Še k sreči je dostikrat pisal domov in tako imel priložnost staršem razkriti svoje križe in težave. Vzdušje v pregnanstvu je bilo res mučno in maja domačim toži: "Najino življenje, naše mesto je tako prazno, tako dolgočasno, tako brez vsake zaposlitve, da bi v afriški puščavi prej našel več zanimivih in privlačnih reči in bi bila moja pisma zanimivejša in manj puhla, kakor so iz tega gnezda dolgočasja, resničnega izgnanstva, kamor naju je pahnila usoda."

In potem še meni: "Tukajšnja družba me je zmeraj dolgočasila, zdaj pa mi je celo nadležna. Doma, v knjižnici ali v gozdu zabijam cele dneve… Dolgočasje v tujini je trikrat hujše kot doma, če pa zraven še žalost teži srce, tedaj nima človek nič, kar bi mu bilo v veselje: Ogiblje se ljudi in zadovoljen je, ko je sam pod golim nebom. Tam je lažje vzdihniti, skrivaj se potoči solza iz očesa, to pa večkrat prinese nemajhno olajšanje in daje novih moči."

Tudi veselje do zasebnega izobraževanja ga ni zadovoljilo: "V Ljubljani se razen v zelo skromni knjižnici ni mogoče z ničemer zaposliti. Le nekaj dobrim znancem dajem ure poljskega jezika. Eden me uči po kranjsko, drugi zbira za očeta herbarij, tretji pa nama je naklonjen in hvaležen."

Tudi o družabnem življenju ni imel več tako lepega nmnenja kot na začetku: "V Ljubljani je mogoče le dvoriti, a kako boleče je zvečer razmišljati o tem, kako je bil izpolnjen dan, in si povedati z dvorjenjem in nič več."

Prav nič pa ni bil vesel tudi dogodkov v rodnih krajih, o čemer so ga sicer dokaj vestno obveščali domači. Tako je v začetku aprila izvedel, da mu je umrl stric Marian. Sredi maja pa so mu sporočili, da je svet zapustila tudi njegova babica po materini strani. Poleg tega pa so bili tudi starši skrajno nezadovoljni, da se sinu tako slabo godi v deželi Kranjski.

Na koncu pa še ta nerodnost s Crobathovo pestunjo Ano.

Zaradi vsega tega je Emil sklenil dati slovo deželi Kranjski in njeni prestolnici Ljubljani.

Iskanje rešitve
Tudi z Bogoslavom (Boguslawom) Horodynskim, ki so ga v Ljubljani vsi naslavljali kot grofa, ni bilo drugače. Oba sta torej iskala poti, kako bi se rešila ljubljanske ječe. Predstojniki so jima koncem maja predlagali, naj zaprosita za spremembo kraja bivanja. In tako se je Emil odločil, da odda prošnjo: "1. zaradi velike draginje v Ljubljani, 2. zaradi brezdelja, tukaj namreč ni zavodov, niti tovarn ni nobenih, še več, niti kakih spretnosti in jezikov se ni mogoče učiti, ker ni učiteljev, in 3. ker sva izgubila že toliko let v brezdelju, bi se rada predvsem jaz, ki sem mlad, naprej izobraževala in ne tratila časa v lenarjenju, temveč ga koristno izrabila."

Razkritje novih dejavnosti Emila Korytka
Josef Schmidburg, guverner kraljestva Ilirije, se je sredi junija podal na zdravljenje v Beljak in potem večji del poletja ni bilo nikogar, ki bi pregnancema lahko izdajal dovoljenje za daljše izlete. Za nameček pa so zaprli še licejsko knjižnico, saj so dijaki in osebje gimnazije odšli na počitnice.

Prijatelja sta zato priredila nekaj krajših izletov. Obiskala sta Sostro, Škofjo Loko, Dravlje, Dol, Turjak in Krim. Tam sta dodobra spoznala šege in navade slovenskih ljudi.
Emil je bil še posebej navdušen nad kresovanji, ki so junija po bližnjih hribih in gričih popestrila praznik sv. Janeza Krstnika. Tedaj je domov tudi prvič pisal o svoji novi dejavnosti - zbiranju narodnega blaga - čemur je pozneje posvetil vse svoje življenjske, delavne in denarne moči: "Dekleta pojejo kranjske pesmi (ki jih zbiram), se veselijo, dobrikajo, ljubijo …"

Emil pa se je še posebej rad mudil pri ljubljanskih vrtnarjih in zbiral semena za svoje galicijske sorodnike.

Sestavil je tudi statistiko in geografijo Kranjske. Učil se je italijanščine, angleščine, srbščine in hrvaščine ter si tako zapolnil čas. Že malo prej pa se je pri slikarju Langusu začel izpopolnjevati tudi v risanju.

S preostankom denarja, ki ga je prejemal od domačih, pa je tudi odkupil pisma Matije Čopa, ki so kazala na njegovo povezavo s Čehoma Čelakovskym in Safarikom. Po vrnitvi v domovino si je namreč želel urediti domači muzej slovanstva.

Ljubljančankam
V tem času pa je Emil Korytko tudi pridno pisal pesmice. Zbral jih je v manjšo rokopisno zbirko, ki ji je v poljščini dal naslov Milostki, kar pomeni Ljubezenske pesmice. Med njimi je bila ena posvečena tudi lepim Ljubljančankam. Pesnik Prešeren pa jo je pozneje prevedel v nemščino in ji dal naslov Den Schönen Laibachs. Žal pa nobena od različic ni v tistem času izšla v tisku. Korytkov poljski izvirnik je sploh ostal v rokopisu, Prešernov prevod pa je šele leta 1865 objavil nemško pisani list Triglav v Ljubljani.

V slovenščini pa bi se prevod lahko glasil takole: Prelepa je dežela, dokler mi gre oko / čarobno, o Ljubljana, se ti modri nebo; / mladenk pa tvojih lice od neba bolj žari, / svetleje kakor zvezde bleste se njih oči.

Rad prej sem vtapljal v luč se sonca tvojega, /očaran sem oziral na venec se gora;/ krasoto vso sedaj mi oči le njih žare, / da smel bi zreti vanje na vekov veke vse.

Kot sonce so, ki žarke vsenaokrog deli, / oživlja, drami cvetje, pogin in smrt podi; /enaka sončnim žarkom i njih je luč oči, /ljubezni cvetje drami in smrtno bol budi!

A od oči še lepše njih ustne se mi zde, / kot niz koralni v beli se polti jim blešče. /Ob tem pogledu mislim: zajeti v en poljub/ naenkrat to lepoto užitek bil bi ljub!

In ko spregovorijo, čarobno zazvene / glasovi njih besede, to godba je zame./ Če : ljubim te, zardela katera govori, / zasije kakor angel, nikjer milejše ni.

Zavidam vam, gospodje ljubljanski vi, zelo / smehljaj njih usten, milo, prejasno njih oko, /še bolj poljube vroče na njine ustnice,/ le vas osrečujoči besedi: ljubim te!

Ne verujem, da njih bi oči -luči svetle-ljubezni skrivne čara doslej ne znale še;/ ne verujem, da ustna- saj njih poklic je to/ - ne vejo še, kak je poljubljati sladko.

Lepote vse ljubiti ni še bilo mi mar, / od vseh ljubezni želel še nisem si nikdar!/ Metulj sem zdaj, kar si mi ti srce razvnel, / vesoljni cvet ljubljanski. Le zate bom plamtel!

Mesec september in Emilov osebni jubilej
Sedmega septembra je Emil Korytko praznoval svoj štiriindvajseti rojstni rojstni dan. To je bilo bolj turobno praznovanje. "Drugi se veselijo, ko dopolnijo leto. Čudim se jim, česa se veselijo? Meni je neprijetno, ne vem, kako bo naprej: Z leti se moje duše oprijemlje vse večja žalost, kakor milni mehurčki se razblinjajo, pokajo lepe podobe v domišljiji, gola resničnost pa je hladna."

Žalostno razpoloženje pa si je spet skušal nekako ublažiti. Tokrat se je vsak dan za eno uro podal v službo pri enem od ljubljanskih trgovcev.

Ko si je preskrbel še nekaj denarja od domačih, pa se je zopet vrnil v ljubljansko gledališko dogajanje ali v salone brhkih mestnih gospodičen in gospa. Ponovno je tudi začel zahajati v Kazino.

Potem pa je bil spet "suh". Tokrat mu je pomagal svak Jozio, kateremu konec decembra piše.: "Cel november in december nisem imel nič in na vsakem koraku sem se moral zadolžiti …"

No, pa je k sreči minila jesen in tudi božično-novoletni prazniki. Prav v tem času sta pregnanca tudi zamenjala stanovanje ter se odselila od Crobathovih. Emil je obiskal tudi guvernerja in ta mu je povedal, da je zelo zadovoljen z njima in da je po njegovi presoji slaba sodba o obeh Poljakih povsem izbrisana, da pa so na Dunaju o tem drugačnega mnenja.

V novo leto 1838
Predpustni čas, že drugi po vrsti, kar sta prijatelja Korytko in Horodynski prebivala v Ljubljani, je bil spet poln veselih dogodkov. Emil piše: "Tri noči ne spim do 4. zjutraj! In zakaj? Ples za plesom. Plešem skoraj ne, a vendar ostanem do konca, se zabavam kot slikar, glasbenik, kot kavalir, ki opazuje, razglablja, se pogovarja in posluša, najpogosteje pa dvori.

Dvorana novega kazina je odprta, vse, kar je živega v Ljubljani in okolici, ljubega in ne ljubega med lepimi družicami, se prikaže v lišpu in cvetju. Od 8. zvečer do 4. zjutraj plešejo, jaz pa od ene do druge ure in hvala Bogu sem pri vsaki še kar dobro sprejet gost. Razen v Kazini je ples pri Welsbergih pri Szmidsburgih ( to je pri guvernerju , op. avtorja), na strelišču …"

Veselo je bilo tudi za pusta: "Veseljačijo, plešejo, se gostijo kot za dobre čase, midva pa sva sredi teatra, kakor na svatbi, čeprav nisva ženina, čeprav se ne ženiva, a vendar tako kot pravi Sveto pismo: Žalostite se z žalostnimi, veselite se z veselimi! Ej lepih deklet tukaj ni malo! … Plesi na domovih so samo za povabljene, v kazini pa se jih udeležijo le člani društva."

V tem času je Emil tudi mnogo bral, predvsem francoske romane v izvirnikih. Urejal pa je tudi svojo zbirko slovenskih narodnih pesmi. O njej januarja 1838 domačim piše da je "vredna med drugim tudi zato, ker je edina, kajti tukaj še ne cenijo ohranjanja in reševanja pred pozabi teh izročil različnih časov, različnih narodovih čustev."

Po novem si je urnik razporedil takole: "Vse dopoldne sedim doma, iz dneva v dan delam. Tudi po kosilu do štirih doma redno berem ali pišem. Po četrti grem v kazino, do sedmih berem različne časopise, včasih zaigram biljard, a le redko, po sedmi pa grem v gledališče ali kam na obisk (zelo redko) ali na ples, ali domov, to še najpogosteje in po večerji se vrnem spet h knjigi in ni dneva, ki bi ga preživel drugače. In tako še kar gre."

In kdo mu je omogočal tako ugodno življenje? Kajpak domači, ki so mu redno pošiljali denarna sredstva.

Poskusi izstopa
V dobrem letu dni sta se oba Poljaka v Ljubljani torej kar dobro ugnezdila in tudi priljubila. Marsikdo je sočustvoval z njima, zato so jima vsi želeli naj bi čim prej dobila dovoljenje za vrnitev v galicijsko domovino. K temu pa so si prizadevali tudi njuni sorodniki doma, ki so se s prošnjami obračali na dunajsko ministrstvo za notranje zadeve.

Emil pa ni križem rok čakal rešitve svojega položaja, pač pa je tisto zimo pridno urejal narodne pesmi, ki jih je zbral v minulem letu. Tako je 29. marca 1838 pisal domov: "Nenehno sem zaposlen z delcem o Kranjski, ki naj bi izšlo. Prvi del je že v cenzuri."

Aprila 1838
Tisto pomlad se je zgodila velika naravna nesreča, poplave v mestih Budim in Pešta, ki so zahtevale okoli petnajst tisoč žrtev. Donava pa je poplavljala tudi niže. Emil se je domislil, naj bi del denarja za svojo zbirko slovenskih narodnih pesmi daroval za prizadete. V Ljubljani so v ta namen že tudi zbirali denar in priredili tombolo. To svojo namero je sredi aprila naznanil tudi guvernerju. Namenil jim je 800 goldinarjev.

Obenem pa se je z dunajskim založnikom Geroldom tudi že dogovarjal za novo knjigo, ki naj bi objavila slovenske narodne noše.

Maja 1838
Prvega maja sta prijatelja zopet zamenjala stanovanje. Tokrat sta se naselila v stavbi Kazine, ki so jo odlikovali še sveži zidovi. Na hrani pa sta še vedno ostala pri Crobathovih. Ljubljanski oblastniki na čelu z guvernerjem so jima dali upanje, da bo mesto jeseni obiskal cesar Ferdinand, ko bo potoval v Milano, in ju bodrili, naj se tedaj prijavita v avdienco. A Emilu se je zdelo, da iz vsega tega ne bo nič. Domačim je spet potožil: "Nikakor se ne morem privaditi svojemu izgnanstvu. V moji duši je vse večji obup, žalost in potrtost. Prevarano upanje – kruti udarec srcu. Tri pomladi že čakam, da bom objel svoje najdražje, zdaj imam rahlo upanje šele za jesen. O, Bog, kdaj se bo to končalo! V solzah najdem največ olajšanja. Nekakšna neizrekljiva želja mi teži srce, da bi Vas objel. Najdražji starši, se vrnil k Vam, Vas videl. Hrepenenje, kakršnega nisem še nikoli čutil niti sanjal o njem, je obsedlo mojo dušo. Žalost se mi je vtisnila v obraz in se vselila globoko v srce. Nič me ne zanima, vse me dolgočasi, napolnjuje z nestrpnostjo in odporom. Izogibljem se ljudem, tri mesece nisem hodil nikamor razen v eno hišo, pa še ta me dolgočasi. Pogosto se hočem doma premagovati, razvedriti, v razglabljanju osrčiti misel, a zaman. Četudi se mi za hipec razvedri obraz je to le aprilsko vreme, kratkotrajno kot metuljevo življenje in spet se v sebi omračim. Vas pogrešam, po Vas se mi toži z vso dušo, z vsem srcem, vsem življenjem, a Bog ve kdaj se bo to izpolnilo. Žalostno je imeti prazno upanje , še huje pa je biti brez vsakega trdnega upanja ..."

Potem pa še dodaja: "Ko bi ne imel knjige, ko bi ne bilo peresa, jaz ne vem, kaj bi že bil storil. V izgnanstvu pridejo trenutki, enaki, kot so bili v ječi, tako strašni, da jih je bilo težko opisati. Kdor jih ni okusil, ne more razumeti. K temu brez dvoma pripomore bivanje v takem kraju, kot je Ljubljana. Prav rad bi jo zamenjal z Zadrom, Dubrovnikom, čeprav kot pregnanec, samo, da bi ga lahko zamenjal."

Za dobrobit dežele Kranjske
Emil z Ljubljano torej ni bil zadovoljen, povsem drugače pa so njegovo prisotnost v mestu ocenjevali domačini. Predvsem se jim je prikupil s svojim delom, ki ga je pripravljal za tisk. O tem 20. maja razkriva svojim staršem: "Mnogo pohval dobivam za svoje obnašanje, za tako koristno izrabljanje svojega časa. Kranjci so zadovoljni , da sem v njihovi Kranjski. Bržkone še več let ne bi imeli tega, kar sem jim s svojim delom tukaj pripravil.

Ljudske pesmi so že v cenzuri, pripravljam pa za cenzuro še spis o njihovih običajih, praznoverjih, svatbah, medicini itd. Le to me pomirja, da sem za Kranjce storil vse, kar je bilo v moji moči, in da v svojem mestu ne bodo drugega, kot dobro govorili o Poljaku izgnancu."

Korytko se je torej kar pridno lotil svojih pisateljskih in založniških podvigov. Medtem pa tudi njegov prijatelj Bogoslav ni več tako veseljačil naokoli. Emil piše: "Stanujeva skupaj in tudi on ves dan ne gre iz hiše. Čudijo se nama, da sva postala taka redovnika …"

Pa je prišel junij 1838
Zadnji pomladni mesec prijateljema ni prinesel kakih posebnih novosti. Emil je postal krstni boter Crobathovega sina. Dovoljenja za daljše izlete pa ni še dobil. Spet se je spomnil domačih in jim sporočil: "Kar zadeva domotožje, pač ne more , ne sme pojenjati, dokler ne objamem najdražjih dobrih staršev. Skušam ga potlačiti z zaposlitvijo in zaposlen sem res, kolikor se da. To lahko tukaj potrdi vsakdo in sam bom nekoč dokazal, ko bom pokazal svoje delo."

Policijski vodja Siccard se je odpravil na Dunaj in obljubil, da bo za oba Poljaka na odgovornem mestu rekel kako prijazno besedo. Guverner Schmidburg pa je Emilu svetoval, naj se sklicuje na slabo zdravje, da bo dobil dovoljenje za obisk toplic.

Pomembno obvestilo
Ob vsem tem pa so mleli tudi drugi mlini, ki so Emilu obetali več sreče, kot jo je imel pri svojem pregnanskem položaju.

Tako je lahko že 24. junija sporočil domačim: "Moje delo napreduje z velikimi koraki in se približuje koncu. Da! Ni slabo vse skupaj. Najdražji dobri starši, pošiljam Vam objavo, ki je bila natisnjena v tukajšnjih časopisih in posebej razposlana po vsej deželi (z uradno in konzistorialno okrožnico). Spoznali boste, kako zapolnjujem čas, ali ga koristno izrabljam. Mene to tako zaposluje, da zvečer ne vem, kam je šel dan. Moja namera, da napišem narodno in kulturno zgodovino Kranjske, je bila, kot kaže, vsem všeč. Dobivam goro gradiva. Celo guverner je pohvalil in podprl mojo zamisel."

Obetal si je skorajšen izid svoje zbirke, ko pravi: "Ljudske pesmi so že v cenzuri in morebiti bodo čez tri tedne že izšle. V kratkem pride njihova recenzija in oglas v Slovanskem dnevniku. Tukaj jih že nestrpno pričakujejo in vem, da od 500 natisnjenih izvodov čez mesec dni ne bo mogoče dobiti nobenega več, tako bodo razgrabljeni. Večji del sem jih prevedel v poljščino in jih bom poslal visoko blagorodnemu gospodu Kopitarju na Dunaj ter jih takoj prodal kakemu knjigarnarju na Dunaju: Upam, da mi to pri oblasteh ne bo škodovalo, prej bi lahko koristilo, kajti posvetil sem se znanosti in kaj neki bi lahko kdo mislil drugega."

Živahni julij 1838
Oznanilo njegove namere v časopisju je naletelo na dober odziv in že v 4. julija, torej že po tednu dni, Emil staršem že piše: "Sporočam Vam, da delo, ki sem se ga lotil v zvezi s Kranjsko, lepo napreduje. Iz vseh strani mi pošiljajo gradivo. Če bi le še sam lahko prepotoval nekatere predele, bi bil zmožen izdati važno in v vseh pogledih natančno delce, toda to me še zelo ovira. Ljudske pesmi bom v teh dneh dobil iz cenzure, tedaj pa jih, naj bo kar bo, takoj pošljem v tisk."

Pismo materi
Emil Korytko je doslej vsa svoja pisma naslavljal na oba starša, sredi julija pa se je neposredno obrnil le na mater Jožefino. Za kaj takega pa je imel poseben vzrok. Šestnajstega julija je namreč z Dunaja končno le prišlo dovoljenje za potovanja po deželi Kranjski. Ves vesel je že naslednjega dne pisal materi: "To je velik korak zame in znamenje bližnje popolne oprostitve. Omejitve na Ljubljano je konec, torej se bo tudi omejitev na Kraljestvo Ilirije končalo in v kratkem bom lahko objel in poljubil nožice najdražji dobri mami. To je zame olajšanje, želel sem si to od zdavnaj."

Nato materi razkriva potek minulih dogodkov in svoje prihodnje načrte: "Moje obzorje, obsežnost znanja in gradivo za dela, ki sem se jih lotil, so se neskončno razširili. Njegovo blagorodje guverner je posebej zame posredoval na Dunaju za to dovoljenje, ko je spoznal pomembnost in zahtevnost mojega delovnega načrta, da bi ga mogel laže in natančneje dovršiti in izpopolniti. Toda ali ga bom sploh lahko dovršil? Ali bom lahko izkoristil dovoljenje za potovanja? To je zdaj odvisno edino od milosti najdražjih staršev, od Tebe, ljubljena dobrotna mama, ki te najmočneje prosim in rotim, da mi ne odrečeš svoje pomoči …"

Goreča prošnja
"Zdaj bo pred mano nov svet - Trst in tisoče zanimivosti- a za to je treba imeti sredstva, denarno pomoč, ki jo lahko dobim le od milosti dobrotljivih staršev," piše nadalje Emil svoji materi. Računal je namreč, da bo pri njej z večjo verjetnostjo dosegel izpolnitev svoje prošnje kot pri očetu, ki ga je že prej večkrat obsipaval z raznimi očitki. Zato nadaljuje: "Vem, kako zelo si morate starši ob prikrajšanosti vseh domačih prizadevati za moje vzdrževanje v tem dragem mestu, ampak prosim, naj gre to le v mojo škodo, ne pa mojih bratov in sestre ter dobrih staršev. Prvikrat si upam,z najdražjimi starši govoriti o tem naravnost. V upanju se obračam na Vas, obljubite mi to, hkrati pa mi ne odrecite podpore, da bom lahko izkoristil dovoljenje. Naj bo to del tistega, kar mi milost najdražjih staršev blagovoli kdaj nameniti. Morda v življenju ne bom imel nikoli več priložnosti videti tega, obogatiti se na ta način, končno pa, ali je mogoče bolje izkoristiti čas v pregnanstvu. Opisal sem že očetu za to, Tebe, ljubljena mama, pa vendarle prosim, da me priporočiš in rečeš besedo zame."

Tako je torej pisal Emil svoji materi 17. julija 1838 in po pozdravih za druge sorodnike še dodal: "Ako bi tudi ne bila vesela izrečene prošnje za podporo, tedaj bodi, dobra mama, zadovoljna, da se kmalu sam vrnem, tedaj pa se z vsemi močmi lotim dela in vsega kar si bosta mama in očka želela, da bi nekaj teh sto goldinarjev izdanih za moje bivanje v Ljubljani, prislužil in povrnil, kar sveto prisegam in nikoli na to ne pozabim. Močno prosim, če bi kmalu lahko kaj dobil."

Še eno pismo - sestri in svaku
Poleg pisma materi je Emil o novem dovoljenju obvestil tudi sestro Otilijo in njenega moža. Med drugim pravi: "Ali pak ne bi bil greh, strašna žalost, imeti priložnost obogatiti se s tisočerimi učenostmi in izpopolniti začeto delo, pa tega ne izkoristiti? Vendar se to lahko zgodi, če vaša milost in milost najdražjih staršev ne pripomore, če mi ne pošljete sredstev, kakšne denarne vsote. Zato te prosim, najdražji Jozef, govori zame pri mojih najdražjih starših in jih prosi za pomoč za te potrebe …"

Odpovedal se je delu lastne dediščine
Za uresničitev svojega velikega načrta se je bil Emil Korytko pripravljen odreči delu svoje dediščine, zato je že dan po pismu materi oziroma dva dni po prejemu dovoljenja na starše naslovil še eno pismo, v katerem med drugim zatrjuje: "To dovoljenje mi je v veliko olajšanje in bo neskončno koristno, obogatilo bo moje znanje, česar si že tako dolgo in vroče želim. Da bi le lahko to uresničil, da bi le lahko izkoristil to dovoljenje, kajti pri tem so potrebna sredstva, zanje pa si očka niti ne upam prositi, saj vem koliko stroškov sem vam nakopal že s samim dolgotrajnim bivanjem v tako dragem mestu. Vendar pa si ga drznem prositi za tole: naj dobri oče odtrga od tega, kar mi je njegova milost kdaj blagovolila nameniti: Vem , da je moje vzdrževanje tukaj morebiti oškodovalo vso družino. To pa me je bolelo in me boli in nisem hotel ne mogel niti pomisliti na to, da tega ne bi utrpel edino jaz sam. To mora biti le v mojo škodo in ne koga drugega. Iz teh razlogov si zdaj prvič upam spregovoriti najdražjemu očku o tem in si tudi dovoljujem izreči prošnjo, če bi mi hotel dobri očka dodeliti kakšno denarno pomoč, pošiljko, da bom lahko izkoristil dobljeno, dolgo pričakovano dovoljenje, za katerega sem dolgo moledoval …"

Romantična srca
Emil Korytko se je bil torej pripravljen odreči delu svoje dediščine, da bi lahko raziskoval slovensko deželo in potem svoja spoznanja objavil tudi v knjigi. Denarja za ta podvig pa seveda ni imel, saj so ga že tudi pri vsakdanjem življenju preživljali starši. Mu bo torej uspelo prepričati očeta, da poleg običajnih zneskov prispeva še denar za sinova popotovanja po deželi Kranjski?

Poleg te najnovejše zamisli pa je Emil že tudi zaključeval svoje delo pri izdaji slovenskih narodnih pesmi. Ampak tudi tu je naletel na enako težavo. Kajpada denarne vrste. Zato pa staršem 18. julija v istem pismu še dopiše: »Ljudske pesmi imam že v cenzuri in zdaj mislim le na to, kako bi jih izdal." Nato dodaja, da njegove spise cenzurira sam guverner Schmidburg, ki bi mu bil pripravljen dati tudi sredstva za tisk. Vendar le pod enim pogojem – da bi mu Emil uradno posvetil to svoje delo. Poljak pa se ni uklonil tej mamljivi ponudbi. Ostal je neomajen: "Jaz tega ne bi nikoli storil. Nobenih mecenov. Nobenih dedikacij. Prilizovanje in ponižnost ne bosta nikoli vodili mojega srca niti peresa."

Ponos ali nespamet Emila Korytka
Ko so nekaj let pred tem (1830) slovenski navdušenci za domačo poezijo izdali prvo
knjižico zbornika Krajnska Čbelica, so že na prvi strani zapisali, da je delce posvečeno guvernerju Josefu Schmidburgu. Tako je zadeva lažje prešla mimo uradnih ovir v Ljubljani in potem tudi pri dunajskemu cenzorju Jerneju Kopitarju. Temu ob vsem tem priporočilu ni bilo težko izdati dovoljenja za tisk. Pri vsej zadevi je imel seveda prste vmes diplomatski Matija Čop.

Korytko pa se ni pustil prepričati, da bi na podoben način polaskal glavnemu oblastniku v deželi Kranjski oziroma Kraljestvu Ilirija, čeprav ga je ta k temu celo osebno nagovoril. Moral bi le malo popustiti in zadeva bi gladko stekla, kot je to bilo pri Krajnski Čbelici. Tako pa so se stvari kar naenkrat hote ali nehote začele zapletati. Je bilo to zgolj posledica naključja ali pa je šlo za zamero – o tem pa zgodovina molči.

Konec julija je o Korytkovem podvigu pisal tudi ljubljanski Illyrisches Blatt, V avgustu pa še nemški Ost und West iz Gradca.

Avgusta 1838
V vročih avgustovskih dneh je bilo že čas, da bi slovenske pesmi v uredništvu Emila Korytka končno prišle na dan. Za drugega dne v mesecu je Emil že predvidel začetek tiska. Ker pa tudi za to ni imel potrebnega denarja, je že prej prosil na posodo svaka Jozia, moža svoje sestre Otilije. Pri tem si je delal velike načrte. Vendar v začetku avgusta še ni imel denarja ne za tisk in tudi ne za potovanja po deželi. Da bi še dodatno prepričal starše, je zatrjeval: "Literaturi sem se posvetil in njej se ne bom odrekel. To bo moja stroja, stalna zaposlitev in poklic poleg posestva in drugega dela, ki bo po volji dobrega očka in najdražje mame za poklic sem si izbral slovanstvo …"

S podporami domačih, ki so mu vendarle ustregli, pa ni šlo tako hitro, kljub temu pa je Emil v avgustu lahko prepotoval lep kos dežele Kranjske. "Kar se mene tiče, sem zdaj redek gost v Ljubljani," piše konec meseca. In potem pripoveduje, da potuje peš, na konju in z vozom. "Moje tavanje po deželi ni nikoli drugačno kot literarno. Zbiram pesmi , povesti, običaje, noše itd … Nekoč Vam bom o vsem tem pripovedoval in Vam dal prebrati."

Tako je romal po deželi po dolgem in počez. Poleg svoje nabirke so mu podatke in gradivo pošiljali tudi drugi.

Pričevanje mlade Lujize
Pri svojih popotovanjih se je Emil Korytko posluževal vseh možnih načinov, ki so mu omogočali da se čim elegantneje izognil prevelikim stroškom. Tako je, denimo, večkrat prisedel v kočijo odvetnika Crobatha, ki iz poslovnih ozirov potoval na domovanja svojih strank. Na ta način je Emil prepotoval velik del Slovenije in celo pokrajine ob južni meji. Nekajkrat se je z njim popeljala tudi Crobathova hči Lujiza, ki je visoko cenila Emilovo delo. Pozneje je o tem zapisala: "Živahni, svobodnim idejam strastno udani mladenič bi se bil predragi mu domovini posvetil rad vsaj z dušnim delom. A kaj mu je bilo storiti? Kaj bi bil imel poročati o nji? Saj ga je spravilo v pregnanstvo, ko je družeč se z jednakomiselniki prijel za zastavo svobode in ji hotel znova priboriti čast in slavo. Vendar križem rok se mu ni dalo držati. Žrtvoval je torej svoje moči sorodni deželi in trudoljubivo nabiral zaklade naših narodnih svetinj. V ta namen je popotoval z mojim očetom - katerega so opravki vodili po Kranjskem in Primorskem, gori na Koroško, tja na Štajersko in doli na Hrvaško – in pohajal je sejme in cerkvene shode in če je slučaj nanesel, tudi svatovščine. Pri tacih prilikah so se videle razne šege in običaji, in godci in šaljivci se niso utrudili prepevati narodnih pesmij in uganjati šal in burk."

Prav ob Emilovem vzgledu se je mlada Lujiza navzela domoljubja, ki jo je potem iz nemškega kulturnega sveta pripeljalo v slovenske kulturne vode in je kasneje napisala osnovno besedilo za najznamenitejšo slovensko opereto, pozneje opero, Gorenjski slavček. Tedaj kot mlada deklica pa je poslušala Emilove besede o njegovi poljski domovini. O tem se je spominjala: "Kolikokrat sem čula, kako mu srce - to blago, dobro srce - krvavi, kako ljubi njo, ki je tako nesrečna! Poslušala sem pri svoji mizici sede in igraje se s sestrico, toda milo se mi je storilo, igrače sem položila stran in tiho sem plakala. Četudi jedra razgovorov mladeničevih in očeta nisem umevala, vendar so se vtiskale besede v mehko srce in rojevalo se je po njih med solzami v njem ono nepopisno hrepenljivo, ono sveto in razvneto čustvo, ki je imenujemo d o m o l j u b l j e."

Nov rojstni dan
Proti zatonu poletja je 7. septembra zopet nastopil Emilov rojstni dan. Že petindvajseti po vrsti. Denarja za tisk narodnih pesmi pa še vedno ni dobil. Svak mu je obljubil posojilo in tako je sredi septembra pesmi dal v tisk. Oče mu je svetoval, naj poišče kakega mecena. Vendar je bil Emil glede tega še vedno neomajen: "Tukaj ni nobenega takega, saj, sprejel bi že vsakdo, za tisk pa ne bi dal. Pa tudi če bi mi kdo milijon ponujal, bi se ne hotel ponižati in sprejeti. Sicer pa tukaj takih skušnjav ni. Nikogar ni, ki bi mu napisal posvetilo in bi lahko vplival na najino vrnitev, če pa bi bil tak človek na Dunaju in gotovo je, mi ne bi bilo do tega, da bi s prvim nastopom v literarnem svetu z nečistim uvodom ravnal proti svojemu prepričanju. Samo priliznjenci in plašljivci omalovažujejo , onečaščajo posvečenost znanosti, izrabljajoč jo za laskanje, nečimrnost in puhlost drugih, meni mlademu, pa se ne bi spodobilo to že pri prvem nastopu …"

Nikoli izpolnjeni načrti
Emil Korytko je predvidel dve knjigi narodnih pesmi. Tiskali naj bi jih v Zagrebu pri znanem literatu Ljudevitu Gaju. V vsaki knjigi naj bi bile tudi tri podobe. V drugem zvezku pa tudi note. Vsa zadeva pa naj bi se začela s predgovorom v nemščini. Ker pa tisk še ni stekel se je Emil posvetil tudi svojim drugim načrtom. Pridobil je tudi slikarja Goldensteina, da bi mu za knjigo o Kranjski narisal noše posameznih slovenskih pokrajin.

Jeseni 1838
Kot vestni opazovalec ljudskega življenja se je Emil oktobra udeležil trgatve na deželi. Njegov oče pa se je tiste čase obrnil na cesarja Ferdinanda s prošnjo , da bi njegovemu sinu dovoli vrnitev v domovino. Z Dunaja so vprašali za nasvet guvernerja v Ljubljani in ta je Emilu osebno zagotovil podporo. Prijatelj Bogoslav pa je sočasno prosil za premestitev v Gradec.

Od svaka Jozia je končno dobil pomoč za tiskanje slovenskih narodnih pesmi , vendar pa se je zdaj zapletlo po uradni strani. Glavni državni cenzor Josef grof Sedlnitzky na Dunaju je ponovno zahteval pregled rokopisa. Odzval se je namreč na zlonamerno ovadbo, ki je bila poslana iz Ljubljane. Iz Zagreba so torej rokopis poslali na Dunaj. Tam so besedilo ponovno vzeli v pretres in črtali "motto", ki si ga je Emil izposodil pri rojaku, pesniku Mickiewiczu. Knjiga je bila tako končno odobrena 5. novembra. Nato pa je rokopis k sreči tudi prispel nazaj v Ljubljano. Emil pa ga je 9. novembra ponovno poslal v Zagreb.

Meseca decembra
Vreme je bilo tistega leta slabo. "Vsi imajo gripo in kašljajo," piše Emil in se v začetku meseca pohvali, da sta oba, torej on in Bogoslav, k sreči zdrava. Tako sta se lahko prepustila Miklavževemu direndaju, ki je vladal v mestu. Bogoslav je dobil odgovor na svojo prošnjo za premestitev v drug kraj. Niso mu ustregli, zato se je še naprej držal doma na stanovanju v Kazini. Hodil je na sprehode ali v gledališče. Emil pa pravil, da je čez dan v knjižnici, zvečer pa v kazini. "In tako teče dan brez sprememb," še zatrjuje staršem 16. decembra 1838.

Z Dunaja so prispeli odtisi litografij, ki jih je naročil za svojo zgodovino Kranjske.

Ker so po vrnitvi besedila narodnih pesmi z Dunaja v Zagreb spet nastali zapleti v zvezi s tiskanjem narodnih pesmi, pa se je Emil začel pogajati s tiskarjem Blaznikom v Ljubljani.

Zadnje poglavje
Kot kaže, sta prijatelja srečno preživela božične praznike, nato pa je nastopilo žalostno poglavje v življenjski knjigi Emila Korytka. Ponoči s sedemindvajsetega na osemindvajseti december ga je nevarno zabolela glava. Potem se ga je lotil kašelj in dobil je tudi vročino. Slabost je trajala kar 18 dni, nato pa se je spet počutil bolje. Neko noč pa se mu je stanje spet poslabšalo in tako se je izboljšanje in slabšanje vleklo skoraj mesec dni. Celih 32 dni je tako užival le juho in zdravila. Vse dokler mu 31. januarja ni bilo še posebej slabo. Ker so sprevideli, da se mu bliža konec, so poslali po duhovnika v bližnji frančiškanski samostan. Po zakramentu poslednjega maziljenja pa je zvečer ob deveti uri izdahnil svojo dušo. Ob tem žalostnem dogodku je bil prisoten prijatelj Bogoslav in verjetno tudi France Prešeren. Policijsko poročilo pravi, da je umrl za "kataralno revmatično mrzlico".

Dostojno slovo
Prijatelj Horodynski je takoj naslednjega dne dal tiskati osmrtnico. France Prešeren pa je na okrožni urad naslovil prošnjo za določitev groba. Kar sam mu je namenil mesto med Vodnikovim in Čopovim grobom, in ta predlog so uradniki tudi odobrili.

Emilovi prijatelji in znanci so želeli prirediti večji sprevod, vendar je policija to hotela preprečiti. Posredovanje pri guvernerju pa je stvar spravilo v pravi tir. Tako so se 2. februarja ob pol petih popoldne zbrali pogrebci pred stavbo Kazine in pokojnika pospremili na pokopališče k sv. Krištofu. Sprevoda so se poleg župana Hradeckega udeležili mnogi meščani, zastopniki deželni stanov, torej plemiči in visoki uradniki, predvsem pa veliko ženstva iz najboljše družbe . Bakle so nosili dijaki iz liceja, osem po številu, prav toliko pa jih je tudi nosilo krsto pokojnega Emila.

Usoda piše krute zgodbe
Kmalu po Emilovem pogrebu je prišlo pismo z Dunaja. Tiste čase je bila pošta bolj počasna in dopis ni več našel naslovnika živega. Škoda, da idealni in za slovenstvo navdihnjeni mladenič te pošiljke ni dočakal. Prinašala mu je svobodo. Cesar mu je namreč z odlokom z dne 10. januarja 1839 dovolil vrnitev v domače kraje.

Dober teden po smrti pa so se pri Blazniku že tiskale njegove narodne pesmi.

Zapuščina
Po smrti Emila Korytka je njegovo zapuščino prevzel prijatelj Bogoslav Horodynski, ki je uredil tudi vse uradne zadeve. Starši so se zavzeli, da bi imel Emil na grobu tudi dostojen spomenik. Tudi to je uredil pokojnikov prijatelj Horodynski ob sodelovanje pesnika Prešerna, ki je dal v kamen vklesati verze v nemškem jeziku.

Na jesen tistega leta istega leta, 10. septembra, pa je tudi za Horodynskega prišla odrešilna pošta. Tudi on je bil za vse čase odrešen pregnanstva v Ljubljani.

Še istega leta pa je iz tiska prišla tudi prva knjižica zbirke Slovenske pesmi krajnskiga naroda, ki vsebuje gradivo, ki ga je zbral Emil Korytko. Urednik je bil Miha Kastelic ob sodelovanje Emilovih prijateljev, največ Franceta Prešerna. Potem pa so do leta 1844 izšle še štiri knjižice tega naslova. Vseh pet je tiskanih v stari pisavi bohoričici.

Človek premine, človeštvo pa ostane
Kako bi lahko pesnik France Prešeren - mimogrede: danes, 15. decembra leta 1846, so bile dotiskane njegove Poezije - bolje označil delo in pomen svojega prijatelja, kot je storil s svojo štirivrstično pesmijo, ki pravi:

"Der Mensch muss untergehen;/ die Menscheit bleibt, fortan / wird mit ihr das bestehen,/ was er fur sie getan."

Ti verzi dolgo časa niso bili prevedeni v slovenščino. Končno pa se je po več kot pol stoletja izkazal Ljubljanski zvon, ki je leta 1897 objavil prvi poskus v tej smeri: "Človeku je umreti,/človeštvo se vzdrži; /le to se večno sveti, /kar zanje storil si."

Malo pozneje je tudi Simon Gregorčič kar v dveh različicah prevedel to pesmico svojega vzornika. Prva pravi: »Posameznik mora umreti/ človeštvo pa nikdar; / kar storiš zanj na sveti/ v njem živo bo vsekdar."

In druga: "Gre v grob človeka telo, / človeštvo ne, naprej/ s človeštvom bo živelo/ kar zanj je st' ril vselej."

Znani ustvarjalec Anton Sovre meni: "Človek mora umreti,/človeštvo pa živi: / ostalo z njim bo živo,/kar zanje storil si."

Tudi pesnik Janko Glazer je tej Prešernovi pesmi posvetil dva prevoda. Prvi je izšel leta 1949 "Človeka smrt požanje, /človeštva ne, naprej / z njim,kar je storil zanje,/ živelo bo vselej."

Drugi Glazerjev prevod iz leta 1950 pa pravi: "Premine človek v grobu,/ človeštvo ne umre;/ naprej živelo to bo / kar storil je za vse."

Slavni Oton Župančič velik oboževalec Prešerna (znana je njegova trditev: "Jaz ne grem nikamor, ne da bi vzel Prešerna s sabo") pravi: "Naj zgrudi smrt človeka,/ človeštvo ostane; z njim/ do poznega še veka živi, kar zanj storim."

Ljudski pesnik Blaž Mavrel pa zatrjuje: "Človeka zemlja vzame,/človeštvo pa živi / In vedno to ostane,/kar v prid mu on stori."

Nesmrtni Alojz Gradnik te Prešernove verze razume takole: "Le človek mora v prah nazaj,/človeštvo pa ostane, to/ samo z njim dalje živo bo,/kar zanje on je storil kdaj."

Neutrudni prevajalec Janko Moder, ki se je ukvarjal tudi s pesništvom, pa nam hoče povedati: "Človek mora umreti/ človeštvo ne, in vanj/ se more preoteti/ vse, kar je storil zanj."

No, tudi v sodobnem času Prešeren in Korytko nista pozabljena. Zato se je s prevajanjem znanega nagrobnega napisa potrudil tudi še živeči pesnik Kajetan Kovič: "Umreti mora človek;/človeštvo ne, živi/naprej skozi rodove / kar človek zanj stori."

Dovolj lepih in sočutnih besed za premišljevanje. To so verzi, ki zadevajo vsakega od nas. Izberite prave, take, ki najbolj ustrezajo vaši duši.