Nekaj dni pred dvaintridesetim rojstnim dnem, v juliju 1931, je Božidar Jakac sokrajanom v Novem mestu pripravil potopisno predavanje s svoje poti v ZDA. V današnjem prispevku si bomo ogledali, kako so o dogodku poročali v takratnem časopisju.

Serija Poletje 1931
Serija Poletje 1931 prinaša kratek pregled pomembnejših pa tudi povsem vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali v naših krajih ter zunaj meja domovine pred devetdesetimi leti oziroma natančneje poleti leta 1931. Besedilo v narekovajih je iz izvirnih časopisov iz tistega časa (Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Jugoslovan in Mariborski večernik "Jutra"), ki so vsi dostopni na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije.

Kdo je bil Božidar Jakac?
Božidar Jakac je bil rojen na današnji dan, 16. julija 1899, v Novem mestu. Po končani ljudski šoli in štirih razredih gimnazije je šolanje nadaljeval na idrijski realki, nato pa se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Pragi. Po končanem študiju se je najprej zaposlil kot ilustrator pri enem od ljubljanskih časopisov, pozneje pa kot profesor risanja. Znan je bil po številnih portretih pomembnih oseb tistega časa kot tudi po ilustracijah številnih slovenskih literarnih del. Ukvarjal se je tudi z različnimi grafičnimi tehnikami. Ne nazadnje pa ne smemo pozabiti Jakčevega prispevka k razvoju filma. Njegovi dokumentarni portreti krajev, ki jih je obiskal, ga upravičeno postavljajo na mesto enega izmed pionirjev slovenskega filma. Božidar Jakac je umrl v Ljubljani, 20. novembra 1989, star devetdeset let. Nekaj njegovih del si je mogoče ogledati v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki ter v Jakčevem domu v Novem mestu.

Obisk v "deželi dolarjev"
Besedilo iz današnjega prispevka je bilo prvotno objavljeno v časopisu Slovenski narod, 13. julija 1931. "Po kratkem odmoru na domačih tleh se je naš priljubljeni umetnik g. Božidar Jakac iznova [ponovno] lotil svojega umetniškega dela. Njegova živahna ekstremna narava ga neumorno sili k ustvarjanju novih del v novih oblikah in to pač tako, kakor si le njegova umetniška duša more zamisliti. Novomeščani so imeli pač redko priliko slišati umetnika, da bi jim podal iz svoje umetniške duše one vtise, ki jih je dobival o stvarstvu doma, zlasti pa v tujem svetu. To je bila že dolga želja nas meščanov, da slišimo iz ust samega umetnika o vtisih, ki jih je dobil na svojem zadnjem dolgotrajnem potovanju po deželi dolarjev. To našo željo je sporočil Jakcu prosvetni odsek Sokola, kateremu se je ljubeznivo odzval."

"Umetnikovo predavanje se je vršilo v sredo, nadaljevanje pa je sledilo v četrtek zvečer v veliki dvorani sokolskega doma z naslovom `Ameriški vtisi´. Pred pričetkom Jakčevega predavanja je izpregovoril nekaj iskrenih besed predavatelju v pozdrav prosvetar prof. Jože Kovač, potem je pa stopil burno pozdravljen na oder sam g. Božidar Jakac, ki nas je povedel po dolgi poti, ki jo nje napravil s parnikom `Vulkanio´ - Cosulich linije - v deželo onkraj Oceana bogato kot revno, romantično kot puščobno Ameriko."

MS Vulcania je bila slabih 193 metrov dolga čezoceanska ladja, ki je plula na liniji Trst–Neapelj–New York–Trst, sprejela pa je lahko nekaj manj kot 1.800 potnikov. V uporabi je bila med letoma 1929 in 1974. V primerjavi z ladjo SS Rex, o kateri bomo tudi še spregovorili v nadaljevanju serije Poletje 1931, je bila MS Vulcania nekoliko manjša. Ladja Rex je lahko sprejela dobrih 2000 potnikov, dolga pa je bila slabih 270 metrov. Splavljena je bila 1. avgusta 1931, potopljena pa v septembru 1944, med Koprom in Izolo, v zavezniškem letalskem napadu.

Neprijetno presenečenje ob prihodu v ZDA
"Prvo njegovo razočaranje, ki ga je doživel v Ameriki, je bilo na otoku Ellis-Islandu, kjer so se mu najprvo zabrisali vsi lepi vtisi v tej daljni deželi, ki jih je ponesel iz stare domovine. Tu je čakal dva dni odrešenja, da ga je ameriška birokracija ispustila na svobodna ameriška tla. Ko je stopil na newyorška tla, je prvič spoznal tempo ameriškega velemesta in videl grandijozno mesto samih nebotičnikov: tu je srečal tudi mnogo Slovencev. Po ogromnem mravljišču je bil njegov vodnik g. Etbin Kristan [(1867–1953), slovenski politik in pisatelj], ki mu je razkazal vse znamenitosti tega velemesta. Tu se je nudila prva slika ameriškega mehaničnega in brzega življenja."

"Iz NewYorka nas je predavatelj popeljal v Cleveland, ki je največja naselbina Slovencev, in kjer je največ slovenskih narodnih domov. Podal nam je tudi sliko Jelowstone-National-Parka, ki je še tak, kakor je bil takrat v onih lepih časih, ko noga belokožca še ni bila oskrunila sedanjih ameriških tal. Povedel nas je dalje v Detroit, Pittsburg, Chicago, mesto, o katerem je znano, da je mesto tipičnega ameriška banditstva. V tem mestu sta postavljena dva Meštrovičeva spomenika, ki slovita radi svoje krasne umetniške izdelave. V Washingtonu, ki je glavno mesto Amerike in sedež zveznega predsednika, je skoro nad polovica črncev. Predavatelj je omenil, da prebiva v tem mestu ugledna gledališka družina zamorcev, ki slovi po svoji izredni tehnični sposobnosti igranja."

Obisk pri hollywoodskih igralkah
"Pot njegovega predavanja nas je vodila k svetovno znanim, ogromnim in nebeško lepim Niagarskim slapovom, nadalje v Hollywood v mesto filmskih div in zvezdnikov, kamor ga je popeljal g. List, naš rojak, eden najboljših hollywoodskih filmskih operaterjev. Tu se je predavatelj tudi seznanil z raznimi filmskimi igralkami, ki jih je večinoma portretiral. Imel je priliko seznaniti se tudi z raznimi filmskimi triki, s katerimi si pomagajo filmska podjetja pri izdelavi filmov. Omenil je, da je tu našel filmsko igralko Zalo Zorano, zvedel pa je tudi, da je slavna Laura la Plante [1904–1996] po materi slovenskega rodu. V Grand-Canyonu pa je naseljenih mnogo Črnogorcev in Dalmatincev, ki se kakor v stari domovini tudi tukaj pečajo z ribolovom."

Zala Zorana (1897–1967), tudi Zalla Zarana (rojena Rozalija Sršen) je bila slovenska hollywoodska igralka v obdobju nemih filmov.

Vrnitev v domovino
"Na povratku s te okrog 10.000 km dolge poti je prispel ponovno v New York in se po prisrčnem slovesu od rojakov vkrcal na ladjo `Vulkanio´, ki ga je pripeljala v domovino v družbi g. opernega pevca Svetozarja Banovca [tudi Rudolf Banovec (1894–1978)] in gdč. Pardanove. Izredno zanimivo predavanje so spremljali krasni filmski posnetki predavateljevega `Kodak´ filma, ob zvokih indijanskih – ameriško – zamorskih pesmi ter moderne ameriške glasbe. Končno je predavatelj na splošno željo obljubil, da nas razveseli z drugim delom predavanja, ker v prvem ni mogel obdelati preobsežnega gradiva. Umetnik je bil deležen za svoje krasno predavanje prisrčnega odobravanja in priznanja."

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}