Bodeča žica, barake, vislice in seveda plinske celice so neme priče genocida, ki se je dogajal v nemškem koncentracijskem in uničevalnem taborišču Aschwitz-Birkenau, največjem taborišču v tretjem rajhu. Vseh žrtev ni mogoče prešteti, a zgodovinarji predvidevajo, da je pri Oświęcimu (Auschwitz je bilo ime, ki so ga kraju nadeli Nemci) umrlo približno milijon in pol Judov, pa tudi Romov, Poljakov, Rusov in drugih nearijcev. Taborišče oziroma muzej, ki od leta 1947 stoji na njegovih tleh, je kot simbol krutosti, ki jo je človek zmožen, na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine že od leta 1979. Vsako leto se skozi železna vrata z motom Arbeit macht frei (Delo osvobaja) – cinizem non plus ultra – sprehodi več kot pol milijona obiskovalcev.

Taborišče Auschwitz, ki je delovalo že od leta 1939, je bil pravzaprav kompleks treh manjših taborišč: Auschwitz I je bil administrativno središče, Auschwitz II (Birkenau) uničevalno taborišče oziroma Vernichtungslager, Auschwitz III (Monowitz) pa delovno taborišče. Gradnja Birkenaua, ki je danes za mnoge sinonim za celoten Auschwitz, se je začela leta 1941, da bi “razbremenili” prvo taborišče, in seveda tudi v okviru priprav na Himmlerjevo “dokončno rešitev judovskega vprašanja”.

Večina taboriščnikov je videla samo “prhe”
Nove zapornike so z vlaki dovažali iz vse Evrope, ki je bila pod nemško oblastjo. Vsak konvoj so nacisti takoj podvrgli “selekciji” in prišleke razdelili na štiri skupine. Največja, približno tri četrtine taboriščnikov – otroci, ženske z dojenčki, stari in bolni – so se v nekaj urah znašli v plinskih celicah. V Birkenauu so bile štiri plinske celice, nalašč narejene tako, da so bile videti kot skupinske prhe, in štirje krematoriji. Druga skupina je odšla na prisilno delo v tovarne (na primer IG Farben in Krupp); nekaj teh sužnjev je preživelo po zaslugi nemškega industrialista Oscarja Schindlerja, ki je približno 1.100 poljskih Judov iz Auschwitza preusmeril v svoje delavnice.

Iz dežja pod kap
Manjši del internirancev - brez izjeme pa vsi dvojčki in pritlikavci – so morali sodelovati (in umreti) v “medicinskih poskusih” Josefa Mengeleja; njegov nadimek, “angel smrti”, je dovolj zgovoren. Najmanjša, četrta skupina so bile ženske, ki so jih poslali delat v “Kanado”, kot so sarkastično rekli oddelku za razvrščanje osebnih predmetov taboriščnikov. Kanada je bila namreč pred vojno za Poljake obljubljena dežela, kamor so množično emigrirali s trebuhom za kruhom.

Rešil se je le majhen del “srečnežev”
Vojaki Rdeče armade nekdanje Sovjetske zveze so 27. januarja 1945 iz taborišča Auschwitz-Birkenau osvobodili le nekaj več kot 7 tisoč taboriščnikov. Nacisti so se pred prihodom Rusov umaknili, s seboj pa so odpeljali tudi kakih 60 tisoč ujetnikov in jih gnali proti taboriščem na zahodu. Večina jih je umrla pod streli oficirjev ali pa v mrazu in snegu. Med žrtvami Birkenaua so prevladovali Judje iz številnih evropskih držav, v njem pa je umrlo tudi 85 tisoč Poljakov drugih veroizpovedi, 20 tisoč Romov, 15 tisoč Rusov in 12 tisoč pripadnikov drugih narodov.

Čevlji, slike in kovčki – neme priče zločinov
Poljska vlada je po vojni sklenila, da Auschwitza ne bodo zravnali s tlemi; lesene barake, ki so bile že zelo nagnite, so ohranili, niso jih pa obnavljali. Današnji muzej v enem samem kompleksu združuje elemente iz različnih koncev in obdobij taborišča; kljub temu pa so odstopanja od zgodovinske resnice minimalna in povsod jasno označena. V muzeju je razstavljenih ogromno čevljev in osebnih predmetov, ki so jih taboriščniki ob deportaciji vzeli s seboj. Ena od vitrin, ki v dolžino meri 30 metrov, je polna človeških las, ki so jih nacisti zbirali pred usmrtitvijo jetnikov. V barakah še vedno stojijo pogradi, na katerih so se drenjali zaporniki, po stenah so obešene njihove fotografije s podatki o kraju rojstva, starosti in datumu smrti, kot so bili najdeni v nacističnih dokumentih. Med njimi je brez posebnega truda mogoče najti tudi precej Slovencev, večinoma mladih. Med barakami so raztresli pepel žrtev SS-ovskih oficirjev, zato celo območje velja za grobišče.

Nedavno je Unesco ugodil prošnji Poljske, ki je želela, da se v uradnem imenu Auschwitza izrecno omeni to, da je šlo za nemško (in ne poljsko) nacistično taborišče. Novo ime se zato glasi Auschwitz-Birkenau, nemško nacionalsocialistično koncentracijsko in uničevalno taborišče (1940-1945).

Ana Jurc