Streljaj od ljubljanskega mestnega središča je stala popolnoma nova, v modernem slogu grajena stavba, ki je tega dne prvič za javnost odprla svoja vrata.

Začetek novega štetja
Ko je februarja 1887 pogorelo staro stanovsko gledališče na spodnjem koncu ljubljanskega Kongresnega trga, so si slovenski in nemški pevci ter igralci morali poiskati novo domovanje. Slovenci so našli prostor v dvorani Narodne čitalnice na Schellenburgovi ulici, kjer pa je bil oder kljub preureditvi premajhen za večje, predvsem glasbene (operne in operetne) predstave. Zato so le težko čakali na dograditev nadomestne stavbe, vmesni čas pa koristno porabili za pripravo na nove podvige. Konec septembra 1892 pa je končno le nastopil praznični dan. Slovenci so si pred Nemci izborili pravico do "otvoritvene" predstave in občinstvu ponudili zanimiv glasbeno-gledališki večer.

Na začetku je orkester 17. pešpolka zaigral uverturo iz Glinkove opere Ruslan in Ljudmila, nato pa je po slavnostnem prologu sledila gledališka igra Veronika Deseniška. Snov se je navezovala na ljubezen med Friderikom Celjskim in Veroniko z Desenic. Zgodbe iz viteških časov so bile namreč tedaj v modi po raznih deželah Evrope in tako tudi pri nas.
Nekaterim starejšim ljudem je bila še v spominu Jamska Ivanka, spevoigra Miroslava Vilharja iz leta 1850, ki se dogaja v dobi križarskih vojn. Ni čudno torej, da je tudi ljubezenska prigoda iz življenja celjskih grofov naletela na lep sprejem. Tako so igralci že s to prvo predstavo osvojili simpatije občinstva.

Predstavijo se tudi glasbeniki
Da pa bi slovenski gledališčniki jasno pokazali na prelomnico svojega delovanja, ki jim ga je ponujala nova stavba, so se odločili tudi za novo štetje. Predstavo 29. septembra, ki je bila v zgodovini Dramatičnega društva že štiristo oseminsedemdeseta po vrsti, so označili s številko ena. Po začetnem letu 1867, ko se je to društvo ustanovilo, se je torej septembra 1892 začelo pisati novo poglavje, za katerega so člani upali, da bo ravno tako uspešno, kot so bila prejšnja.

Na prvi slovenski predstavi v novem gledališču so torej imeli prednost slovenski igralci, medtem ko je bil glasbenikom, pa še to le tistim iz vojaškega orkestra, na voljo le kratek inštrumentalni uvod. Prizadevne pevke in pevci, pa so tudi že imeli pripravljen svoj program, vendar ga slavnostnega dne še niso mogli izvesti, saj bi bil otvoritveni večer sicer bistveno predolg. Za predstavitev skrbno naštudirane Blodekove opere V vodnjaku so tako prišli na vrsto šele štiri dni pozneje, naslednji teden, v ponedeljek, 3. oktobra 1892, ko so si lahko privoščili samostojen glasbeni večer. Tudi ta je minil v prijetnem vzdušju nastopajočih in občinstva.

Uspešna jesen 1892
Po prvih uspešnih nastopih konec septembra in v začetku oktobra 1892 so slovenski pevci in igralci nadaljevali redne predstave. Skoraj ni bilo tedna, da se ne bi odigralo vsaj eno dramsko ali glasbeno delo. V gledališču pa so gostili tudi koncert violinista Františka Ondrička. Občinstvo je bilo navdušeno nad novim programom in na eno izmed predstav se je pripeljal cel vlak Kamničanov, ki so tako izkoristili prednost, ki jim jo je že leto dni ponujala ta nova povezava s slovensko prestolnico.

Vrhunec sezone 1892/93 pa je tiste jeseni pomenila že dvaindvajseta predstava po vrsti, noviteta Teharski plemiči skladatelja Benjamina Ipavca, ki so si jo glasbeniki prihranili za čas pred božično-novoletnimi prazniki.

Nova spevoigra na vidiku
Znameniti predgovor, ki ga je na otvoritveni predstavi novega deželnega gledališča deklamiral režiser in igralec Ignacij Borštnik, je zložil ljubljanski srednješolski profesor, sicer tudi znani pesnik Anton Funtek. Njegove pesmi so bile tedaj že nekajkrat uglasbene, med njimi najbolj odmevno znani hvalospev Vodniku. Nastal je po naročilu, ko so 30. junija 1889 pred ljubljanskim licejem odkrili spomenik Valentinu Vodniku, ki je bil poznan kot prvi slovenski pesnik. Besedilo je uspešno uglasbil priljubljeni slovenski skladatelj dr. Benjamin Ipavec, sicer primarij otroške bolnišnice sv. Ane v Gradcu.

To sodelovanje je oba moža tesneje povezalo in 60-letni Ipavec je dobil zamisel, da bi napisal obsežnejše glasbeno delo. Zanimiva snov za besedilo se mu je ponujala kar v okolici Šentjurija, njegovega rojstnega kraja. V bližnjih Teharjah je krožila narodna pripovedka o plemenitem, viteškem, nazivu njihovih prebivalcev, ki naj bi jim ga podelil eden izmed celjskih grofov. Zgodbico je zapisal književni začetnik Ferdo Kočevar in jo tudi objavil v tisku. Tako je leta 1859 izšla povest Mlinarjev Janez: slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov.

Benjaminu Ipavcu se je zdelo primerno, da bi se tudi odprtje novega gledališča v Ljubljani nekako "oplemenitilo" z glasbenim delom kakršnega Slovenci tedaj še nismo imeli - z veliko narodno opero. Za besedilo je tako navdušil pesnika Funtka in dopisovanje med Gradcem in Ljubljano je hitro steklo. Funtek pa se je tudi osebno podal na Teharje in si ogledal prizorišče znamenitega dogodka s sredine 15. stoletja.

Kočevarjeva pripoved
Ferdo Kočevar, ki je živel v Zagrebu in tam dal tudi tiskati svoje znamenito delce, zgodbo o teharskih plemičih, začne 25. julija 1456, na dan pred godom svete Ane. V vas Teharje je tiste čase rad zahajal celjski grof Urh (Ulrik), pred katerim ni bila ponoči varna nobena deklina. Omenjenega dne je v vas kot predhodnico poslal svojega ogleduha preoblečenega v romarja, ki je imel nalogo, da odkrije, v kateri sobani spi mlada Marjetica, hči župana Pengarja. Vaščani pa grofovega odposlanca po naključju odkrijejo in ta jim zaupa grofov načrt: "Danas, bo prišel o polnoči s še dvema beriča tudi v meniški spreopravi. Na dogovorjeno znamnje od zvan naj bi jim ja od znotraj duri odklenul, i tako bi onda vsi četiri v Marjetičnu spavnicu tiho šli, deklini v spanju usta zamašili i onda siloj na bližni Bežigrad odnesli, kjer je uže nek prilična izbica za njo pripravljena ..."

Domači fantje, ki so tako izvedeli za nakano pohotnega fevdalca, svojega gospodarja, so se na njegov prihod temeljito pripravili. Ko se je ob napovedani uri s svojim spremstvom res pojavil v vasi, so ga takoj zgrabili. Da bi ga osvobodili, jim je grof ponujal razne zaklade, a ni nič pomagalo. Nazadnje je prišel na nenavadno zamisel: "Že vem! To bo naj bolje! Kjer ste zares plemenitih misel in Vaše obnašanje zares vitežko se imenvati mora, Vas hočem, fantje, v svoje odkupljenje - ako ste zadovoljni vplemenititi! –Vas i z Vami celi Vaš zarod i celu okolicu, kolikor je pod ime Teharje spada do večnih časov."

Teharčani so bili s predlogom zadovoljni. Grofa so izpustili in ta je držal besedo. Obred njihovega "oplemenitenja" pa so potem izvedli že naslednjega dne, na praznik svete Ane. Po volitvi novega vaškega načelnika je Urh, grof Celjski, Teharčane povzdignil v plemiški stan. Kočevar potem v svojem slogu in z značilno mešanico slovenščine in hrvaškega zagorskega narečja popisuje dogodke, ko so se Teharčani, novi vitezi, podali še v južne dežele, kjer so se spopadli s Turki in podobno.

Nova Funtkova predelava
Ferdo Kočevar v svojem uvodu pravi, da bi bila zgodovinska snov o teharskih plemičih primerna za dramsko obdelavo. Te namere pa sam ni uresničil, ampak se je odločil le za preprosto povest. Njegov prvotni načrt je moral torej počakati na spretnejše pero in dobil ga je šele tri desetletja pozneje.

Anton Funtek je ohranil osnovno zgodbo o plemenitih Teharčanih, vendar je dogajanje bistveno skrajšal in se osredotočil le na dva samcata dneva iz Kočevarjeve pripovedi - na dan pred godom svete Ane, ko naj bi Teharčani prijeli grofa Urha, in na naslednji dan, ko so se vaščani Teharij slavnostno spominjali te nebeške zavetnice, grof pa jim je podelil plemiški naslov.

Tako je nastalo novo slovensko dramsko delo Teharski plemiči, ki ga je njegov pobudnik dr. Benjamin Ipavec uglasbil v dokaj kratkem času. Komaj dobro leto je namreč minilo od Vodnikove slavnosti v Ljubljani in že je najnovejše Funtkovo besedilo dobilo svoj glasbeni izraz. Prvo notno različico, zajetno, okoli sedemdeset strani obsegajočo partituro za glas in klavir je Ipavec opremil z datumom 9. avgust 1890. Potem pa se je seveda moral lotiti še končne orkestracije.

Funtkova tri dejanja
Anton Funtek nas prav tako kot Kočevar popelje na Teharje na dan pred godom sv. Ane. Dogajanje se vrši pred hišo župana Pengarja, ki podeli blagoslov svoji hčerki Marjetki in njenemu bodočemu ženinu Ivanu. Slavnosti se pridruži tudi neznani romar. Ko ta sede za mizo, se mu razgrne oblačilo in Ivanov prijatelj pod njim opazi dolg nož. Romarja pozneje razkrijejo in ta ravno tako kot menih pri Kočevarju prizna, da je le ogleduh celjskega grofa Urha, ki namerava zvečer priti pod okno mlade Marjetice.

V drugem dejanju grof, oblečen po fantovsko, v spremstvu dveh biričev dejansko pride pod Marjetkino okno in ji zapoje lepo pesmico, ki je postala uspešnica opere in tiste gledališke sezone.
"Tebi le se glasi, / Spev ljubeči moj! / Ti najlepša v vasi, / Slušaj me nocoj!
Daj, da te objamem, / Od ljubezni vnet. / Daj da s sabo vzamem / Rožo vseh deklet.
Rožo to gojiti / Hočem zvest vrtnar. / Ljubec veren biti / Hočem ti vsekdar.
Tiho dom odkleni / Brez strahu tedaj / In zaupno meni / Pridi v naročaj.
Nikdo te ne vidi / Če odpreš mi dom. / Pridi torej pridi, / Da Tvoj ženin bom!
Noč že zemljo krije, / A ljubezni žar / Nama naj zasije / V noči za vsekdar."

Ko grof odpoje to pesmico, ga fantje zgrabijo in ne izpustijo, dokler jim ne ponudi, da jih povzdigne v plemiški stan. To se potem tudi svečano zgodi v tretjem dejanju opere.
Prva objava besedila
Anton Funtek in Benjamin Ipavec sta bila s svojim najnovejšim delom očitno deležna takojšnje pozornosti odbornikov ljubljanskega Dramatičnega društva. Ti so noviteto namreč nemudoma sprejeli v program Slovenske Talije, svoje redne zbirke gledaliških iger. Od leta 1867 dalje je ta objavila že 54 samostojnih knjižic in Funtkova je bila pet in petdeseta po vrsti. Zvežčič, ki obsega 58 strani, ima naslov Teharski plemiči. Spevoigra v treh dejanjih. Spisal Anton Funtek. Uglasbil dr. Benjamin Ipavec.

Teharski plemiči so Dramatičnemu društvu prišli kot naročeni. Vse sosednje dežele so se namreč že ponašale z opernimi deli, nekatere še celo s stoletno tradicijo, le Slovenci smo v tem pogledu žalostno capljali za njimi. V zadnjih sto letih je bilo pri nas sicer napisano in izvedeno nekaj večjih spevoiger in operet, a to so bili le skromni poskusi posameznikov. Leta 1892 so tako našteli pet takih del - prvo (domnevno) slovensko opero Belin Jakoba Zupana; spevoigro Jamska Ivanka Miroslava Vilharja; spevoigro Tičnik Benjamina Ipavca; opereto Gorenjski slavček Antona Foersterja in spevoigro Čarovnica Antona Stockla. Da bi bil seznam daljši, so med slovenska dela pripisali tudi opereto Vračara ili Baba Hrka, ki jo je napisal v Beogradu delujoči slovenski skladatelj Davorin Jenko. Ipavčevo noviteto pa so šteli kot sedmo tovrstno delo v dotedanjem pregledu slovenske glasbe.

Priprave na uprizoritev
Benjamin Ipavec je na naslovnici svojega notnega zapisa poleti 1890 Teharske plemiče označil kot spevoigro v treh dejanjih. V končni orkestralni različici partiture, ki je bila končana spomladi 1891, pa že piše o "lirični operi". V tistem času je imelo Dramatično društvo tudi svoj redni občni zbor in pri tem je bilo govora tudi o njegovi glasbeni dejavnosti. O tem v poročilu, ki najprej piše o dramskih igrah, lahko preberemo: "Na drugi strani se je tudi dobro skrbelo za opereto. V prvi vrsti nam je omeniti dr. Benjamina Ipavca spevoigre v treh dejanjih: Teharski plemiči, za katero je spisal libreto gosp. Anton Funtek in katero je sloveči naš skladatelj poklonil našemu društvu."

Poleg tega podatka pa poročilo razkrije še neko podrobnost, ki je postala pomembna nekaj let pozneje, da je namreč tudi drugi znani slovenski skladatelj, Anton Foerster, sicer po rodu s Češkega, svojo nekdanjo opereto Gorenjski slavček že tedaj predelal in razširil v opero. Dramatično društvo je tako spomladi 1891, ko se je še gradilo novo gledališče, imelo na voljo dvoje pomembnih opernih del. In odločilo se je, da po slavnostnem odprtju najprej uprizori Ipavčeve Teharske plemiče.

Deseti december leta 1892
In tako so po skoraj dveh letih od njihovega nastanka in objave besedila Teharski plemiči končno dospeli na oder novega deželnega gledališča. Zanimanje zanje je bilo veliko. To je bila namreč v kratkem času že druga predstava, ki se je (po uspešni septembrski uprizoritvi Veronike Deseniške) dotikala življenja celjskih grofov. Tokratna je bila, kot že zapisano, dvaindvajseta v tekoči sezoni, v kroniki društva pa je imela številko 499.

Občinstvo je navdušil že lepo okrašeni oder. Na platnu je bila narisana vas Teharje v stari srednjeveški podobi. Naslikala sta jo dvorna gledališka slikarja Kautsky in Rattonara z Dunaja. Igralci so bili oblečeni v viteške kostume, članice pevskega zbora pa pokrite z narodnimi "avbami", ki sicer zgodovinsko niso sodile v ta okvir. Slabše pa so izpadli kostumi kmečkih fantov pri množičnih prizorih, a gre to pripisati velikim stroškom, ki jih je društvo imelo s predstavo.

Za režijo novega glasbenega dela je Dramatičnemu društvu uspelo pridobiti slavnega slovenskega pevca Josipa Nollija, ki je dotlej že vrsto let deloval v tujini. Pri pripravi mu je pomagal Karel Hoffmeister, učitelj klavirja na šoli Glasbene Matice. Nolli je bi le eden izmed slovenskih pevcev, nekaj pa jih je bilo češkega ali poljskega rodu, saj je tudi na tem področju na Slovenskem tedaj vladala še suša. Za orkester je tako kot do takrat skrbel kapelnik, dirigent, 52-letni Fran Gerbič, ki je prej tudi deloval v tujini v Ljubljano pa prišel leta 1886, ko je prevzel delo ravnatelja Matičine glasbene šole, pevovodje v Narodni čitalnici in vodje glasbe pri Dramatičnem društvu. O uprizoritvi bodoče opere so veselo razpravljali že na občnem zboru Dramatičnega društva, 21. maja 1892, konec leta pa je delo, nekateri so ga imenovali opera, drugi spevoigra, doživelo krstno izvedbo.

Lepa dobrodošlica
V soboto, 10. decembra 1892, so Teharski plemiči dočakali svoj odrski krst. O predstavi je Slovenski narod pozneje (13. decembra) vzhičeno zapisal: "Mi vstajamo! Kamor koli obrnemo pogled, povsod vidimo veselo ustajenje in krepko, na narodni podlogi osnovano napredovanje, Vse naše javno življenje in delovanje prešinja narodna zavest. Znanost in leposlovje sta že zdavna prekoračila ozko mejo diletantizma in postala karakteristični izraz mišljenja in značaja naroda slovenskega, zajedno pa se popela do visokosti, katera jima zagotavlja stalno vrednost in stalno mesto v zgodovini duševnega našega življenja. Tudi v glasbi napredujemo in v soboto slavili smo spomina vredni dan, ko se je na slovenskem odru predstavljala izvirna v narodnem duhu zložena slovenska opera, ki je prav zaradi svojega čistega slovenskega značaja uznesla in navdušila mnogobrojno občinstvo. Mi vstajamo! ..."

Nato se ocenjevalec loti opisovanja posameznih delov opere, na koncu pa povzame: "Moč Ipavčeve glasbe je v melodiji. Tehniko velike operne oblike, muzikalno-umetniško izpeljavo motivov iz tem in njih razvijanje v istinito velike operne ensemble, sicer poglešamo v njegovem delu, katero pa navzlic temu pozdravljamo s prav odkritosrčnim veseljem. V dobi, ko glasbena produkcija sploh ni posebno plodovita, moramo tim višje ceniti prizadevanja za stvar navdušenih mož. Delo Ipavčevo znači lep korak, ki ga je storila domača dramatična umetnost naprej, in ostane gotovo trajen biser slovenskega gledališča."

Odmevi
Prva uprizoritev Teharskih plemičev je torej izredno dobro uspela. Na predstavi je bil prisoten tudi sam skladatelj dr. Benjamin Ipavec, ki ga je društvo ob navdušenju množice obdarilo z lovorjevim vencem, okrašenim s slovenskimi trobojnicami.

V tedanjem času je bilo v navadi, da se je občinstvo pri opernih delih navdušilo vsaj za eno izmed zapetih arij. Številne opere so postale prepoznavne in slavne ravno zaradi kakšne v srce segajoče melodije, ki si jo je bilo lahko zapomniti in požvižgavati še dolgo po končani predstavi. V Ipavčevi opereti je bila to podoknica grofa Urha na začetku 2. dejanja. Pri tem je seveda zanimivo, da je bil grof v sami zgodbi "negativni junak", vendar je bilo besedilo tako, da se ga je dalo razumeti tudi v drugačnem pomenu. K popularnosti pa je seveda pripomogla tudi Nollijeva izvedba, saj je bil mojster v petju italijanskih kantilen.

Dvorana deželnega gledališča je bila seveda razprodana in društvo se je takoj odločilo za prvo reprizo. Tako so se vrata gledališča za uprizoritev Teharskih plemičev drugič odprla že pred božičem, 21. decembra 1892.

Štajerci v Ljubljani
Vest o najnovejšem delu graškega doktorja, sicer pa slovenskega skladatelja Benjamina Ipavca, je seveda segla tudi na njegovo rodno Štajersko. Še posebej v malo vasico Teharje nekaj kilometrov stran od Celja. Štajerski rojak dr. Sernec je prišel na zamisel, da bi podobno kot Kamničani jeseni 1892, organiziral poseben vlak, ki bi obiskovalce popeljal na predstavo v Ljubljano. Kaj hitro je našel somišljenike in kmalu po božično-novoletnih praznikih se je začelo nabiranje kandidatov.

Dramatično društvo je tako v nedeljo, 22. januarja 1893, posebej zanje pripravilo že tretjo predstavo Ipavčeve opere. Čeprav je pri tem sicer šlo za čisto običajen obisk, pa so ljubljanski gostitelji iz vsega naredili velik narodni praznik. Slovenski narod je dan predtem pozdravil goste s celostransko naslovnico v njihovo čast. Takole so jim pihali na dušo: "Tisti dan, ko se je slovesno otvoril dom, kateri je zgradila dramatični umetnosti dežela Kranjska, izražali smo nadejo, da bode postalo to ponosno poslopje kulturno torišče vseslovensko, da bode iz njega prodirala umetnost slovenska širom domovine slovenske. Naglašali smo tačas, da sega pomen slovenskega gledališča v beli Ljubljani v kulturnem pogledu daleč preko deželnih meja, da bode kulturnega napredka slovenskega deležna vesolna Slovenija ...

Težak, a svet boj bijete vi, dični rodoljubje štajerski za našo skupno domovino in naš narodni obstoj. Krasno je zaiskrila iskra slovenskega rodoljubja širom slovenskega Štajerja, udaril je genij slovenski ob pečino štajersko, mogočno vre danes iz te pečine bistri vrelec narodne zavednosti in ni je več zemeljske sile, katera bi zamogla ukazati temu vrelcu, da naj usahne. Obrnil je štajerski Slovenec hrbet vsikdar krivičnemu mu Gradcu in beli Ljubljani kaže svoje slovensko lice, v Ljubljani zre svoje kulturno in narodno središče tudi štajerski del razdeljene in razdrobljene zemlje slovenske. In zategadelj slava vam, prekosavski naši bratje, zategadelj dobro došli v srci skupne naše domovine, v srci Slovenije ...

In tudi jutri pela se bode v krasnem našem domu slovenskih muz v prvi vrsti vaša slava! Vaši so Teharji in vaš je Ipavec! V naši beli Ljubljani je našla vaša umetnost dostojno streho in zategadelj je naša Ljubljana tudi vaša, zategadelj pozdravljamo vas kot brate, kot domačine, zategadelj radujemo se iz dna srca vašega poseta ..."

Štajerski gledališki vlak je tiste nedelje popoldne odpeljal iz - z narodnimi trobojnicami okrašenega Celja. Videti je bilo tudi dva grba - celjskega in teharskega, kajti tudi iz te vasi je bilo veliko obiskovalcev predstave. Na posameznih postajah se je vlak ustavljal in domačini so potovalce počastili s slavnostnimi govori in petjem pevskih zborov. Prisrčen pa je bil tudi sprejem v Ljubljani (na čelu z godbo), kjer so štajerske rojake gostila narodna društva, pred predstavo pa je igralec Ignacij Boršnik recitiral posebej zanje napisano pozdravno pesem. Vsem štiristotim Štajercem je ta dan ostal v neizbrisnem spominu. Slovenski narod pa se je spet pohvalil: "Bil je torej sinočni večer to, kar smo pričakovali, bil je dostojna in slovesna manifestacija duševno in kulturno združene Slovenije."

Nove prijetnosti in neprijetnosti.
Uspeh vseh treh predstav je Teharskim plemičem prinesel veliko slavo. Že 11. februarja je sledila še četrta predstava v sezoni 1892/93. Zanimanje zanje pa ni pojenjalo in zato so jih 22. novembra 1893 uprizorili že petič. Njihov sloves pa se je širil tudi prek slovenskih meja in leta 1895 so jih prvič, nato pa še enkrat predstavili v Brnu.

Benjamin Ipavec je tako postal znan tudi v širšem slovanskem svetu, doma pa mu je veselje zagrenilo podcenjevanje tega njegovega dela. Nekateri mu niso hoteli priznati, da gre pri Teharskih plemičih za lirično opero, marveč so trdili, da je to le spevoigra. Že Slovenski narod z dne 13. decembra pravi, da bi "oni", torej člani uredništva Ipavčevo lirično opero imenovali "narodna spevoigra". Podobno pa je januarja 1893 menil tudi ocenjevalec v Ljubljanskem zvonu: "Popolna novost za slovenski oder je bilo delo doktorja Benjamina Ipavca Teharski plemiči, ki se je obakrat igralo jako uspešno. Mimogrede pa bodi omenjeno, da nikakor ni liuriška opera, kakor jo je naznanil gledališki list, nego zgolj narodna spevoigra ..."

Kritiki so se opirali na dejstvo, da je v Teharskih plemičih nekaj govorjenih delov, kar je sicer značilno za operete. Vendar so se tega posluževali tudi nekateri slavni tuji skladatelji (Beethoven: Fidelio). Morda so v nekaterih glasbeno-kritičnih krogih ravno zaradi tega potem kmalu opustili navajanje Teharskih plemičev kot prve slovenske opere in so ta naziv dodelili Foersterjevemu Gorenjskemu slavčku, kjer pa je dejansko uglasbeno celotno besedilo. Sicer pa velja: Funtkovo besedilo z več kot 1.100 verzi (Verdijev "Rigoletto" jih ima denimo le 702) je bilo predolgo za celotno uglasbitev, zato se je moral Ipavec "rešiti" na opisan način.

Nova popularizacija
Štiriindvajsetletni učitelj Glasbene Matice Karel Hoffmaister, ki je pomagal pri pripravi Teharskih plemičev in med predstavo nekatere pevske dele tudi spremljal na harmoniju, je zelo hitro prepoznal kakovost novega Ipavčevega dela. Ker so ljudje po mestu že požvižgavali grofovo Podoknico, je takoj spomladi pripravil njeno priredbo za klavir. V začetnem delu se je še držal Ipavčeve melodije, potem pa je dal domišljiji proste roke.

K sreči je takoj našel razumevanje pri svojem "šefu", vodji glasbene šole Franu Gerbiču, in ta je poskrbel za tisk. Na začetku maja je že izšlo prvo obvestilo o novem Gerbičevem založniškem podvigu (gre že za njegovo 17. tiskano izdajo), a je proti koncu meseca nov oglas naznanil, da je založba prešla v roke Lavoslava Schwentnerja iz Brežic, ki je ravno v tistem času pripravljal tudi izdajo drugih Hoffmeistrovih klavirskih (delno tudi pevskih) del. O tej njegovi skladbi Ljubljanski zvon sodi: "Ta pesem je jedna najlepših, kar jih imajo Teharski plemiči, tudi je efektno zložena za klavir in doseže uspeh ako se igra delikatno in izrazno. Klaviristika je pri nas še precej ubožna, zato je treba, da se vsak nov in dober pojav te stroke gmotno podpira, ker se le tako povzdiguje domača umetnost in goji ljubezen do narodne glasbe."

Gerbič pa je potem leta 1899 v svojem mesečniku Glasbena Zora znamenito, že skoraj ponarodelo, Podoknico objavil v svoji priredbi. Enako pa velja tudi za arijo Ivana iz istoimenske opere, ki jo je Gerbič v Zori objavil leta 1900. Tistega leta pa je v drugem zvezku Pesmarice Družbe sv. Mohorja izšla tudi Molitev, prirejena za mešani zbor. V operi se besedilo sicer pojavi kot dvospev dveh teharskih "rožic" - Marjetice in Jerice.

Oživitev besedil
Ipavčevi Teharski plemiči so na Slovenskem vzbudili spomine na stare čase. Zato ni čudno, da obe knjižni izdaji, Kočevarjeva in Funtkova, nista ostali pozabljeni.
Prav nasprotno. Že leta 1892 je celjski založnik Dragotin Hribar znova natisnil Kočevarjevo povest o Mlinarjevem Janezu. Besedilo so temeljito predelali in opremili z lepšo slovenščino.

Novembra 1893 pa je Ljubljanski zvon naznanil, da so Teharski plemiči navdihnili še enega skladatelja. Viktor Parma se je namreč odločil za ponovno uglasbitev Funtkovega besedila. Tokrat se je spoprijel z vsemi, več kot tisočimi verzi. Delu pa je dal naslov Urh, grof Celjski. Prva uprizoritev je bila že leta 1895.

Glavni krivec - Ulrik drugi
In kdo je pravzaprav bil Urh, grof Celjski? In koliko je verodostojna zgodba o poplemenitenju teharskih vaščanov? Že Ferdo Kočevar na naslovnici svojega Mlinarjevega Janeza izpričuje, da gre le za narodno pripovedko. Da bi našel verodostojne podatke o poplemenitenju Teharčanov je pisal na pristojno mesto v Gradec, a ni dobil odgovora. Na Teharjah, ki so danes krajevna skupnost v okviru mesta Celja, pa so si za svoj praznik izbrali 25. maj 1537, ko naj bi njihovo prvotno poplemenitenje z listino potrdil nadvojvoda Ferdinand.

Urh, grof Celjski pa je bil resnična zgodovinska oseba. Rojen je bil leta 1406 kot sin onega Friderika II. iz zgodbe o Veroniki Deseniški. Bil je poročen s Katarino, hčerko srbskega despota Jurija Brankovića, in z njo imel pet otrok. Pri svojem fevdalnem delovanju je bil zelo dejaven in je svoje lovke razširil še na sosednje dežele. Ubit je bil v Beogradu 9. novembra 1456, torej nekaj mesecev zatem, kot naj bi po Kočevarjevi povesti o Mlinarjevem Janezu poplemenitil teharske vaščane. Ulrik II., kot se je uradno imenoval, je bil zadnji moški potomec celjskih grofov. Po njegovi smrti je rodbina izumrla.

O njegovi domnevni živahnosti pa lahko samo ugibamo. Kaj ga je med slovenskim ljudstvom naredilo tako zloglasnega? Je to bila pravica prve noči (ius primae noctis), ko je v fevdalni dobi z mlado nevesto pod odejo prvi zlezel njen ali ženinov zemljiški gospod, osebna pohota (danes bi temu rekli tudi skok čez plot), ali resnična zagledanost v kako vaško "cvetko", kot gre to v Funtkovi različici Teharskih plemičev? O tem uradna zgodovina namreč (še) previdno molči.

Andrej Mrak