Klical je Reverend – tako Američani naslavljajo duhovnike – Vitus Hribar iz župnije sv. Vida. Razburjeni klicatelj je skušal razložiti, da njegovo župnišče oblega množica kričavih župljanov, ki mu grozijo s smrtjo in skušajo vdreti v notranje prostore. Policist je takoj doumel, kaj se dogaja, saj je bilo v tistem predelu mesta že nekaj mesecev precej vroče. Nemudoma je zbral potrebno moštvo, ki je takoj pohitelo na kraj dogodka ...
"Svoji k svojim"
Ko so v Ljubljani leta 1889 odkrivali spomenik pesniku Valentinu Vodniku, so ob tej slavnosti na eni izmed spremljevalnih prireditev uprizorili tudi hudomušno veseloigrico Svoji k svojim, ki jo je napisal dr. Josip Vošnjak. Z njo se je ta znani politik, pisatelj in dramatik malo pošalil na račun ene izmed slovenskih navad. Besedilo je že prej izšlo v Koledarju družbe sv. Mohorja, potem pa še v samostojni knjižici, naslov sam pa je domala prešel kar v narodno blago in postal nekakšno geslo našega narodnostnega in političnega boja. Nič čudnega torej, če so ga v deželo onstran luže z bisago vred ponesli tudi slovenski rojaki, ki jih je taka ali drugačna usoda silila, da so zapustili domači kraj. In medtem ko so imeli doma opravka z nemškimi, italijanskimi ali madžarskimi sodeželani, pa so jih v Ameriki pričakali ljudje čisto druge narodnosti.

Vendar pa se Slovenci tudi tamkaj niso pustili motiti pri tej trdni navezanosti za 'svojo stvar'. To lahko povzamemo iz pisanja slovenskega izseljenskega pisatelja Janka N. Roglja, ki slikovito opisuje, kako se je geslo Svoji k svojim odražalo v tedanji izseljenski vsakdanjosti: "V društvenih dvoranah so bili napisi: Svoji k svojim! In te besede so veljale za vse slovenske delavce, da bi kupovali pri slovenskih trgovcih, pili pri slovenskih gostilničarjih, iskali zdravniško pomoč pri slovenskih zdravnikih in zobozdravnikih, sklepali zavarovalne pogodbe pri slovenskih zastopnikih, nosili raztrgane čevlje k slovenskim čevljarjem in blago za nove obleke k slovenskim krojačem, se dali pokopavati samo slovenskim pogrebnikom, kupovali meso pri slovenskih mesarjih, dajali vrtne kose brusiti slovenskim brusačem, nosili sodne pravde samo k slovenskim odvetnikom, kadili cigare slovenskega izdelka v Clevelandu, kupovali nove čevlje samo v slovenskih trgovinah, igrali samo v slovenskih biljardnicah, kupovali ure in zlatnino samo pri slovenskih urarjih in zlatarjih, hiše pa samo od slovenskih prodajalcev, pili mleko le iz slovenskih mlekarn, dajali obleko čistiti samo slovenskim čistilnicam, se dajali slikati samo slovenskim fotografom, hodili v slovenske lekarne in slaščičarne, naročali rože za vse primere samo v slovenskih cvetličarnah, kupovali vino samo od slovenskih vinskih trgovcev, dajali graditi hiše samo slovenskim stavbenikom, jedli kruh samo iz slovenskih pekarn, imeli piknike samo na slovenskih farmah in tudi očala kupovali samo pri slovenskih očalarjih, ker samo s takimi naočniki bi Slovenec videl pravo in zdravo slovensko zavednost."
Še druge razdeljenosti
Tako kot opisuje Rogelj, je bilo v Clevelandu in številnih drugih izseljenskih naselbinah, kar je najbolj prišlo prav tistim Slovencem, ki vsaj sprva niso znali angleščine. Zakaj bi se z Američani, Angleži ali Irci trudili govoriti po njihovo, ko pa so vse potrebno lahko opravili kar med rojaki in v domačem jeziku.
Slovenci pa so poleg odnosa do tujcev iz domovine izvozili tudi politično razdvojenost, ki je bila proti koncu 19. stoletja že močno razvejana. Tako se je znotraj gesla Svoji k svojim, ki je rojake združevalo na narodnostni podlagi, oblikovala še posebna delitev. Kakor na Kranjskem in drugih s Slovenci poseljenih deželah pod Avstro-Ogrsko so se tudi na tujem oblikovale osnovne politične smeri: klerikalna, liberalna in socialna. Vsaki izmed teh so pripadala posamezna društva ali klubi. 'Svoji' pa so ustanavljali tudi večje povezave, kot denimo podporni - Kranjsko Slovensko Katoliško Jednoto (K. S. K. J.), ustanovljeno 1894, in Slovensko Narodno Podporno Jednoto (S. N. P. J.), ki nosi ustanovno letnico 1905. Obe v osnovi obstajata še dandanes.
Različna svetovnonazorska društva so že v prvem desetletju 20. stoletja delovala tudi v Clevelandu na severu države Ohio. Tamkaj pa so v tistem času – govorimo o letih od 1904 do 1907 - iznašli še izrazito posebnost - razklanost med privrženci znotraj istega miselnega bloka. Natančneje povedano: med verniki iste župnije. In prav na današnjo nedeljo pred 106 leti - tudi takrat je bil datum 2. junij - so dogodki dosegli svoje vrelišče.
"Klivlend"
V Združenih državah Amerike so se Slovenci najraje zadrževali in naseljevali v severnih krajih na meji s Kanado. Tam so bile naravne razmere podobne kot v domovini. Odločilno vlogo pa je odigrala tudi oddaljenost od glavnega pristanišča v New Yorku, ki je bilo izhodišče za potovanje v notranjost države. Najbližja zanje je bila zato Pensilvanija, nato Ohio, Illinois in Minnesota. Kdor pa je premogel debelejšo denarnico, pa se je takoj ali tudi pozneje podal proti zahodu vse do sončne Kalifornije.
Mesto Cleveland leži ob jezeru Erie na severu države Ohio, ki je bila ustanovljena leta 1803, v unijo pa sprejeta leta 1859. Cleveland je bil tik pred prvo svetovno vojno z nekaj več kot pol milijona prebivalcev šesto največje mesto v ZDA. Zanimivo, da je v tistem času veljal za tretje največje slovensko mesto, takoj za Ljubljano in Trstom, saj je tam prebivala večina Slovencev, izseljenih v Ameriko. V Clevelandu je bilo tudi uveljavljeno pristanišče in trgovsko središče, sicer pa je slovel po svojih livarnah in topilnicah. Tamkaj je prebival tudi denarni mogotec Rockefeller, lastnik Standard Oil Company. Slovenci so si s pridnostjo kmalu pridobili dovolj denarja, da so si postavili lastne domove, zavode, cerkve in društvene prostore.
Mladi bogoslovec Hribar
Prvi Slovenec, ki se je ustalil v Clevelandu, je bil neki Dolenjec, star čez štirideset let, doma iz župnije Hinje. To je bilo leta 1881. Vzporedno s tem pa je šolsko učenost v rodni tuhinjski župniji že nabiral mladi Vid Hribar.
Hribar se je rodil leta 1870 pri Makožotovih v vasi Cirkuše blizu Kamnika. Z dvanajstimi leti je stopil v ljubljansko gimnazijo in jo po osmih letih, poleti 1890, tudi zaključil z maturo. Nato pa se je podal čez lužo in 5. septembra prispel v Cleveland, kjer je že prebivalo več kot tisoč Slovencev. Tam je vstopil v bogoslovje in se že kmalu vključil v skupnost svojih rojakov, ki so tedaj živeli še dokaj nepovezano. Za njihovo versko življenje bi bilo treba postaviti cerkev in pridobiti duhovnika. Ker sami tega do takrat niso zmogli, se je Hribar v svojem drugem bogoslovnem letniku obrnil na dr. Franceta Lampeta, urednika leposlovnega lista Dom in svet, ki je izhajal v Ljubljani. Lampe je tako oktobra 1891 na notranji strani platnic objavil Hribarjev poziv z naslovom Bratom v pomoč. Takole piše:
"Ker nas je Slovencev v Clevelandu nad 1200, Hrvatov ne upoštevajoč, darovali smo vsak po svoji moči za napravo slovenske cerkve tukaj: a zbrana vsota je veliko preneznatna. Seveda, ko bi bili vsi dobri, bilo bi lahko: a mnogi so mlačni, nekateri moralno globoko propali zaradi pomanjkanje trajne vzpodbude v cerkvi. Nizko in materijalno mišljenje večine tukajšnjih rojakov si lahko razlagate, če se ozirate na to, da se ubogi trpin trudi kakor 'brez-vse-nade' človek v tovarnah napolnjenih z dimom in neznosno vročino; on uživa radost le takrat 'na zemlji', kadar se piva nasrka, da ne ve ali je noč, ali je dan. Ni se treba čuditi potem, če so 'the Krainer s' na jako slabem glasu, na glasu za oliko neznajočih, surovih razrodov. Koliko jih je že v najskrajnejši bedi, a kar je najhuje, koliko jih je brezbožno poginilo! Obračamo se torej do blagih sokrvnikov, naj prihite že zaradi sorodnosti nam v pomoč … Z zaupanjem prosimo, naj blagoizvoli marsikak usmiljen samarijan poslati denar, katerega skoro ne more bolje in plemeniteje porabiti …"

Zametki nove ameriške slovenske župnije
Medtem ko se je nabirala vsota za slovensko cerkev pa so rojaki obudili svoje versko življenje. Omislili so si katoliško društvo. Leta 1892 je Franc K. Bajec v Clevelandu vodil misijon. Leto pozneje, 6. avgusta, pa so imeli prvo slovensko božjo službo v kapeli sv. Petra na ulici Superior ...
Mohorjev koledar za leto 1894 pa je poleg obvestila, da tamkajšnji Slovenci "tudi že skladajo za lastno cerkev", prinesel tudi veselo novico: "Kakor hitro bode slovenski bogoslovec v clevelandskem semenišču gosp. Vit Hribar posvečen bodo dobili samostojno faro." Mohorjeva družba, ki do leta 1891 ni v tem kraju imela nobenega naročnika pa je s Hribarjevim prihodom dobila sedem zvestih bralcev. Že v letu 1894 pa se je na njene knjige naročilo tudi Bralno društvo. Vid Hribar, ki se je za angleške razmere preimenoval v Vitusa Hribarja, je potem dejansko končal študij bogoslovja in postal prvi župnik novoustanovljene župnije sv. Vida v Clevelandu.
Prizadevni farani so 29. junija 1894 za 6.000 dolarjev kupili prostor na vogalu ulic Norwood in Glass in še istega leta postavili malo leseno cerkev in leseno župnišče. Prvo mašo v njej so imeli 4. novembra 1894. Pod novoustanovljeno župnijo so tedaj spadali še Slovenci v predmestju Newburg in pet milj oddaljenem Collinwoodu.
Župnija sv. Vida v Clevelandu je pod vodstvom mladega župnika, ki je ta položaj zasedel še preden je po tedanjem običaju opravljal kaplansko službo, lepo uspevala. To se vidi tudi po vedno večjem naročanju Mohorjevih knjig in delovanju Bralnega društva ter župnijske knjižnice. V kraju oziroma župniji so se pojavljala tudi razna društva - od podpornih, kulture in telovadbe. Tam je nekaj časa deloval organist in kapelnik Ivan Zorman ter njegov sin Ivan, poznejši pesnik in glasbenik, ki je bil rojen še na Kranjskem leta 1889.
Napredovanje
Po vstopu v novo stoletje je clevelandski sv. Vid doživel nekaj sprememb. Ker je naraščalo število prebivalcev, so morali leta 1902 povečati cerkev, ki je zrasla na še eno polovico. Zgradili so novo šolo s štirimi vzporednicami in dvorano. Dobili so novo duhovniško moč - kaplana. Leta 1903 so zidali nove prostore za šolske sestre, redovnice. V župniji je tedaj živelo 500 slovenskih družin, ki so skupaj z drugimi rojaki šteli nad 4.000 'duš'. Leta 1904 pa so slovesno praznovali desetletnico župnije. Lepo pa sta se razvijala tudi Newburg in Collinwood, kjer sta nastali novi župniji s cerkvama iz leta 1902 (opečnata za 23.000 dolarjev) in 1905 (lesena za 11.000 dolarjev).
Začetek "kalvarije"
Vitus Hribar, župnik pri sv. Vidu v Clevelandu, je pozneje zatrjeval, da so se prepiri s farani začeli leta 1904, ko neki njihovi skupini na sejmu ni hotel plačati pijače. Vendar tako enostavno seveda ni šlo. Župljani so imeli več pripomb na njegovo delo, med drugim tudi to, da jim je zaračunaval prevelike vsote za svoje usluge in cerkvene zadeve, denimo cerkvene sedeže. Pojavile so se medsebojne napetosti, ki so trajale kar dosti časa, dokler se župljani niso pritožili na višja mesta. Župniku pa je vse obtožbe uspelo ovreči. Vmes je leta 1905 iz domovine pridobil tudi novega organista Mateja Holmarja, ki je bil doma iz mekinjske fare blizu Kamnika. Določenemu krogu faranov pa je uspelo pridobiti kar novega dušnega pastirja, patra Kazimirja Zakrajška iz frančiškanske skupnosti v Kamniku.
Clevelandski škof Ignatius Frederic Horstman je našel salomonsko rešitev: Zakrajšku, ki je v Cleveland prispel 21. novembra 1906, je dovolil, da se na vogalu ulic Wilson in St. Claire ustanovi nova župnija Žalostne Matere Božje. Ta naj bi vključevala tiste farane, ki niso bili zadovoljni s Hribarjem. V ta namen je odkupil cerkev, ki je prej delovala po grško-katoliški veroizpovedi. Tako sta iz tedanje slovenske župnije sv. Vida nastali kar dve, vsaka s svojim župnikom: Rev. Hribarjem in Rev. Zakrajškom. Hribarjevi nasprotniki pa tudi z novim položajem niso bili zadovoljni in so zahtevali, naj Hribar odide, Zakrajšek pa postane župnik obeh župnij, oziroma - po starem - celotne župnije sv. Vida. Nasprotja so se vlekla še vso zimo 1906/1907. Spomladi pa so Zakrajškovi privrženci poslali posebno delegacijo na sedež clevelandske škofije. V nedeljo, 28. aprila, ob enih popoldne je krenil sprevod sokolskih konjenikov in svečano oblečenih faranov, bilo jih je okoli tisoč, proti poslopju škofijskega sedeža. Škofa Horstmana pa ni bilo doma, saj je imel tisto nedeljo birmo na nekem drugem koncu mesta, zato so se pogovarjali le z enim izmed vikarjev. Zvečer pa so se neznanci znesli nad Hribarjevim župniščem.
Konec maja so Hribarjevi privrženci začeli izdajati župnijski list Danica, v katerem so zagovarjali svoja stališča in na svojstven način ocenjevali farane z nasprotne, tj. Zakrajškove strani, kar pa je še podžgalo nesporazume v fari.
Kaj je povedal Vitus Hribar
Ob neuspeli delegaciji Slovencev in dogodkov, ki so sledili, so se spet razpisali časopisi in župnik Hribar je za Amerikanskega Slovenca povedal: "Imenovan sem, da delam tukaj in zato ostanem tu, dokler ne bom odpoklican drugam. To zagovarjam kar je prav. Voditelji mojih nasprotnikov so možje, ki jim nisem dovolil kupiti piva za cerkveni denar na 'fairu' pred tremi leti. Odtod sovraštvo do mene. Vseh obtožb sem bil oproščen. Dobili so ločeno cerkev in duhovnika. A zadovoljni niso. Mene še hočejo popolnoma proč. A mož sem in duhovnik in ostanem tukaj. Župnišča ne zapustim živ, razun, če mi škof reče, da moram iti."
Napetosti
V nedeljo, 2. junija 1907, je bil za versko življenje v Clevelandu pomemben dan. Mladi farani so pri novoustanovljeni župniji Žalostne Matere Božje prejeli prvo sveto obhajilo. Slovenski list Nova domovina, ki je zastopal interese Hribarjevih nasprotnikov, je zapisal: "Bil je v resnici dan za celo faro, ki nas je razveselil in nam dal malo tolažila za težke ure, katere imamo prav kar v Clevelandu. 28 otrok je pristopilo k sv. obhajilu, 8 dečkov in 20 deklic … Posebno pomenljiva pa je bila slavnost popoldne …"
Vse je torej kazalo, da se bo ta praznik ljudem vtisnil v dober spomin, vendar je tudi v tem primeru prišel v veljavo pregovor Ne hvali dneva pred večerom.
Pozno popoldne je namreč završalo na drugem koncu - pri starem središču pri sv. Vidu. O dogodkih so obširno poročali tedanji časopisi, zato kar poglejmo, kaj so zapisali:
Newyorški Glas naroda je v torek, 4. junija, pod naslovom Slovenski izgredi v Clevelandu, Ohio že na prvi strani poročal: "Kacih dvesto ljudi je s kamenjem napadlo slovensko cerkev sv. Vida. Glasom clevelandskih poročil so pijani ljudje v nekem saloonu skovali zaroto - 40 Slovencev aretovanih. Cleveland, Ohio, 4. junija. Najmanj 2000 Slovencev tukajšnje slovenske župnije je dne 2. t. m. zvečer naskočilo svojo cerkev sv. Vida z namenom, da podero cerkev in župnišče, ter da, - kakor se zatrjuje - ubijejo svojega duhovna Rev. Vitusa Hribarja. Na lice mesta so morale priti policijske rezerve, katere so končno množico razgnale. Štirideset vodij množice so zaprli. Ženske in otroci so prosili policaje, naj prizanašajo moškim s svojimi koli. Napad so organizirali moški, kteri so se v nekem saloonu blizu cerkve napili. Ko so sklicali druge župljane je množica odšla preko ulice in obkolila župnjišče. Rev. Hribar je takoj telefonično sporočil policiji, toda v tem trenotku je množica pričela metati skozi okna opeko in kamenje, in sicer v cerkev, kakor tudi v župnjišče. Ko je prišla policijska rezerva na lice mesta, je kacih 12 Slovencev plezalo skozi okna župnjišča in kričalo: 'Ubite ga!'. Policija je naskočila množico ter udrihala s koli na desno in na levo, vsled česar je množica kmalo bežala. Slednji napad na cerkev je brezdvomno posledica zadnje izjalovljene 'parade', ko so nekateri člani župnije korakali pred škofijo, da pozovejo škofa Horstmana naj odslovi župnika Hribarja, kar pa ni hotel storiti. Od tedaj je policija neprestano čuvala cerkev in župnijšče."

Prav tako izseljenska Nova domovina je istega dne na svoji naslovnici še bolj obširno poročala o tem dogodku. Med drugim piše: "Nedeljska demonstracija. Ogromna udeležba pri demonstraciji proti Hribarju. Sramota in pfuj za par Slovencev v Clevelandu, ki so ob aretacijah izdajali in kazali svoje rojake policiji. - V nedeljo okoli pol sedme ure zvečer se je zbrala velika množica ljudij pred Hribarjevim župniščem in na glas zahtevala naj izgine iz Clevelanda. Razburjenje je postalo vedno večje in večje. Poklicana policija okoli 10 mož sprva nikakor ni postopala proti množici, temveč mirno pustila, da so ljudje izražali svoje ogorčenje nad Hribarjem. Medtem je policija šla parkrat v farovž in kmalu nato je dospel na pozorišče patrolni voz policije; katerega so ljudje sprejeli z žvižgom. Policija je začela prositi ljudij naj se umaknejo s ceste, konečno pa je začela surovo postopati in s silo bodisi kriv ali nedolžen, Anglež ali Slovenec ljudij preganjati v patrolni voz. Kdor se ni takoj umaknil, tega so surovo prijeli in potlačili v voz. To se je vršilo okoli en četrt na osem. V en sam voz je policija naložila 10 Slovencev, dva Nemca in dva Angleža, ki sta presneto robantila, češ, kaj nama mar za Hribarja. Vseh skupaj je bilo prvič zaprtih 14 ljudij. Voz se je odpeljal medtem, ko je ljudstvo neprestano žvižgalo in upilo. Ko je policija razrivala slovenske vrste, se je v zabavljanju čez lastne rojake posebno odlikovala mlečnozobo slovensko punišče, ki je že pozabila, da jo je rodila slovenska mati. Policiji je upila: 'That s right! Give it to him! Pfuj!' ... Polagoma pa se je začel prazniti prostor pred župniščem in ljudstvo je odšlo na St. Clair ulico, kjer je še nadalje dajalo odduška svojemu ogorčenju ... Ljudstvo je do skrajnosti razburjeno. Izzivanja nasprotne stranke so na dnevnem redu. Lažnjiva poročila, ki prihajajo iz Hribarjevega župnišča (pisec misli na članke v Danici, op. avtorja) so ljudstvo tako razburila, da kar najodločneje zahteva, naj se Hribar umakne."
Tudi Amerikanski Slovenec, ki ga je izdajala Kranjska Slovenska Katoliška Jednota ni molčal ob tej zadevi. Pod naslovom Slovenski izgredi v Clevelandu, dne 7. junija piše: "Homatije v fari sv. Vida so dosegle včeraj popoludne svoj vrhunec v napadu na župnišče, 6111 Glass Ave. Nad pol ure je 200 ljudi naskakovalo vrata. Osemindvajset izgrednikov je bilo aretiranih v pozni uri. Od popoldne do 11. ure je bila slovenska naselbina okrog cerkve sv. Vida skrajno razburjena. Bilo je res skoraj vse prebivalstvo tega okraja po cestah ali pa je gledalo iz oken. Osem policajev pod svojim seržantom je 'čistilo' postranske tlake a moralo tupatam uporabiti tudi silo. Patrolni voz je zvečer kar drdral semtertja. Verodostojna priča nam pripoveduje o napadu sledeče: Okoli 5. ure je prišel pred župnišče neki mož, napol pijan. Postal je pred vrati in začel psovati Rev. V. Hribarja. Kmalu se mu je pridružil drugi mož, tretji itd. in brž jih je bilo vsepolno. Nastali hrup je privabil ljudi iz bližnjih salunov in začel se je pravi direndaj. Psovke so frčale in odmevale po okolici, da je bilo res kar grdo. Konečno je nekdo vrgel kos opeke in zažvenketalo je razbito okno v župnišču. Nedolgo potem je pridrdral na svojem vozu prvi oddelek policije, a rabil je pomoči in jo hitro dobil. Batina je začela švigati po hrbtih in glavah, in aretiranih je bilo kmalu dokaj glavnih izgrednikov ..."

Na dogodke pa je postalo pozorno tudi angleško časopisje. Tako je denimo v ponedeljek, 3. junija, pisal The Mansfield News: (Prevod) "Cleveland, Ohio, 3. junij. Dvesto moških je napadlo rezidenco častitega Vitusa Hribarja, pastorja katoliške cerkve sv. Vida. Salva za salvo je letela v okna in v vrata župnišča. Policija je med posredovanjem aretirala 30 oseb. Duhovnik, ki so ga z zvijačo zvabili na ulico, je kljuboval obmetavanju, ko pa ga je množica skušala zvleči z verande njegovega doma, se je zatekel v hišo. Njegova nepriljubljenost je privedla do več javnih izgredov v zadnjemn času, a kljub temu noče zapustiti župnije."
Seveda pa je novica odmevala tudi v matični domovini, kjer je dogodke bolj kot katoliški Slovenec, spremljal liberalni Slovenski narod.
Še vedno ni miru
Človek bi mislil, da bo po splošnem obsojanju slovenskih izgredov nastopil mir, vendar ni bilo tako. Boj proti Hribarju se je nadaljeval. Že sredi meseca junija je Glas naroda povzel novico agencije Associated Press: "Zopet nemiri v Clevelandu. - Streljanje z 'firecrackerji' pod stopnicami župnišča slovenske fare sv. Vida. Pretep in ranjenci. - Cleveland, O., 19. junija (Ass. Pr.). Včeraj zvečer morala je policijska rezerva nastopiti proti množici, ktera je pretila napasti župnišče Rev. Hribarja, župnika slovenske cerkve sv. Vida. Kakor znano vlada v občini nejedinstvo. Pod uhod v župnišče so izgredniki dejali razstrelivo ali "firecrackers", ktero se je z velikim pokom razletelo. Ker je množica naraščala in začela župnišče resno napadati in ker je prišlo tudi do pretepa med pristaši obeh strank, policija ni bila kos množici in so jo morali pomnožiti z rezervo, na kar je zopet nastal mir. Mnogo ljudi, ki so se pretepali, je opraskanih, toda resno ranjen ni nihče."

Odločil je škof Horstman
Ob vseh teh peripetijah, ki so metale slabo luč na vso krščansko skupnost v Clevelandu, ne samo na Slovence, se je končno zganil tudi škof Horstman. Naredil je modro potezo. Oba duhovnika iz nekdaj celotne župnije sv. Vida je prestavil drugam. V župniji je še vedno obdržal dvoje središč in tjakaj namestil nove moči: Rev. Vitus Hribar je bil premeščen v Barberton, ravno tako v zvezni državi Ohio, Rev. Kazimir Zakrajšek pa v Lorain, tudi v Ohiu. Na njuni mesti sta prišla Rev. Bartolomeus (Jernej) Ponikvar in Rev. Franc Štefanič. Dotedanji župnik je ta sklep sprejel z negodovanjem in je, kot piše Amerikanski Slovenec, 21. junija, torej dobrih štirinajst dni po nemirih, poslal pritožbo v Rim. Vendar pa ni nič pomagalo. Avgusta je že nastopil mladi Jernej Ponikvar, ki je novo mašo pel pred letom dni in je dotlej služboval prav v tistem Lorainu, kamor je po novem moral oditi Zakrajšek.
Pomiritev
Ob Horstmanovi odločitvi se je številnim slovenskim izseljencem v Clevelandu odvalil kamen od srca. Še najbolj pa so bili zadovoljni Hribarjevi nasprotniki. Pa tudi katoliško usmerjeni Amerikanski Slovenec ni skrival zadovoljstva: "Boja je konec. V Cleveland sta prišli sedaj dve novi mladi moči. Upamo, da se bodo vsi viharji polegli, da se bosta nemoteno lahko oznanjevala mir Gospodov in evangelij Kristusov. Glas naroda, ki je sicer zastopal bolj liberalno smer, pa je rotil: "Bratje Slovenci! Pustimo domače prepire, pozabimo medsebojne razdvojenosti, postanimo složni, bodimo edini."
Nekateri pa še vedno niso dali miru
Jesen in zima, ki sta prešli v novo leto 1908, sta tako minili v čisto drugačnem vzdušju, kot so ga bili zadnje čase vajeni farani Clevelanda. Kljub temu pa se nasprotovanja še niso čisto polegla.
O tem nam priča pismo Slovenca Karola Jarca, ki ga je v začetku leta 1908 poslal uredništvu Amerikanskega Slovenca in v katerem je poročal o novem izpadu tamkajšnjih rojakov: "Prosim vas, da svetu nekoliko odkrijete dejanje brezverskih Kranjcev. Ti zlobneži so vdrli v četrtek 16. januarja 1908 v katoliško cerkev Žalostne Matere Božje po noči. Odprli so tabernakel, kelih vrgli po tleh in pateno in namazali svete podobe s farbo. To so storili tisti nasprotniki cerkve sv. Vida, kateri so privrženci g. Kazimir Zakrajška. Ko bi bili tisti hudobneži odnesli te stvari bilo bi dosti lepše zanje za njih, in za vse tukaj živeče Kranjce; tako pa so bogoskrunci napravili veliko sramoto svojemu narodu. Tukajšnje časopisje najostreje napada tukajšnje Slovence ... Tukajšnji detektivi zasledujejo prav pridno storilce in če jih dobodo, bodo okusili vso strogost stric Samovih postav. Zakaj taka sirovost se ni še prigodila, odkar stoji to mesto, tako pišejo vsi angleški listi brez izjeme. Enako govorijo angleški sodniki in policmanje, ki so si to ogledali ..."
Novo življenje pri sv. Vidu
Mladi župnik - prečastiti (Reverend) Jernej Ponikvar, je uspel pomiriti najhujše strasti v svoji novi župniji. Še več. Mnogo župljanov je pridobil na svojo stran in tako so že leta 1912 načrtovali novo cerkev sv. Vida. Zgradili so novo šolo s telovadnico. Poživilo pa se je tudi društveno življenje v župniji. Ponikvarju je veliko pomagal že uveljavljeni organist Matej Holmar, ki je glasbo poučeval tudi v šoli. Bil je tudi skladatelj in je ob polaganju temeljnega kamna za novo cerkev zložil posebno kantato, ko jo je posvetil v Ponikvarjevo čast. Na god svojega zavetnika sv. Mateja pa je 21. septembra 1912 ustanovil novo pevsko društvo Lira. Ta je kmalu postala steber kulturnega življenja v Clevelandu. Prepevala je v cerkvi, zunaj nje pa nastopala še v šolski telovadnici, kjer so si uredili zasilni oder in na njem poleg pevskih nastopov prirejali tudi gledališke igre.
Kultura in prosveta (to naša bo osveta)
Nekdaj tako razdeljena župnija je ob društvenem življenju dobila nov zagon. Mateju Holmarju, ki se je leta 1923 vrnil v domovino, so sledili drugi organisti in z Liro razveseljevali ljudi v cerkvi in na društvenih odrih.
Kako pa je bilo s prečastitim Vitusom Hribarjem, nekdanjim clevelandskim župnikom? Kakšna je bila njegova usoda? Tudi on se je dobro znašel v novi župniji Barberton. Tam mu niso delali težav. Pozneje je celo dosegel posebno priznanje. Rimski papež mu je namreč leta 1934 podelil naslov monsinjorja, svojega hišnega kaplana. Take časti do takrat ni doživel še noben slovenski duhovnik v zvezni državi Ohio, v celotnih Združenih državah Amerike pa le še eden.
Še vedno v ospredju
Cleveland, za katerega so že v času Avstro-Ogrske trdili, da je tretje največje slovensko mesto, je tudi dandanes živahno središče naših izseljencev. Glede na razne popise in ocene jih tam biva več deset tisoč. V uradnem popisu leta 2000 je 49.500 oseb v Ohiu obkrožilo slovenski narodni izvor. Seveda še vedno delujejo tudi slovenske župnije. A v zadnjem času so v Clevelandu še posebno užaloščeni, ker jim je zdajšnji clevelandski škof Richard Lennon ukinil eno izmed župnij in zaprl njeno cerkev svetega Lovrenca, ki pa jo škofija namerava celo prodati.
No, leta 1907 je pri škofu Horstmanu moral oditi Rev. Vitus Hribar, njegovemu daljnemu nasledniku Lennonu pa je prišlo na misel, da jih spravi kar ob celo župnijo s cerkvijo vred.
Ali ni nekoč nekdo dejal, da se zgodovina rada ponovi. Res je! Enkrat tako, drugič pa drugače.
Andrej Mrak