Leta 1915 je bil na razstavi 0,10, zadnja futuristična razstava, predstavljen Črni kvadrat na belem ozadju. Gre za sliko, ki bi jo skoraj lahko imenovali za manifest suprematizma, ki Maleviču pomeni „prevlado občutenja ritmičnih vibracij in gibanj nad predmetnim gledanjem, orientacijo v prostoru, ki ima nek namen, ali nad logičnim razmišljanjem“. (Hubertus Gassner v Das schwarze Quadrat – Hommage an Malewitsch, 2007). Malevič je črni kvadrat sicer predstavil že pred svojim prehodom k suprematizmu, to je k umetnosti, ki je temeljila na uporabi geometrijskih likov, s katerimi naj bi bilo mogoče abstraktno upodobiti tisto, čemur se v religiji reče Bog.

Kvadrat na prsih pogrebnika
Malevič je svoj črni kvadrat najprej zarisal na kostumu pogrebnika, lika v avantgardni operi Zmaga nad Soncem, za katero je alogični libreto napisal Aleksej Kručenič, Mihail Matjušin je napisal atonalno partituro, Malevič pa je prevzel vlogo scenografa. Z delom pri tej operi, ki je bila premierno uprizorjena leta 1913, se je Malevič začel od sintetičnega kubizma in futurizma obračati 'na svoje'; šel je na pot kreiranja suprematizma. Njegova fizična resničnost je razpadala v fragmente, začel jo je presegati, ker se mu je začela zdeti nepomembna. Preformuliranje Malevičeve umetnosti je namreč potekalo vzporedno s spremembami v njem samem.

Želel je ustvariti umetnost, ki bi človeku povrnila zmožnost navdušenja, vzburjenja, polnega življenja, pogoj za katerega ne bi bilo nič predmetnega, zadostovalo bi občutenje vesolja samega z njegovim bistvenim atributom – neskončnostjo. „Ko bo človek dospel do tega novega samozavedanja, bo dospel do suprematizma /.../", je zapisal Kazimir Malevič, ki se je v teh svojih spoznanjih čutil osamljenega in je tako pisal o „kozmični osamljenosti“. Po njem je bilo le malo ljudi na tako visoki duhovni ravni, da bi se tako kot on lahko uglasili s kozmično resničnostjo: „Saj sem vendar povsem sam tam (v prostoru vzvišenega spoznanja, op. P. B.) notri … In nihče, pa naj se še tako zelo trudi, mi ne more biti blizu ...“ To Malevičevo občutje je bilo pravzaprav zelo blizu tistemu, čemur se je v romantičnem slovarju reklo svetobolje, le da je bil Malevič v avantgardističnem duhu dejavnejši in ni izgubljal volje do nadaljnjega delovanja in je vendar verjel v dejavno spreminjanje sveta, v proces, v katerem naj bi dejavno sodelovala tudi njegova umetnost.

Od kvadrata h kvadru
Malevičev suprematizem se ni ustavil pri črnem kvadratu, ampak je v brezmejno belino postavljal tudi druge like, jih kopičil, prehajal je tudi h gibkejšim elementom ali pa kvadrat kot edini lik kompozicije preoblikoval. Vrhunec v Malevičevem soočanju s kozmično praznino pomeni znameniti Beli kvadrat na beli podlagi, ki je bil tudi neke vrste izhodišče za Malevičeva arhitektonska dela. Po letu 1920 je Malevič izdelal vrsto tridimenzionalnih objektov, ki jih je poimenoval Arhitektoni. Vsi po vrsti so bili beli in oblika vseh je izhajala iz kvadrata in kocke. To so bili močno razčlenjeni objekti, za katere Hubertus Gassner piše, da so se zlivali z belim in nenehno vibrirajočim ničem v neskončnem prostoru.

Pokopan pod črnim kvadratom
Življenje Kazimirja Maleviča je zanimivo tudi z vidika sovjetske revolucije. Po velikem političnem prevratu je postal član Narkomprosovega (Narkompros je okrajšava za ljudski komisariat za izobraževanje) kolegija za umetnost, komisije za zaščito spomenikov in komisije za muzeje, učil je na več akademijah in postal direktor ljudske umetniške šole v beloruskem Vitebsku. Z oblastjo si torej ni bil navzkriž, kljub temu pa se je zavedal ideoloških zablod vodstva Sovjetske zveze. To je bil razlog za to, da je leta 1927, ko so mu v Varšavi, Berlinu in Münchnu pripravili veliko retrospektivo, večino svojih del pustil na Zahodu. Bal se je namreč, da bi vedno bolj dogmatski stalinistični režim, ki je abstraktno umetnost imel za buržoazno umetnost, njegova dela uničil. Ni se motil. Zaradi njegovih znanstev z zahodnimi umetniki Jeanom Arpom, Le Corbusierom, Kurtom Schwittersom in drugimi, ki jih je navezal med obiskom Nemčije leta 1927, so ga leta 1930 aretirali in uničili številne njegove zapise. Umrl je leta 1935. Pred pokopom je njegovo truplo ležalo v stavbi Zveze umetnikov, nad njegovo glavo pa je visela različica njegovega Črnega kvadrata. Njegov grob so zaznamovali z nagrobnikom, ki je imel sredi prednje ploskve vdelan črn kvadrat.

Kmečke krajine iz Ukrajine
Prišli smo do konca Malevičevega življenja, a ne do konca zgodbe o njegovi umetnosti, saj se njegovo umetniško snovanje ni začelo z opero Zmaga nad soncem. Leta 1878 poljskim staršem v bližini Kijeva rojeni Malevič je v svojih najzgodnejših letih slikarske kariere (v času študija risanja v Kijevu) sledil kmečkemu likovnemu izražanju. Naprednejše tokove je spoznal šele, ko se je po očetovi smrti leta 1904 preselil v Moskvo in se vpisal na tamkajšnjo Moskovsko šolo slikarstva, kiparstva in arhitekture. Že leta 1910 so bila njegova dela del razstave mladih avantgardistov, ki so se poimenovali Zveza mladih, in to je bil tudi čas, ko so njegova dela med drugim razstavljali skupaj z deli Vladimirja Tatlina.

V tem prvem Malevičevem avantgardnem obdobju je bilo njegovo slikarstvo pod močnim vplivom Mihaila F. Larionova, tedaj zelo uveljavljenega ruskega postekspresionističnega in neoprimitivističnega slikarja. Hkrati se Malevič premakne v smer kubizma – za njegov kubizem se zdi, da je pod vplivom Légerovih del -, hodi v smeri poenostavljanja oblik in poudarjanja prostorskosti. Torej se že začenja ukvarjati s temami, ki so navzoče tudi v njegovem suprematizmu. Malevičev kubizem se je zdel umirjen in njegove figure – najboljši primer je slika Drvarja – je obdajalo nekakšno dostojanstvo.

Mojstra skrajne abstrakcije in poduhovljena moža
Kazimir Malevič je skupaj s Pietom Mondrianom pogosto imenovan za mojstra skrajne abstrakcije. Pri tem je zanimivo, da sta oba slikarja v svojih nepredmetnih upodobitvah iskala neko duhovnost, vsebino, ki je presegala materialni vsakdan. Mondrian je bil teozof, Malevič, sicer rojen v katoliški družini, pa je razvil sledenje spiritualnemu, ki je navzoče v vsem neskončnem prostoru, v katerem se gibamo, torej je razvil vero, ki je bila blizu panteizmu.

Črni kvadrat, ki ne izgine
Za slovensko okolje, v katerem zgodovinske avantgarde v likovni umetnosti v času njihovega nastanka niso bile sprejete niti s strani umetniškega občinstva niti s strani kritikov, ima Kazimir Malevič poseben pomen. Dobil ga je sicer šele pol stoletja po svoji smrti. V osemdesetih ustanovljeni kolektiv IRWIN, ki kot enega temeljnih principov svoje ustvarjalnosti navaja retrocitiranje, je Maleviča tematiziral v več svojih projektih in mu tako tudi izrekel priznanje. In IRWIN ni edini občudovalec suprematizma Kazimirja Maleviča. Do danes se jih je nabralo že toliko, da so v hamburškem muzeju Kunsthalle lani celo postavili razstavo Das schwarze Quadrat – Hommage an Malewitsch (Črni kvadrat – hommage Maleviču), ki je predstavljala dela sodobnih umetnikov (IRWIN, Gregor Schneider, Sigmar Polke, Bruce Nauman, Felix Gonzalez-Torres, ...), ki se v svojih delih bolj ali manj neposredno sklicujejo na to za likovno ustvarjalnost 20. stoletja tako prelomno delo.

Polona Balantič