Spomin na umrle je bil v času vojnih viher ali socialnih tegob dobrodošel čas za razmislek in simbolno očiščenje.

Ozadje dneva spomina na mrtve ima sicer globoke, poganske korenine, po nekaterih prepričanjih naj bi šlo za enega najstarejših praznovanj. Gre za obrede, povezane s kultom prednikov, in za obredja ob koncu leta, ko sonce pojema, z njim pa umira tudi narava. Kult mrtvih se močno pojavlja v slovenski dediščini in zavesti. Naši predniki so ga tako spoštovali, da se je zasidral tudi v druge obrede. Cerkev je star keltski praznik začetka zime pokristjanila leta 835, ko je papež Gregor IV. praznik vseh mučencev prestavil s 13. maja na 1. november. Cerkev tako že skoraj 1.200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, je iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, so bili v Sloveniji po 2. svetovni vojni preimenovani v dan mrtvih, po zakonu o praznikih iz let 1989 in 1991 pa v dan spomina na mrtve. V podrobnejše branje priporočamo MMC-jev intervju z etnologinjo, dr. Evo Batista (MMC, 1. november 2011).

Ob tem pa vas, kot rečeno, vabimo k ogledu spodnje fotogalerije časopisnih izrezov s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja, ki nudijo zanimiv vpogled v zaznamovanje praznika v času prejšnjih generacij.

Vir: digitalna knjižnica Dlib