Emil Korytko, štiriindvajsetletni politični izgnanec iz avstrijskega dela nekdanje Kraljevine Poljske, je zato vestno zapisoval vsakdanje dogodke v novem kraju in z nestrpnostjo pričakoval pošte iz svoje ljube domovine.

V domačem krogu
Emil Korytko se je rodil pred dvestotimi leti, 7. septembra 1813, v vasi Žežava pri Zalesczykih. To je kraj na desnem bregu Dnjestra v takratni avstrijski Galiciji. Oče Stanislav je bil potomec nekdanje ukrajinske, pozneje pa polonizirane, plemiške družine. Ob Emilovem rojstvu je bil star okrog trideset let. Mati pa je bila Rudolfina, rojena Rubezynska. Pred Emilom sta imela že hčerko Otilijo, rojeno leta 1811, za njim pa sta se rodila še dva otroka, sinova - Evgenij (1814) in Severin (1816). Korytkovi so imeli v Žežavi svoj dvorec in posest, zato so mu ob rojstvu sojenice verjetno napovedovale kar prijetno življenje. Žal pa takrat pred dvestotimi leti nihče ni slutil, da se novorojenčku napoveduje žalostna usoda in da bo plemiški sin že v mladostnih letih zapustil ta svet in povrhu še daleč od svoje domovine - v neki komaj poznani deželi Kranjski.

"Ješče Polska nie zginiela"
Poljska, Emilova domovina, je v času njegovega rojstva doživljala žalostno usodo. Ozemlje je bilo razdeljeno kar med tri države, Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Te so si v letih 1772, 1793 in 1795 skušale primerno urediti svoja razmerja. Poljaki pa so na to odgovarjali s priložnostnimi vstajami. V času Emilove mladosti je bila posebno zaznavna vstaja novembra leta 1830.

Emilova šolska leta
Emil Korytko je svojo mladost preživljal v nemirnem času po Napoleonskih vojnah. Domači so si lahko privoščili svojega učitelja, ki se je ukvarjal z vsemi štirimi otroki Korytkovih. Leta 1826, ko mu je bilo trinajst let, pa ga je oče skupaj z mlajšim Severinom poslal na jezuitsko gimnazijo v Tarnopol. Tam so hitro opazili njegove nadpovprečne sposobnosti in ga skušali prepričati, naj vstopi v njihov red. Emil je bil to tudi pripravljen storiti, česar pa oče ni dopustil in je oba sinova leta 1830 poslal na gimnazijo v kraju Czerniowce, kjer se je Emil šolal do leta 1832. Nato pa se je podal v Lvov. Vpisal se je na filozofsko fakulteto tamkajšnje univerze. Prvi semester je kar dobro opravil. Razmišljal je o tem, da bi pripravil statistični opis Galicije in v ta namen je že začel obiskovati razne kraje po deželi. Obenem pa so se začele razne težave, predvsem z zdravjem. V tem času se je tudi dodatno izpopolnjeval v čitalnici Narodne ustanove Ossolinskih. Tam je bilo znano lvovsko zbirališče. V tiskarni te ustanove pa so tiskali razno gradivo, tudi tako, ki je bilo prepovedano od avstrijske oblasti. Ta je skrbno zasledovala dogodke okrog tega in podobnih zbirališč napredne poljske mladine ali drugih izobražencev. Načelnik Lvovske policije je tako ob koncu leta 1833 sporočil na Dunaj, da stojijo na čelu nekakšne protidržavne organizacije poljski domačini Korytko, Ulatowski in Tyszkiewicz. Prvoimenovani naj bi imel tudi zasebno tiskarno v nekem samostanu, ki naj bi tiskala protidržavno gradivo. Preiskava je pokazala, da je imel Korytko res zvezo z razpečavanjem nekega skrivnega gradiva, vendar ne iz lastne tiskarne, pač pa iz tiste v ustanovi Ossolinskih. Direktorja tiskarne in stavce so zaprli, ukinjena pa je bila tudi ta ustanova. Korytko pa je bil osumljen, da pripada organizaciji, ki hoče spremeniti režim in zbujati narodnega duha med mladino. Zagovarjal pa se je, da ne gre za kako organizacijo, pač pa le za druščino, ki je želela pripraviti statistični letopis.
Bremenilo pa ga je pričevanje enega izmed tiskarjev, ki je izjavil, da je Emil jemal in razpečaval gradivo iz tiskarne Ossolinskih. Zaradi tega so ga strpali v zapor. Tam je prebil skoraj dve leti in pol, od začetka leta 1834 pa vse do junija 1836.

Konec negotovosti
Ujetniki, ki so bili izpuščeni iz ječe 24. junija, so se oktobra 1836 morali vrniti v Lvov, kjer jih je čakala razglasitev končne obsodbe. Tako se je tudi Emil Korytko z vozom iz domače Žežave odpravil v to mesto, da bi izvedel za svojo nadaljnjo usodo. Cesar Ferdinand je njegovo zadevo vzel v pretres 10. oktobra tega leta. Po poznejšem zatrjevanju brata Severina naj bi bil Emil v Lvovu obsojen na smrt, na Dunaju pa so mu sodbo spremenili in ga obsodili na izgnanstvo za nedoločen čas.

Kakor koli že. Emil je odločitev sprejel in 7. novembra pisal svoji materi: "Danes sem prejel obsodbo, izrečeno zaradi pomanjkanja dokazov - za nekaj časa mi je ukazano odpotovati v tujino, na Avstrijsko ali Štajersko, najbrž za leto dni, popolnoma bom svoboden, le da se bom vzdrževal sam. To je zgolj manipulacija, da bi tisti, ki so bili oproščeni, ne ostali doma toliko časa, dokler se ne unesejo. Draga mama, ne bodi žalostna zaradi tega, nič hudega ni – tako je morda bolje, kakor, da bi imel tukaj okrog sebe vohune …."

Emilu Korytku so ukazali odpotovati čez štirinajst dni. Z njim naj bi se peljal tudi kaznjenec, enajst let starejši Boguslav Horodynski. Odrejeno jima je bilo bivanje za nedoločen čas v mestu Ljubljana na Kranjskem. Tjakaj pa naj bi ju spremljal "angel varuh" - policijski komisar Altman.

Slovo od staršev
Emil Korytko je s težkim srcem sprejel obsodbo. Bilo mu je hudo, ker se ni mogel dostojno posloviti od svojih staršev. Zato jim je potožil vsaj v pismu: "Jokal sem večkrat med potjo – jokal, ko sem se spomnil svojega poslavljanja ob odhodu, vaših neupravičenih sumov. Koga neki bi lahko bolj ljubil, spoštoval, oboževal kot take starše, kakršne imam jaz? V svoji nesreči sem se prepričal, kako dragi so mi starši. Maminih in tatinih solza ne bi mogel poplačati, če bi imel četvero življenj! Oče moj, mama moja, jočem, solze vama pošiljam v pismu. Ne glejta na to tako, noben sin ne more bolj spoštovati ceniti, ljubiti, le jaz morda tega ne znam povedati, izraziti."

Priprave na odhod v odrejeno mesto pa so se zavlekle za več kot mesec dni, tako da sta prijatelja božič dočakala še na Poljskem. Težko sta se namreč ločila od ljubljene domovine. Končno pa je nekdanjima kaznjencema le uspelo dobiti kočijo, ki naj bi ju odpeljala proti jugu. Po novoletnih praznikih sta se 2. januarja iz Lvova podala proti Ljubljani. Dobrih deset dni pozneje je Emil pisal staršem: "Vožnja je vseskozi enolična, žalostna, kajti vse dlje smo od domačih, žalostna, ker je človek, ko se vozi skozi tako čudovite pokrajine, ki pritegnejo duha in oko, nevoščljiv tistim, ki prebivajo v deželi čarov, pa ne vedo nič o tem, ali pa gledajo na to z brezbrižnim očesom, mi pa, kot otroci, ki jim dajo k ustom bonbon in ga potem vzamejo, vse kar preletimo. Komaj, da se dotaknemo panorame, že se pomikamo naprej, ne da bi si nasitili oko in duha."

Vsi štirje potovalci, voznik in trije potniki, so prenočevali na različnih krajih, oba nekdanja kaznjenca pa sta se spotoma ustavljala za oglede mest, mimo katerih so potovali ali za obisk pri kakem znancu.

Prvo srečanje z Ljubljano
Konec januarja sta popotnika s komisarjem vred prispela v Ljubljano. Nastanila sta se v Maličevem hotelu (zdaj je podrt, na njegovem mestu stoji Nama). Korytka je tam že čakalo pismo domačih. O tem jima 4. februarja piše: "Kakšno nepopisno veselje je bilo zame, ko sem prispel v žalostni kraj moje usode in tam že dobil Vaše pismo, za kar sem Vam res zelo hvaležen. Nič ne more biti človeku ljubšega, kot če daleč od doma prejme novice od tistih, ki jih srčno ljubi, za njihovo srečo skrbi in v mislih z njimi živi … Končno smo le prispeli v Ljubljano! boste rekli, dragi starši. Tako je. Smo že v Ljubljani in vse naše sanje, pričakovanja so postala resničnost, a žal celo brez tistih bežnih barv, ki jih je od časa do časa slikala dobra volja in nam bila v uteho oziroma v tolažbo."

Stroga navodila in ukazi
Komisar Altman, ki je potoval v uniformi, je že takoj po prihodu svoja "varovanca" izročil vodji ljubljanske policije Siccardu. Ta je izjavil, da že dolgo čaka nanju. Po pogovoru jima je izročil ukaz, da ne smeta niti za korak prestopiti mestnih meja, zato tudi ne smeta zahajati v mestne parke, da se ne smeta vključevati v kake politične pogovore, odnose in društva in da morata pozabiti na svoje preteklo delovanje. Od upoštevanja teh pravil bo odvisno, ali in kdaj se bosta smela spet vrniti v domovino. Nadalje pa je bilo ukazano, da prav vsak dan poročata o tem, kdo se zadržuje pri njiju, kam hodita na obiske, s kom se bosta seznanila v mestu. Prijatelja sta obljubila, da se bosta ravnala, kot jima je bilo ukazano.

Po tem sprejemu je policija začela iskati stanovanje zanju. O prvih vtisih pa Emil piše: "Tukaj je nemogoča draginja. Presega vsako pričakovanje, kajti ne le stanovanje in hrana, ampak tudi vse blago je dražje kot v Lvovu, razen pomaranč, ki so po krajcar. Štiri dni povprašujejo na vse strani in pol Ljubljane išče za naju stanovanje, a težko ga je dobiti. Danes sva se naposled le odločila za eno, to je ena soba in majhna predsoba. Stane naju 16 goldinarjev, torej 8 goldinarjev na vsakega. Tudi za hrano se nisva mogla nikjer pogoditi. Zato morava varčevati. Večerjati sploh ne misliva, čeprav bi rada kam na hrano, saj so naju v krčmi že obupno odrli …. Po gostilnah je silno drago, porcija, kakršno bova dobivala, pa je za polovico lvovske."

Kaj naj bi gospoda počela ves preljubi dan?
Oba izgnanca sta morala v Ljubljani bivati na lastne stroške. Z denarnega vidika je bilo zanju to zelo slabo. Če bi bila v zaporu, bi jima hrano in stanovanje nudila država. Tako pa sta morala svojo svobodo plačati po visokih cenah. Ker pa sta bila sama brez primerne zaposlitve, ki bi jima prinašala dohodek, je bil to še poseben problem. A sta ga nekako skušala rešiti, saj sta bila oba iz premožnih družin, ki sta jima zagotavljali denarno podporo.

Posebno vprašanje pa je bilo, kaj bosta počela v slovenskem mestu. Emil piše staršem. "Vendar ni nama bivanje težko samo zaradi draginje.- Morda je bolj žgoče vprašanje zapravljanja časa. Pričakoval sem, da bom našel kako tovarno ali podjetje. Medtem pa tukaj ni ničesar: Je ena angleška rafinerija (misli na tovarno sladkorja, znano Cukrarno, op. avtorja), a ni nikomur dovoljen dostop zaradi tajnosti izdelave, druga pa je pogorela, več ni. Čitalnica je tukaj v kazini, po zgledu Johanneuma v Gradcu s 30 dnevniki … Sicer pa že kar dobro poznam tudi mesto. Majhno, urejeno, vendar ne obeta preveč zabave. Nočeva iskati poznanstev, tudi sami si tega preveč ne želijo. Imajo neveliko gledališče. Zdaj so plesi in to so edine tukajšnje zabave. Kljub temu, da vsaj včasih kaj berem v knjižnici, ki ni posebej velika in se doma učim jezike, je vse kar počnem to, da zabijam čas …"

Emilov nemirni duh
Emil Korytko se je od vseh neprijetnosti še najbolj bal prav brezdelja, ki se mu je napovedovalo v Ljubljani. To tegobo je poznal še iz časa, ki ga je preživel v zaporu. Leta 1835 je predlagal: "Prosim prevzvišeno sodišče, da bi blagovolilo upoštevati mojo mladost, mojo pripravljenost in željo postati zvest in koristen podložnik Najmilostljivejšega vladarja in gospoda. Brezdelje je izvir vsega zlega, posebno še za mladega človeka, vrženega po nedolžnem v ječo zaradi potvorb in klevet. Kar sem znal, sem pozabil, naučil pa se nisem ničesar razen tega, kako s potrpežljivostjo prenašati trpljenje. Prosim prevzvišeno sodišče, naj upošteva mojo voljo služiti Njegovemu Veličanstvu, posvetiti se znanostim, katerih cilj je vrlina, načelo vera in moralna filozofija, stremljenje pa ni izprijenost literature, nesmiselna politična stranka, ampak uboštvo zavest in vrlina, odrekanje samoljubju in vsemu tistemu kar bi lahko privedlo v nasprotje z oblastmi in z največjo srečo človeka, mirom v domovini. To so razlogi, zaradi katerih milostno prosim prevzvišeno sodišče, naj me ne pusti v jalovem brezdelju tratiti čas, ampak mi blagovoli dovoliti, da si za lastni denar kupim knjige za študij ali si take izposodim ..."

Prav zato ni čudno, če si je tudi življenje v Ljubljani ob napovedanem brezdelju, ki si ga je k sreči lahko privoščil zaradi ugodnega gmotnega položaja svojega očeta Stanislava, skušal nekako osmisliti. In zato se je odločil za ukvarjanje s kulturo. Njegova takojšnja vključitev v gimnazijsko - licejsko - knjižnico že v prvih štirih dneh prebivanja v prestolnem mestu Kranjske je bila prvi korak v tej smeri.

Predpustni čas
Korytko in Horodynski sta v Ljubljano prispela ravno v predpustu, ko so se vrstile razne zabave v kazini in je cvetelo tudi gledališče. Obiskala sta tudi ples na starem strelišču pod Ljubljanskim gradom in reduto na šentjakobskem trgu. Doživela sta pustno rajanje v mestu. "V Reduti je zelo divje. Maske uganjajo norčije kar po ulicah, poskakujejo v viku in kriku a la Benetke," piše domov.

Emil pa se je že v dobrem tednu vpisal tudi v kazino. "Kaj neki bi v dolgočasju počel drugega, kot da čas koristno in pridno izrabim. V kazini je prost vstop v čitalnico vsak dan pod 8. zjutraj do 11. zvečer. Časopisov je nad 30 v vseh jezikih in najrazličnejših strok … Vsak ponedeljek je zabaven večer, prirejen samo za člane, na katerem igrajo tombolo, beneško igro v zastavice … Kar pa zadeva jezike, se učim italijansko in kranjsko, rad pa bi vsaj za en mesec vzel Angleža, da bi se lahko naučil naglas in izgovorjavo tega jezika ..."

Tako si je obetal, da bo na svoje paznike naredil dober vtis, kajti iz Lvova je za njim s tamkajšnje policije prišla, kot piše, "kar najslabša karakteristika".

Po Ljubljani
Prijatelja sta stanovanje dobila na Starem trgu, kjer sta v drugem nadstropju najela sobo in predsobo. Lastnik je bil neki trgovec s svilo. Od tod se je mladi Emil vsak dan podal na svoja običajna pota v središču Ljubljane.

Tudi o tem je pisal domačim: "Pod nama stanuje baron Elsner s tremi hčerkami, kjer se pogosto zadržujeva in se mogoče še zaljubiva. Pogled na ulico. Pripada nama kurjava in poseben služabnik. To je policaj, ki nama prinaša hrano in čisti obleke. … Uganite dobri starši, kaj so naju takoj po prihodu povsod vprašali? Kaj je zanimalo nota bene gospodične, vdove in omožene? No, če sva poročena ali ne!? Krožile pa so o tem različne vesti, odvisno od njih je padal ali rasel barometer na obrazih gospodičen, vdovic in omoženk …"

Ob vsem tem zanimanju za nova prišleka pa se je zanju spodobilo, da sta se še bolj vključila v družabno življenje. Emil je tako pred koncem februarja prvič obiskal tudi večer s tombolo v kazini. "Zbrala se je vsa ljubljanska noblesa, in vse lepe dame," piše domov. Zaigral je in – izgubil. Ni bil zadovoljen, a je ugotovil: "To je edina možnost zabave za tistega, ki noče večno sedeti v samoti." Prijatelj Boguslav se je držal bolj doma, Emil pa ugotavlja: "V glavnem pa se učim, doma tičim in berem, prav rad pa kam grem ..."

Pri Crobathovih
Mlada Poljaka sta torej pri Ljubljančanih vzbudila nemalo pozornosti. Že sredi februarja so ju v goste povabile razne znane mestne rodbine. Denimo Welsbergovi, "ki imajo največjo in najgostoljubnejšo hišo", kot piše Emil. Vabili so ju na večerne zabave. V vrsti drugih imen, kot denimo Pirquet, Siccard in grof Thurn, pa se je znašel tudi ljubljanski odvetnik Blaž Crobath, ki ju je vabil na kosilo. Njegovega vabila sta bila še posebej vesela, saj sta si pri Crobathovih obetala prijetno vzdušje. Njegova žena je bila namreč po rodu Poljakinja. Mladi Blaž se je z njo poročil še kot odvetniški začetnik. Stanovala sta v isti hiši, kjer mu je lepa Jožefina Brugnak padla v oči. Z njo je po poroki leta 1827 imel že nekaj otrok. In kar je najvažnejše – pri njem je tedaj kot koncipient služboval pesnik dr. France Prešeren.

Pričevanje mlade deklice
Crobathova hči Lujiza, pozneje poročena Pesjak, ki je bila ob Korytkovem prihodu v njihovo hišo stara osem let, se novega gosta v njihovi hiši prav dobro spominja: "Da sem slikarica, naslikala bi ga lehko še danes. Jako mlad je bil, majhne, drobne, postave, roci je imel tako beli in mehki, kakor ženska. Na četrtem prstu se mu je svetil zlat obroček in črno emajliran prstan. Slavjanski tip se mu je videl na lepem obličji, katerega rožnata polt je bila poleti jako ogorela in pegava. Pogled bistrega očesa, modre boje, bil je smijoč se in srce ogrevajoč, ali često, često se je bolestno mračil. Rumene, gladke in goste lase je imel in rumene brke so mu senčile cvetoče – rudeča ustna, izmed katerih sta se pri smehi kazali vrsti najlepših zob. Nosil je pozimi in poleti z vrvicami obšite suknje. Živelo je vse v njem, a nikdar ni vstrpel dolgo na jednem mestu, nemirno je silil le dalje. Vendar se je nam otrokom takoj prikupil, kajti prav po otročje je znal vesel biti in igrati se z nami ter tekati in skakati po vrtu. Morebiti je imela ta živahnost nekaj nervoznega v sebi, saj se dobro spominjam, da se je včasih hipno umeknila globocemu zamišljenju. Začujeni smo ga gledali in umolknili tudi mi. Še sedaj čujem, kako zmagonosno je vselej pričenjal popevati svojo: "Ni še Poljska izgubljena!" in kako se je razzvenela v glasove najbridkejše toge!"

Emil dobi novega učitelja
V hiši Crobathovih je bil najzanimivejša osebnost odvetniški koncipient dr. France Prešeren. Z njim je mladi izgnanec Emil Korytko zelo hitro našel točko skupnega zanimanja. Odločila sta se, da drug drugega naučita svoje materinščine. Emil je tako v svojem pismu lahko že 26. februarja sporočil v Žežavo: "Učim se po kranjsko. Uči me Slovan, zelo slaven pesnik te dežele, jaz pa njega poljščino."

Presenečenje
Emil je torej dobil nov zagon. Ljubljana pa se je zopet pogrezala pod težo novega snega. Mesto je zopet zajela gripa, ki je dodatno pomorila nekaj otročičev. Emil se je uspel rešiti tej nadlogi, France Prešeren pa tudi. Tako je lahko svojemu novemu prijatelju Emilu pripravil veliko presenečenje. Iz poljščine je namreč prevedel sonet znanega pesnika Mickiewicza Rezygnacja in ga v nemškem jeziku že 4. marca objavil v listu Illyrisches Blatt. Besedilo so odtisnili tudi na posebne liste. Prešeren je bil ravno v tistem času zaradi izgube svoje velike ljubezni, Primičeve Julije, zelo otožno razpoložen, zato ni prav nič čudno, če se je odločil za prevod ravno te pesmi. Resignacija namreč pomeni - odrekanje. S to pesmijo je nagovarjal nemški ljubljanski krog, kateremu sta pripadala Anton Scheuschenstuel in njegova zaročenka Julija. V poznejšem slovenskem prevodu Janka Glazerja pa besedilo izpričuje:

Nesrečen oni, ki sam toži brez odziva,
nesrečnejši, ki dolgočasi ga praznota,
najbolj nesrečen, kdor ne ljubi več, sirota,
a prejšnja ljubezen mu je nepozabljiva.

Spomina strup mu brani, da razkošje uživa,
če izivalnih vnema ga oči grehota;
če ga nedolžnosti prevzema čar, milota,
ne upa k nji si, ki kot angel je nedosegljiva.

Naj li prezira druge, naj li sebe graja?
Boji boginje se, umika zemlje hčeri
in za obema zroč, brez upa sam ostaja.

Srce mu je svetišče prazno, samujoče,
ki so ga razdjali viharji mnogoteri:
ljudje v njem bivati ne smejo, bogstvo noče.

Po objavi tega soneta je bil Emil ves vzhičen. Teden dni pozneje, 11. marca 1837, je pisal domov: "Prvi med tikajšnjimi slovanskimi pesniki me uči kranjski jezik, jaz pa njega poljski in pred nekaj dnevi sem čutil resnično zadoščenje, ko sem v tukajšnjem literarnem časopisu videl sad mojega učenja, meni posvečen prevod iz poljščine."

Ljubljanske gospodične
General Pirquet in feldmaršal grof Leiningen sta bila tudi med tistimi Ljubljančani, ki so z zanimanjem vabili oba mlada Poljaka na svoj dom. Obisk sta jima celo vrnila in jima obljubila tudi pomoč. Vendar je izgnana prijatelja bolj zanimala druščina nasprotnega spola. Ta je, kot že rečeno, najbolj slovela v Welsbergovi hiši. Emil 11. marca piše domov: "Pri Welsbergih sva bila zelo vljudno sprejeta. Predvsem ona je zelo prijetna oseba in ima dve zali hčerki. Pri njih se je mogoče zmeraj dobro poveseliti. Skoraj vsak dan so družabni večeri in vsakdo je prisrčno sprejet."

Lepotice pa so bile tudi drugod. Emil razkriva: "Guvernerjeva hiša je ceremonialna, a dve hčerki sta lepi in prijazni. Bila sva tudi pri grofu Saurauu, grofu Welsersheimu. Tudi pri njih so naju zelo prijazno sprejeli. Imajo lepe hčerke, v takšnih hišah pa radi vidijo kavalirje, predvsem naju, da le dvorijo dekletom."

Že v štirih, petih tednih po prihodu v Ljubljano sta oba Poljaka doživela prijazna vabila kar iz enajstih ljubljanskih mestnih rodbin. Za vse to pa se je bilo treba tudi dobro pripraviti in pražnje obleči. Frak pa niti tedaj ni bil poceni.

Priljubljenost obeh Poljakov pa se vidi tudi v tem, da so hčerke Theodorja Hellerja, direktorja ljubljanske Cukrarne, pregovorile svojega očeta, da je kljub strogim pravilom Emilu in Boguslavu dovolil obisk te tovarne sladkorja.

In ker je bil konec marca velikonočni čas, oba prijatelja in njun najljubši ljubljanski znanec tudi na "dušno pašo" niso pozabili. Na veliki petek, 24. marca, je Emil v svojem pismu staršem tako zapisal: "Končujem pismo in grem k litanijam v stolnico. Prišel je po naju dr. Prešeren."

April 1837
Prijatelji so veselo praznovali veliko noč, v deželo pa se je na začetku aprila tudi že vrnila pomlad. Emil in Boguslav sta se odločila, da sprejmeta ponudbo odvetnika Crobatha in se poslej hranita pri njih. Od prvega aprila sta tako glavni obrok dobila pri Crobathovih. Emil razlaga svoji materi in očetu: "Sprejela sva in zdaj se ne morem pritoževati čez kosila z vinom, kajti zmeraj je v redu in okusno in dobro. To je storil samo iz prijateljstva in zelo sva mu za to hvaležna. Očka pa ve, da advokati povsod dobro živijo, on pa naju še gosti. Že prej naju je že večkrat povabil na kosilo."

Takoj po veliki noči pa so se spet začele zabave po mestu. In spet so prednjačili Welsbergovi. Mesto pa je obiskal tudi slovenski misijonar iz Amerike Friderik Baraga, ki je prišel prosit podpore za svoje Indijance.

Aprila sta prijatelja že lahko svobodneje zadihala. V nasprotju s prvotnimi pravili so jima dovolili nekaj izletov zunaj Ljubljane, v Postojno in Cirknico. Emil pa je bil bolan in zato je Boguslav za začetek sam obiskal Stično. Turobno vzdušje tistih dni je zaupal staršem. "Dnevi nama minevajo v takem dolgočasju, da se nama zdi, kot da sva tukaj že celo večnost. Poleti je v vsakem mestecu dolgočasno, celo pri nas, kaj šele v tujini v izgnanstvu!" Potem pa še pristavlja: "Tukaj so kar naprej zabave, koncerti, dnevi so skoraj vroči, a vsak dan rosi dež. Zabavajo se, dolgočasijo – midva spadava med zadnje. Hrepeniva po vrnitvi domov."

Ona je igrala
Svoje žalobno razpoloženje je Emil Korytko izrazil v pismu staršem 24. aprila 1837. Nekaj dni prej, 21. aprila, pa je datum pripisal na rokopis prijatelja Franceta Prešerna. Ta ga je spet presenetil. Tokrat s prevodom njegove, torej Emilove poljske pesmi. Izvirnik ni znan, Prešeren pa je svojemu prevodu dal naslov Du spieltest, spielst noch. Korytko je pripisal še tole: A. d. G.i.W., kar pomeni An die Grafin I. Welsperg. Gre torej za posvetilo grofici Welspergovi, pri katerih sta bila izgnanca redna gosta. Prešeren te pesmi nikoli ni objavil, morda jo je osebno dobila naslovljenka, kakor tudi morda izvirnik v poljščini. Datum na rokopisu pa verjetno označuje nastanek ali prejem Prešernovega prevoda. V slovenščino pa bi besedilo lahko prosto prevedli takole:

Igrala si, igraš še, kajt izzveneli glasi,
v katere se je izlilo morje melodije,
ki duša jih trdno hrani in nobenemu ne da ubežati.
Me silijo, da se ti prostodušno poklonim.

Tvoja ročica je hitela kakor zefir, ki lica cvetkam poljublja in mimo leteč budi cvetove.
Igrala si in vsa skrb je morala zbežati
in v srcu je vzšla nova pomlad.
K srcu je govorilo tvoje igranje, k srcu mile kretnje,
kajti svojo ljubkost si vedela tako prikazati,
in da je zgrabila tvoja postava tega, kogar ni moglo igranje.

Zdela si se mi vzvišeno, nebeško bitje,
in še vedno se mi zdi, da te vidim pred seboj,
tvoje igranje me je naučilo razumeti izvenenje nadzemskih sfer.

Za geslo, moto pesmi pa se Tieckov verz glasi: "Samo v tonih more vse, kar ji je drago, olepšati."

Ko pride maj
V Ljubljani je bilo veselo konec aprila, ko so praznovali god mestnega zavetnika, svetega Jurija. Pripravili so velik sejem, ki je trajal kar štirinajst dni, vse od 24. aprila dalje.

Emil si je v knjižnici poiskal zanimiva strokovna in slovstvena dela. Tamkaj je prebil čas od desetih do 12. dopoldne in od treh do šestih v popoldanskem času.

Dobil je tudi dovoljenje za obisk nekaterih krajev. Tako je 4. maja potoval v Dol pri Ljubljani, kjer si je grof Erberg uredil čudovit botanični vrt. Sledila je Stična na Dolenjskem ter grad Brdo na Gorenjskem. Potem pa se je čudil še lepotam Postojnske jame. Seveda pa se je povzpel tudi na goro Nanos. O vsem tem je obširno poročal domačim v Galicijo.

Neprijetni spomin
Vroči pomladanski dnevi včasih pri nekaterih ljudeh povzročijo, da komu tudi zavre kri. Kot kaže, se je to zgodilo tudi osamljenemu Emilu Korytku. Vsaj če lahko verjamemo Ernestini Jelovškovi, ki je svoje pisanje povzela po pripovedovanju svoje matere Ane.

Ana Jelovšek je bila spomladi 1837 kot trinajstletnica pestunja pri Crobathovih. Ta posel je najprej opravljala pri Primičevih, kjer je domovala znana Julija, Prešernova nesojena ljubezen, potem pa jo je k sebi vzela Jožefa, žena odvetnika Crobatha, da bi pazila na njune otroke. Ana Jelovškova je bila kljub svoji mladosti že dokaj razvito dekle. To je očitno opazil tudi Emil Korytko.

Ernestina Jelovšek v svojih spominih opisuje mladost svoje matere in še posebej njeno bivanje pri Crobathovih. Tamkajšnja gospodarica je deklico posvarila pred moškimi gosti in ta se je uspešno izogibala stiku z njimi. Vse dokler ... Ernestina nadaljuje: "Tako je prišel maj 1837. Dr. Crobathovi so imeli nek vrt, kjer so se igrali otroci. Bilo je tam tudi kegljišče, kjer so se včasih, zlasti ob nedeljah, gospodje zabavali s kegljanjem. Kegljali so ponavadi: dr. Crobath, oba Poljaka, kanonik Jerin in včasih tudi dr. Prešeren. Ta vrt pa ni bil pri hiši, ampak nekoliko proč. Tja je morala torej moja mati vsak dan po obedu z malim Evgenčkom. Nekega dne se je splazil Korytko za njo ter jo napadel kot blaznik. Ona je klicala na pomoč, praskala, grizla in tudi mali Evgen se je drl na vse grlo videč, da vleče Korytko njegovo "Neti" v lopo; tedaj se prikaže Prešeren. Kaj sta potem imela moža, ni mogla umeti, ker sta govorila poljsko, vendar pa je imela poslej mir pred Korytkom, ne pa pred Horodynskim, ki pa ni bil tako nasilen. Gospa Crobathova ji je torej nasvetovala, naj vselej vrata za seboj zaklene in nikogar noter ne spusti ..."

(se nadaljuje prihodnjo nedeljo)