Pa vendar so El Greca po njegovi smrti za skoraj tri stoletja tako rekoč pozabili in ga znova odkrili šele približno sto let nazaj, ko je velik zasuk v slikarstvu privedel do moderne umetnosti, novemu umetniškemu okusu pa so ekspresionistično naravnana dela 'španskega' slikarja izvrstno ustrezala. Nekateri moderni umetniki pa so ga videli celo kot vizionarskega predhodnika moderne umetnosti.
El Greco, ki danes velja za vodilnega predstavnika španskega manierizma, pravzaprav sploh ni bil Španec. Njegovo poreklo razkrije že sam vzdevek El Greco – Grk. Rodil se je torej na Kreti kot Domenicos Theotocopoulos, kjer je slikarjeve prve likovne korake še močno zaznamovala bizantinska tradicija. Čeprav je otok takrat sodil pod Benetke, se je njegova kultura še močno ozirala proti vzhodu. Tam je prevladovala umetnost ikon, bizantinska tradicija, ki se je močno razlikovala od italijanske renesanse 16. stoletja.
Znanje, ki mu ga dajo beneški mojstri
Ko je bil star 26 let, se je Domenicos odpravil v Benetke, mesto, ki je v nasprotju s svetimi podobami ikon 'častilo' umetnost aktov, ljubezni in antičnih mitov. Tam se je učil v delavnici najbolj cenjenega beneškega slikarja tistega časa, Tiziana, občudoval pa tudi dela Jacopa Bassana in Tintoretta. Nedvomno je šlo za sijajno druščino za učenje dosežkov italijanske renesanse. Nadarjeni umetnik s Krete se je uril v Tizianovi tehniki in njegovem smislu za portret, v Bassanovem drznem kontrastu med svetlobo in senco ter Tintorettovem obvladovanju dramatične kompozicije.
Iz 'razuzdane' Italije v središče španske inkvizicije
Leta 1570 se je odpravil v Rim, kjer so ga pozdravili kot novega beneškega mojstra. To je bil čas protireformacije, ko je bilo vsako versko delo pozorno pregledano, čas, ko je bila Michelangelova Poslednja sodba obsojena kot heretično delo. Prav El Grecova obravnava religioznih motivov pa je bila očitno 'primernejša in kakovostnejša' ter zadostila okusu takratnih naročnikov. V Rimu je ostal dve leti (nekateri viri navajajo dalj časa), nato pa za vedno zapustil Italijo. Odpravil se je proti Pirenejskemu polotoku in se najprej ustavil v Madridu, nato pa se leta 1577 dokončno ustalil v Toledu, enem glavnih središč španske inkvizicije. Toledo ni bilo le mesto, kjer je imela inkvizicija sam sedež, ampak je tudi sicer njegovo prebivalstvo sestavljala pretežno duhovščina.
Naročilo za naročilom, 24 sob in zasebni orkester za družbo
Kmalu po svojem prihodu je dobil prvo naročilo El espolio (prizor s slačenjem Kristusa), s katerim je vse presunil, le skopuški naročniki, ki so zahtevali popravke, da bi se tako izognil plačilu, so bili izjema. Kakor koli, denar je vendarle dobil in dotlej mu naročil nikoli ni primanjkovalo, dober zaslužek pa mu je omogočal razsipno življenje, ki se mu je tako rad predajal.
Leta 1604 je v palači Villena kupil novo domovanje, ki je obsegalo 24 sob z vrtovi, med obroki pa naj bi za glasbeno spremljavo skrbel celo zasebni orkester. S svojo dolgoletno sopotnico Doño Jeronimo de las Cuevas sta imela sina, Jorgea Manuela (rodil se je leta 1578), vendar se Greco z njo nikoli ni poročil.
Stik bizantinskih ikon in renesanse
El Grecu je v svojem delu izvrstno uspelo uskladiti stilizacijo bizantinskega sloga, ki ga je obvladal že kot ikonopisec na Kreti, z realizmom, dramatiko in perspektivo italijanske (pozne) renesanse. Na njegovih slikah (ohranilo se je sicer tudi nekaj kiparskih del) prepoznamo svetniške figure v protireformaciji tako ustrezajoči ekstazi, ki neposredno nagovorijo gledalca. Dolge sloke figure, odete v hladne manieristične barve, z obrazi, ki se pobožno ozirajo proti nebu in draperijami, ki vse bolj izgubljajo realistično oprijemanje telesa ter postajajo vse bolj nemirne barvne ploskve.
Umetnikova smrt, pozaba in ponovno odkritje
El Greco je umrl leta 1614 v Toledu, inventar njegovega premoženja pa je po smrti zbral 72 knjig in nekaj malega preostale lastnine. Če so El Greca še v času življenja zasipali z naročili in častmi, pa je bil v naslednjih stoletjih skoraj pozabljen. Med prvimi je nanj znova opozoril španski umetnostni zgodovinar Manuel Bartolomé Cossío v študiji, objavljeni leta 1908, kmalu zatem pa še nemški kritik Julius Meier-Graefe in neverjetno hitro se je El Greco uvrstil med najbolj priljubljene slikarje v zgodovini umetnosti.

Če so se El Grecovi sodobniki navduševali predvsem nad dramatičnostjo in ekstatičnostjo njegovih pobožnih figur, pa je 20. stoletje vznemirilo nekaj drugega – prav tiste v abstraktne ploskve spreminjajoče se draperije, o katerih smo pisali, in ekspresija ter dramatičnost njegovih del, zaradi česar so ga imeli ekspresionisti in kubisti za svojevrstnega predhodnika.