Kaj pa zdaj? Preostalo ji ni nič drugega, kot da zopet odide v Trst, kjer je zaradi podobnih, a malo manj usodnih vzrokov delovala že med letoma 1908 in 1910; ali pa si poišče kak nov, povsem neznan izziv.

In končno ga je vendarle našla, toda v tujini, daleč stran od dežele Kranjske, tam čez lužo v Združenih državah Amerike, kjer se ji je ponudila služba v velemestnem New Yorku.

Slovo
Že štiriinštiridesetletna Avgusta Cerar, po svojem še slavnejšem igralskem možu imenovana tudi Danilova, je tako na začetku septembra 1913 vzela slovo od Ljubljane, kjer je prej igrala že skoraj trideset let. Za zadnje slovo od svojega občinstva si je izbrala igro Nepošteni. Predstava je bila 2. septembra v deželnem gledališču. Številni Ljubljančani so se tako še zadnjič zbrali, da bi se dostojno poslovili od svoje priljubljene gledališke primadone in ji s plačilom vstopnic nekoliko olajšali trenutne in prihodnje denarne zadrege. Velika umetnica pa je skušala še zadnjič narediti nepozaben vtis.

In tako so vsi skupaj preživeli prijeten gledališki večer.

Avgustina predstava je bila v sredo, nekaj dni zatem, konec tedna, pa se je že podala na dolgo pot čez lužo. S sabo je vzela še sina Rafaela, drugi otroci pa so ostali doma pri očetu Antonu Cerarju – Danilu. Čeprav so bili nekateri že zunaj mladoletne dobe, se je vedelo, da bodo mater še kako pogrešali.

Izguba v umetniških vrstah pa je odmevala tudi v širši domači javnosti in dnevnik Slovenski narod je v sredo, 9. septembra, nekaj dni po njenem odhodu, potožil: »Gospa Danilova se je že v nedeljo zvečer odpeljala v Ameriko, da si tamkaj poišče kruha, ki ga v svoji domovini po več kot petindvajsetletnem delu za slovensko dramatiko ni več našla.«

O svoji odločitvi pa je sama pozneje zapisala: »Trdno sem se odločila, da odpotujem v Ameriko in se kakorkoli prebijem in uveljavim in se čez leto dni spet vrnem. Sina sem vzela s seboj; Danilo mi je rekel: »Le pojdi, pa mene in otrok se spominjaj!«

Prijazen sprejem
Avgusta Danilova je v tistem času za slovensko in slovansko skupnost v New Yorku predstavljala dobrodošlo osvežitev. Ni čudno torej, da je tudi Frank Sakser, urednik tamkajšnjega slovenskega dnevnika Glas naroda, zvesto dokumentiral njen prihod na ameriška tla. V svojem listu je tako že 27. septembra zapisal: »V ponedeljek 22. septembra je dospela iz starega kraja v New York s parnikom »Main« gospa Danilo – Cerarjeva v spremstvu svojega starejšega sina Rafaela. Gospa Danilova, največja slovenska umetnica na gledališkem odru, je sodelovala pri slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani celih 26 let. Kakor znano se je moralo letos to gledališče zapreti vsled spora med ondotnimi političnimi strankami.---Komentarja k temu ni potrebno. Gospa Danilova si je izvolila torej mesto New York za svoje bivališče, kjer je medsebojno narodno ali bratsko sovraštvo nepotrebno. Tem potom ji kličemo: Iskreno dobrodošla na svobodnih ameriških tleh. Da bi ji bila sreča tu bolj mila kakor v svoji rojstni domovini. Tolaži naj se z znano prislovico: Nehvaležnost je plačilo tega sveta.«

Avgusta Danilova se je hitro vživela v ameriške razmere. Ustanovila je Klub Danilova, potem pa je nastopala po različnih dvoranah. Njeno delovanje sprva še ni bilo tako odmevno, kljub temu pa se je ohranilo vabilo na zabavni večer, ki ga je priredila na god sv. Miklavža 1913 v newyorški brooklynski dvorani Thalia Hall. Nastopala je v slovenskih, pa tudi v nemških krogih.

Avgusta je potem dolga leta pela in igrala med izseljenci v Ameriki. Sprva je delovala v New Yorku, kjer je bila močna slovanska skupnost, potem pa se je premaknila v notranjost Združenih držav in končala v »slovenskem« Clevelandu. Občinstvo je navduševala na številnih predstavah. Bila pa je tudi ena prvih pevk, ki je snemala slovenske narodne in ponarodele pesmi za ameriške gramofonske založbe. Tako so ji lahko ponovno prisluhnili tudi njeni nekdanji znanci, saj so se plošče prodajale tudi v njeni nekdanji domovini.

Lojze z Dolenjskega
Drug pomemben slovenski ustvarjalec, ki se je tiste jeseni odločil za odhod v Ameriko, pa je bil Alojz Adamič iz Prapreč pri Grosupljem. Tudi njemu se načrti za prihodnost niso izšli v smeri, ki se mu je obetala. Tedaj je bil še dijak II. ljubljanske državne gimnazije, kamor se je vpisal leta 1909.

Mladi Alojz je izhajal iz premožne kmečke družine, ki je imela 13 otrok. Sam je bil rojen 23. marca 1898 kot četrti po vrsti. Po domači ljudski šoli so ga dali še v ljubljansko pripravnico, kar mu je omogočilo, da se je lahko vpisal v tamkajšnjo nižjo gimnazijo. Učenje je vzel resno in sam se o tem pozneje pohvali: »Bil sem čisto dober dijak, z lahkoto sem opravljal vse izpite. Domače naloge in tvarino za naslednji dan sem predelaval med odmori v šoli, tako da sem po šoli utegnil postopati in se razgledovati navadno sam brez tovarišije po mestnih ulicah, po gradu, ki gospoduje nad mestom, ob Ljubljanici, ki teče skozenj, ali pa vsenaokoli starega, razpadajočega rimskega zidu. Prvo leto se mi je malo podeželsko mesto s svojimi štiridesetimi tisoči prebivalcev zdelo zanimivo, celo nekoliko vzburljivo; drugo leto že manj, tretje leto pa sploh nič več …«

Med šolskim letom je ves čas stanoval v Ljubljani. Vsak drugi mesec pa ga je obiskala mati in mu prinesla dobrote z njihove kmetije. Sina je namreč namenila duhovniškemu poklicu in zdelo se ji je, da se bo treba potruditi za ta pomemben cilj.

Lojze se je tako domov podal le ob počitnicah in praznikih, posebej še za božič in veliko noč. In prav leta 1913 je bil prikrajšan za prijetno božično praznovanje pod krovom svoje domačije.

Septembra 1913, ko je bila Avgusta Danilova že na plovbi proti dolarski deželi, se je Alojz Adamič po počitnicah znova podal v šolo in se vpisal v četrti gimnazijski razred. Potem pa je zopet redno sodeloval pri pouku, obenem pa s prijateljem Jankom Radinom obiskoval tudi srečanja enega izmed tajnih političnih srednješolskih klubov. Takih skupinic je bilo kar nekaj, njegova pa je pripadala jugoslovanskemu nacionalističnemu gibanju. Takole pravi: »Z Jankom sva se udeleževala skrivnih sestankov naše skupine ter poslušala strastne govore, ki so jih imeli odrasli voditelji in agitatorji revolucionarnega pokreta. Mnoge izmed njih je iskala in zasledovala avstrijska policija. Skupaj z drugimi fanti sva teptala embleme habsburške oblasti in prepevala divje, grde parodije na avstrijsko himno. Ponoči smo koračili skozi mesto oboroženi s kosi krede ter na stene in hodnike pred vladno palačo pisali psovke za imenom cesarja Franca Jožefa. Pogosto nas je lovila policija, kar nam je bilo v posebno naslado in veselje …«

Adamič se je v te prepovedane vode podal že v svojem tretjem gimnazijskem letniku. Skupaj s prijatelji mu je uspelo ohraniti tajno delovanje.

V Ljubljani pa je bilo tedaj tudi nekaj javnih zborovanj - eno izmed njih prav novembra 1913. Adamič se spominja: »Nekega popoldneva se je z velikega javnega zborovanja, na katerem so govorniki doneče in kljubovalno izzivali avstrijsko vlado, razlilo po mestu na stotine mladcev; v strnjenih vrstah so korakali po ulicah, prepevali, kričali, vihteli slovenske zastave. Dovoljenja za to »parado« niso imeli ne od mestnih ne od krajevnih vojaških oblastev ...«

Mladeniči so potem nekje staknili velik pljuvalnik in ga demonstrativno nesli proti trgu nasproti sodišča, kjer je stal kip cesarja Franca Jožefa. Starega vladarja so nameravali »okronati« s to napravo. Tedaj pa se je že pojavil oddelek avstrijske konjenice in z golimi sabljami naskočil razigrane zborovalce. Neki vročekrvnež je zato proti vojakom zalučal kamen. Ti so odgovorili z rafali iz pušk, namerjenih v množico. In prav ena izmed teh krogel je Adamičevega prijatelja Janka zadela v glavo. Umrl je takoj na kraju dogodka. Dijak Lojze je pokleknil poleg tovariša, da bi ga odvlekel s prizorišča, tedaj pa se je pojavil orožnik in ga aretiral. Nato so ga vtaknili v mestni zapor.

Oblast se je odločila, da vse dijake, ki so se udeležili demonstracij, izžene iz državnih šol. Alojza so v zaporu obiskali domači in mu svetovali, naj študij nadaljuje na cerkveni zasebni jezuitski šoli, kar bi mu omogočilo, da bi vseeno dosegel svoj cilj in postal duhovnik. Kot ljubljanski jezuitski pripravnik in potem bogoslovec bi torej do novomašniškega posvečenja potreboval še okoli deset let.

Po izpustitvi iz zapora je izgnani gimnazijec odšel v rodno vas in čakal odločitev, ali ga bodo medse sprejeli bratje jezuiti. In res je bil sprejet. Za družino je bilo to sila ugodno, saj bi bil v internatu preskrbljen s stanovanjem in prehrano.

Vendar pa se je mladi Lojze kar naenkrat odločil drugače. Ko sta bila z očetom že na poti v novo šolo, si je premislil in med tem, ko je oče obedoval v gostilni, pobegnil domov. V njegovem srcu je namreč že zaigrala druga odločitev: »Konec je s šolo. V Ameriko pojdem!!«

Za starše je bil ta sinov nenadni preobrat težko sprejemljiv. Kljub temu pa sta se kaj hitro sprijaznila z novim položajem in mati mu je dejala: »Oče pravi, da ti je voljan dati denar in da lahko greš v Ameriko, pa Bog te blagoslovi, sin moj.«

Nedolgo zatem je parnik Niagara, ki je izplul iz francoskega pristanišča Le Havre, na svojem krovu nosil tudi komaj petnajstletnega nekdanjega gimnazijca iz dežele Kranjske, ki se je čez lužo podal s prijateljem Petrom Molekom. Da ne bi imel težav zaradi neizpolnjene vojaške obveznosti, so mu v listinah »popravili« letnico rojstva.

Fanta sta tako na krovu preživela tudi tisti božič, ki bi ga sicer Alojz zopet praznoval v družinskem krogu svoje domačije. Potem pa je zjutraj 30. decembra 1913 pred njunimi očmi »zasijala« posebna zvezda. Vendar ne taka, kot so jih nosili Sveti trije kralji ob Kristusovem rojstvu. Od dolge vožnje utrujene potnike je pred New Yorkom pozdravil znameniti kip svobode.

Vzdušje na krovu je bilo nepopisno. »Bili so ljudje morda dvanajstih narodnosti, ki so se stiskali med vretena pri sidrih in med dvigala sikajoča od pare, se prerivali proti ograji na palubi, se pehali in stiskali, da bi ujeli bežen pogled na novo deželo, na mesto; dvigali so otroke in celo večje dečke, da bi videli kip Svobode; ženske so jokale od veselja, možje so v zahvalni molitvi padali na kolena, otroci so kričali, vekali in plesali,« se je pozneje spominjal priljubljeni slovensko-ameriški kulturni delavec.

Iz preprostega slovenskega dolenjskega fanta, ki je tistega jutra tudi sam ves osupnil ob velikanski pojavi »Svobode«, je namreč pozneje zrasel znani ameriški pisatelj in politik Louis Adamič.

»The third man« - tretji človek
Tretji slovenski rojak, ki se je pozneje tudi izkazal v ameriških kulturniških vodah, si na jesen 1913 prav tako ni mogel zamišljati, da njegova življenjska pot ne bo tekla po poti, ki je bila običajna v njegovi rodni vasi. Tudi on ni mogel slutiti, da ga bo usoda že čez nekaj mesecev prikrajšala za praznovanje svetega božiča v krogu svoje domačije.

Devetnajstletni kmečki fant France Troha iz Babnega Polja (imenovanega tudi Babino Polje ali nemško Babenfeld) v župniji, ki leži na 756 metrih nadmorske višine in meji s Hrvaško, je bil namreč kot prvorojenec namenjen za naslednika na kmetiji, kjer se je po domače reklo pri Rihtarjevih. Imeli so kar veliko zemlje, pol »grunta« tedanje veljave. Vendar pa je bilo posestvo tudi dokaj zadolženo. Zato je oče že več kot osem let delal v Ameriki in jim od tam pošiljal denar. Doma pa je pridno gospodarila mati s sedmimi otroki. Kljub temu pa položaj ni bil rožnat. Tako se je stari Rihtar v Ameriki konec avgusta 1913 domislil, da k sebi povabi še prvorojenca Franceta. Dolg bi bil tako hitreje poplačan in oba bi se potem lahko svobodno vrnila v domovino. S svojo trdo grčavo roko mu je sporočil, da je preteklo zimo dobro zaslužil in da je že v novem gozdu, kjer bo tudi »fajn zaslužek«. Obetal si je plačilo po od dva do tri dolarje na dan, tako da bi Francetu lahko poslal vozovnico za Ameriko: »Da boš tudi za mano prišel ker jaz mislim potem domov priti ko bomo končali z delom,« je France povzel njegovo okorno pisanje. »Srečno pot, pa zdrav ostani, dragi moj sin,« je pismo sklenil stari gospodar Rihtarjeve domačije.

Pri Rihtarjevih
Babnopoljska številka dvajset, kjer je odraščal France Troha, je bila dolgo znana in ugledna vaška domačija. Eden izmed prednikov je bil tudi podžupan in tako je dobila domače vaško ime pri Rihtarjevih. Pač po nemški besedi »richter«, ki pri nas označuje župana.

Prejšnji gospodar Janez Troha, poročen z Ano, rojeno Žnidaršič, je imel več otrok. Domačijo je namenil sinu Janezu, rojenemu 20. oktobra 1860. Ta si je, potem ko se je že bližal tridesetemu letu, izbral nevesto Marijo Gerl iz vasi Lipsenj, več ur hoda od Babnega Polja. Omenjena vas, zdaj imenovana Goričice pri Cerknici, je namreč kar 18 kilometrov oddaljena od Babnega Polja, spada pa pod župnijo Grahovo.

Rihtarjevemu Janezu in novoporočenki Mariji, ki sta se vzela oktobra 1890, se je že novembra naslednje leto rodil sin Janez. Svoje gospodarjenje sta dobro zastavila. A le za kratek čas. Prvorojeni Janezek je komaj dobro zlezel iz plenic, ko je oče zbolel za jetiko in se spomladi, 14. maja 1893 poslovil od sveta. Vdova Marija se je po moževi smrti hitro navezala na njegovega mlajšega brata Franceta, rojenega 2. aprila 1871, ki pa je živel že stran od doma, v Babnem Polju št. 10, koder je bila z Jožefom Vebrom poročena njegova sestra Marija. Na domačiji pri Rihtarjevih pa je sicer živela še tašča Ana.

Par se je želel poročiti, vendar jima je to branil zadržek svaštva prvega kolena »enake stranske vrste«. Zaradi tega jima je knezoškofijski ordinariat v Ljubljani 6. marca 1894 podelil od svete stolice v Rimu dobljeni spregled. Potrebni pa so bili še dokumenti posvetnih oblasti, kar bi bilo spet treba čakati nekaj časa.

France in Marija pa sta se medtem že toliko zbližala, da se je 15. maja 1894, torej komaj dva meseca po cerkvenem odpustku, rodil že njun prvi otrok, sinček, ki sta mu dala ime po očetu. Malega Frančiška so krstili dva dni pozneje. Njegova botra pa sta bila trgovec in posestnik Peter Troha in kmečka gospodarica Ana Janeževa.

Šele dve leti in pol pozneje pa je mlademu paru ustregla še deželna vlada in tako sta se lahko uradno vzela devetega novembra 1896.

Za Francetom so bili potem v zakonu rojeni še Anton (1897), Frančiška (1899), Marija (1902) in Jožef (1904).

Otrok je bilo torej vedno več, denarja pa vedno manj. In tako se je oče Franc Troha odločil, da se odpravi v Ameriko, kot so to storili že številni gospodarji v Babnem Polju. Na začetku leta 1905 se je podal čez lužo, septembra pa je bil rojen še njegov zadnji otrok, hči Ivana. Svojega očeta je prvič videla šele, ko se je vrnil iz dežele čez lužo. Tedaj pa je bila že odraslo kmečko dekle.

Prvorojeni in pozakonjeni sin Frančišek pa se je z njim srečal že mnogo prej.

Na domačiji
Pri Rihtarjevih je po očetovem odhodu kmetija le težko shajala. Tridesetletna gospodarica s kopico mladih otrok sama prav gotovo ni bila kos napornemu vodenju obsežnega kmečkega posestva. France se spominja: »Jože je bil star eno leto ko je oče šel v Ameriko, Johana ni bila še rojena. Takrat se je začela trnjeva pot zame in za mater …«

Potem pa je mati jeseni 1913 izgubila še teh dvoje moških rok. Sin France se je namreč odločil odzvati očetovemu vabilu in se podati v Ameriko. V času torej, ko je Avgusta Danilova že stopila na ameriška tla, Lojze Adamič pa je bil še priden dijak ljubljanske gimnazije, je on pripravljal culo za dolgo popotovanje. O tem je pozneje zapisal: »Mesec dni pred odhodom niti še pomislil nisem, da se bo vse tako zgodilo kakor se je. Ker prišlo je vse slučajno in tako na hitro, kot bi me gnala neka nevidna sila, da se umaknem veliki nesreči, ki nam je pretila …«

Še na stara leta doživljajev tiste jeseni ni mogel pozabiti: »Vsako leto dne 2. oktobra me objame neka posebna otožnost. Omenjenega dne se mi tudi tembolj začnejo obujati spomini na pretekla leta mojega življenja. Torej naj povem, kaj se mi je pripetilo na dan 2. oktobra, in to v letu 1913. V tem omenjenem mesecu in letu sem zapustil svojo rodno vasico in se podal na dolgo pot v Ameriko … Koliko nas je takrat odpotovalo iz kranjske dežele, mi ni znano, toda število je bilo zelo visoko, ker samo iz Logaškega okraja nas je odšlo 42 po številu, precej jih je bilo pa tudi, ki so jo na skrivaj popihali. Po mojem mišljenju takrat vladni organi gotovo niso vedeli, kaj se bo naslednjega leta pripetilo, ker bi drugače ne bili izdajali potnih listov v tako velikem številu …«

Sanje in načrti
Mladi France si je temeljito začrtal svojo prihodnjo življenjsko pot: »Treba mi bo zaslužiti dovolj denarja za poplačati dolgove na gruntu. Potem še toliko, da bom lahko izplačal dote bratom in sestram. Dalje tudi še nekaj, da bo za razna popravila pri hiši, in potem bi veselo zagospodaril na gruntu, ki je imel pripadati meni.«

Začel je že dobro: kljub mladoletnosti in neizpolnjeni vojaški obveznosti mu je uspelo dobiti potni list. Potem pa se je kmalu podal od doma. Čeprav pri odhodu ni bil edini iz Babnega Polja, pa slovo vseeno ni bilo lahko. O tem pripoveduje: »Čimdalje sem se oddaljeval od domače vasice, tembolj mi je bilo tesno pri srcu in neizmerno domotožje se me je bilo oprijelo. V mislih sem se pa tolažil, da bom v Ameriki ostal par let, prislužil si dovolj dolarjev, potem se pa vesel zopet vrnil domov v svojo drago domovino.«

V obljubljeni deželi
Malo pred Francetovim odhodom v Ameriko so k vojakom poklicali njegovega starejšega polbrata Janeza. Ker je bil zdaj torej najstarejši sin na kmetiji je na svojevrsten način še zadnjič skušal pomagati materi Mariji. Nasekal ji je namreč toliko drv, da bi z njimi lahko mirno preživela prihajajočo zimo. Šele potem pa je s težkim srcem odrinil od doma.

Skupaj z drugimi Babnopoljci je najprej odpotoval v Ljubljano. Od tam pa se je podal v Trst, kjer se je vkrcal na parnik Marta Washington, ki je bil takrat posebna novost. Priporočal ga je tudi slovenski newyorški dnevnik Glas naroda - ki ga imenuje »novi parnik na dva vijaka«. Hvalo pa je zaslužila tudi potovalna agencija Avstro-ameriška črta, za katero pravi oglas, da je »najpripravnejša in najcenejša parobrodna črta za Slovence in Hrvate«.

Zadnje slovo od rodne zemlje je bilo težko: »Ko sem s krova ladje Marta Washington gledal na Trst in okolico ter v duhu poletel čez kraško ozemlje dalje v rodno vas, se mi je srce stiskalo od žalosti. Ponovno sem si mislil, če ne bi bilo morda boljše, da sem se premislil. Ladja se je polagoma odmikala od pristanišča in tako je izpred mojih oči izginjala naša slovanska zemlja, ki je marsikdo od potnikov ni nikoli več videl.«

Podjetje »Austro-American Line« je izpolnilo obljubo in Babnopoljci so po dobrih sedemnajstih dneh pripluli do New Yorka, kjer so morali prestati pregled na otoku solza, izvirno imenovanem Ellis Island. Pisalo se je 20. oktobra 1913.

Prav tako kot Lojze, Alojz ali Louis Adamič si je tudi France Troha dobro zapomnil dolgotrajno vožnjo in svoje prvo srečanje z Ameriko: »Morje je bilo strahovito valovito in mislil sem si, da ne bomo nikoli dospeli v Ameriko … Končno je bilo pa vse prestano in po šestnajst dnevni vožnji smo zagledali visoki kip boginje svobode. Največji strah, ki sem ga še imel je bil ta, če bom srečno končal zdravniški pregled ker razburkano morje med vožnjo me je bilo zelo izčrpalo. Pa je šlo vse po sreči in bil sem končno potrjen, da sem zdrav in sposoben za delo v tej prostrani deželi ...«

Na delo
France Troha se je s skupino rojakov najprej podal proti Zvezni državi Ohio, kjer je tedaj bivalo največ slovenskih izseljencev v Ameriko. Sam se je najprej ustavil v kraju Barberton, kjer je že od leta 1902 prebival njegov stric Jožef. To je bilo majhno nerazvito gnezdo in France se ga spominja: »Mesto Barberton je bilo takrat še zelo mlado, v več ozirih zelo žalostno, ulice po nekod tako blatne, da se jih je težko prehodilo.«

A kaj bi to. Pri sorodnikih je bil prijazno sprejet, vendar pa se je kmalu spoprijel s prvo težavo. Nikjer ni namreč mogel dobiti primernega dela. O tem pravi: »Stric me je tolažil, da naj le potrpim in se bo čez čas na boljše obrnilo, pa na mojo žalost se ni hotelo. Seveda sem pri stricu imel brezplačno hrano in stanovanje, toda jaz nisem bil prišel v Ameriko postavat in lenarit, hotel sem imeti delo in zaslužek.«

Ker pa se položaj tudi po nekaj tednih bivanja v Barbertonu ni izboljšal, je France odrinil v sosedno državo Pennsylvanijo. To je bila bogata in obširna dežela. Tamkaj je v premogokopnem kraju, imenovanem Imperial, že deloval njegov znanec Jože Šoštarič, ki je v Ameriko odšel leto prej. France mu je sklenil slediti: »Že poprej sem čul, da premogarji dobro zaslužijo in tako sem prišel na Imperial v upanju, da si kmalu naberem polne žepe denarja,« je utemeljil to svojo odločitev.

Vendar pa se mu je tudi bivanje pri znancu Šoštariču, koder je bilo v stanovanju še nekaj delavcev, kmalu izjalovilo. Sam priznava: »Pri družini Jožeta Šoštariča sem bil z veseljem sprejet, Jože me je tolažil in mi dajal novega upanja, pa na žalost so sledila razočaranja. Rov je obratoval le po tri do štiri dni na teden in zaslužek je zadostoval le za hrano in stanovanje. Jaz sem pa kar dalje vsak dan jamral in obupaval. Ostali, ki so bili na stanovanju pri Šoštariču, so se mi pa smejali, ko sem bil tako slabega razpoloženja …«

Prvi božič na tujih tleh
Kljub težavam pa se je Rihtarjev France kar nekako vživel v slovensko skupnost tistega pennsylvanskega kraja. Med Slovenci je bilo kar živahno delovanje. Nekateri izseljenci so bili še samski, drugi pa so si tam že ustvarili svoje družine.

Spomin pa ga je še vedno klical v domači kraj v deželi Kranjski. Posebno še, ker so se že bližali božični prazniki: sveti večer, božični dan in Sveti trije kralji. Francetu Trohi se je prav ta prvi božič na tujem najbolj vtisnil v spomin: »Tiste dni pred Božičem je bilo lepo vreme in prehudega mraza ni bilo, pa sem okrog pohajkoval. Par dni pred Božičem prejmem precej obsežno pismo od doma. V pismu so mi pisali kar vsi in vsaki je od mene pričakoval, kdaj pošljem nekaj dolarjev. Mati me je prvo opomnila, naj kmalu pošljem denar, ki sem si ga izposodil za potne stroške; dolžan sem bil 250 goldinarjev. Sestra se je učila za šiviljo, pa je želela, da ji pošljem denar za šivalni stroj. Brat je bil velik tobakar, pa me je prosil, naj mu kaj pošljem za tobak. Bili so vsi polni upanja in so pričakovali pošiljatve ameriških dolarjev, pa kakor sem bil v zmoti jaz, tako so bili tudi doma in so čakali zaman.«

Žalost je bila še toliko večja, ker je bilo prejšnja leta povsem drugače:

»Bližal se je sveti božični čas, največji in najveselejši krščanski praznik, ki sem se ga v domovini zelo veselil. Ko sem se zamislil v Božiče, ki sem jih preživel v domovini, se mi je po domovini še bolj stožilo in občutil sem še večje domotožje. Če bi bil imel denar za povratne stroške bi jo bil ubral nazaj, ne da bi pomislil, kaj bo v bodoče.«

Rihtarjev France je torej ni mogel popihati nazaj v domovino, zato se je zatopil v pretekle čase. Prisluhnimo mu še naprej: »Na predbožični dan, v starem kraji smo rekli pri nas badnjak, nisem imel nič obstanka, pa sem se podal na precej dolg sprehod proti naselbini Cliff Mine. Dan je bil lep in ne premrzlo, s seboj sem vzel tudi pismo, ki sem ga prejel od doma. Pa sem tu in tam malo posedel in pismo ponovno prebral in sem sam s sabo govoril in si svoj položaj najslabše predstavljal. V domovini pričakujejo od mene denar, jaz sem pa reven kot cerkvena miš. Potem sem si dalje preračunaval, koliko denarja bom moral zaslužiti, da bi se moji načrti uresničili.«

Ko je tako dobro pretehtal svoj položaj, se ga je lotil dvom, ali bo sploh zmogel vse to, kar si je zamislil v domovini: »Zgodilo se je končno, da so vsi moji načrti splavali po vodi in zaobrnilo se je vse drugače. Že pod noč sem se vrnil na svoje stanovanje pri Šoštaričevih. Gospodar Jože me je kar malo pokaral, ker so že mislili, da sem se kje izgubil ali da se mi je kaj hujšega pripetilo. Nastopil je sveti večer, ki zame ni imel takšnega pomena kakor v domači rodni vasici. Tam sem z veseljem pričakoval polnočnice, v cerkvi se je razlegala vesela božična pesem, ko smo obhajali rojstvo Odrešenika. Z veseljem sem hodil s cerkovnikom v zvonik potrkavat. Na božični večer smo potrkavali kar celo uro in lepo ubrani glasovi so se razlegali dalje po okolici. Na Imperialu pa vsega tega ni bilo in sem zelo pogrešal in sem bil v mislih še bolj zatopljen v svoj domači kraj na drugi strani širokega morja.«

Še naprej z mislijo v deželi Kranjski
Prvi božič na tujih tleh je bil za Rihtarjevega Franceta torej povsem drugačen kot prejšnji v kranjski domovini. Pravzaprav pa je bil tamkaj v skrivnost narodnih običajev odet kar ves mesec december. Začelo se je s svetim Miklavžem, ki je otrokom prinašal darila. Tudi pri tem prazniku je bil pomemben predhodni dan. France piše: »Tedaj smo se spomnili vseh svojih sorodnikov, botrov in botric in vse smo dobro preštudirali, kam bi se bolj izplačalo nesti nastavit svetemu Miklavžu. Poiskali smo potrebno posodo, kašen večji klobuk, pehar ali pa veliko pokrivalno ruto in brez vse bojazni smo šli v hišo, kamor smo bili namenjeni iti nastavit svetemu Miklavžu. Tam so nam radi ali neradi pokazali prostor, kam naj nastavimo, in odšli smo v popolnem zaupanju, da bomo prihodnje jutro dobili posodo napolnjeno z darovi.«

Pozimi je bilo na podeželju sploh zelo veselo. France Troha pravi: »Kar sami sebe vidimo, kako smo se sankali iz visokih brd v dolino. Utrjenim od mraza so nam rdela lica, čist, dišeč gorski zrak nam je polnil pljuča in naša mladost se je razvijala kot cvetje, ki nikoli ne ovene.«

Potem pa se je kmalu približal božično-novoletni čas, ki je otrokom tudi ponujal vrsto doživetij. Najprej pa je bilo treba narediti jaslice. Tudi v tem primeru je bil France že pravi mojster: »S svojimi sanmi domačega izdelka smo se podali v gozd, nabrali smo mahu za goro, katero se je napravilo v kotu hiše in po kateri so bili razstavljeni številni pastirci in črede ovac in živine. Poiskali smo najlepše drevesce, ki se je moglo najti, in ga posekali za božično drevesce, okoli katerega smo rajali na sveti večer.«

In tako je končno prišel pričakovani dan pred božičem. Tudi Francetu Trohi je pustil nepozaben vtis: »Po vasi je bilo ves dan splošno vrvenje. Vse se je pripravljalo na sveti večer in na božične praznike. Odrasli dečki so nosili iz gozda božična drevesca in mah. V trgovinah je kar mrgolelo kupcev, ki so si kupovali potrebne stvari. Gospodinje so se sukale okoli peči, šle iz ene sobe v drugo ter pripravljale potrebno jedačo za praznike.«

Ko se je stemnilo, pa je nastopila priložnost za veselje, pa tudi za obilo pobožne zbranosti: »Po opravilu molitev svetega večera smo se zabavali v gručah, skupaj šli od hiše do hiše, prirejali vsakovrstne igre in tu pa tam se nam je posrečilo dobiti kakšen krajcar. Pripetilo se nam je celo, da smo bili deležni lepih suhih lešnikov, ki so bili prava slaščica za nas. Ponekod smo pa še celo jabolka jedli, kar je bilo nekaj izrednega pri nas v božičnem času. Potem zopet polnočnica, kateri je bil tako srečen, da se jo je mogel udeležiti, ako ga ni popred spanec premagal.«

Božična noč
Prehod iz svetega večera v božični dan, ki ga je zaznamovalo mašno opravilo ob polnočni uri, je bil eden redkih trenutkov v letu, ki so jih ljudje preživeli ob bedenju. Tudi v Babnem Polju je bilo tedaj vse živo: »Na nebu je zamigljalo brez števila zvezd. V zvoniku se je začulo božično zvonjenje. Iz vasi je odmevalo petje mladine in lajanje psov. Verni ljudje so poklekali okrog stolov in molili rožni venec. Kjer so bili pobožni, so celo vse tri dele zmolili, nato so pa pričakovali polnočnico. Mladina se je zbrala po hišah, prirejala zabavne igre in si pripovedovala pravljice in druge pripovedke. Mnogo jih je bilo, ki so se veselili polnočnice, ko je pa polnoč nastopila, jih je spanec omagal in šele zjutraj so se spomnili, da so zaspali polnočnico. Zamuda se ni dala več popraviti, zato je bilo treba čakati drugega Božiča.«

Naprej za kruhom
Da, lepi so bili spomini na stare dobre čase. A France v Ameriko ni prišel sanjarit, temveč delat. Po otožnem božičnem praznovanju, ko je delo tudi uradno zastalo za hipec, se je tako znova moral spopasti s svojim nezavidljivim položajem.

Delo med premogarji se ni izboljšalo in je kazalo, da ga čakajo še slabši časi. K sreči pa je izvedel, da se da dobro zaslužiti tudi na jugu med gozdarji v zvezni državi Georgii. Januarja 1914 je še zdržal v Imperialu, potem pa se februarja podal na novo pot.

Tako je postal gozdni delavec in se spoznal z ameriškimi močvirskimi razmerami. A tudi tam mu ni bilo postlano z rožicami. Kar je zaslužil, je vse porabil za hrano, stanovanje in različne selitve. Tako tudi na to svojo dvoletno dobo nima lepih spominov: »Selili smo se iz ene šume v drugo, iz države Georgije v Alabamo in potem spet nazaj v Georgijo.«

Načrt o hitrem zaslužku je tako povsem zvodenel. France Troha, Rihtarjev iz Babnega Polja, je po nekaj letih bivanja v Ameriki postal in tudi ostal ujetnik svojega položaja.

Sreča v nesreči
V času, ko se je zagnani Babnopoljec boril za svoj vsakdanji kruh, pa se je povsem spremenilo tudi življenje v njegovi domovini. Poleti 1914 je izbruhnila vojna. Ker je bil letnik 1894, bi ga že tisto jesen kot številne njegove sovrstnike, verjetno poklicali v vojsko. Tako pa je ušel kruti usodi. Lahko je le nemo opazoval dogodke v svojem novem in nekdanjem domu: »Nekaj naših gozdarjev se je povrnilo domov baš pred vojno, imeli so slabo srečo in bili so pahnjeni v žrelo vojne, iz katere se niso vrnili. Jaz sem se končno počutil srečnejšega, ki sem se s potovanjem v Ameriko rešil vojnega klanja. Štiri leta so bili stiki z domovino pretrgani, natančnih poročil nismo mogli dobiti, le to smo vedeli, da se tam dogaja nekaj hudega in strahotnega ...«

Rihtarjevemu Francetu, ki s svojim bivanjem in delom v Ameriki sicer ni izpolnil svojih obljub in načrtov, je tako uspelo rešiti vsaj svoje golo življenje. Navsezadnje je bilo tedaj še vedno bolje delati v rudnikih in gozdovih Amerike kot pa gniti v strelskih jarkih razburkane Evrope.

Pri Rihtarjevih v Babnem Polju
Ko je France Troha leta 1913 odhajal od doma, je pri Rihtarjevih uradno živel še njegov tri leta starejši polbrat Janez, letnik 1891, ki ga je imela mati s prvim možem, Francetovim stricem. Janez je pomagal na kmetiji, čeprav je vedel, da ne bo nikoli njen gospodar, kar bi mu sicer pripadalo, če njegov oče ne bi tako mlad umrl. Tako je do odhoda k vojakom kot hlapec le pomagal svoji materi Mariji. Nekateri domačini pa so ga začeli ščuvati, naj se ne trudi preveč, saj bo domačija tako ali tako pripadla polbratu Francetu. Janez Troha si je te besede vzel k srcu in si res ni kaj dosti prizadeval, da bi se stanje izboljšalo. Ko pa je nastopila vojna je tudi on hiral na bojiščih Evrope. Vendar pa Janez Troha tudi tam ni imel sreče. Nikoli več se ni vrnil v domače Babno Polje. Padel je leta 1915.

Se je pa domov k Rihtarjevim pozneje vrnil oče Frančišek. Tudi njemu ni šlo najbolje in vrnil se je še z večjimi dolgovi, kot jih je imel, ko je pred dvajsetimi leti odhajal od doma. Da, Amerika ni bila dežela, kjer bi se cedila med in mleko, kot so si obetali številni, ki so se tja podajali za boljšim kruhom. Rihtarjevi v Babnem Polju so to občutili na lastni koži.

France Troha mlajši, v Ameriki imenovani Frank, zato očetu še na stara leta nekaterih stvari ni mogel odpustiti. Zamera je trajala še iz časov, ko je prispel v Ameriko: »Moj oče se je takrat mudil v gozdovih v južnih državah, bil je v Ameriki že deset let, toda krenil je bil na napačna pota, bil je slabič in se ni zavedal, da je zapustil v domovini ženo z neodraslimi otroci. Tako sem torej jaz odpotoval v Ameriko brez očetove vednosti. Če bi hotel popisati vse podrobnosti, bi bilo to za cel roman. Omenim naj le to, da pozneje sem se z očetom sestal, pripraviti sem ga hotel do tega, da bi se poboljšal, opustil pijančevanje, igranje za denar in se izogibal slabe družbe. Pa se je nekoč, ko je bil nekoliko v pijanem stanju okorajžil in mi zabrusil, da on že ve kaj jaz mislim, pa tisti čas, da ni še prišel, da bodo piščeta učila kokoši in da tudi jaz njega ne bom. Pozneje sva se z očetom ločila za vedno …«

V Georgii in Alabami
France Troha se je na delu med gozdarji Georgije kar dobro vživel. In tudi med njimi je bilo dobro uveljavljeno praznovanje ob prehodu starega leta v novo. Kot voznik tovornjaka je imel že nekaj prihranjenega denarja, da mu pozneje ni bilo tako hudo kot leta 1913, ko je bil še reven kot cerkvena miš. Vendar pa je bil njegov ameriški božič še vedno daleč od nekdanje slovenske romantike: »Že cel teden pred božičem smo razpravljali, kako ga bomo praznovali. Ukrepalo se je o vseh stvareh, katere smo si imeli nabaviti. Vsakovrstna jedila, pijača v obliki žganja in piva, to je bila glavna stvar, in nič ni smelo manjkati, da bi ne zaostajali za drugimi ljudmi, ki živijo po naselbinah …«

Tudi vzdušje se ni moglo primerjati z razmerami na Kranjskem. Tam še iskrena domačnost, tu pa že potrošniška mrzlica: »Ljudje so kupovali vsakovrstne predmete, največ pa razstrelivne snovi, kakršne rabijo v severnih državah ob slavljenju četrtega julija (dan osamosvojitve, ameriški državni praznik, op. avtorja). Prav na isti način praznujejo božič na jugu. Spuščajo rakete in zažigajo bengalični ogenj.«

Takim razmeram se je prilagodil tudi France. Eno izmed božičnih praznovanj je potekalo takole: »Zbrani v kolibi smo začeli praznovati Božič in sveti večer. Jedila so prijetno dišala, pred vsem pa najbolj pečen mlad prašiček, in zalivali smo vso dobroto z izvrstnim pivom. Ker imajo gozdarji navado, da streljajo okoli polnoči, smo tudi mi prijeli za svoje puške in zadonelo je nekaj strelov v čast in slavo svetemu večeru.«

V za silo ogretih lesenih kolibah gozdnate Georgie in Alabame, kjer si je France Troha služil kruh, je bil božič torej v marsičem drugačen kot v njegovi rodni domovini.

Na pot v stari kraj?
Francetov položaj se je v času, ko je divjala prva svetovna vojna, on pa je lahko zbiral cekine z delom med ameriškimi gozdarji, nekoliko izboljšal. Prav lahko bi se vrnil domov in se lotil kmetovanja. Vendar pa naslednik Rihtarjeve domačije Frančišek Troha mlajši ni nikoli zagospodaril na svojem rodnem domu. Zakaj ne? O tem sam mnogo pozneje priznava v pismu sestri Mariji: »Moj namen v Ameriki je bil, da ostanem le nekaj let in se potem povrnem nazaj v domovino. A sem namero opustil in se odločil, da ostanem tukaj, se oženim, ustanovim svoj dom in družino. Ko sva se z ženo vzela, sva bila mlada, delavna, skrbna in sva si kmalu ustanovila stalni dom, ga plačala in potem gledala, da sva oba s trdim delom napredovala, in hvala Bogu, se nama ni treba bati sedaj najhujega, bogata nisva in revna tudi ne.«

Dokončna odločitev
Po končanem svetovnem klanju, ki se mu je France Troha uspel povsem izogniti, medtem ko se je denimo rojak Lojze Louis Adamič kot ameriški vojak boril v Evropi na zahodnem bojišču, se je bilo treba odločiti. France, ki se je v Ameriki odtlej podpisoval kot Frank, si je izbral Ameriko. Želja svojih domačih, ki so ga pričakovali s polno vrečo zaslužka, tako nikoli ni izpolnil. O tem pozneje piše: »Oče se je po svetovni vojni vrnil v domovino. Imel je še upanje, da se bom jaz vrnil, prinesel polne žepe dolarjev, drugim odštel velike dote, potem pa zagospodaril na gruntu. V glavi se mi je začelo svitati in tako sem spoznal, da je tista domačija zame nastavljena past. Pa sem pogruntal, da je najbolje, da vse opustim in ostanem v Ameriki. Torej ko sem odšel v Ameriko sem prvič stavil na pravega konja. Drugič sem zopet stavil na pravega, ker se nisem povrnil …«

France si je našel delo v tovarni Pittsburg Plate Glass Company. Tako si je prislužil toliko denarja, da si je leta 1921 lahko izbral nevesto. Bila je slovenskega rodu in celo njegova nekdanja babnopoljska sovaščanka. V trdnem zakonu se jima je rodilo dvoje otrok.

Od delavca do pisatelja
Težko življenje je slovenskim izseljencem v Ameriki prineslo veliko neverjetnih pustolovščin in to je Franceta Troho privedlo do tega, da je počasi začel zapisovati usode svojih rojakov. Celih štirideset let je tako ostajal zvest pričevalec veselja in žalosti Slovencev v Ameriki.

Pisal je o svojih dogodivščinah, se kdaj pa kdaj prepustil domišljiji, še najbolj pa je postal znan po zapisovanju različnih dogodkov iz svojega okolja. Izseljenska lista Glas naroda in Nova doba ter Slovensko-amerikanski koledar so hvaležno sprejemali njegovo pisanje, ki je vsakič naletelo na dober odziv med slovenskimi bralci.

V teh svojih slovstvenih zapisih, polnih iskrivih doživetij ameriških Slovencev in Slovenk, pa se je pogostokrat vračal tudi v rodno babnopoljsko vas. Nič čudnega, ko pa ga je nanjo vezalo toliko lepih spominov. Razen polbrata Janeza, ki je padel v prvi svetovni vojni, so bili živi še vsi, ki jih je zapustil leta 1913, tudi mati Marija. In tudi če je kdaj za krajši čas malo pozabil na svoja pretekla leta, so mu prazniki vedno znova priklicali stari »kranjski« spomin.

Običaji ob koncu leta so imeli zanj, ujetem v vrvežu velemest, v betonski džungli, poseben čar že kot naravni pojav: »Mrzlo je in s snegom so pokrite pokrajine, noči so dolge in dnevi kratki, toda kljub temu imamo radi božični čas. Tisti čas doseže noč svojo skrajno dolgost, zato s hrepenenjem pričakujemo daljših in toplejših dni, za katerimi mora priti zopet krasna, cvetoča pomlad.«

Božični čas pa je imel rad tudi zaradi tega, ker ga je spominjal na življenje v stari domovini v predbožičnih dneh: »Seveda človek vselej nima dovolj časa, da bi se poglobil v pretekla leta, v svojo otroško mladost, ki jo je preživel tam daleč, v daljnih, daljnih krajih: a kadar nastopijo večji prazniki, kakor je božič, tedaj se pa hote ali nehote spomni svoje že pozabljene mladosti. Ako smo vedno v mestu med visokimi zidovi ter so nam po raznih trgovinah na ogled vsakovrstni predmeti, ki našo pozornost nase obrnejo, tedaj smo v mislih na mestu, kjer tisto opazujemo. A kadar se pa le za kratek čas podamo na prosto v naravo, v bližnji gozdič, tedaj se nam pa takoj zazdi, da smo daleč, daleč stran od glušečega mestnega šundra- kar tako se nam zdi, kot bi tam za prvim gričkom stala naša rojstna vasica. In tako se podamo takole malo ven iz mesta v predbožičnih dneh, ko je že sneg pobelil pokrajine in ko vse zgleda, kot bi bilo pokrito z veliko belo odejo, tedaj se zamislimo v naša mlada leta, kako je bilo v tistih davnih letih tam daleč v rojstnem kraju.«

Stara slovenska in nova ameriška mladina
France Troha v svojih zrelih letih rad poudarja tudi razliko med tedanjo staro in novo generacijo doma in v Ameriki:

»Nešteto nas je dandanes v tej oddaljeni deželi, ki so nam bila slična naša otroška leta, katera smo preživeli skoro na en in isti način. Prav tako smo si slični sedaj v tej deželi, drug drugemu smo skoro enaki. Mučimo se, delamo in se trudimo. Nešteto nas je v tovarnah, v rudnikih, v premogovnikih in gozdovih. Naša mladina pa raste in se razvija, toda na povsem drug način, kakor smo se mi tam daleč na oni strani morja.«

Da, tam v Ameriki je tedaj rastel že nov rod Slovencev in Slovenk, ki so si lahko privoščili marsikatero razkošje, bili pa so prikrajšani za prisrčne šege in navade, ki so jih nekoč na Kranjskem doživeli njihovi starši. France Troha zato še pravi: »Naša skromnost v mladih letih, ki so nam jo mogli dati starši, se je povsem razlikovala od tega kar imajo otroci v tej deželi. Malo igrač smo imeli, pa še tiste so bile večinoma domačega izdelka. O igračah, kakoršne vidimo danes po trgovinah, ki se prodajajo za božična darila otrokom, se nam niti sanjalo ni. In vseh teh modernih igrač se otroci kmalu naveličajo. V stari domovini se je pa v več krajih opazilo, da so imeli stare igrače shranjene za spomin že odrasli ljudje. Torej je razvidno, da otroci se vselej ne počutijo srečne in zadovoljne, čeprav imajo vsega v izobilici. V stari domovini nam je pa marsikaj manjkalo, toda v vsej tisti skromnosti smo bili zadovoljni.«

Odpotovanja
France Frank Troha je stopil v pokoj pri istem podjetju, kjer se je zaposlil že leta 1920. Tam je dosegel kar 44 let delovne dobe, skupno pa še dosti več. Ugodje upokojenca je tako začel uživati šele kot sedemdesetletnik. Tudi to je bila podoba Amerike, ki so si jo sicer številni izvolili kot obljubljeno deželo.

France Frank Troha se tako nikoli ni vrnil v domovino. Prav tako pa tudi ne Lojze Louis Adamič. Na domača tla sta se vračala le za krajše obiske. Tako Troha denimo prvič šele leta 1928, petnajst let po žalostnem slovesu od domače vasi.

Vrnila pa se je Avgusta Danilova, slavna slovenska dramska umetnica, ki ji je potem na stara leta še celo uspelo zaigrati v domačem legendarnem filmu z - vsaj zanjo - pomenljivim naslovom Na svoji zemlji.

Zapuščina
Ker se mladi Rihtarjev France Troha ni več vrnil iz Amerike, je na domačiji še vedno gospodarila mati Marija. Življenje se je obudilo tudi potem , ko se je vrnil tudi oče France in se je vključil v delo. Živel je še do leta 1942 ko je umrl 19. decembra, malo pred božičem. Sin France, Frank, pa je svojo zadnjo uro dočakal 26. avgusta 1980.

Življenje in delo Franceta Franka Trohe in njegovih domačih pri Rihtarjevih v Babnem Polju bi tako verjetno ostalo zaznamovano le med tamkajšnjimi domačini ali v slovenskih ameriških krogih. V slovenski domovini so ga namreč poznali le ljubitelji izseljenske tematike. K sreči pa se je tudi v njegovi rodbini uresničil znan slovenski pregovor: do tretjega kolena gre.

Njegova prizadevna pranečakinja, Alenka Veber, ki skupaj s svojo materjo zdaj poseduje Rihtarjevo domačijo in vse pritikline, ki h kmetiji pripadajo že stoletja, se je odločila, da starega strica dostojno predstavi tudi širši javnosti v njegovi stari domovini.

Povsem upravičeno. Če se domači bralci navdušujejo nad Jurčičevimi liki slovenskega podeželja in če se skušajo vživeti v usodo junakov Tavčarjevih povesti iz loškega pogorja, ki jih je želja po zaslužku ali pozaba zaradi neizpolnjenih ljubezenskih doživetij prav tako vodila v daljno Ameriko, se jim tudi ob prebiranju Franka Trohe lahko odpre podoben svet. Nadarjeni Babnopoljec namreč izvrstno popisuje življenje v svoji rodni deželi kot tudi usode tistih, ki so polni upanja prispeli v dolarsko deželo, pa so se tamkaj morali prepričati, da ni vse zlato, kar se sveti.

Alenka Veber se je najprej lotila zbiranja »stričevih« objav raztresenih po starih časopisih in doslej našla blizu sto njegovih slovstvenih zapisov in okoli dvesto poročil o različnih dogodkih izseljenskega sveta.

S pomočjo dobrotnikov ji je uspelo preurediti staro rodbinsko hišo. Ustanovila je Zavod Rihtarjeva domačija, ki je razvil vrsto zanimivih kulturniških podvigov.

Njena zamisel pa so tudi pohodi med Babnim Poljem in Lipsenjem, sedanjimi Goričicami. To pa je tista pot, vleče se okoli tri ure, ki jo je nemalokrat prehodil prvotni gospodar Rihtarjeve domačije Janez Troha, ko se je hodil ženit k svoji Micki Gerlovi.

In tako se obuja spomin tudi nanjo, ki se je po prezgodnji smrti prvega moža Janeza poročila s svojim svakom Francetom, očetom pisatelja Franceta Franka Trohe. Bila je prava slovenska mati, ki je ob moževi odsotnosti vestno gospodarila na kmetiji in spravila h kruhu vse otroke, ki so ostali na domačiji. Dočakala je visoko starost blizu devetdesetih let.

Krono vsega prizadevanja pa predstavlja najnovejša knjiga Božični in velikonočni spomini, izdana ob stoletnici odhoda Franka Trohe v Ameriko in ob 120-letnici njegovega rojstva.

Zanjo je Alenka Veber izbrala zgodbe, ki zadevajo dva največja slovenska krščanska praznika. Najzanimivejši in obenem najbolj pretresljivi so seveda Francetovi spomini na božič, ki prinašajo spomine iz njegove rodne vasi in včasih prav žalostne prigode, ki jih je bil v tem delu koledarskega leta deležen kot izseljenec v Ameriki.

Ob božičnih praznikih si tako skorajda ne moremo izbrati primernejšega berila. Seveda, če se uspemo izogniti pogoltnim kramarjem, ki nam s svojo malovredno ponudbo skušajo izprazniti žepe, in se namesto tega raje odločimo za obilico domače žlahtnosti, iskrenosti in pristnosti.