Medtem ko so arhitekti in kiparji svoje podobe, izklesane iz kamna dodajali svojim arhitekturnim oziroma kiparskim stvaritvam, so slikarji avtoportrete »skrili« med ostale figure sakralnih ali profanih slik. Včasih je umetnikovo podobo komaj mogoče prepoznati, saj jo je zamaskiral v lik enega od protagonistov, ki sodelujejo v naslikanem prizori, spet pri drugih delih, pa je njihova prisotnost bolj očitna.

Delo, namenjeno poveličevanju umetnika
Umetnika, ki je lastno podobo raziskoval na samostojnem delu, ki nima nobene druge funkcije, kot da poveličuje umetnika in njegovo delo, pa ne najdemo v zibelki renesančne umetnosti Italiji, kot bi morda pričakovali, ampak ga je treba poiskati na severni strani Alp. Najstarejši avtoportret, ki se nam je ohranil od nemškega slikarja in grafika Albrechta Dürerja (1471-1528), je umetnik naslikal že pri 13 letih, delo, na katerem, je proslavil sebe kot umetnika in svojo umetnost, pa je naslikal leta 1498.

Samozavestna samopodoba
Na sliki, ki jo danes hranijo v madridskem Pradu, se je umetnik naslikal z vso samozavestjo. Odel se je v bogato meščansko nošo z belimi rokavicami in čepico na glavi. Velik poudarek je dal slikar tudi svojim dolgim skodranim lasem, na katere je bil očitno zelo ponosen. Umetnik je umeščen pred okno, ki se odpira v toplo hribovito pokrajino, pod okensko polico pa preberemo tudi njegov monogram. Portretirančeva figura je rahlo zasukana proti gledalcu, takšna trikotniška postavitev pa spominja na Mona Liso, ki pa je nastala šele nekaj let kasneje, natančneje med letoma 1503 in 1507.

Avtoportret lahko spremljamo skozi celoten Dürerjev opus, kar v tistem času ni bilo nekaj pogostega, kasneje pa je bilo za mnoge umetnike značilno, da so spremljali svojo podobo skozi celotno kariero. Omenimo morda le Rubensa, Rembrandta in Van Gogha.

Približevanje Kristusovi podobi
Dürer je dve leti po nastanku avtoportreta v rokavicah naslikal t. i. Kristomorfni avtoportret, kjer se je približal Kristusovi podobi. S strogo frontalno in simetrično postavitvijo zre slikar s hipnotičnim pogledom proti gledalcu. 22 let kasneje pa se je naslikal v bolj tragični podobi, kjer pa se je ponovno približal Kristusovi figuri, le da je šlo tokrat za podobo trpečega Kristusa. Pri tem delu je umetnik, ki se je svojih portretirancev pogosto lotil s skrajnim naturalizmom, da je lahko do sebe prav tako neprizanesljiv kot do drugih.

Maja Kač