Poleg tega pa sta dosegla tudi enako življenjsko starost petinpetdesetih let - med rojstvi obeh je bilo namreč komaj štirinajst dni razlike. Bila sta dobra prijatelja obenem pa tudi tekmeca za igralsko prvenstvo. Prvi, Anton Cerar, večinoma poznan le po svojem vzdevku Danilo, je bil ljubljenec preprostega občinstva, Ignacija Borštnika pa je bolj cenila strokovna javnost.
In ker so pozneje v gledaliških krogih imeli več besede strokovnjaki, se v Borštnikov spomin v Mariboru že vrsto let vrstijo gledališka srečanja, zaslužnim igralcem pa podeljujejo Borštnikov prstan. Danilo pa ostaja tam nekje na stranskem tiru. Pa ga prikličimo v spomin ob stoletnici njegovega odmevnega jubileja. Tudi zato, ker je v tednu, ki je minil, družina Danilovih vedno praznovala rojstni dan hčerke oziroma sestre Mire, ki se je rodila 3. junija 1899 in se pozneje prav tako kot večina Danilovih zapisala igralskemu poklicu.

Mladost pod Ljubljanskim gradom
Na Žabjeku, enem izmed predelov ljubljanske šentjakobske župnije, ki potrpežljivo ždi pod grajskim hribom, je svoj čas domovala znana kaznilnica. Iz nje so nesrečnike, ki so se pregrešili proti postavam v težkih okovih na rokah in nogah vodili proti ljubljanskemu sodišču in po obsodbi zopet nazaj v "keho". Mali Tonček Cerar je skoraj dnevno opazoval ta prizor, ki ga je sicer takrat in tudi pozneje v življenju lahko videl le v gledališču. Kaznjenci sklonjenih glav, bledi in izmučeni so bili prva predstava njegovega življenja, ki pa mu je pustila grenak priokus. "Zbežal sem, ker nisem mogel prenašati tega prizora, ki je tako globoko segal in pretresal mojo dušo," se je spominjal v starejših letih.
Prav zato se je v tistem mladostnem času še raje zatekal v varstvo svoje matere, ki si je služila kruh v bližnji Vrhovčevi hiši na Hrenovi ulici, kjer so iz zlatnikov tolkli peno za pozlatitev cerkvenih kipov. Na Žabjeku št. 1 pa sta stanovala tudi njegova prijatelja, brata Staufferjeva, s katerima je uprizarjal svoje prve "gledališke" igre. To je bilo že v času, ko je obiskoval štiriletno mestno ljudsko šolo. Fantički so igrali kar zahtevno delo - Razbojnike znanega nemškega dramatika Friedricha Schillerja. Oder so si ustvarili kar v domovanju Staufferjevih, kjer je sicer mati, vdova po uradniku, vodila branjarijo. Z uporabo rjuh in preprog so si ustvarili sijajen oder. Danilo pravi: "Okna in druga taka šara je visela na velikih kavljih na stropu (kjer so nekdaj sigurno visele klobase in pršuti, saj je bil svoj čas magazin), seveda so bila iz papirja in z "rötelnam" poslikana. Pristop k predstavi so imeli izključno samo vabljeni gostje, posebno neke device z barokami; te device so nam financirale predstavo." V Vrhovčevi hiši, kjer je službovala Tončkova mati, pa je tisti čas stanovala tudi dramska igralka Jamnikova, ki je fantičku, ki je vedno nekaj deklamiral, prerokovala, da bo postal slovenski igralec. Tudi njo je ohranil v lepem spominu: "Razlagala mi je večkrat gledališko umetnost in tako sem sprejemal polagoma pojme in tudi hrepenenje po tej umetnosti."

Prav tako pa je bil nad njegovim igranjem pri Staufferjevih navdušen tudi - na predstave vabljeni – pesnik Josip Cimperman, ki je zaradi neke mladostne bolezni večino svojega življenja preživel na invalidskem vozičku. Cimperman se je zavzel za mladega dečka in mu postal nekakšen mentor.
Ko je bil Tonček v četrtem razredu mestne ljudske šole, je skupaj s prijateljem Josipom Cepudrom za šentjakobski konec pripravljal poseben občasni časopis s krajevnimi dogodki, ki so ga dobivali zgolj naročniki po mestnih ulicah.
Šolanje in preselitev
Po končani ljudski šoli se je z materjo preselil na drugo stran Ljubljanice, v Gradišče, šolanje pa je nadaljeval na realki. A tamkaj se ni izkazal za pridnega dijaka, zato je moral knjige zamenjati s čevljarskim kopitom. Kot rokodelski vajenec je imel dovolj časa, da se je posvetil tudi gledališkim predstavam. Že nekaj let ga je namreč vleklo na oder. Kot štirinajstletnika - rojen je bil 18. julija 1858 - ga je gledališče neverjetno privlačilo: "V veliki slaščičarni Kapretzovi na Kongresnem trgu se je l. 1872 zbirala ljubljanska 'Haute Voleè' in prve igralke nemškega gledališča so flirtale z oficirji. Pri predstavi 'Der Bürgermeister von Stainz' sta neka igralka in njen soigralec s svojo igro toliko vplivala name, da sem vedno brenčal okoli gledališča, da bi ju videl. To je bilo v gledališki sezoni 1872-73. leta. Občutil sem prvikrat sugestivno silo igralcev in to je vzbujalo v meni veliko spoštovanje do gledališke umetnosti. Pa smo takile 'mlečnjaki' hodili k Kapretzu na 'šaumtorte', da smo mogli občudovati, jaz svojo igralko, moja drugova pa čudovito lepo prodajalko, ki nam je prijazno stregla in vsem mešala glave. Popili pa smo več kozarcev vode, da smo imeli povodenj v želodcu, samo, da smo še mogli ostati v slaščičarni."

Srečanje z gledališko hišo
V tistem mladostnem obdobju pa je Antonček začel zahajati tudi v hišo na spodnjem koncu Kongresnega trga, ki se ji je reklo Ständische Theater ali po naše stanovsko gledališče. Tudi tam je zadeve urejal na svoj način: "Priti si moral v gledališče, bodisi s plačano vstopnico ali z neplačano karto. Biljeterki, kateri sta vladali na galeriji, sta bili dve dedni zboristici. Stari kakor zemlja, s črnimi barokami in zelo sprejemljivimi rokami. Podkupil si biljeterko s 'viererjem' (štirimi soldi) ali pa z zavitkom tobaka. Če pa tega ni bilo, si pred malimi vrati sezul čevlje ter se tihoma splazil v ozadje še temne galerije. Saj si poznal vsa njena kota." A tako lahko vsakič le ni šlo. Danilo nadaljuje: "… goreča želja do gledališke umetnosti me je nato prečestokrat gnala na starino, kjer sem bil primoran prodati marsikako stvar, ki mi je bila ljuba in draga, toda žrtvoval sem jo, samo da sem si lahko kupil vstopnico in si ogledal predstavo, ki mi je bila takrat najdražja in bolj zaželjena kot vsakdanji kruh."
Kopito in talija
Mladi Anton Cerar se je že kot dijak realke udeleževal nemških predstav, ki so jih mladeniči prirejali v tem zavodu. Prav v tej prizadevnosti je mati videla glavni vzrok njegovega šolskega neuspeha. Vzela ga je iz šole in ga posadila na čevljarski "trinožni stolček". V tej stroki je bil bolj priden kot v prejšnji dijaški klopi. Kot rokodelski vajenec se je kmalu priključil ljubljanskemu Katoliškemu društvu rokodelskih pomočnikov. To je bilo ustanovljeno leta 1855, torej v dobi, ko so bila slovenska društva na Slovenskem nezaželena, če ne celo prepovedana. Ker pa je Avstrija podpisala konkordat s Svetim sedežem, so pri katoliških organizacijah nekako pogledali skozi prste. Rokodelsko društvo, je bilo nastanjeno v knežjem dvorcu in ta je stal na mestu zdajšnjega sedeža ljubljanske univerze, na Kongresnem trgu. V svojih prostorih je društvo imelo tudi oder. Tamkaj se je poskusil tudi mladi Anton Cerar. Sodeloval pa je tudi še nadalje v dijaških predstavah na realki. Vse to njegovo prizadevanje je pripomoglo k temu, da mu je neki vplivnež preskrbel vlogo v deželnem gledališču, ki je tedaj dajalo še nemške in slovenske igre. Mladenič pri devetnajstih je tam menda prvič nastopil 10. decembra 1877, ko je igral v Birch-Pfeifferjevi igri Lowoodska sirota.

Anton Cerar, ki si je že v tej začetni dobi nadel ime Danilo - ki ga je prevzel po črnogorskem knezu - je s tem postal igralec. Ohranil pa je tudi še svoj čevljarski poklic. Po mišljenju sodobnikov je bil tudi pri tem opravilu pravi mojster.
Igralec slovenskih in nemških predstav v Ljubljani
V svojem začetnem obdobju je Danilo torej igral v slovenskih in nemških predstavah. Denarja pa je bilo malo. Pri Slovencih je za prvo leto dobil le borih osem goldinarjev. Neki advokat jih je tedaj letno zaslužil vsaj osemsto, želodca pri obeh pa sta verjetno imela enako prostornino. Za nameček pa se je v tistem času v Ljubljani zgodila velika gledališka tragedija. Sredi februarja 1887 je namreč pogorelo mestno gledališče. Danilo je bil priča temu žalostnemu dogodku. Na večer pred požarom, 16. februarja, je še sodeloval v nemški predstavi, opereti Fatinitza in se pred odhodom domov oglasil pri lasuljarju, da bi dobil lasuljo za slovensko predstavo, ki bi se morala igrati naslednjega dne. Ko pa je šel prek odra je z višine zdrknila železna zavesa, ki je oder varovala pred ognjem. Drugi soigralci so v tem videli slabo znamenje. In res je ponoči izbruhnil požar in docela upepelil staro gledališče.
Zatočišče v Ljubljani in Danilova poroka
Slovenski igralci so po požaru skupnega nemško-slovenskega gledališča našli začasni prostor (zatočišče) v čitalniški dvorani na Schellenburgovi ulici, nasproti Kazine. Tam so potem igrali celih pet let.
Danilu so v prvem desetletju zaupali vloge ljubimcev in preprostih ljudskih "tipov", potem pa je že začel posegati po resnejših obrazih. Poleg tega so mu oskrbeli temeljito izpopolnjevanje v šoli Dramatičnega društva, na Dunaju in v Pragi.
Med gledališkimi igralkami je bila v tistem času tudi Gustika Gostičeva, ki je na slovenskem odru debitirala leta 1884 in bila dve leti pozneje redno nameščena. Po njej se je mnogokrat oziralo oko kar enajst let starejšega Danila, dokler si leta 1890 nista prisegla večne zvestobe. Danilova priča je bil odvetnik dr. Ivan Tavčar. Poročno potovanje ju je vodilo na Bled, leta 1891 pa je na svet prijokala prva hči Vera. Mlada nevesta pa je po poroki prevzela moževo ime. Od tedaj se je imenovala Avgusta Danilova.
Še leto pozneje pa sta oba srečna prestopila prag novega slovenskega deželnega gledališča, ki se je slovesno odprlo 30. septembra 1892. Danilo pa je tedaj slavil petnajstletnico svojega gledališkega dela.
Danilo in gledališče se spojita v eno
Občinstvo mu je pokazalo veliko pozornost tudi ob 25-letnici, ki jo je slavil 10. decembra 1902. Leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon ga je počastil z besedami: "Gospod Danilo je eden najporabnejših moči naše drame. Kreiral je vrsto vlog. Kdo ne pozna njegovega Obloškega Tončka? Odlikoval se je zlasti vselej v bonvivantskih vlogah. Tu je on res mojster. Dramatično društvo mu je dovolilo v priznanje njegovih zaslug časten večer. Brez dvojbe bode naše občinstvo tem povodom storilo svojo dolžnost ter se primerno spominjalo zaslužnega igralca."
Prijatelj, štirinajst dni starejši Borštnik, pa mu je iz Zagreba pisal: "Slava edinemu vernemu sinu slovenske Talije."
Na začetku 20. stoletja pa se je Danilova gledališka podoba znašla tudi na razglednicah.

Gostovanja
V Danilovem času so predstave potekale le v jesensko-zimski sezoni, ki se je potem zavlekla še v pomlad. V poletnem času pa je bilo gledališče zaprto. Igralci so seveda plače dobivali le v času sezone, živeti pa je bilo treba tudi v času dopustov. Zato so se ljubljanski slovenski igralci vsako leto, tam od junija do septembra, podajali na gostovanja po domači deželi. Začelo se je leta 1886, ko so še pod Borštnikovim vodstvom nastopili v Škofji Loki, potem pa vsako leto po drugih krajih. Obiskali so manjša mesta in trge, zašli pa tudi v večje prestolnice, Trst, Gorico, Maribor in celo v nemški Gradec. Videla pa sta jih tudi Hrvaška in Srbija. Danilo je o turnejah na slovanskem jugu pisal tudi v časopise. Zaradi hvaljenja Srbije v Slovenskem narodu leta 1906 je bil potem v času prve svetovne vojne pri nemških oblasteh na slabem glasu.
Tako so igralci v najlepšem delu leta prepotovali Kranjsko, Štajersko in Primorje ter videli, kako živijo južni slovanski bratje. Ob svojih nastopih so v marsikaterem kraju vzbudili navdušenje za dramske predstave, ki so se jih potem lotili tudi domačini. Izmed nadarjenih fantov in deklet na deželi pa so v svoje vrste pridobili kakega novega tovariša ali tovarišico, ki sta se zaradi njihovega zgleda zapisala igralskemu poklicu.
V gramofonu
V prvih letih 20. stoletja je Danila Cerarja prevzel nov izziv - govorjenje po gramofonu. Prve slovenske gramofonske plošče so se pojavile že okrog leta 1905. Snemale so jih tuje gramofonske družbe, ki so aparature pripeljale v Ljubljano. Programsko je seveda največ prostora zavzemala glasba, pojavljajo pa se tudi razni šaljivi govorjeni prizori. V tem pogledu sta se posebej odlikovala prijatelja, gledališka igralca Anton Verovšek in Anton Cerar - Danilo. Tako je družba Jumbo Record s svojo prelepljeno slovensko različico Triglav Record leta 1911 predstavila vrsto govoranc obeh igralcev. Besedila sta si izmišljevala prijatelja sama, Danilo pa je storil še korak dlje in dal v samozaložbi natisniti posebno knjižico z naslovom Predtržani, Prešeren in drugi "svetniki" v gramofonu. Tudi ta je bila uspešnica, saj so se besedil lahko priučili tudi vaški deklamatorji in jih predstavljali na prireditvah ali v zasebnih družbah. Poglejmo, kako je Danilo za ljubljanske razmere priredil znano Prešernovo podoknico:
"Luna sije, / urca bije / že tri ferkelce na tri. / Žefka spava kakor krava, / Žaneta pa k domu ni. Tam pri Lahu, / v božjem strahu / ga žlampa, da je grdo; / in ta zgaga / je brjaga, / da še sam ne ve kako. Dons k ma flike, / meče čike / okol sebe / ke po tleh. / V varžet šlata, / ta copata, / Pa nič več tam noter ni ..."
"Med iskrenimi ljudmi"
Danilova gramofonska zabavnost je bila sicer na skromni ustvarjalni ravni, vendar je močno povečala njegovo popularnost med slovenskimi ljudmi. S tem pa je dosegel tudi to, da ga je spoznalo občinstvo, ki ni hodilo na predstave v Ljubljano.
Danilo pa se je iz Ljubljane kdaj pa kdaj podal tudi zaradi svoje pomoči podeželskim odrom. Tako je denimo več sezon pomagal čitalničarjem v Šentvidu nad Ljubljano in še marsikje.
Danilo spet praznuje
Ob vsej tej dejavnosti so se Danilu spet nabrala leta in prišel je čas za novo praznovanje. Slovenski narod je tako 27. januarja 1913 objavil zanimivo vestičko: "35 let igralec. Član slovenskega gledališča v Ljubljani, režiser gospod Danilo, obhaja danes petintridesetletnico svojega delovanja na slovenskem odru. Ime jubilantovo je v najožji zvezi z zgodovino našega gledališča. G. Danilo je vsestransko deloval na našem odru, pokazal se je več kot dobrega interpreta najrazličnejših vlog. Jubilant bo imel prihodnji mesec svoj častni večer. Igral se bo Dumasov 'Kean'. Danilo bo igral Hamleta. Upamo, da bo ljubljansko občinstvo pokazalo jubilantu one simpatije, ki jih zasluži."
Zadrega z datumi
Anton Cerar - Danilo je v svojih spominih navedel, da je prvič na odru igral 11. novembra 1876. Tega dne pa v gledališču ni bilo nobene predstave, pač pa šele 19. novembra, ko so dejansko igrali Lowoodsko siroto, ki jo navaja kot svoj gledališki prvenec. Pri poznejših jubilejih se je opiral na datum 10. decembra 1877, ki pa je točen. Takrat so - znova - predstavili to igro. No, leta 1913 pa si je Danilo za jubilejni datum prevzel dan 27. januar. Tako je začetek svojega delovanja premaknil na 27. januar 1878, ko so v ljubljanskem gledališču igrali šaloigro Doktor in frizer. Povsem natančen pa ni bil niti Ignacij Borštnik, ki je tridesetletnico svojega delovanja praznoval v Zagrebu, 19. marca, v Ljubljani pa 25. marca 1913, čeprav je svojo gledališko kariero začel že leta 1882.
Jubilejno leto 1913
Tudi leta 1913 se je že na začetku nekaj zataknilo. Napovedani spored tega častnega večera so namreč nekoliko spremenili. Datum so prestavili na mesec marec, izbrali pa so tudi novo igro. Zaigrali naj bi modernistično delo - kot so dejali - globoki tragični poem v treh dejanjih italijanskega dramatika Sen Benellija z naslovom L'amore dei tre rè. Po naše so to prevedli kot Ljubezen treh kraljev.
V torek, 4. marca, je Slovenski narod v svojem rednem zaglavju Prosveta napovedal: "Gospod Danilo deluje že od leta 1878 na domačem odru. Pričakovati je, da občinstvo počasti z mnogobrojnim obiskom umetnika, ki ima težko, a tudi uspešno preteklost za seboj. Slavljenec bo igral vlogo slepega langobardskega barona Arhibalda."
V sredo, dan pred častnim večerom, mu je Slovenski narod posvetil še nekaj pohvalnih besed: "G. Danilo, širom znan in priljubljen član slovenske drame, obhaja 35 let svojega umetniškega delovanja. On je eden tistih domačih igralcev, ki so pred davnimi leti prvi govorili slovensko besedo z odra, rastli z mlado slovensko Talijo in ji ostali zvesti do današnjih dni, ko poslušamo v gledališču le svojo govorico. Marsikdo izmed njegovih tovarišev in tovarišic, ki so bili nadarjeni tako kot on ali tudi manj, je odšel med bogatejše narode za boljšim kruhom. Odhajali so kakor še dandanes odhajajo. Ko se je dvignil nad povprečnost izkuša priti drugam in v boljše razmere. Danilo ni storil tako, vsega se nam je dal. Posvetil nam je vso svojo mladost in posveča nam vso svojo moško dobo."
Nato pa nadaljuje: "Življenje naših umetnikov ni prijetno. Slabe in zamotane gmotne razmere jim čepe neprenehoma na vratu in vzporedno z neprijetnim in utrudljivim bojem z njimi teče njihovo umetniško delovanje. Komedijski smeh in gorjupa čaša življenjskih neprilik jim obenem tišči na usta. Prvega zahteva poklic, drugo borno in tesno življenje. In večkrat tudi publika ni prijazna. Redkokdaj je zadovoljna s kompromisi, vedno hoče celotnega umetnika in polno umetnost in se da nerada omiliti z življenjskimi oziri. Danilo je preživel mnogo tega in še vedno preživlja. In vseeno se je povzpel neštetokrat nad vse vsakdanjosti in se izkazal kot izboren igralec. Igral je vse mogoče vloge. Videli smo ga v tragediji, v komediji, v veseloigri in burki in tudi v opereto je znal vtakniti srečno karikaturo. Kar se tiče maskiranja je on na našem odru eden prvih, če ne prvi. Njegove maske frapirajo večkrat po svoji plastični karakteristiki. Spominjamo samo na domače tipe, tako na Dolfa v Desetem bratu, na Rajtguzna v Rokovnjačih, na rdečelasega dacarja v farsi Pohujšanje v dolini šentflorijanski. V Danilov repertoar spadajo dela najboljših avtorjev. Nastopal je v delih Shakespearja, Goetheja, Tolstoja, Gogolja, Schillerja, Čehova, Hauptmanna, Sudermanna in Ibsna. Sodeloval je v vseh izvirnih slovenskih dramah. Tako v Rokovnjačih, Tekmi, Desetem bratu, in v Cankarjevih igrah Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi, Lepa Vida, Za narodov blagor in v farsi Pohujšanje v dolini šentflorijanski."
Po tem obširnem opisu slavljenčevih zaslug preteklega časa, pa je časnikar opozoril še na najnovejše dogodke: "V letošnjem letu je zlasti uspel v vlogi Reknitza, junaka iz Sudermannove Tihe sreče in v vlogi starega žida v Birinskega Vrtoglavcih".
Nato pa se članek počasi zaključi: "Med njegove uspehe spada Osvald v Ibsenovih Strahovih in Dr. Rank v Ibsnovi Nori. Poleg tega se je odlikoval vselej kot vesten in spreten režiser, ki ima poleg velike izkušnje tudi dovolj originalne fantazije. 27. januarja je preteklo 35 let kar je nastopil jubilant prvič na javnih deskah. Intendanca gledališča mu prireja v ta namen časten večer, ki se bo vršil v četrtek dne 6. marca t. l."
Častni večer
V četrtek, 6. marca, na dan dogodka, pa je Slovenski narod znova opozoril na Danilovo slavnost: "35 let je hodil trnovo pot slovenske umetnosti, vse težke krize, ki so grozile našemu gledališču je prebil tudi on in vendar je vztrajal, vztrajal in se spopolnjeval, ter prispeval po svojih najboljših močeh k razvoju naše dramatične umetnosti. Iz skromnih začetkov je rasel in si pridobil sčasoma med nami popularnost kakor malokateri njegovih tovarišev."
Zasedena dvorana
Kot je bilo pričakovati, je Danilov častni večer popolnoma napolnil dvorano deželnega gledališča (danes je v njej SNG Opera in balet). Slavljenec je bil priča močnemu občudovanju. Ovacije so potekale že med samo predstavo in tudi z darili njegovi prijatelji niso mogli počakati do konca predstave. Narod piše: "Gospod Danilo je nastopil burno aklamovan. Njegovi 35 letnici na čast se je nabrala polna hiša ljudi. Po prvem dejanju so ga obdarovali igralci, dramatično društvo in drugi. Prejel je dvoje velikih vencev s trakovi in več različnih darov. Tudi po drugem dejanju je moral vedno znova na oder da se pokaže in zahvali publiki za bučen aplavz."
Drugi dogodki marca 1913
Prelep uspeh Danilove slavnosti je prinesel lep dobiček, zato je "gledališka intendanca" predstavo kmalu tudi ponovila. Že koncem meseca pa je prišel na vrsto drugi slavljenec Ignacij Borštnik, ki si je v času tedanjih velikonočnih počitnic izbral eno samo predstavitev v Ljubljani. Že dolgo vrsto let je namreč kot igralec in režiser deloval v Zagrebu. Tudi Borštnikov nastop - igral je Kralja na Betajnovi, dramatika Ivana Cankarja, je bil sprejet z navdušenjem.
Junak fotografskega trika in montaže
Danilova priljubljenost je spomladi navdihnila tudi fotografa Avgusta Bertholda, ki je imel svoje prostore na Beethovnovi ulici. Ta je z njegovo pomočjo ustvaril fotografijo, ki je v tistem času predstavljala neko posebnost. Danilo je na isti fotografiji upodobljen kar v treh različnih položajih. To dandanes ni nič posebnega, gre za poseben "trik", ko fotograf osebo večkrat posname na neosvetljeni del fotografskega filma - včasih plošče. Oseba pa mora seveda stati na temnem ozadju. Tako tudi Danila vidimo v treh različnih vlogah iz njegove gledališke dejavnosti. Fotografijo je maja 1913 pod opombo Najnovejše v fotografiranju objavil Slovenski Ilustrovani Tednik v Ljubljani.
Bolj žalostno do štiridesetletnice
Zaradi zaostrenih političnih razmer in nerazumevanja članov Slovenske ljudske stranke, ki je tedaj vladala na Kranjskem, so že v letih 1911-1912 za gledališčnike nastopili slabi časi. Deželni odbor jim je odtegnil podporo, tako da so bili v glavnem vezani le na prodajo vstopnic in denarce iz mestne blagajne. Deželni odbor pa je vzdrževal le poslopje in kril stroške za razsvetljavo in kurjavo. Zaradi tega so morali igralci podvojiti ali celo še potrojiti število predstav, da so leto končali brez izgub. Plače so bile negotove.
"Dan na dan, teden za tednom in več let si bruhal 40-80, pa tudi 120 strani teksta v glavo, da si bil ves top," se spominja Danilo. Žena Avgusta je še pravi čas doumela težo novega položaja in se odselila v Trst, kjer je delovala v tamkajšnjem slovenskem gledališču. Ker pa tudi Primorci niso bili kdo ve kaj premožni, pa je odšla med rojake v Ameriko. Tam je delovala med gledališčniki, posebno še v Clevelandu, v zvezni državi Ohio. Snemala pa je tudi gramofonske plošče za družbo Columbia.
Danilo pa je za čuda ohranil mirno kri in še celo nadaljeval svoje dramsko delo. Leta 1911 je za katoliške odre priredil znano povest o razbojniku Janezu Sicherlu z naslovom Dimež. Leta 1912 pa je izšla njegova gledališka priredba Sketove povesti Miklova Zala.
Vojne razmere
V začetku prve svetovne vojne je dal deželni glavar dr. Ivan Šušteršič slovensko gledališče kar zapreti. V prostorih so od tedaj potekale kinopredstave.
Danilo je tako izgubil službo, a se je hitro znašel. S posredovanjem župana Hribarja je dobil prostor v mestnem domu, kjer je organiziral lastno Malo gledališče. Bil je njegov upravnik, režiser, igralec in še kaj. Z njim sta tedaj igrali tudi hčerki Vera in Mira. Izdajal pa je tudi lastno gledališko revijo. A tudi to gledališče, za katerega je celo pisal krajše igrice, ni bilo dolgega veka.
Konec vojne
Leto 1918 je končno prineslo svobodo. Treba je bilo nadomestiti zamujeno in slovensko deželno gledališče spet spraviti v stare tirnice. Iz enotne organizacije sta nastali dve: Opera in Drama. Uradni ustanovitveni postopki so stekli po novem letu 1919.
Z rahlo zamudo zaradi vojne pa je Anton Cerar - Danilo že po nekaj mesecih, točneje 23. maja 1919 proslavil svojo 40-letnico. Tudi tedaj je bil deležen vsesplošne hvale. "In občinstvo je šlo zadovoljno domov. Jaz pa sem pod težo vencev, daril in kuvert omahoval …" se je spominjal te predstave.
Spet pa je bil deležen tudi priznanja kritikov. Še najbolj verodostojno pa ga je označil Ljubljanski zvon, ki med drugim piše: "Preigral je vso običajno skalo, ki vodi od mladih ljubimcev preko zrelih bonvivantov v solidni, simpatični krog ustaljenih 'značajev'. Samo za 'intriganta' ni imel nobenega daru, niti na odru niti v življenju."
Res lepa ocena njegovega dela in značaja.

Režiser in upokojenec
Dolgoletne izkušnje preteklih let so Danilu pripomogle, da se je po svetovni vojni vedno bolj uveljavljal kot gledališki režiser. Podpisal je režije vrste zahtevnih del, ki so mu prinesle dodatno slavo. Vendar so leta zahtevala svoje in dočakal je tudi upokojitev. Od novega kraljevega dvora pa je prejel kar dvoje priznanj (red sv. Save) za svoje gledališko delo. Slovenska prestolnica pa mu je podelila častno meščanstvo.

Novi izzivi
Leta 1926 je Danilo zopet praznoval svoj jubilej. Tokrat se je odločil, da bo zaznamoval petdesetletnico dela. Presenetljivo. Torej od leta 1876 do 1926. Žena Avgusta Danilova pa je še vedno delovala v Ameriki, kamor ji je občasno sledil tudi kateri izmed njunih otrok.
Leta 1928 pa se je na Slovenskem pojavila velika novost. Bila je ustanovljena Radijska postaja Ljubljana. K sodelovanju pa so seveda takoj pritegnili tudi Danila, ki je nekega večera predaval o ljubljanskem življenju v starih časih.
Tri leta pozneje je nastal prvi celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Leto 1932 pa je prineslo že drugi igrani film. K sodelovanju so seveda spet povabili starosto slovenskega gledališča, ki je po upokojitvi preganjal svoj čas s sprehodi po ljubljanskih ulicah, kjer je vzbujal pozornost s svojo belo promenadno obleko in cigaro - viržinko - v kotičku ust.
Zgodba Triglavskih strmin govori o kmečkem fantu Mihu, ki svojo zaročenko Minko povabi na vaški ples. Njegova prijatelja pa ga medtem že zvabita na plezanje v strmine Triglava. Osamljeno in razočarano dekle, ki žaluje ob ograji, opazi priletni izletnik, ki ga igra Danilo v svoji značilni promenadni noši - z belo obleko, kravato in klobukom. Predlaga ji, naj se skupaj z druščino, njim samim ter Mihovo sestro in njenim prijateljem podajo v gore, kjer bodo na vrhu Triglava dohiteli fantovsko trojico. Ostareli izletnik na poti sicer omaga, preostali pa srečno prispejo na Triglavski vrh. Scenarij je napisal župnik Janez Jalen, znan po številnih domoljubnih delih. Film pa je pozneje doživel velik uspeh in še povečal Danilovo priljubljenost, saj ga je zdaj spoznalo tudi občinstvo, ki ga sicer ni nikoli videlo igrati v ljubljanskem gledališču.
Ob prvem predvajanju je Jutro v nedeljo, 11. decembra 1932, zapisalo: "Pred začetkom je g. prof. Janko Mlakar v šegavem nagovoru razložil nastanek filma, njegov namen in značaj ter ogromni trud vseh faktorjev, ki so to umetnino ustvarili. In res, tudi če bi hoteli abstrahirati podvojen napor zaradi nedostajanja vsakršnih filmskotehničnih pripomočkov, bi moralo ostati še dovolj priznanja in občudovanja za vse delo, ki so ga izvršili režiser Ferdo Delak, operater in umetniški vodja Metod Badjura, operater dr. Stanko Tominšek, divni plezalci in igralci Miha Pogačnik, Joža Čop in Uroš Župančič, dami Marinkova in Badjurova, Jože Kunstler in papači Danilo, ki se morda niti ne zaveda, kako je v tem svojem prvem filmu prekosil samega sebe …"
Večni mladenič ali več-ni-mladenič
Leta 1926 je pesnik Oton Župančič Antona Cerarja - Danila počastil s pesmijo, prijatelji pa so ga označili za večnega mladeniča. Danilo pa je pripomnil, da več–ni–mladenič. Resda ni bil več mladenič, a še poln življenjskih moči. Po tej slavnosti je sodeloval še pri dveh slovenskih novostih – na radiu in pri filmu. Kot prvi igralec pa je leta 1930 izdal tudi spomine. Stanovski tovariši so ga izbrali za predsednika igralske organizacije.
Njegovih pet otrok - od skupno šestih - se je posvetilo igralski dejavnosti. Hčerkam Veri, Miri in Silvi Danilovi (tudi one so prevzele očetov vzdevek) je bil to vsakdanji poklic. Sinova Rafael in Mavricij pa sta igrala le občasno. Če upoštevamo Danilovo pisanje, se je on z igralstvom začel ukvarjati tam okrog leta 1872, natančno 100 let pozneje pa se je kot režiserka RTV Ljubljana upokojila njegova hči Silva. Dobro stoletje je torej družina Danilovih kraljevala na slovenskih odrih in v svetu okrog njih.
Anton Cerar - Danilo je umrl 23. aprila 1947 malo pred svojo 89-letnico. Enajst let, preden je začela delovati tudi slovenska televizija. Če bi doživel njen začetek, bi se prav gotovo kaka koristna vloga našla tudi zanj.
Pa še nečesa ni dočakal stari gledališki očanec. Uradnega priznanja namreč za svoje dolgoletno delo. Boršnikov prstan so uvedli šele leta 1970. Pa nič hudega. Če ga že ni dobil Danilo, pa je leta 1973 pripadel njegovi hčerki Miri, ki ji je prav on skupaj z ženo Avgusto delil prve igralske nauke. Tako je ta nagrada pravzaprav pomenila zahvalo in priznanje ne le hčerki Miri, temveč celotnemu Danilovemu družinskemu krogu, ki s svojim dolgoletnim in vestnim delovanjem predstavlja nekaj edinstvenega v slovenskem kulturnem prostoru.