ovekovečil le portretov takratnih imenitnikov, ampak tudi povsem 'običajne' ljudi svojega časa.
Začetek tega označujemo z letnico 1599, ko se je Juanu Rodríguezu de Silva in Jerónimi Velázquez 6. junija v Sevilli rodil sin Diego. Prvo znanje je mladi Velázquez pridobival v delavnici Francisca Herrera st., nato pa se med letoma 1613 in 1617 uril pri Franciscu Pachecu. Pravzaprav so si starši za Diega sprva zamislili drugačno poklicno pot, čemur se je imel tudi zahvaliti za izvrstno znanje tujih jezikov in filozofije, a že od malih nog je pokazal, da mu je dana umetniška žilica. Prva učitelja Herrerovo delavnico je Velázquez zapustil pri 12 letih in se nato pri Pachecu uril predvsem v perspektivi, proporcih in spoznaval takratne moderne tokove sevillskega slikarstva. Po dobrih štirih letih je zapustil Pachecovo delavnico in se leta 1618 poročil z učiteljevo hčerko Juano Pacheco. Ta mu je rodila dve hčeri. Sijajna kariera na španskem dvoru Prvič ga je skupaj s tastom pot ponesla v Madrid leta 1622 in Velázquez si je počasi pridobil naklonjenost kralja Filipa IV. (1605-1665). Postal je njegov dvorni slikar in začela se je njegova naglo vzpenjajoča se dvorna kariera, ki je vrhunec dosegla z njegovim imenovanjem za glavnega dvornega upravitelja leta 1652. Vse poti vodijo v Rim Leta 1628 je spoznal flamskega baročnega mojstra Petra Paula Rubensa, ko se je ta mudil v Madridu. Leto pozneje se je odpravil na za vsakega pravega umetnika skoraj obvezno potovanje v Italijo. Tam je ostal do leta 1631, nato pa se je na Apeninski polotok še enkrat za tri leta vrnil 1649, da bi za Filipa IV. nakupil renesančna in druga dela. V Rimu se je španski slikar leta 1650 pridružil Accademii di San Luca. Kljub posredovanju španskega kralja je leta 1658 postal vitez Santiagovega reda. Kmalu zatem ko so Velázquezu zaupali dekoracijo španskega paviljona in celotno scenografsko ureditev poroke Ludvika XIV. z najstarejšo hčerko Filipa IV., je dobil vročino in 6. avgusta leta 1660 umrl. Njegova žena je umrla osem dni za njim in bila pokopana ob njem v cerkvi San Juan Bautista, ki pa so jo v zgodnjem 19. stoletju uničili Francozi. Tako je mesto njegovega poslednjega počivališča danes neznano. Od Caravaggia do Tiziana V prvih Velázquezovih delih sledimo močnim vpliom caravaggiovskega realizma. Umetnikovo oko brez pripomb slika to, kar vidi pred seboj. Bolj globoko in nekoliko bolj širokopotezno nanašanje barve se je začelo kazati v Velázquezovem slikarstvu po njegovem prvem obisku Italije, ko je nanj vplivalo tudi delo predstavnika beneške renesanse, Tiziana. Pa tudi Rubensovo slikarstvo je nanj pustilo vtis. V Velásquezoviem opusu, ki je imel neverjeten vpliv na nadaljnje ustvarjanje na Pirenejskem polotoku, najdemo tako portrete kraljeve družine, papeža, kot najbolj cenjene historične, mitološke in biblične prizore, pa tudi žanrskih upodobitev ljudi ' z roba' družbe ne manjka. Vpliv na poznejša stoletja Slikarja so pozneje naloge, ki so mu bile zaupane kot dvornemu uradniku, vse bolj omejevale in prav v njih je treba iskati razlog, da se je njegovo slikarsko delovanje začelo krčiti. A Velázquez ni pustil močnega pečata le na baročni španski umetnosti, ampak so njegove mojstrovine, na prvem mestu slavna Las Meninas, navdihovale tudi umetnike poznejših obdobij. Večkrat se je k njim vračal sam Pablo Picasso, pa tudi Salvador Dali s svojim nadrealizmom, Britanca Francisa Bacona pa je bolj nagovoril njegov portret papeža Inocenca X.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje