August Strindberg se je rodil 22. januarja 1849 v Stockholmu trgovcu plemenitega rodu in dekli. Zakon je bil sklenjen proti volji očetove družine in je bil takrat tipičen primer mezalianse (slojno mešanega zakona). Tudi zato je že kot otrok občutil razpetost med socialnimi nasprotji in neenakostmi, ki so takrat vladale na skandinavskem polotoku in v preostali Evropi.

Študij na Uppsali
Družina se je že pred njegovim rojstvom spopadala z denarnimi težavami, s smrtjo Augustove matere pa se je stanje le še poslabšalo. Kmalu zatem se je njegov oče znova poročil z vzgojiteljico svojih otrok, s čimer se mladi Strindberg nikdar ni strinjal. Čeprav se je že kmalu osamosvojil, Strindberg nikdar ni ubežal občutkom negotovosti in pomanjkanju samozavesti.

Sprva je na eni izmed najslovitejših evropskih univerz v Uppsali študiral medicino, a se mu je zataknilo že v prvem semestru. Na noge se je poskušal postaviti kot domači učitelj oziroma vzgojitelj, kar pa zaradi njegove precej vzkipljive osebnosti ni bilo najuspešneje. Vrnil se je nazaj med študijske klopi, a študija ni dokončal.

Neizpolnjena želja
Zanimanje za gledališče je v njem najprej vzbudilo željo po igralstvu; leta 1869 je namreč poskušal postati igralec v stockholmskem dramskem gledališču, a so ga dvakrat zavrnili. Idejo o igralski karieri je sicer opustil, gledališkega sveta pa ni zapustil nikdar. Svoja prva dramska dela je objavil že pri 20, a mu kljub uprizoritvam niso prinesla denarja, kar ga je pripeljalo najprej med novinarje, nato pa med knjižničarje.

Strindberg, ki je veljal za precej naporno osebnost, se je poročil trikrat – dvakrat je bila njegova izbranka iz igralskih vrst, kar verjetno ni blagodejno prispevalo k njegovemu bolestnemu ljubosumju. Prva žena je bila Siri von Essen; izkušnje iz tega zakona so popisane v avtobiografskem romanu Zagovor blazneža. To obdobje je kljub neugodnim zakonskim razmeram precej plodno, saj so v tem času nastale (širši javnosti) najbolj znane naturalistične drame Oče, Gospodična Julija in Upniki.

Kriza inferno
Vse skupaj se je leta 1891 končalo, pisatelj pa se je preselil v Berlin, kjer se je že čez eno leto znova poročil. Tokrat je bila njegova izbranka književnica Frida Uhl, a tudi ta zakon je trajal le tri leta. Pravzaprav je bil to najtežavnejši čas za Strindberga – znan tudi kriza inferno. Leta 1901 je sledila Strindbergova zadnja poroka z operno pevko Harriet Bosse, zakon pa je prav tako trajal le tri leta. Pomiritev je dosegel šele v poznih letih, ko je srečal igralko in slikarko Fanny Falker.

Strindberg, ki je umrl leta 1912, je bila temačna, težavna, k melanholiji nagnjena osebnost. Vrh mrakobnosti je dramatik doživel med bivanjem v Berlinu in zakonom z Frido Uhl. Predvsem so ga pestili občutki krivde, s težnjami po kazni in pokori, k čemur so ga napeljali Swedenborgovi spisi, poleg tega pa je takrat doživljal tudi ustvarjalno krizo.

Poznamo le eno življenje – lastno
Verjetno je celoten Strindbergov literarni opus mogoče povezati z njegovimi življenjskimi izkušnjami. Sam avtor je nekoč o svojem prvem avtobiografskem delu Sin služkinje dejal: "Prepričan sem, da je popoln opis življenja enega človeka resničnejši in bolj poučen opis kot življenja vse družine. Kako vemo, kaj se dogaja v glavi drugega, kako vemo, kaj sta si ta in oni rekla v zaupnem trenutku? Jasno rekonstruiramo. Toda avtorji, ki so s svojim pičlim psihološkim znanjem poskušali skicirati duševno življenje, ki je resnično prikrito, so znanost o človeku doslej slabo podpirali. Poznamo samo eno življenje, svoje lastno …"

Dejansko seveda ni mogoče reči, da je tudi sam sledil temu vodilu, saj ob lastnih izkušnjah vsak pisec potrebuje še neke druge vzorce, ki mu pomagajo. V Strindbergovem primeru so bile to, vsaj v prvem naturalističnem obdobju (temu je sledilo simbolistično obdobje), tri naturalistične določilnice; dednost, okolje in trenutek.

Sovraštvo do žensk kot rdeča nit
Tem sledi tudi najbolj znana Strindbergova drama Gospodična Julija, ki jo je pospremil celo neke vrste naturalistični manifest. V njem avtor glavno protagonistko opredeli s pomočjo zgornjih določilnic, hkrati pa drami doda svoja lastna razmišljanja v odnosu do žensk. Skozi njegovo življenje (in dela) se kot nekakšna rdeča nit vleče sovraštvo do žensk oziroma nerazčiščeni odnosi med spoloma. Prav to se zgodi tudi med glavnima junakoma Gospodične Julije; med njima vlada nerazumevanje, ki dekleta vodi v samomor.

Tovrstne Strindbergove težnje – bitka med spoloma in sovražna naravnanost do žensk, pri čemer gre pravzaprav za radikalni antifeminizem (to potrjujejo izjave, da so ženske najnižje razvita bitja, ker je njihovo zaznavanje intuitivno, medtem ko so moški višje razviti, saj dojemajo s pomočjo logike) – se pojavljajo predvsem v njegovih avtobiografijah.

Skandinavska moderna
Strindberg velja za predstavnika t. i. skandinavske moderne, za katero so značilne naturalistično-realistične težnje, a se je po obdobju krize inferno od tovrstnih teženj odvrnil in se zapisal simbolizmu. Njegova simbolistična dela odražajo nagnjenja takratne dobe, ki so sovpadla z izkušnjami, pridobljenimi v omenjeni krizi (osebe se s črpanjem iz avtorjevih izkušenj navzamejo njegovega trpljenja in groze, pomešanih s sanjskimi vizijami). Kot je nekoč zapisal dramski teoretik Peter Szondi, je Strindberg uporabil oder v zaseben namen in ga naselil s fragmenti svoje zasebnosti. Vendar Strindberg v dramah ne želi popolnoma razkriti samega sebe, v ta namen je raje pisal avtobiografije.

Lejla Švabić