Severni umetniki so bili pogosto mnogo bolj neprizanesljivi od umetnikov južne renesanse, to pa se je ohranilo tudi v poznejših obdobjih. Pred nami je slika Groteskna ženska slikarja Quentina Matsysa, ki jo je naslikal med letoma 1525 in 1530. Foto:
Severni umetniki so bili pogosto mnogo bolj neprizanesljivi od umetnikov južne renesanse, to pa se je ohranilo tudi v poznejših obdobjih. Pred nami je slika Groteskna ženska slikarja Quentina Matsysa, ki jo je naslikal med letoma 1525 in 1530. Foto:

Eco, ki je tudi avtor knjige Zgodovina lepega, je med drugim poudaril, da je njemu ljubša grdota, saj je prav ta tista, ki je brezmejna in vedno drugačna, medtem ko lepoto natančno omejujejo določena pravila in mere. Odločili smo se prelistati njegovo knjigo, posikali tisto privlačno v 'grdem' in skupaj zbrati nekaj podob, ki jih obravnava v delu.

Tako lepota kot grdota sta skozi stoletja vedno drugače razumljeni in ju ne moremo določiti kot nekaj absolutnega, pri obravnavanju obeh pa se pojavi pomembna razlika. Če so umetniki in filozofi skozi zgodovino podpisali vrsto definicij lepote in je zato precej lahko rekonstruirati zgodovino estetike, kot pojasnjuje Eco v uvodu, pa se to ni zgodilo z grdoto. Ta je največkrat definirana kot nasprotje lepote in si kot taka ni zaslužila kakšnega posebnega poglabljanja in razmišljanja.

Preden se sprehodimo po fotografijah, med katerimi vsaka zaznamuje eno izmed 15 poglavij v knjigi, je treba opozoriti, da čeprav je Eco svoje delo večinoma zasnoval na zahodni likovni umetnosti, je vendarle vključil tudi primere filmske in fotografske umetnosti ter celo podobe iz vsakdanjega dogajanja. Mi pa smo se pri fotozgodbi omejili skoraj izključno na likovno umetnost. Ker nas marsikatera izmed teh podob sploh ne presenti ali pa se nam ne zdi tako zelo grda, morda ni odveč, da se ob tem spomnimo, da jo je njen sodobnik lahko dojemal povsem drugače.

Maja Kač














Naturalistična upodobitev Meduzine glave, ki jo je Peter Paul Rubens naslikal okoli leta 1618, nas še danes šokira. Z mitološkim prizorom je Umberto Eco pospremil poglavje Grdota v klasičnem svetu.
Če kdo, si grdo podobo zagotovo zaslužijo Kristusovi sovražniki, s katerimi je Hieronymus Bosch tako še dodatno poudaril kontrast z milim in umirjenim Jezusom pod križem. Slika, ki jo najdemo v poglavju Pasijon, smrt in mučeništvo, je nastala okoli leta 1500.
"Kajti demoni lahko počnejo vse, blebetajo, zmedejo, se pretvarjajo, da so nedolžni, zato da bi pretentali preproste, zganjajo hrup, se smejijo kot nori in žvižgajo. A če se za njih ne zmenimo, začnejo v tistem trenutku jokati in tožijo kot poraženci ..." je Atanazij iz Aleksandrije v 4. stoletju zapisal v Življenju sv. Antona. Na sliki je Dalijeva upodobitev Skušnjava sv. Antona (1946).
Del Flamskega triptiha iz okoli leta 1520 spremlja poglavje Grdo, komično in opolzko.
Nič ni večno, tudi mladost in starost ne. To opozarja tudi Starka, ki jo je beneški umetnik Giorgione naslikal med letoma 1506 in 1507. Z napisom Col tempo (S časom) gledalca oziroma gledalko opozarja, naj se zaveda neizogibnosti minljivosti.
V poglavju Hudič v modernem svetu je Umberto Eco sicer izbral drugo Heartfieldovo upodobitev Hitlerja, a zato ni ta nič manj zgovorna. Naslov fotomontaže, ki jo je John Heartfield izdelal leta 1932, je Adolph, nadčlovek požira zlato in govori neumnosti.
Posebno poglavje je namenjeno čarovništvu, satanizmu in sadizmu. Slednjega zastopa Caravaggiova slika Judtita reže Holofernu glavo iz leta 1599.
Rembrandtova slika Anatomija dr. Tulpa se danes ne zdi nič kaj grozljiva, na ljudi 17. stoletja pa je vendarle delovala nekoliko drugače. Pri Umbertu Ecu jo najdemo v poglavju Physica curiosa.
Slepi so bili tako kot pohabljeni in bolni skozi mnoga stoletja odrinjeni na obrobje družbe in tako v času klasične hierarhije motivike niso pritegnili pozornosti umetnikov. Pieter Bruegel jih je upodobil na svojem delu Parabola slepih (Slepec vodi slepe) leta 1568.
Grozljivemu in skrivnostnemu odpre novo poglavje obdobje romantike. Na sliki je blazna Kate, ki jo je Heinrich Füssli naslikal med letoma 1806 in 1807.
Industrijska revolucija je prinesla razvoj in napredek, po drugi strani pa tudi strah, novo problematiko in marsikaj grdega. Otto Griebel je delo, ki ga je naslikal med letoma 1928 in 1930, poimenoval Internacionala, Umberto Eco pa ga je izbral za poglavje Železni in slonokoščeni stolpi.
S prihodom 20. stoletja in avantgarde 'grdo' dokončno doživi zmagoslavje. Na sliki je delo Ženska v naslonjaču, ki ga je Pablo Picasso naslikal v svoji kubistični fazi leta 1913.
Umberto Eco je hotel Madonna Inn v Kaliforniji leta 1976 opisal z besedami: "Kot bi Albert Speer, medtem ko je listal knjigo o Gaudiju, požrl obilno količino LSD-ja in začel graditi poročno sobano za Lizo Minelli." Tokrat pa je podobo sobe Stari mlin izbral za ponazoritev kiča. Foto: www.madonnainn.com
Zadnje poglavje je namenjeno Grdemu danes. Že v sodobnem času vsak od nas lepoto in z njo tudi grdoto razume po svoje, zato je toliko lažje razumeti, kako težko je ta pojem definirati skozi vsa ta stoletja, ki so za nami. Ena izmed slik pod tem poglavjem, avtoportretov Fride Kahlo (Zlomljen steber, 1944), pa nam pomaga razumeti, zakaj je Umbertu prav grdota najlepša stvar na svetu.