Danes mineva dobrega tri četrt stoletja, natančneje šestinsedemdeset let, od nemške okupacije Češkoslovaške. Še preden pa odpremo časopise, ki so jih naši predniki listali v tistih zgodnjepomladanskih marčevskih dneh, pa tudi zato, da bi bolje razumeli tesnobo in strah pred vedno večjo Hitlerjevo Nemčijo, ki je zaradi nacističnih ozemeljskih pridobitev zagotovo bil prisoten tako pri slovenskih izobražencih kot pri preprostem ljudstvu, poglejmo najprej nekaj dogodkov, ki so sledili do prelomnega 15. marca 1939.

Vzpon nacizma v Nemčiji
Nemčija, ki je bila ena izmed poraženk v prvi svetovni vojni, je bila v očeh zmagovitih antantnih držav glavna krivka za vsa povzročena grozodejstva. Upoštevajoč te okoliščine, so se zmagovalne države odločile Nemčijo kar se da boleče kaznovati. Plačilo vojne škode, ki ji je bilo naloženo, niti ni bilo glavni cilj zavezniških držav, pač pa je bilo preprečiti Nemčiji, da bi kadar koli v prihodnje še lahko ogrozila svetovni mir. Temu primerno so Nemcem naložili ostre omejitve glede vojske, ki so jo še lahko zadržali, vso težko opremo (kot so bile npr. bojne ladje) pa so razdelili zmagovalkam oziroma uničili. Sočasno s hudo gospodarsko krizo, ki je nastopila v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, visoko inflacijo in brezposelnostjo, ki sta pestili ljudstvo, je nemška nacistična stranka pridobivala podporo med ljudmi. Nemci, ponižani s sankcijami, ki so sledile svetovni vojni in splošni revščini v državi, so v nacistih videli možnost za izhod iz krize. Nacistično stranko, ki se je od leta 1921 naprej imenovala Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei), s kratico NSDAP, je istega leta na vodilnem položaju prevzel karizmatični dvaintridesetletnik po imenu Adolf Hitler. Preimenovana stranka je potrebovala dobrih deset let, da se je prebila na vodilno mesto v Nemčiji. Po zmagi na volitvah v letu 1932 je ostareli nemški predsednik von Hindenburg (imel je že krepko čez osemdeset let) na začetku januarja 1933 ponudil mesto kanclerja Adolfu Hitlerju, ki ga je tudi sprejel. Leto dni pozneje, ko je predsednik Hindenburg umrl, je Hitler postal tudi predsednik Nemčije, še predtem pa je obračunal z notranjimi sovražniki v NSDAP-ju, ki bi ga lahko ovirali na poti do popolne diktature.

Priključitev Avstrije in Sudetov
Eden izmed temeljnih ciljev nacionalsocialistične stranke, še iz zgodnjih dvajsetih let, je bila združitev vseh Nemcev v okvirih matične domovine. To pa je bilo mogoče le s priključitvijo ozemelj, kjer so živeli Nemci, ki pa so po spremembah meja po prvi svetovni vojni ostali zunaj meja Nemčije. Glavne nemške zaveznice iz prve svetovne vojne - Avstro-Ogrske, ki je z ultimatom Srbiji začela z vojno, ni bilo več. Razpadla je na manjše, bolj ali manj nacionalne države, kar je pomenilo, da se je precejšen del njenega nemškega prebivalstva znašel v okviru drugih držav. Tako se je tudi zgodilo s sudetskimi Nemci. Sudeti - razgibana pokrajina ob češkoslovaški meji z Nemčijo - so predstavljali dom okoli trem in pol milijonom Nemcev, ki so našli politično podporo pri nacistični stranki. Ustanovili so Sudetskonemško stranko (Sudetendeutsche Partei) pod vodstvom Konrada Henleina in se pri prizadevanjih za priključitev k Nemčiji povezali z NSDAP-jem.

Leto dni pred usodnimi marčevskimi dogodki, ki so zapečatili usodo Češkoslovaške, je bila na udaru nemške politike širitve Avstrija. 12. marca 1938 so nemške čete prestopile avstrijsko mejo, kjer so ob vsesplošnem navdušenju prebivalstva v nekaj dneh zavzeli celotno državo. Skupaj z vojsko je istega dne, v bližini svojega rojstnega kraja, prestopil nekdanjo avstrijsko-nemško mejo tudi Adolf Hitler in nadaljeval pot proti gornjeavstrijskemu mestu Linz, kamor je prispel še istega večera. Tri dni pozneje, 15. marca 1938, je bil Hitler že na Dunaju, kjer je na enem izmed osrednjih trgov nagovoril zbrano množico.

Sudetski Nemci so v priključitvi Avstrije videli možnost, ki bi tudi njim ustrezala. Nacisti so skušali prikazati češko vladavino nad Sudeti kot na veliko zatiranje nemške manjšine na Češkoslovaškem, kjer naj bi bili nemško govoreči prebivalci ogroženi od večinskega slovanskega ljudstva.

Politika popuščanja Nemčiji od evropskih velesil je postajala očitnejša in Nemčija je to znala spretno izkoriščati v svojo korist. Konec septembra 1938 je bil podpisan tako imenovani münchenski sporazum, v katerem so glavne evropske države (Francija, Velika Britanija in Italija) dovolile Hitlerju okupacijo Sudetov, saj jim je zagotovil, da bo s tem konec nemških ozemeljskih zahtev. Čehov in Slovakov, ki so s tem sporazumom izgubili precejšen del svojega državnega ozemlja, ni nihče povabil na pogovore. Samovoljno ravnanje evropskih velesil, predvsem pa Francije in Velike Britanije, ki sta bili, vsaj na papirju, vojaški zaveznici Češkoslovaške, je bilo v Pragi in Bratislavi označeno za nič manj kot izdajo. Češkoslovaško sta obe "zaveznici" obvestili, da ji ne preostane nič drugega, kakor sprejeti določbe sporazuma, sicer se bo morala sama upreti nemškemu vojaškemu stroju. Vladi v Pragi ni preostalo drugega, kot da sprejme pogoje, tako da so Nemci že slaba dva tedna po podpisu sporazuma zasedli območje Sudetov. Nekaj dni predtem je zaradi brezizhodnega položaja z mesta predsednika Češkoslovaške odstopil Edvard Beneš. Na mestu predsednika republike ga je zamenjal dr. Emil Hácha.

S tem pa še ni bilo konec preglavic za Češkoslovaško. Izguba Sudetov je predvsem prizadela češki del države, toda tudi Slovake je čakala podobna usoda. V skladu z münchenskim sporazumom je bila Češkoslovaška prisiljena predati območja, kjer sta živeli poljska in madžarska manjšina, matičnim državam. Južni del Slovaške in južno Rutenijo, vse skupaj dobro tretjino slovaškega ozemlja, je dobila Madžarska, vzhodni del Češke (Zaolzie), okoli kraja Češký Těšín pa je pripadlo Poljski.

Izguba obmejnih območij je bila vsekakor boleča za Češkoslovaško tudi zaradi obrambnih utrdb, ki so bile zgrajene, da bi ščitile, zdaj že nekdanjo mejo. Predvsem nemško-češka meja na območju Sudetov je bila dobro utrjena in bi Nemcem ob napadu nudila dostojen odpor. Poleg dobrih treh milijonov dodatnih prebivalcev je Nemčija pridobila tudi češko orožje, ki je bilo na območju in je v drugi svetovni vojni, ki je sledila, predstavljalo močno nemško udarno moč. Češki težki topovi, ki so bili narejeni v tovarni Škoda, so bili znani kot eni najboljših na svetu. S premikom meje v notranjost Češkoslovaške je bil preostanek države popolnoma nezaščiten, saj ni bilo časa, niti tehničnih zmožnosti, da bi ponovno zgradili sistem utrdb, ki bi ščitil pred morebitnim nemškim vdorom. Vse, kar je Čehom in Slovakom ostalo, je bila Hitlerjeva beseda, da je s to aneksijo konec njegovih teritorialnih zahtev v Evropi.

Politična kriza na začetku marca 1939
Po münchenskem dogovoru je bila Slovaški priznana avtonomija v okviru Češkoslovaške. Na začetku marca 1939 je bil predsednik avtonomne slovaške vlade v Bratislavi dr. Jozef Tiso, ki je bil sicer katoliški duhovnik, znan po svojih antisemitskih stališčih. V času po izgubi Sudetov in preostalega češkoslovaškega ozemlja je namreč Hitlerjeva Nemčija vcepljala ideje o neodvisnosti vidnim slovaškim politikom. Informacije, ki so se pojavile v Pragi, na začetku marca, da del slovaških politikov pripravlja prevrat in odcepitev od Češkoslovaške, so pri Čehih povzročile ostre odzive.

10. 3. 1939
"Praga, 10. marca. V uradnih krogih trdijo, da je bila sprememba češkoslovaške vlade potrebna zaradi ohranjanja češkoslovaškega edinstva. S spremembo vlade ni bila okrnjena slovaška avtonomija, ker je bil sklenjena sporazumno med Čehi in Slovaki."

Češkoslovaški predsednik Emil Hácha je razrešil vseh dolžnosti slovaškega predsednika vlade Tiso, ministra za narodno gospodarstvo Pružinskega, ministra za promet in javna dela Ferdinanda Turčanskega in pravosodnega ministra Vanka. Predsednik Hácha je za novega slovaškega predsednika vlade imenoval Jozefa Sivaka, ki je bil predtem pomočnik predsednika češkoslovaške vlade Rudolfa Berana. Od starih ministrov je v novi slovaški vladi ostal na položaju minister brez resorja Karol Sidor kot podpredsednik vlade v Bratislavi in član centralne češkoslovaške vlade v Pragi.

"Bratislava, 11. marca. V obrtniškem domu se je včeraj nastanilo 150 čeških orožnikov in vojakov. Kmalu nato so se zunaj zbrali člani Hlinkove garde [nacionalistična paravojaška enota – nekakšna slovaška teritorialna obramba, op. a.]. Po nemških vesteh so vojaki prvi streljali, nakar so streljali tudi pristaši Hlinkove garde. Med streljanjem je bil neki gardist dvakrat zadet v prsa. Množica je nato napadla nekega polkovnika, mu slekla uniformo in jo poteptala. Slovaški dijaki so nato demonstrirali pred domom, vzklikajoč: Kje je Tiso, kje je Mach, kje je Tuka?!"

Razmere v Bratislavi so bile napete. Razburjenje med ljudmi je bilo prisotno, saj je bilo po mestu tudi slišati streljanje. Pol ure čez poldne se je, da bi pomiril javnost, na bratislavskem radiu oglasil slovaški minister Teplanski in narodu namenil naslednje besede:

"Predsednik republike je odredil prosvetnemu ministru Jožefu Sivaku, naj vodi do sestave nove vlade slovaške zadeve. Minister Sivak je odpotoval v Rim, kjer bo zastopal naš narod pri kronanju novega papeža. [Novi papež je postal Pij XII., rojen leta 1876 kot Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli, umrl 1958, op. a.] Pri tej priložnosti mi je naložil predsednik republike, naj zastopam predsednika vlade v vseh pravicah in vseh dolžnostih. Prevzel sem to težko in odgovornosti polno nalogo iz ljubezni in čuta dolžnosti do svojega naroda. Ne moremo dovoliti, da bi neprijatelj lahkomiselno ogražal drago pridobljeno svobodo. Zato bomo ostali zvesti geslu Hlinkove garde: Pozor vse dotlej, dokler ne bo imenovana nova slovaška vlada, kar se bo kmalu zgodilo. Zagotavljamo vam, dragi bratje in sestre, in vam, dragi nemški, madžarski in rosinski sodržavljani, da ne bomo imeli niti od znotraj niti od zunaj ovir, če se bomo te odgovornosti polne dni zavedali, da bosta blagostanje in bodočnost našega naroda zajamčena z disciplino, mirom, redom in marljivim delom. Ker so podtalni in narodu sovražni elementi skušali povzročati pri nas nemire, smo varnostne organe pomnožil, da zavarujejo mir, z oddelki vojske, orožništva in policije. Ne glejte v tem dejstvu intervencije, ki bi mogla ogražati našo svobodo. To so začasni ukrepi, ki jih bomo postopno preklicali, ko dobimo novo vlado. Svoboda naroda je zavarovana, predsednik deželnega zbora pa ima nalogo sestaviti novo vlado."

Češkoslovaški vladi je do večera nekako uspelo umiriti razmere. Več članov Hlinkove garde, vključno z nekaterimi voditelji, so češki orožniki pridržali in jih odpeljali iz Slovaške na Moravsko (v Olomouc). Hitri in odločni ukrepi so se izkazali za uspešne - vsaj videti je bilo tako.

11. 3. 1939
Sobotno jutro v Bratislavi je bilo za vodilne slovaške politike vse prej kot dela prost dan. Predvideno je bilo zasedanje slovaškega deželnega zbora, na katerem bi morali izbrati nove zastopnike slovaške vlade in svoj predlog poslati v Prago v dokončno potrditev. Razmere v državi so bile čez dan kolikor toliko mirne - zgodilo se je nekaj posameznih protestov v organizaciji Hlinkovih gardistov in nemških nacionalistov, tudi posamezni streli so še dali slutiti, da položaj vseeno še ni popolnoma pomirjen.

Skrb vzbujajoče vesti pa so začele prihajati od zunaj. Tako predsednik češkoslovaške republike Hácha kot premier Rudolf Beran sta skušala čim bolj omiliti in utišati dogodke ter jih prikazati kot češkoslovaško notranjo zadevo, saj je obstajala resna bojazen, da bi v primeru večjih neredov lahko na češkoslovaškem ozemlju posredovala katera izmed sosednjih držav - predvsem močna Nemčija, ki je po aneksiji Avstrije ozemeljsko oklepala češki del države s kar treh strani. Več slovaških politikov je tudi prebežalo prek Donave v Nemčijo - na Dunaj, kamor so se zatekli skupaj s političnim vodstvom slovaških Nemcev, saj bi jim v Bratislavi kot separatistom prav gotovo grozila aretacija.

"Berlin, 11. marca. Berlinski krogi spremljajo dogodke v ČSR s kar največjo pozornostjo. Poročila s Češkoslovaškega prinašajo Hitlerju vsako uro in führer jih proučuje s svojimi najbližjimi sodelavci. Več članov slovaške vlade je pobegnilo v Nemčijo. Smatrajo, da je nemški voditelj Karmasin s svojim pomočnikom Matijem prav tako pobegnil v Nemčijo. Durčanski se baje nahaja na Dunaju. Prisotnost bivših članov slovaške vlade v Nemčiji je dalo povod glasovom, da so prišli v Nemčijo, da prosijo Nemce za pomoč. V Berlinu izjavljajo, da o tem nimajo nobenih podatkov. Toda v nemških obveščenih krogih ne prikrivajo mnenja, da Nemčija ne more ostati brezbrižna glede delovanja Čehov proti Chustu [glavno mesto Karpatske Ukrajine, op. a.] in Bratislavi. V Berlinu dolžijo Prago, da želi odvzeti ugodnosti, ki jih je bila dala po oktobrskem sporazumu ne samo Slovakom in Ukrajincem, temveč tudi Nemcem in Madžarom. Oktobrski sporazum vsebuje obljubo, da se bodo omenjeni narodi lahko svobodno opredelili. Nemčija ne more mirno gledati neredov na svoji meji."

Zasedanje poslancev slovaškega deželnega zbora je bilo hitro končano. Predsednik deželnega zbora Martin Sokol se je s predlogom za sestavo slovaške vlade nemudoma odpravil proti Pragi, kjer ga je sprejel predsednik Češkoslovaške Hácha. Predsednik Hácha je še istega dne, v soboto zvečer, potrdil predlog slovaškega deželnega zbora in novo slovaško vlado v sestavi: predsednik slovaške deželne vlade Karel Sidor, ki je bil nekdanji podpredsednik osrednje češkoslovaške vlade, notranje zadeve je prevzel Martin Sokol, predsednik slovaškega deželnega zbora, prosveto Jozef Sivak, gradnje in promet Julij Stano, podpredsednik slovaškega deželnega zbora; trgovino, industrijo in kmetijstvo Peter Žatko, finance Andrej Hrnčar in pravosodje Friderik Gejza.

12. 3. 1939
Nova slovaška vlada je morala takoj poprijeti za delo. Čeprav je bila nedelja, se je predsednik slovaške vlade Sidor v govoru, ki ga je prenašal bratislavski radio, obrnil na narod z besedami: "Oblast je sedaj v rokah civilnih organov in slovaške žandarmerije. Češki orožniki bodo v roku 24 ur zapustili Slovaško. Vsi duhovniki in voditelji Hlinkove garde, ki so bili zaprti ali odvedeni na Moravsko, bodo izpuščeni. Vlada bo popravila krivice, ki so se pripetile te dni, nikakor pa ne more dopustiti, da bi bilo delo upravnih oblasti pod pritiskom ulice. Vesti o spopadih med člani Hlinkove garde in oblastmi v notranjosti Slovaške so izmišljene. Organi Hlinkove garde so bili organizirani zato, da pomagajo oblastem. Oni se morajo pokoravati. Nihče ne sme poslušati drugih odredb kakor odredbe slovaške vlade in njenega predsednika."

Zmerna slovaška vlada pa ni bila všeč vsem, predvsem pa ne slovaškim nacionalistom, ki so bili zaslepljeni s Hitlerjevimi obljubami po zaščiti samostojne in neodvisne slovaške države. Hlinkova garda, ki naj bi služila kot nekakšna slovaška teritorialna obramba, je bila v svoji osnovi fašistična (nacistična) paravojaška milica, ki je po sili razmer našla mnogo somišljenikov v številčni nemški manjšini na Slovaškem.

13. 3. 1939
Pomiritvi strasti na Češkoslovaškem niso bile naklonjene niti sosednje države. Hitler ni pretirano skrival želje po razkosanju Češkoslovaške, pri čemer bi osrednji del Češke in Moravske priključil tretjemu rajhu, pa tudi Madžari in Poljaki so računali, da bi se še dokopali do novega ozemlja.

Medtem ko sta imeli osrednja češkoslovaška in deželna slovaška vlada v Bratislavi obilico dela z vzpostavljanjem reda v državi, je v šestdeset kilometrov oddaljenem Dunaju vladalo praznično razpoloženje. Minilo je natanko leto dni od pripojitve Avstrije k Nemčiji, zato so v nekdanji avstrijski prestolnici pripravili veliko vojaško parado.

13. 3. 1939 - popoldne
Videti je bilo, da je bila politična kriza na Češkoslovaškem uspešno prebrodena, toda tako kot mnogokrat, je tudi tokrat videz varal. Za popolni preobrat je poskrbel Adolf Hitler, ki je na pogovore v Berlin povabil nekdanjega slovaškega predsednika vlade Jozefa Tiso, ki je bil odstavljen le nekaj dni prej. Tiso je na berlinsko letališče prispel ob šestnajsti uri in vsega pol ure pozneje, ob šestnajsti uri in trideset minut, ga je že sprejel Hitler. Pogovori so trajali dobre štiri ure. V tem času je Hitler predstavil Tisu mogoče scenarije za razvoj dogodkov, kot si jih je on zamislil. Na izbiro, če sploh lahko govorimo o izbiri, mu je dal dve možnosti: ali naj razglasi odcepitev Slovaške od Češkoslovaške in prevzame vlado novonastale države, pri čemer bi Nemčija okupirala preostanek Češke ter Moravske in uvedla protektorat nad območji, ali pa naj ostanejo znotraj češkoslovaške zveze in tvegajo enako usodo, kot je bodo deležni Čehi - razkosanje in pripojitev k nemškemu rajhu. Tiso je uspel prepričati Hitlerja, da sam ne more sprejeti tako odgovorne odločitve, temveč mora biti to storjeno v okviru slovaške deželne vlade oziroma ministrskega sveta, kjer bi ministri skupaj sprejeli odločitev. Po končanih pogovorih okoli enaindvajsete ure je dr. Tiso odšel na letališče, od koder ga je letalo prepeljalo na Dunaj, od tam pa je pot nadaljeval z avtomobilom do Bratislave. Kljub pozni večerni uri se je slovaški ministrski svet nemudoma sešel.

"Dr. Tiso je odšel iz Bratislave v spremstvu nemškega podkonzula v Bratislavi Daniela in Karmassina, voditelja Nemcev na Slovaškem. Dopoldne so drju [doktorju, op. a.] Tisu dostavili vabilo kanclerja Hitlerja, da naj pride takoj k njemu. Dr. Tiso se je vabilu odzval in je opoldne prekoračil nemško-slovaško mejo. Nato je dr. Tiso šel na Dunaj, odkoder je odletel k Hitlerju. Tukaj tudi poročajo, da je bil v Prago že odposlan prvi nemški poziv, ki obsega nemške zahteve o Slovaški v zvezi s prihodom dr. Tisa v Berlin. Nemška vlada zahteva: 1. stara Tisova slovaška vlada se mora takoj vzpostaviti, in to z vsemi njegovimi bivšimi člani; 2. iz osrednje češkoslovaške vlade morajo takoj izginiti vsi ministri, ki so zakrivili zadnji spor z Bratislavo. Predvsem pa morata takoj odstopiti sedanji vojni minister (general Sirovy) in sedanji notranji minister."

Tudi po prestolnicah sosednjih držav je bil ponedeljkov večer precej pester. V Budimpešti so na izredni seji vlade odredili delno mobilizacijo dveh mlajših letnikov vojske in poslali vojsko na slovaško mejo. V Varšavi je imel poljski zunanji minister Beck razgovor z madžarskim veleposlanikom na Poljskem o razmerah na Češkoslovaškem. Časopisje ni poročalo, ali je bil med državnikoma sklenjen dogovor o skupnem posredovanju na Češkoslovaškem; da pa je bilo tako, nam da slutiti usklajeno delovanje madžarske in poljske vojske v naslednjih dneh.

14. 3. 1939
"Bratislava, 14. marca. Na Gledališkem trgu se je snoči ob 20.30 zbrala ogromna množica Slovakov, članov Hlinkove garde in Nemcev, ki je manifestirala za samostojno Slovaško. Policija je nastopila proti demonstrantom z bombami za solzenje, naskočila pa jih je tudi z bajoneti. Nato je demonstrante skušala razgnati še policija na konjih. Kljub vsem tem ukrepom so člani Hlinkove garde in hitlerjevski oddelki vztrajali na prostoru in se niso umaknili. Ob 20.45 se je čulo streljanje iz pušk in tudi iz topov. Policija je manifestante preganjala prav do nemškega doma in jih siloma razganjala."

Ob deseti uri dopoldne se je sešel slovaški parlament. Prisotnih je bilo dvainšestdeset poslancev, manjkali pa so trije. Na seji, ki je trajala dobri dve uri, je bil za predsednika vlade izvoljen Jozef Tiso. Deželni zbor je sklenil odcepitev Slovaške od Češke in ustanovitev neodvisne države. Prvi predsednik slovaške republike je postal kar premier Tiso.

Nekaj dni stara slovaška deželna vlada je bila zaradi Hitlerjevega ultimata prisiljena odstopiti. Novi premier dr. Tiso je odločitev Slovaške sporočil v Berlin in obenem Nemčijo zaprosil za podporo in pomoč pri vzpostavitvi slovaške suverenosti.

Območje Karpatske Ukrajine (uporabljal se je tudi izraz Karpatska oziroma Podkarpatska Rusija), ki je bilo sestavni del Češkoslovaške republike, bi z odcepitvijo Slovaške postalo del novonastale slovaške države, s čimer pa se krajevne oblasti tam niso strinjale. Karpatska Ukrajina bi predstavljala približno tretjino novonastale slovaške države, njeno prebivalstvo pa so sestavljali različni narodi - predvsem Rusini (Ukrajinci) in Madžari ter Romuni, pa tudi Poljaki, Slovaki in drugi. Kot odziv na slovaško neodvisnost so lokalne oblasti v prestolnici Karpatske Ukrajine – kraju Chust (današnji Hust v Ukrajini) razglasile neodvisnost od Slovaške republike in zaprosile Nemčijo in Italijo za pomoč. Voditelj tamkajšnjega prebivalstva je bil katoliški duhovnik Avgustin Vološin.

Dobrih petsto kilometrov zahodno od Chusta, v Bratislavi, ni bilo časa za proslavljanje neodvisnosti – vsaj v krogih visoke politike ne. Predsednik države in premier Tiso je imel obilo dela, med drugim se je v proglasu narodu obrnil na svoje ljudstvo s spodbudnimi besedami.

"Slovaki! V tem tako resnem času se obračamo na vas kot zakoniti zastopniki slovaškega naroda. Obračamo se na vas in na narode vsega sveta, na narode, ki so svobodni in ki znajo svobodo ceniti. To, kar se je zadnje dni odigralo v naši domovini pod pritiskom oborožene češke sile, ne odgovarja človečanskim pravicam in ne odgovarja pravici narodov do življenja. Vsi ti ukrepi so bili podvzeti prav zaradi tega, da se odvzame našemu narodu ona svoboda, ki si jo je izvojeval po tolikih žrtvah. Ponovno so nam hoteli vsiliti nekaj, kar ni naše. Bili smo pripravljeni na številne žrtve, ker smo hoteli, da se sporazumemo s Čehi. Toda vsi naši napori so bili zaman. Politični zastopniki češkega naroda so verovali, da nas bodo mogli prisiliti z raznimi ukrepi h kapitulaciji. Predsednik republike je dne 10. marca protiustavno zamenjal slovaško vlado. Ta akt je bil politično in pravno nesprejemljiv, ker je slovaški zbor 23. februarja izglasoval soglasno zaupnico svoji vladi. Razen tega so nam že zdavnaj obljubljali avtonomijo Slovaške. Ta avtonomija je bila uresničena šele jeseni, pa nam je bila spet uničena. Od tedaj so morali prenehati vsi odnošaji med češkim in slovaškim narodom. Praška vlada se jo odločila zatem za orožje in z njim ustvarila položaj, ki uničuje enakost v odnošajih. Ti ukrepi so pomenili oblast češkega naroda nad slovaškim narodom, pomenili so, da stoji volja Čehov nad našo voljo. Zgodovina o dokazala, da smo mi ravnali po najboljši vesti. Bog nam jo priča, da smo hoteli samo dobro. Odgovorni predstavniki češkega naroda so odgovorili na našo dobro voljo z nasiljem. Mi nismo nerazpoloženi proti češkemu narodu, toda ta narod je še vedno pod oblastjo ljudi, ki jim preteklost ni nič koristila. Sovražnik našega narodnega življenja je močan. Bog in pravica pa sta še močnejša. V teh težkih dneh našo zgodovine nas Vsemogočni ne bo zapustil! Prišel je čas, da vzamemo v svoje roke usodo svojega naroda, ako zares želimo, da mu pomagamo in ako se res želimo izogniti smrti. Ako želimo zagotoviti bodočnost našega naroda, moramo narediti konec dosedanjemu skupnemu življenju s Čehi. In mi smo naredili konec temu. Prepričani smo, da smo to storili tudi v samem interesu dobrih odnošajev s sosednim češkim narodom. Vsemogočni je dal vsakemu narodu, da živi tako kakor mu narekujejo lastni interesi, in mi smo postopali v svojem interesu, kakor smo postopali tudi v interesu miru v Srednji Evropi. To, kar se je zgodilo, je bilo neobhodno potrebno zaradi bodočnosti slovaškega naroda, ki ga toliko ljubimo. Mi zakoniti zastopniki slovaškega naroda proglašamo neodvisnost Slovaške …"

Popolna zmeda pa je medtem vladala v Pragi. "Dogodki, ki so se danes odigrali na Slovaškem, so povzročili v Pragi največjo zmešnjavo. Nihče ne ve povedati, ali je vlada še vedno na svojem položaju. Po mestu krožijo najraznovrstnejši glasovi in vsak ve povedati kaj novega. Pred Hradčanih je nekaj 100 ljudi, ki čakajo novih poročil, ne morejo pa zvedeti nobene podrobnosti o poteku dogodkov. Zdi se, da so tudi odgovorne politične osebnosti zelo vznemirjene in da vlada tudi pri njih splošna zmešnjava. V tej splošni zmedi na Češkem in Moravskem komunistični elementi nagovarjajo prebivalstvo proti Nemcem in izzivajo neprestano spopade."

"Rim, 14. marca. Reuter poroča z Dunaja, da je bil danes dopoldne na Dunaju promet skoraj popolnoma ukinjen, ker koraka po ulicah vojaštvo v popolni vojaški opremi proti slovaški meji. Na vprašanje Reuterjevega dopisnika, ali gre za zasedbo Slovaške, je dobil odgovor od neke osebe iz pristojnih krogov, da bi eventualno nemške čete mogle zasesti Slovaško.

London, 14. marca. Semkaj so prispela popoldne poročila, da je madžarska vojska na enem mestu prekoračila slovaško mejo in zasedla manjša obmejna mesta. Za sedaj še ni znano, zakaj je madžarska vojska to storila. Iz Budimpešte neprestano zagotavljajo, da bodo spoštovali avtonomijo in neodvisnost Slovaške."

14. 3. 1939 - popoldne
"Berlin, 14. marca. Izvedeli smo, da je veliko gibanje čet v bližini nemško-češke meje. Po vesteh iz dobro poučenih virov štejejo te čete okoli 200.000 mož. Del teh čet se nahaja v Dresdenu, drugi v Leipzigu, tretji pa na Dunaju."

V daleč najtežjem položaju so se znašli Čehi. Nekdaj močna država se je pred očmi evropske javnosti razdrobila in od Češkoslovaške so ostali le še deli Češke in Moravske, pa še tem je grozila nemška okupacija. V enem letu so tako Čehi ostali brez Sudetov, Slovaške in Karpatske Ukrajine ter obdani z nemškim rajhom oziroma z njihovimi satelitskimi državami. Evropske velesile, nekdanje češkoslovaške zaveznice, ki so se obvezale ščititi celovitost meja, so se spretno izmikale svojim dolžnostim. Čehi so ostali sami - nasproti pa jim je stal najmočnejši vojaški stroj tistega časa.

Hitler se je dobro zavedal nemške moči. Dodatno spodbudo na njegovi poti pa je bilo tudi védenje, da evropske velesile ne bodo posredovale. V tem duhu je pozval češkoslovaškega predsednika Hácho na pogovore v Berlin.

14. 3. 1939 - pozno zvečer
Sedeminšestdesetletni predsednik dr. Hácha je na Češkem, še pred izvolitvijo za češkoslovaškega predsednika, veljal za uglednega pravnika. Večurna vožnja z vlakom, v dobrih tristo petdeset kilometrov oddaljeni Berlin in v stresnih okoliščinah, v katerih se je znašla njegova država, so načenjale njegovo, že tako, šibko zdravje.

S posebnim vlakom je češka delegacija, ki so jo poleg predsednika sestavljali še zunanji minister František Chvalkovský, vodja kabineta predsednika republike dr. Kliment, svetnik dr. Moravec in predsednikova hči, ki je bila sicer njegova osebna tajnica. Ob dvaindvajseti uri in štirideset minut je vlak prispel v Berlin, kjer je visoke goste sprejela nemška delegacija, predsednika pa je pričakal tudi češkoslovaški veleposlanik v Nemčiji dr. Vojtech Mastny. "Pred postajo je bila razvrščena častna četa nemške vojske, ki je prezidentu Hachi izkazala vojaške časti. Prezident se je s postaje odpeljal na Češkoslovaško poslaništvo, zunanji minister Chvalkovsky pa takoj v nemško zunanje ministrstvo, kjer ga je čakal nemški zunanji minister Ribbentrop. Po kratkem razgovoru se je Ribbentrop odpeljal na češkoslovaško poslaništvo in od tam spremil prezidenta dr. Hacho v kancelarsko palačo."

Medtem ko se je predsednik Hácha pripravljal na sestanek s Hitlerjem, si je dobrih tisoč kilometrov jugovzhodno, v Chustu, predsednik novonastale Karpatske Ukrajine prizadeval za priznanje svoje države. Madžarska, ki je po Trianonski mirovni pogodbi po prvi svetovni vojni izgubila skoraj tri četrtine nekdanjega državnega ozemlja, ni skrivala ambicij po ponovni priključitvi tega območja.

Madžari so češkemu veleposlaniku v Budimpešti izročili diplomatsko noto, ki je bila v bistvu ultimat, ki se je iztekel ob dveh ponoči - ravno v času pogovorov češke delegacije s Hitlerjem. V noti so Madžari zahtevali:

"1. da se osvobodijo vsi na Češkoslovaškem internirani madžarski nacionalisti;
2. da se opusti sleherno nadaljnje preganjanje Madžarov in se jim omogoči svobodno delovanje v njihovih organizacijah;
3. da češkoslovaške tovarne orožja nemudno dobavijo Madžarski vse potrebno za njeno oborožitev;
4. da se češke in moravske čete v 24 urah umaknejo iz Podkarpatske Rusije;
5. da se strogo spoštuje madžarska imovina."

Madžarska vlada je proglasitev neodvisne Karpatske Ukrajine označila za državni udar in pod pretvezo zaščite tamkaj živeče madžarske manjšine poslala svojo vojsko na območje. Medtem ko je sredi noči kakšnih šestdeset tisoč madžarskih vojakov napredovalo z jugozahoda, je od severa napadla poljska vojska v smeri Užhoroda (ukr. Užgorod) in Mukačeva (ukr. Mukačeve). S tem so bile sanje Karpatske Ukrajine o samostojnosti zatrte.

15. 3. 1939 - ob 01.30
Kar nekaj časa je preteklo, preden je Hitler sprejel češkega predsednika. Nacistični vodja je tudi tako hotel pokazati Čehom, kdo je resnični gospodar njihove usode. Ob pol drugi uri ponoči, ko si je Hitler končno vzel čas za predsednika Hácho, so se lahko začeli pogovori med obema državnikoma. Nemško delegacijo so poleg Hitlerja in zunanjega ministra Joachima von Ribbentropa sestavljala tudi Herman Göring in Wilhelm Keitel. Na nočnih pogovorih, kjer češka stran ni imela nikakršnih pogajalskih izhodišč, je Hitler Háchu razkril svoje načrte. Ob šesti uri zjutraj bodo nemške kopenske in letalske enote prestopile češko-nemško mejo in zavzele države. Češkemu predsedniku je dal na izbiro absolutno predajo, pri kateri bo Češka deležna določene stopnje avtonomije znotraj Nemčije, ali pa spopad z nemško vojsko, pri čemer je Hitler zagrozil Háchu, da bo zlomil Češko z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo. Predsednik Hácha je poskušal Hitlerja prepričati, da bi omehčal svoje stališče do Češke, vendar je bil Hitler neomajen. Tako mu ni ostalo drugega, kot da privoli v popolno kapitulacijo. Pogovori pri Hitlerju so trajali vsega tri četrt ure. Petnajst minut čez drugo uro ponoči sta češki predsednik in zunanji minister zapustila Hitlerjevo pisarno in nadaljevala pogovore z nemškim zunanjim ministrom Ribbentropom.

15. 3. 1939 - ob 02.55
Pet minut pred tretjo uri ponoči je predsednik Hácha podpisal sporazum z Nemčijo. Po podpisu nemškega ultimata je sporočil vest v Prago, kjer je bil, kljub pozni uri, prisoten celoten ministrski zbor. Točno ob tretji uri se je začela izredna seja češke vlade, na kateri so se ministri seznanili z vsebino sporazuma in ga tudi potrdili. Medtem so v Nemčiji izdali ukaz vojski, da se pripravi na prečkanje meje.

"Praga, 15. marca. Praško prebivalstvo je bilo vso noč pokoncu zaradi usodnih dogodkov, ki jih je pripravil sestanek v Berlinu. Okrog 3 zjutraj je praška radio-postaja sporočila sklep, ki so ga sprejeli nemški in češki državniki v Berlinu ob razgovorih med Hitlerjem in Hachom. Od 4 dalje je praški radio vsake četrt ure oddajal pozive vojnega ministrstva vojski, naj ostane v vojašnicah in naj ne nudi nikakega odpora nemškim četam, ki so začele zasedati češko ozemlje ob 7. Radio je prosil prebivalstvo, naj bo mirno in naj se izogiblje vsakemu spopadu. Po radiu je bila dana tudi poštnemu, telegrafskemu in železniškemu osebju zapoved, naj stori vse za vzdrževanje redne prometne službe. Ob 3 zjutraj je bila izredna seja vlade, na kateri so ministri zvedeli za vsebino sporazuma med Hitlerjem in Hacho. Vlada je sporazum sprejela in potrdila."

15. 3. 1939 - proti jutru
V Nemčiji je Hitler izdal razglas ljudstvu, v katerem je nemški narod obveščal o zasedbi Češke in Moravske. V posebnem razglasu, ki so ga povzemali tudi časopisi v naših krajih, se je obrnil tudi na nemško vojsko z besedami:

"Vojaki nemške armade!

Češkoslovaška je v razkroju. Na Češkem in Moravskem divja najstrašnejši teror. S 15. marcem 1939 bodo zaradi tega oddelki nemške armade in zračne vojske vkorakali v Češko, da zaščitijo življenje vsega prebivalstva. Pozivam vsakega nemškega vojaka, da se napram prebivalstvu zasedenega ozemlja ne smatra za sovražnika, temveč samo za nosilca nemške volje nemškega naroda in da prihaja samo zato, da na tem ozemlju vzpostavi mir in red. Če bi kjerkoli nastal odpor ali upor, ga je treba brezobzirno in z vsemi sredstvi zadušiti. Zavedajte se, da vi kot reprezentanti velike Nemčije stopate na češka tla.

Führer in vrhovni poveljnik armade Adolf Hitler."

15. 3. 1939 ob 08.00
Po koledarju je le še nekaj dni manjkalo do pomladi, toda zima še ni rekla zadnje besede, saj je na Češkem zjutraj snežilo. Petnajst nemških divizij, okrepljenih z okoli osemsto letali, je zjutraj vkorakalo v Češko in Moravsko. Ob osmi uri zjutraj so bile nemške okupacijske sile že v Brnu, dve uri pozneje, ob desetih dopoldne, pa so nemška oklepna vozila zapeljala na zasnežene praške ceste. Ljudstvo je bilo mirno in se ni upiralo. Nemce so pričakali dostojanstveno, toda z dvignjenimi pestmi v znak protesta. Nemška vojska je tako prvič doživela hladen sprejem, saj je bila leto dni prej, ob aneksiji Avstrije, deležna prav nasprotnega, enako pa tudi ob zavzetju Sudetov. V Pragi živeči Nemci so bili edini, ki so navdušeno pozdravljali okupacijsko vojsko in na svoje stavbe izobešali nemške zastave s kljukastim križem.

Po intervenciji madžarske in poljske vojske ter nemški okupaciji Češke je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo tudi slovaško mejo prestopila nemška vojska, ki je imela mandat Tisove vlade, da "zaščiti" interese slovaške države. To se je zgodilo že čez dan.

Češke ni bilo več - postala je nemški protektorat. Evropske velesile niso storile ničesar, da bi preprečile nemški pohod. Nacistov pa tudi to ni zadovoljilo - čez pol leta je sledila invazija na Poljsko, ki je pomenila začetek druge svetovne vojne.