Ipavec ocenjuje kot prelomnico, ker se je iz Nemca prelevil v zavednega Slovenca, je tudi bratoma prineslo nov zagon. Tudi v Gradcu so namreč tiste usodne pomladi 1848 slovenski študentje začeli novo pot v boju za narodne pravice. V ta namen so si ustanovili društvo Slovenija. To si je omislilo tudi svoj pevski zbor. Leta 1850 so si za svojega pevovodjo izbrali Benjamina Ipavca, ki je polagoma začel zlagati tudi lastne zborovske skladbe. Tako denimo iz leta 1852 izvira tudi njegova znana Domovina (Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski kraj). Na to besedilo Radoslava Razlaga, ki ga je našel v zadnji številki celjskega glasila Slovenske Novine je tega leta napisal kar dve melodiji; eno za pevski zbor, drugo za prijatelja, tenorista Viktorja Bučarja iz Ljubljane. Ta pa je pesem pozneje priredil za "solospev z brenčečim zborom", ki se je priljubil po vsem slovenskem svetu.

V tem času pa je skladati začel tudi že brat Gustav. Ta je Benjamina nadomeščal, kadar on ni utegnil voditi pevskega zbora. Glasba je potem popestrila tudi njuno šolanje na Dunaju. Sčasoma se jima je nabralo že toliko melodij, da sta po končanem študiju leta 1859 skupaj z Dragotinom Ripšlom, župnikom, sicer pa domačinom iz Šentjurja, ki je bil od njiju starejši za dobro desetletje, izdala malo Pesmarico za kratek čas.

Svoje dunajsko študijsko in glasbeno obdobje pa sta brata Ipavca zaključila leta 1858. Benjamin februarja, Gustav pa meseca junija.

Razid
Po končanem študiju so se pota obeh bratov Ipavcev razšla. Gustav se je vrnil domov in prevzel zdravniško prakso očeta Franca, ki je potem čez kratek čas, 2. avgusta 1858 tudi umrl. Benjamin pa se je podal za kruhom nazaj v Gradec, kjer se je zaposlil kot zdravniški pripravnik.

Na teh mestih pa sta potem vztrajala vse do svoje smrti, ki pa ju je tudi svojevrstno povezala. Oba sta namreč umrla leta 1908. Naprej Gustav, 20. avgusta, nekaj dni za svojim 77. rojstnim dnem, nato pa 20. decembra, nekaj dni pred 79. rojstnim dnem, še Benjamin. Pokopana sta - Gustav v Šentjuriju, Benjamin pa v Gradcu.

Sin in nečak Josip Ipavec
Alojz Ipavec ni bil poročen in ni imel potomcev. Benjamin pa je bil od svojega šestintridesetega leta dalje sicer poročen s slovensko Ano Vokounovo iz Celja, vendar je bil zakon brez otrok. Gustav pa si je s Karolino Amonovo, ustvaril precej številno družino. Izmed desetih otrok sta se pozneje uveljavila predvsem sinova Benjamin, priznani zdravnik za ženske bolezni v Ljubljani, in Josip, ki se je proslavil kot skladatelj in je po službeni plati sledil svojemu pradedu Juriju, dedu Francu in očetu Gustavu.

Josip Ipavec je bil rojen v Šentjuriju 21. decembra 1873. Ob očetu Gustavu skoraj ni mogel izbrati drugačnih poti kot zdravniško in glasbeno. Poučeval pa ga je tudi učitelj Vučnik na tamkajšnji ljudski šoli, ki ga je naučil igrati tudi na violino. Pri desetih letih ga je oče poslal na šolanje v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem. Tam je opravil dve leti gimnazije in pel v zboru dečkov. Začel je tudi že skladati. Nato je dva gimnazijska letnika opravil še v benediktinskem samostanu v Šentpavlu na Koroškem. Tudi tam se je odlikoval po glasbeni plati. Nato pa je v Celju opravil še višjo gimnazijo.

Po sledi očeta in strica je študiral medicino v Gradcu, od koder je že pošiljal svoje note v Ljubljano. Pri Schwentnerju je izšla njegova pantomima Možiček. To je bil sicer le klavirski izvleček dela, ki je sicer napisano za orkester. Doživelo je več izvedb, sedem celo v Gradcu. Leta 1904 je svoj študij zaključil in se takoj zaposlil kot vojaški zdravnik na Dunaju. Tam je vztrajal dobro leto nato pa sprejel službo v Zagrebu. A tudi to ga ni veselilo, zato se je že spomladi 1907 podal nazaj v rodni Šentjurij in prevzel prakso svojega očeta, ki se je že bližal petdesetletnici zdravniškega dela v tem kraju.

V tem času pa je tudi že ustvaril svoje največje delo: opereto Princezinja Vrtoglavka. Libreto zanjo je napisala Mara Čop – Berksova, ki je posedovala nekdanji grad Blagovna, v katerem je nekoč prebivala njegova babica Katarina Schweighofer. Josip se je tudi poročil in si v hiši, ki jo je zgradil oče Gustav, ustvaril prijetno družinsko in delavno okolje.

Spomin na oba brata Ipavca
Gustav Ipavec je vse svoje življenje ostal podeželski zdravnik, medtem ko je brat Benjamin v Gradcu znatno napredoval. Od sekundarija v deželni bolnici se je prelevil v praktičnega zdravnika. Pri svojih dvainštiridesetih letih je postal primarij otroške bolnišnice sv. Ane v Gradcu. Tam je služboval do svoje sedemdesetletnice, ko je tudi dobil zaslužni križec s krono. Cesar pa je odlikoval tudi njegovega brata Gustava, ki je bil dolga leta župan in gospodarski pobudnik šentjurske občine.

Seveda pa sta se oba v slovenskem prostoru najbolj odlikovala zaradi svojega glasbenega dela. V tem pogledu Gustav ni imel možnosti kakega posebnega skladateljskega razvoja. Ostal je znan po svojih zborih, ki so skoraj vsi postali velike uspešnice. Najbolj se je proslavila njegova budnica Slovenec sem. Brat Benjamin pa se je gibal v mestnih glasbenih krogih svetovljanskega Gradca in se je zato lotil tudi zahtevnejših instrumentalnih del. Poleg zborovskih skladb ga zato odlikujejo tudi klavirske skladbe, samospevi s klavirjem, pa tudi orkestralna dela. Znan je po svoji operi Teharski plemiči. Še posebej pa se je vtisnila v spomin njegova Serenada za godala napisana ob sedemdesetletnici, leta 1898.

Spomeniki tako ali drugače
Že kmalu po smrti obeh bratov so slovenski glasbeniki njune skladbe še pogosteje uvrščali v svoje sporede. Pojavile so se tudi na gramofonskih ploščah svetovno znanih gramofonskih tvrdk. Njun svak Janko Artman pa je prišel na zamisel, da bi se jima v Šentjuriju postavil spomenik. Začeli so zbirati denarne prispevke, dali pa so tiskati tudi razglednice z njuno podobo. Ljubljanski zborovodja Zorko Prelovec pa je oba brata hotel počastiti še na poseben način - s koncertom skladb v njun spomin.

Prelovec se je po maturi na idrijski realki zaposlil v Ljubljani. Bil je zavzet mladenič pri nekaj več kot dvajsetih letih, to so opazili tudi člani pevskega društva Ljubljanski zvon. Iskali so namreč zborovodjo. Leta 1910 so uspešno gostovali pri bratih Srbih v Beogradu, kar jim je avstrijska oblast silno zamerila. Njihovega zborovodjo, sicer učitelja Waschteta, je premestila v Trst in tako so ostali dobesedno obglavljeni.

Mladi Prelovec je sprejel izziv in že do oktobra 1911 pripravil koncert, sestavljen izključno iz skladb bratov Ipavec. To je bilo za tiste čase nekaj posebnega. Do tedaj je le Glasbena matica mnogo let poprej na tak način predstavila delo znanega skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa.
Prelovec je izbral najpopularnejše skladbe obeh skladateljev in si obetal lep obisk te prireditve. Koncert je bil napovedan za nedeljo, 15. oktobra 1911. Prostor za nastop pa so našli v veliki dvorani Narodnega doma.

Ipavčev večer
Slovensko pevsko društvo Ljubljanski zvon se je kar se da potrudilo za izvedbo svojega Ipavčevega večera, kot so poimenovali to prireditev. Spored je obsegal šest skupinskih točk, od katerih je vsaka vsebovala dve ali tri skladbe. Poleg petja moškega zbora in iz njega izbranega okteta, so obiskovalci lahko prisluhnili še petim skladbam za tenor ali sopran ob spremljavi klavirja. Društvo se je dokaj dobro potrudilo za propagando tega koncerta, vendar pa občinstvo ni bilo tako navdušeno za ta obisk.

Slovenski narod o tem piše: "Z velikim trudom je hotelo pevsko društvo »Ljubljanski Zvon« ponuditi slovenskemu občinstvu šopek skladeb obeh skladateljev, katerih melodijozne skladbe so prešle narodu v meso in kri. Pozdraviti je bilo to idejo, podati markantnejše skladbe obeh komponistov, toda preveč znane, preveč domače in prevečkrat pete so pesmi, ki jih je izbral »Ljubljanski Zvon«, poleg tega pa se je imelo pevsko društvo še zahvaliti drugim privlačnim prireditvam, ki so mu odtegnile velik del koncertnega občinstva. Vsled tega tudi izbrani program ni mogel priti do prave veljave ...«

Tudi nemško pisani dnevnik Laibacher Zeitung navaja pomanjkljivosti tega nastopa. Dnevnik Jutro pa ugotavlja: "Ipavčev večer, ki ga je priredil včeraj zvečer »Ljubljanski Zvon« je bil srednje dobro obiskan. Žal, škoda, kajti vse točke je proizvajal pevski zbor s tako preciznostjio, kakor jih redko slišimo na naših koncertnih odrih ... Pele so se stare skladbe bratov Ipavcev, toda slišali smo jih tokrat v taki popolnosti, kakor jih pri nas redko slišimo …«

Kritik v Novih akordih, dvomesečniku za vokalno in instrumentalno glasbo, pa ugotavlja: "Ne zdi se mi prav, da so te obtolčene in doslužene stvari prišle v lepo mišljeni program. Pevovodja jih je z načinom izvajanja skusil rešiti dolgočasnosti, ali dvomim če je bil uspeh primeren trudu ..." Tako je pisal skladatelj moderne dobe Anton Lajovic o pesmih glasbenih mojstrov starega časa.

Še najbolj pa si je Zvonovo petje privoščil dnevnik Slovenec, ki je v torek, 17. oktobra, dva dni po koncertu torej, zapisal: "Ljubljanski Zvon, pevsko društvo mladinov pod predsedstvom dr. Šviglja priredilo je v nedeljo po milosti izposojenih pevcev iz Glasbene Matice in iz ljubljanskega magistrata, brez katerih bi sploh obstajati ne moglo, Ipavčev večer, t. j. pevski večer na čast obema Ipavcema. S sposojenimi grli vred približno 30 mož broječ zbor je nekaj starih zborov obeh Ipavcev, kakor se da posneti izmed vrst v Laibacher Zeitungu malo preveč po domače »vrezal«. Edino kvintet »Prošnja« se je pel zadovoljivo – in to so izvajali pevci, ki že dolga leta pojo po raznih pevskih društvih, samo pri "Ljubljanskem Zvonu" ne. Popoln fiasko klavrnega obiska tega večera prav precizno zveni iz »Naroda« in »Jutra«. Baje namerava tudi »Slavec« (delavsko pevsko društvo, op. avtorja) poleg »Zvona«, deloma oba prirediti še več takih večerov zaščito tradicije in v znamenju napredka ...« Ljubljanski Slavec in tudi Ljubljanski zvon pa se pozneje nista odločila za kakšen poseben večer v proslavitev domačih skladateljev.

Zadevo vzame v roke Glasbena matica
Vsi štirje ljubljanski dnevniki in strokovni Novi akordi leta 1911 torej niso bili nič kaj prizanesljivi do obiska, sporeda in izvedbe Ipavčevega večera v organizaciji pevcev Ljubljanskega zvona.

Zamisel pa je bila dobra in Matej Hubad, ki je leta 1892 že dirigiral koncertu pevskega zbora Glasbene matice, ko je ta izvedel Gallusov večer, je sklenil poskusiti znova.

Dela pa se je lotil bolj načrtno kakor Prelovec. Prav zato si je vzel za priprave skoraj leto dni časa. Potem pa je celotno zadevo razkril svojim pevcem in odboru Glasbene matice. Prvotni koncert naj bi bil že osmega ali desetega februarja 1913, kot so določili na seji 6. januarja – torej na praznik sv. treh kraljev. Vendar pa koncerta še niso uspeli pripraviti do napovedanega dne.

Hubad je potem dodatno uril pevce in orkester, vendar tudi tokrat ni imel sreče. Pevci so bili že skoraj izvežbani, a je zaradi položaja v ljubljanskih kulturnih krogih prišlo do velikih sprememb. Ker deželna vlada ni podprla slovenskega gledališča, je to prenehalo s predstavami, obenem pa tudi s prirejanjem opernih del. Posledično je tako tudi Slovenska filharmonija, ki je običajno spremljala operne pevce, ostala brez zaslužka. Godci so se porazgubili na razne konce. Na začetku aprila so iskali druge godbenike. A jih niso našli. Odbor Glasbene matice je tako 25. aprila v časopisju lahko objavil le žalostno sporočilo: "Glasbena matica je nameravala v aprilu izvesti koncert skladb Ipavcev kot spominski večer umrlih skladateljev in koncert mlajšega dr. Josipa Ipavca. Pevski zbor »Glasbene Matice« je ves program tudi že v skupnih skušnjah naštudiral. Ker pa je odbor Slovenske Filharmonije svoj orkester za par mesecev razpustil, nekateri člani so odšli 1. aprila v Prago, drugi del pa se je 20. aprila podal na gledališko turnejo hrv. narodnega gledališča iz Osijeka v Spljet, Šibenik in Sarajevo, in se orkester Slovenske filharmonije spopolni šele po povratku onega oddelka, ki bo poleti koncertiral na Bledu, se je nameravani koncert preložil na jesen in se bi izvršil v začetku oktobra."

Vendar tudi jeseni ni prišlo do rešitve težav. Slovenska filharmonija je popolnoma razpadla. Tako tudi oktobrskega koncerta ni bilo. Zadevo so za silo rešili nekateri nekdanji filharmonični godbeniki, ki so s prijatelji sestavili nekakšen društveni orkester. Matica pa je na pomoč poklicala še vojsko, ali bolje rečeno orkester 27. pešpolka. Tako so si vsi skupaj lahko obetali udeležbo pri Ipavčevem koncertu. A se je spet zapletlo, saj predvideni solist Josip Križaj, nekdanji ljubljanski operni pevec, ki se je po razpustu gledališča in opere zatekel v Zagreb, tamkaj ni dobil dopusta. In tako so končno po vseh križih in težavah le določili datum. Ipavčev spominski večer naj bi bil takoj po novem letu. Na predvečer in praznik svetih treh kraljev, 5. in 6. januarja 1914.

Poslastica
Ljubljanski društveniki so v času božično-novoletnih praznikov, ki so trajali kar štirinajst dni; od svetega večera, 24. decembra 1913, do svetih treh kraljev, 6. januarja 1914, pripravili vrsto prireditev. Ker je bila Ljubljana že tedaj svetovnonazorsko in politično močno razdeljena, so pripadniki obeh poglavitnih krogov - klerikalnega in liberalnega - pripravili vrsto zabav za svoje somišljenike.

Liberalno usmerjeni Ljubljanski zvon je pripravil silvestrovanje v Mestnem domu. Telovadci Sokola iz istega kroga pa v svoji telovadnici v Narodnem domu. Klerikalno Slovensko glasbeno društvo Ljubljana pa je vabilo na silvestrovanje v veliki dvorani hotela Union. Vsi so se dobro zabavali. Časopisje razkriva: "Gostilne so bile odprte do rane ure zjutraj. Povsod je bilo najlepše razpoloženje. Tudi po ulicah je bilo živahno. Zadnji silvestrovci so se vračali po dnevi domov."

Deželno gledališče je pripravilo nekaj predstav in gostovanje zagrebške opere, ki je po pogodbi z mestnim magistratom nadomeščala razpuščeno slovensko opero. Ljubljansko občinstvo je lahko prisluhnilo operam Aida, Carmen in Madonin žongler.

V soboto, 3. januarja, je največjo pozornost vzbudil sodni proces proti sleparki Ivani Jerovšek, znani pod vzdevkom Vodiška Johanca. Ljudje pa so imeli tudi priložnost za obiske prireditev.

V kinu Ideal, kjer so sicer vrteli le posamične filmske prizore, pa so obljubljali večurni film Vladarica Nila z bogato kostumografijo in množico igralcev.

Glasbena matica
Člani mešanega pevskega zbora Glasbene matice pa si niso mogli privoščiti kaj dosti veseljačenja ob prehodu iz starega v novo leto 1914. Morali so še vaditi za dva zahtevna večera v počastitev bratov Ipavcev. Matej Hubad je predvidel neverjetno število skladb. Nekatere so se izvajale oba večera, druge pa le na enem samem koncertu. Torej več kot dovolj glasbe za ljubitelje bratov Ipavcev, Benjamina in Gustava. Hubad pa je v spored vključil še skladbo tretjega brata, prvorojenca Alojza in delo Gustavovega sina oziroma Benjaminovega nečaka, Josipa Ipavca. Ta naj bi osebno dirigiral izvedbo odlomkov iz svoje operete Princezinja Vrtoglavka.

In tako je res napočil ponedeljek, 5. januarja. Tega dne je bilo živahno tudi v drugih kulturnih krogih. Glasbena matica pa je zvečer vabila na koncert bratov Ipavcev.

Prvi večer
Ipavčev prvi večer je predvideval devet skupinskih glasbenih točk. Pri zborih in solistih so obsegale po več pesmi, pri opereti pa le po enega izmed njenih odlomkov. Skupno torej kar 29 pesmi. Pela sta mešani in moški zbor Glasbene matice in solisti - Irma Polakova, Leopold Kovač in Josip Križaj. Vse točke razen predigre k opereti Princezinja Vrtoglavka, ki jo je dirigiral Josip Ipavec, so odlično izzvenele pod vodstvom Mateja Hubada.

Na dan svetih treh kraljev
Tudi za praznik svetih treh kraljev, ko so ljudje imeli prosto, je bilo v Ljubljani več mikavnih prireditev. Zvečer pa je bil v Unionu spet koncert v počastitev bratov Ipavcev. Tokrat ga je uvedel govor skladatelja Antona Schwaba, zdravnika iz Celja in prijatelja Ipavčevih. Nato pa je sledilo šest skupnih glasbenih točk. Tudi te so razen ene - Benjaminove Serenade - za godbo na lok vsebovale po več točk, tako da so obiskovalci prisluhnili kar sedemindvajsetim skladbam. Koncert je sklenila nepozabna pesem Domovini Benjamina Ipavca.

Ponovitev zgodbe izpred dveh let
Oba Ipavčeva večera sta naletela na ugoden odziv, vendar so tudi tokrat opazili manjše število obiskovalcev, kot so si obetali. Zlasti drugi večer dvorana ni bila zasedena. Težko je bilo namreč od ljubljanskega občinstva pričakovati, da bo kar dva večera zapored do zadnjega napolnilo prostorno Unionsko dvorano. Posebno še zato, ker je bilo nekaj skladb iz prvega večera ponovljenih tudi na naslednjem koncertu.

Kljub temu pa je bilo občinstvo zadovoljno z izvedbami in tudi ocene niso bile tako ostre kot dobri dve leti poprej, ko je podobno prireditev pripravilo moško pevsko društvo Ljubljanski zvon.

Dnevnik Slovenski narod poudarja zgodovinski pomen koncertov in razlaga, kako so posamezne melodije obeh bratov postale last celotnega naroda in se pojejo že kot narodne pesmi, čeprav nihče ne ve njihovega pravega izvora. Zanj je to zgovoren dokaz, da so prišle iz srca in so tudi segle do srca. Poleg tega pa pohvali še izvedbo solistov in zbora.

Katoliški Slovenec je v soboto, 3. januarja, le napovedal oba večera, ocenil pa ju ni.

Mesečnik Ljubljanski zvon pravi: "Proizvajanje moških in mešanih zborov je bilo na višku in je ugajalo vsakomur, ki je vedel, da je to zgodovinski koncert in ne koncert naše moderne. Glasbena matica si je štela za častno dolžnost proslaviti ime skladateljev Ipavcev, katerih prva zasluga je, da sta svojim naslednikom ugladila pot do narodne in umetne pesmi ..."

Mesečni list Dom in svet pa prav tako hvali zamisel in izvedbo koncertov ter dodaja: "Oba koncerta sta v umetniškem oziru popolnoma uspela, v financijelnem je pa drugi, le srednje obiskani koncert, povzročil deficit, česar vrla Glasbena Matica in nje neutrudni koncertni vodja Matej Hubad za pomenljivo spominsko prireditev gotovo nista zaslužila ..."

Tudi dvomesečnik Novi akordi, kjer je kritiko objavil dr. Pavel Kozina hvali nastopajoče, glede programa pa zaključuje: "Naj v par besedah ponovim oceno: Koncert je bil sicer lep in dostojen Glasbene matice, spored pa predolg in neokretno sestavljen." Na koncu pa še dostavlja: "Obisk prvega večera je bil dober, drugega pa slab, ker je že marsikak častilec Ipavcev med poldrugoletno pripravo za koncert umrl."

Izvedbo Ipavčevih večerov je še najbolj strnil ljubljanski dnevnik Dan, ki se je osredotočil na prvi koncert: "Bil je lep slavnostni večer. Točka za točko je kazala lepe skladbe naših Ipavcev. Bil je res prisrčen večer naše slovenske pesmi."

O Josipovem delu Princezinja Vrtoglavka pa pravi: "Nek odličen kapelnik se je izrazil, preigravši to delo, da je v tej opereti toliko lepe krasne glasbe, da bi zadoščala v sedanji operetni dobi po lepoti in invenciji najmanj za tri druge operete ..."

Pobuda stara natanko sto let
Matej Hubad je za svete tri kralje leta 1914 s svojimi pevci in z izposojenimi instrumentalisti tako kot že prej v primeru Jakoba Petelina - Gallusa, javnosti zopet predstavil veličino slovenske glasbe.

Nepozabnih melodij obeh bratov je bilo toliko, da jih ni mogel strpati v spored enega samega večera. Veliko jih je ostalo tudi še za današnje čase. Prav zato bi bilo umestno, da se tudi kakšen novodobni pevski zbor odloči za njegovo potezo.

Avstrijci imajo svojo dinastijo Straussovih, ki jo znajo zelo dobro predstavljati - in če smo dosledni: tudi tržiti. Mi pa imamo edinstveno družino Ipavčevih, ki pa niso tako upoštevani, kot bi si zaslužili. Matej Hubad nam je že leta 1914 pokazal, kako se taki stvari streže. Dunajski filharmoniki pa so se novoletne predstavitve Straussovih spomnili šele za silvestrovo leta 1939.

Zakaj bi Slovenci torej tudi v tem primeru še vedno capljali za drugimi, ko pa imamo dober vzgled, ki se ga drži že stoletna teža in ga bo treba - če ne bomo hoteli še nadalje veljati za nazadnjake - čim prej upoštevati v izdatni meri.

Andrej Mrak