Kaj stori povprečen Slovenec, ko njegovo drago obide spoznanje, da na svetu obstajajo še drugi moški, in se začne počasi ozirati čez plot? Nekateri se obnašajo, kot da se to njih ne tiče, in v zvezi mirno shajajo še naprej. Drugi menijo, da je čas za umik, in svoje mesto elegantno – da ne rečem džentelmensko – prepustijo boljšemu. Tretji se spet odločijo za obračun s tekmecem, ki mu potem pošteno "izprašijo kožuh". Četrti … Peti … No, iznajdljivosti na Slovenskem nikoli ni manjkalo.

"Ona lepa kakor sonce, a jaz grd"
V tem času pred 140 leti – bilo je prav okoli gregorjevega, ko se po ljudskem izročilu ženijo ptički – pa se je s to zadrego moral spopasti tudi slovenski pesnik in pisatelj Fran Levstik, ki je potem zase skušal najti najpametnejšo rešitev.

Preselimo se na Dunaj, kjer si je znani ustvarjalec na začetku marca 1870 našel skromno sobico. Po številnih letih dela za razne naročnike je bil zdaj svoboden in pripravljen izdajati nov zabavljivo-šaljivi list, ki ga je krstil za Pavliho. Prva številka je potem res izšla že konec aprila. Ker pa Levstik ni mogel iz svoje kože in si je v člankih privoščil znane osebnosti iz obeh domačih taborov, staroslovenskega in mladoslovenskega, je že po sedmih številkah nehal izhajati. Iz denarne stiske ga je rešil prijatelj Josip Stritar, ki mu je priskrbel službo nadzornega urednika pri slovenskem prevodu Državnega zakonika.

Edina svetla točka pri tem duhomornem delu med tujimi ljudmi so bila za Levstika v tej dobi pisma ljubljene Franje Malenšek, po domače Koširjeve iz Tacna pod Šmarno goro. Prvič sta se srečala junija 1868, ko so ljubljanski telovadci priredili izlet v okoliške kraje, in se še podrobneje spoznala na znanem vižmarskem taboru leta 1869. Franja, gostilničarska hči brez očeta, bogata dedinja, je bila pravzaprav že namenjena nekomu drugemu, a se je sčasoma navezala na Levstika, ki ji je posvetil vrsto svojih pesmi. Tudi sam se je precej ogrel za to dekle, čeprav se je zavedal, da ima le malo možnosti za uspeh. Takole je razmišljal:

"Ona lepa kakor sonce, a jaz grd; ona mlada kakor jutranja rosa, a jaz že prestar nje dobi; Ona bogata in častite hiše, a jaz ubog in nič na zemlji; Ona vsa ljubezniva, a jaz brez nobenega svojstva, kar utegne pridobiti žensko, posebno tako mlado, kakor je Franja …"

Vendar je kljub veliki razliki v letih – Levstik je bil od nje starejši 21 let – zveza po zaslugi pogostega dopisovanja trajala kar dve leti. Načrtovala sta tudi menda že resnejšo zvezo, a kaj, ko je Levstik z raznih strani prejemal novice o njeni nezvestobi. Franjo so namreč oblegali bogati snubci in tudi sama ni bila neobčutljiva za mamljive ponudbe. Tako je prišel trenutek, pravzaprav dan 8. marec 1872, ko je Levstik v svoji pesmi moral zapisati:

Jaz prišel sem k njej prekasno
in od nje prezgodaj šel;
drug telo je njeno krasno,
jaz podobo nje imel.

Poti naprej ni bilo več. Levstik je moral sprejeti odločitev - in odločil se je hitro. Že tri dni pozneje, 11. marca 1872, je v pesmi Slovo občuteno zapisal:

Obračati na dva oči,
to ni lepo, to dobro ni,
iz tega se gorje rodi.

Če srečna upaš biti kdaj,
vsaj on Te čislal bode naj
vsaj njega, prosim, ne izdaj!

Ti veš, da ga ne odsloviš,
ker od vrha do tal goriš,
na srcu bolna zanj ležiš.

Da tudi on, ki je izbran,
ne bode Tebe klel solzan,
odstopam rajši jaz na stran.

Prišel po kratko sem slovo.
Dekle, ne gledi mi v oko,
kdo ve, če zopet ni mokro!

Mokro naj bode ali ne,
samo da Tebe to ne žge,
molče podaj roko, dekle!

Molče Ti jo podajam jaz,
topim se zadnjič v Tvoj obraz.
Oh, zdrava bodi večni čas.
Po 15 letih je nesojeni nevesti razkril muke
Tako je pisal Fran Levstik v pesmi Slovo. Ni mu bilo dano, da bi se od Franje poslovil osebno, temveč je zaradi daljave to moral opraviti kar po pošti. Ker sta se pred njegovim odhodom na Dunaj dogovorila, da pesmi, namenjenih njej, ne bo objavljal v tisku, je izvirni rokopis romal samo v Tacen in se je pesem ohranila le v prepisih. Franja mu je odgovorila, da je nasedel govoricam, zato se je Levstik začasno pomiril in zveze ni prekinil, kot je napovedal v pesmi Slovo. Ogenj ljubezni, ki je žarel v njegovem srcu, pa je ugasnil, zato se Franji s pesmijo ni več oglašal. Pa tudi kateri drugi ne, saj je bil pri 41 letih prestar za novo zvezo. Marčevski dogodki zato pomenijo zaton njegove ljubezenske poezije.

Jeseni 1872 se je vrnil v Ljubljano in prevzel mesto skriptorja v licejski knjižnici. S Franjo je obnovil stike, tako da sta prijateljevala še do leta 1876, ko se je poročila v Sežano. Jeseni 1876 je začel urejati svoje pesmi za objavo v novi knjigi poezij. Tako je prišla 28. oktobra na vrsto tudi pesem Slovo, ki ji je dal nov naslov Zdrava bodi!, Njegove poezije pa niso izšle, zato je bila pesem prvič objavljena v Ljubljanskem zvonu decembra 1881. Bila je skrajšana za dve kitici in spet je imela nov naslov, tokrat Razstanek, podpisan pa je bil Razpotnik. Tako se niti ni videlo, da je to Levstikovo delo vse do leta 1891, ko so izšli njegovi zbrani spisi, ki so razkrili pravega "očeta" te pesmi.

A takrat je bil Levstik že v grobu. Med njegovo boleznijo je Franja Malenšek, poročena Gulič, ki je kmalu ovdovela, skušala z njim navezati pisemske stike. Tako sta si od jeseni 1886 izmenjala vrsto pisem, v katerih sta razglabljala o časih nekdanje zveze. Beseda je nanesla tudi na marčevske dogodke leta 1872. V pismu, datiranem 10. marca 1887, torej skoraj ob 15-letnici upesnitve Slovesa oziroma Razstanka, ji je Levstik razodel muke tistega časa: "Ako si kedaj čutila, kaj je ljubosumnja, potem sama veš, koliko nepokoja, bridkosti in jeze trpi človek, kadar ga sledi ta strast, katera mu noč in dan zasaja svoje grozovite nohte v krvaveče srce! V tej strasti so tudi vse porojene pesni: Razstanek, Breznova pesen, Nje zadnje želje ter V nje god." Pol leta po tej izpovedi, 16. novembra 1887, je Levstik umrl, njegova nesojena nevesta pa ga je preživela za celih 40 let.

Razstanek dobi sanjavo melodijo
Spomin na njuno zvezo, posebej še na pesem o Levstikovem umiku marca 1872, pa je živ še danes. Za to je poskrbel primorski skladatelj Andrej (Hrabroslav) Volarič. Decembra 1881, ko je Levstikov Razstanek izšel v Ljubljanskem zvonu, je bil Volarič ravno v zadnjem letniku koprskega učiteljišča. Julija 1882 je potem opravil maturo in se vrnil v domači Kobarid, kjer je postal podučitelj na tamkajšnji ljudski šoli. Kot sin godca, klarinetista, se je že kot otrok zanimal za glasbo, v času šolanja pa se je še posebej posvetil igranju na klavir in glasbeni teoriji. Začel pa je tudi že s skladateljskimi poskusi. Pri tem je izkazal izredno nadarjenost in že kot 21-letnik izdal prvo zbirko moških zborov, ki je izšla leta 1884. Iz Kobarida je potem odšel za učitelja v Tolmin, nato na Livek nad Kobaridom in potem v Kozano, dokler leta 1892 ni pristal v Devinu. Ves čas je pridno zlagal pesmi za razne pevske zasedbe ali klavir, uveljavil pa se je tudi kot dober zborovodja, zato je skladbe znal pisati pevcem "na kožo". Veliko pozornost je posvetil tudi izbiri besedil, ki jih je potem prelil v zvočno melodijo. Kdaj točno je uglasbil Levstikov Razstanek, ni znano, vsekakor pa je skladbo uvrstil v svojo zbirko Slovenske pesmi za štiri moške glasove, ki je izšla poleti 1894.

Volaričev Razstanek je prijetno zveneča skladba, napisana v tedaj značilnem čitalniškem slogu (v izvedbi skupine Domen jo lahko poslušate v posnetku desno). Romantično sanjavo melodijo je popestril z baritonskim vložkom, ki pa traja le dve noti dlje kot en samcat takt. Besedilo sledi objavi v Levstikovih zbranih delih in torej vsebuje pet kitic. Note so izšle v samozaložbi in so se kmalu porazgubile. Volarič je namreč zaradi tifusa in pljučnice umrl že leto po izidu te zbirke, 30. septembra 1895. Njegova zapuščina z izvirnimi rokopisi in neprodanimi izvodi pa je potem romala iz rok v roke. K sreči pa je Josip Čerin, koncertni vodja Glasbene matice, takoj prepoznal kakovost Volaričevega dela in nekaj njegovih skladb uvrstil v pesmarico, ki je leta 1897 izšla ob 25-letnici tega zavoda. Pesmarica Glasbene matice je bila do leta 1944 nekajkrat ponatisnjena in je nedvomno tudi veliko prispevala k poznavanju Volaričevega skladateljskega ustvarjanja.

In tako Volaričev, pravzaprav Levstikov Razstanek živi še danes. Moške pevske zasedbe, od preprostih kvartetov do številnejših zborov, ga rade uvrščajo v svoje programe. Tematika, ki jo obravnava v svojem besedilu, je pač večna, zato se ni bati, da bo kaj kmalu, če sploh kdaj, prišel iz mode.

Andrej Mrak