Slovenski umetnik namreč sodeluje na letošnjem bienalu sodobne umetnosti v Liverpoolu, ki so ga odprli 16. septembra. "Odprtja so zame precej žalostna stvar. Nečesa, o čemer si sanjal - kar se Liverpoola tiče, je bilo to skoraj eno leto -, je konec in projekt gre svojo pot," o odprtjih razmišlja Vogrinčič, "umetnik, ki dela na prostor", ki je tokrat novo življenje za nekaj časa vdihnil cerkvi svetega Luke v Liverpoolu.

Votla cerkev
Cerkev na ulici Berry so začeli graditi leta 1811, posvečena pa je bila leta 1831. 110 let kasneje jo je med bombardiranjem Liverpoola, ki je v zgodovinskih knjigah že dolgo poimenovano "Liverpool blitz" (681 bombnikov Luftwafe je na mesto metalo bombe od 1. do 7. maja), nemška bomba zadela tako natančno, da ji manjkata le streha in notranjost, "lupina" pa je ostala cela. Če greš po ulici in ne gledaš zelo pozorno, sploh ne opazš, da cerkvi kaj manjka, pravi Matej Andraž Vogrinčič, ki je "kriv", da je cerkev oziroma park znotraj sten za nekaj časa dobil novo zgodbo.

Blišč, beda in ponovno vstajenje Liverpoola
Angleško mesto Liverpool, ki leži ob estuariju reke Mersey, je v 18. stoletju po zaslugi svojega pristanišča zacvetelo, tudi ali bolje rečeno predvsem zaradi trgovine s sužnji. V začetku 19. stoletja je šlo skozi mesto neverjetnih 40 odstotkov svetovne trgovine. Mestu je šlo odlično in kasneje dobro do 50. let prejšnjega stoletja. V začetku 80. je bil delež nezaposlenih v mestu med najvišjimi v Veliki Britaniji. Nujna obnovitev Liverpoola s poudarkom na obnovi in oživljanju mestnega središča in pristaniških dokov se je začela šele pred približno desetimi leti. Od leta 2004 je del središča in nekoč cvetočega pristanišča na seznamu Unescove naravne in kulturne dediščine.

Umetnost v pristanišču
Liverpoolski bienale sodobne umetnosti umetnost povezuje z mestom, njegovo zgodovino in njegovimi prebivalci. Mestne legende in grenko-sladki uspeh oživitve Liverpoola sta poudarka letošnjega desettedenskega bienala, na katerega sta umetnike z vsega sveta povabila dva kuratorja, Kubanec Gerardo Mosquera in Tajvanec Manraj Hsu. Liverpool Biennial ostaja odprt do 26. novembra, Mateja Andraža Vogrinčiča pa bo naslednji projekt verjetno odnesel v Connecticut v ZDA.

Kako in kdaj ste dobili povabilo za Liverpool? Kako sploh potekajo priprave na tak projekt - ko dobiš povabilo, greš tja, pogledaš (ali poiščeš?) prostor, dobiš idejo ... Koliko časa je na primer "trajal" Liverpool?
Povabilo za Liverpool je prišlo po elektronski pošti. Direktor bienala, gospod Lewis Biggs, mi je pisal, da je videl moje stvari na internetu, da bi rad vedel več in da naj mu pošljem kratek opis - kako, zakaj in na kakšen način delam. Na podlagi odgovora na njegovo e-pošto, ki sem mu jo poslal, me je povabil v Liverpool, kjer sem imel na voljo tri dni, da si ogledam mesto, da ugotovim, kaj v njem me privlači in kje bi si želel delati. In sem se zaljubil v to cerkev. Potem sem imel en mesec časa za pripravo predloga. Nato zaseda komsija in se odloči, ali predlog sprejme ali ne. Ob tem moram povedati, da je bil moj prvi predlog, da bi v cerkev postavil 15.000 vej bombaža. Žal oziroma kot se je pozneje izkazalo zaradi čolnov, je bil na srečo neizvedljiv. Žetev bombaža je namreč šele julija, potem se morajo veje bombaža še posušiti in nihče izmed dobaviteljev ni mogel zagotoviti, da bo bombaž v Liverpoolu res najkasneje do 1. septembra, ko naj bi najkasneje začeli postavitev instalacije v cerkvi.

Ste vse delali sami ali vam je pri izvedbi projekta kdo pomagal?
Pri projektu čolnov so bile različne faze. Najprej iskanje čolna, potem izdelava kalupov, potem pa proizvodnja 56 čolnov. Pri kalupih in proizvodnji čolnov sem imel enega pomočnika, pri postavljanju čolnov v cerkev, pri polaganji lubja na tla pa so mi pomagali študentje vizualnih umetnosti iz Liverpoola. Bilo jih je več, po navadi sem potreboval največ dva pomočnika naenkrat.

Kdaj ste šli prvič v Liverpool? So vam cerkev sv. Luke "dolelili" ali ste ta prostor izbrali sami?
Cerkve sv. Luke mi niso dodelili, sam sem si jo izbral. Je pa res, da so nekako slutili, da bom izbral ta prostor.

Idejo ste menda našli prav v mestu, na plakatu, ki je vabil na plažo v New Brightonu pri Liverpoolu?
Rad bi povedal, da liverpoolski bienale povabi vsakega umetnika, da ustvari nekaj, kar je njegova refleksija na mesto. Njegov pogled, kako on vidi in čuti Liverpool, ali pa, kako čuti Liverpool in na primer mesto, iz katerega prihaja ali v katerem živi. Zgodba mojih čolnov ... Hodil sem po mestu in razmišljal, kaj bi naredil. In v tem nekajdnevnem potepanju po Liverpoolu sem zavil tudi v Museum of Liverpool Life, kjer je bil plakat, ki je vabil ljudi na plažo v del Liverpoola, imenovan New Brighton. To je bil star plakat iz začetka 20. stoletja in na njem je bil narobe obrnjen lesen čoln. Ta čoln na plakatu je začel celo zgodbo. Oblika čolna mi je bila všeč, vedel sem, da bo sodelovala s cerkvijo. Celoten čoln je bil podoben neogotskim oknom, zadek čolna je povzemal obliko ornamenta nad oknom v cerkvenem stolpu. In pomenili so mi povezavo s selitvijo, s prihajanjem in z odhajanjem, torej z nečem, kar je zelo tipično za Liverpool. Poleg tega pa sem videl tudi povezavo z reko Mersey in z življenjem na obeh bregovih reke, ki teče skozi Liverpool. Pa tudi to, da čolni povzemajo bolj živalske oblike, še posebej, če jih je veliko.

Kje so nastali čolni?
Kalup oz. dva kalupa sta bila vzeta iz 114 let starega čolna, ki sem ga nasel v Seči. Konkretneje - po vodi je prišel čoln do portoroške marine, potem smo ga z dvigalom dvignili iz vode, ga obrnili narobe in začeli pobirati kalupe. Potem smo dali oba kalupa na kamion in ju odpeljali v Domžale, v delavnico Dušana Vidalija, kjer v glavnem delajo kovčke montana iz poliestra za na strehe avtomobilov. Torej so nastali v Domžalah.

Šte šli v Liverpool ali Avstralijo popolnoma brez neke vnaprej določene ideje?
Ja, popolnoma. Kar težka situacija, ampak zmeraj upam, da mi bo prostor sam dal misliti in da bo prišla ideja.

Vas avstralski Moon Plain smo lahko videli v Ljubljani na fotografijah, 10.000 žog na billboardih po Sloveniji. Verjetno vse projekte zelo natančno dokumentirate na fotografijah?
Ja, fotografija je edina stvar, ki ostane, zato se, če se le da, zmeraj potrudim za čim boljšo fotografijo. V Liverpool je prišel na obisk Tomaž Gregorič, dva dni sva fotografirala s kamero velikega formata, zdaj pa že komaj čakam, da vidim, kaj je nastalo.

O čem razmišljate, ko je konec - ko ste slekli hišo, pospravili kanglice iz puščave ... Vedno ostanete do konca, torej do takrat, ko se instalacija "podre"?
Ko je konec, nekaj časa ne razmišljam o ničemer. Poskušam se odmakniti, ker sem bil tako blizu, preblizu. Potem pa bom, vsaj upam, da bo zdaj tako, poskušal, tako sam zase, kaj napisati, da ne pozabim vsega, kar se je zgodilo. V bistvu bi bilo najbolje sproti pisati dnevnik, ampak nekako nimam moči še za to, medtem ko delam na projektu. Ne, ne ostanem vedno do konca, čeprav bi rad. In vsak dan bi preverjal, če je vse v redu. V glavnem so ti projekti precej občutljivi in ne potrebujejo prav veliko časa, da jih kdo uniči, če se že za to odloči. Mogoče bom šel proti koncu nazaj še enkrat pogledat. Rad bi fotografiral prazno cerkev.

Prihajajo čolni tudi v Slovenijo?
Čolni ne prihajajo v Slovenijo, prihajajo pa fotografije čolnov.