Ne do tistega, zaradi katerega ju časti ves slovenski narod, in niti ne do onega povsem zasebne narave. A ker sta to sama odkrito priznala, bodisi v pogovoru s sodobniki bodisi v svojih spisih, jima bomo že morali verjeti.

Na primer Cankarju. Ko ga je leta 1910 na ljubljanskem Rožniku obiskal njegov bratranec Izidor, da bi za mesečni leposlovni list Dom in svet napisal nekaj besed o njegovem delu, mu je Ivan na vprašanje, kako piše, kar naravnost odgovoril: "Jaz sem najbolj len človek na svetu; len pisati."

Še pred njim pa France Prešeren že leta 1833 v pismu češkemu prijatelju Františku Ladislavu Čelakovskemu naznanja: "Jest imam že davno eno novelo osnovano, pa si časa ne vzamem, de bi jo zapisal."

Veliki trud
Cankarjeva ravnodušnost pa se nam zdi nekoliko bolj razumljiva, če se zavedamo, da pisateljevanje dejansko ni lahko delo. Posebno še ne, če človek želi ustvariti kaj večjega, kaj pomembnejšega. Ivan sam je bratrancu Izidorju povedal: "Kdor lepo piše, piše s trudom in bolečinami: kakor bi z obema rokama stiskal lastne možgane; vsak stavek je kaplja krvi iz njih.
Ta primera je dobra. In pomisli, če je človek še nervozen! Ko sem bil na Dunaju in pil čaj z rumom – ali pravzaprav rum s čajem – se mi ni enkrat zgodilo, da sem vrgel pero daleč po tleh."

In če se je Cankar, ki je bil poklicni pisatelj, le moral potruditi s pisanjem svojih črtic, povesti in romanov, če si seveda ni hotel ustvariti pajčevine v želodcu, pa Prešeren teh skrbi zaradi redne pravniške službe ni imel. Pisanja za denar ni potreboval, vendar pa je bil slab pisec tudi v zasebnem pogledu, saj se v omenjenem pismu Čelakovskemu opravičuje za zamudo pri odgovoru na njegovo pisanje ter dodaja: "… zraven sim tako zanikarni pisar, de se mi je ljubezen z nekakšno gospodično v Gradcu le zavolj tega poderla, ker sim ji premalokedaj pisal."

Prešeren brez ljubice, mi pa brez novele
Zaradi pomanjkljive pisemske pozornosti je torej Prešeren ostal brez neveste, gospodična iz Gradca Marija Kajetana Khlunova pa brez mladega, 32-letnega ženina. Slovenci pa smo takrat ostali brez novele. Iz podobnega razloga Prešeren nikoli ni dokončal še dveh napovedanih del večjega obsega. V upanju, da je vsaj začel pisati katero od njih, so po njegovi smrti razni ljudje mrzlično premetavali njegove omare in predalnike, a niso našli prav ničesar. Še sreča, da je svoje najlepše pesmi objavil v že v tedanjih listih ter dveh samozaložniških izdajah: Krstu pri Savici in zbirki Poezije. Ostalo pa je še nekaj rokopisov in pisma, ki so jih njihovi prejemniki vestno hranili, misleč, da bodo zanimivi tudi za poznejše generacije.

Pismo, staro 190 let
Ob Prešernovi premajhni skrbi za dopisovanje moramo razumeti tudi pismo, ki ga je poslal z Dunaja in ki nosi datum 24. velikega travna, torej maja 1824. Ravno te dni torej mineva 190 let od njegovega nastanka. To Francetovo pisanje obsega kar štiri strani, ki so napisane še v stari pisavi bohoričici. Mladi France je pisal lepo, razločno in čitljivo, naredil pa je tudi nekaj napak. Ker je bil pisemski papir v tistem času mala dragocenost, v primeru, ko se je zmotil, ni strgal ali zavrgel lista, pač pa je kar smelo pisal dalje. In tako je v jedrnatih stavkih strnil dogodke zadnjih dni, opisal dogajanje minulega časa in domačim razgrnil tudi svoje načrte za prihodnja leta. Prav zato je to pisanje pomemben vir za razumevanje njegove zasebne in pesniške poti.

France se odpravi na Dunaj
France Prešeren je v Ljubljani opravil gimnazijo in še dve leti filozofije na tamkajšnjem liceju. Da bi se lahko vpisal na univerzitetni študij, bi moral narediti še tretji letnik filozofije, kar pa je bilo mogoče le na Dunaju.

Tja se je odpravil jeseni leta 1821 in potem v prvem šolskem letu opravil še en letnik filozofskih študij.

Potem se je moral odločiti, ali bo ostal na Dunaju in nadaljeval študij na univerzi ali pa se bo raje vrnil domov in se vpisal med bogoslovce, kot so to želeli njegova mati Mina in kar trije strici duhovniki: stari stric Jožef, dejansko še stric njegovega očeta Šimna, ter prava strica, očetova brata Franc in Jakob. Ti trije so ga denarno podpirali na Dunaju, saj je bilo doma že pred slovesom dogovorjeno, da namreč "ne sme domače hiše nič veljati".

France se je odločil, da se raje vrne domov, a se je zgodil nepredvidljiv dogodek. O tem je pozneje pripovedoval eden od njegovih dunajskih študijskih tovarišev: "Kmalu bi bil France tovaršem z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nje. Mislili so, kaj je to, da ga ni. – So pa šli Gollmayr in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. So ga pa obstopili in mu branili domu. In se jim je vdal."

Na prav(n)i poti
France Prešeren se je tako jeseni 1822 vpisal med slušatelje prava in se ponovno vključil v življenje slovenskih dunajskih tovarišev.

V državni prestolnici je sprva stanoval pri neki vdovi, ki je imela hčerko njegovih let. Tam je doživel nenavadno izkušnjo. Zanesljivi vir pripoveduje: "Obe ženski sta se živo zanimali zanj, toda razumel ni ničesar. Dekle je imel v posebnih časteh, smatral jo je za Venero, za Madono, katere se še dotakniti ni upal."

Pozneje je izvedel, da mu je dekle le skušalo naprtiti posledice znanstva s svojim prejšnjim, malo manj poduhovljenim, a toliko bolj pogumnim ljubimcem.

K sreči pa je v prvem letniku prava zamenjal stanovanje, dobil pa je tudi denarno pomoč. Nekaj slovenskih študentov je bilo namreč takrat deležnih štipendije (štiftenge, bi rekel Prešeren) nekdanjega gorenjskega duhovnika Luke Knaflja, ki je znašala par sto goldinarjev letno. Nastopil pa je tudi službo inštruktorja v zasebnem Klinkowströmovem zavodu, kjer so se pretežno šolali plemiški sinovi. Tamkaj je dobil tudi stanovanje, brezplačno hrano in še letno nagrado 300 goldinarjev. Tako se je kar dobro zasidral v dunajski državni prestolnici.

Kazen
Prešernu študij ni delal težav, zato se je takoj začel tudi dodatno izobraževati. Učil se je raznih jezikov, celo angleščine. Obenem pa je začel tudi kupovati knjige, najsodobnejše in tudi tiste starejšega datuma. Čedalje bolj se je začel navduševati za literaturo, posebno še za pesništvo. Prijatelj pripoveduje: "Samega ob sebi suhejšega pravoslovja se je le toliko poprijel, da je brez spotikljaja izhajal; z ognjenim navdušenjem pa je prebiral kot dunajski dijak pesnike raznih jezikov."

Sčasoma si je ustvaril tudi lepo knjižnico. V zavodu pa se je miselno zbližal z mladim, sedemnajstletnim dijakom, kranjskim plemičem grofom Antonom Auerspergom. Ker se je tudi ta zanimal za slovstvo, pozneje je postal znani nemški pesnik z imenom Anastasius Grün, mu je posojal ključ od svoje knjižnice. To pa je prišlo na uho vodji zavodskih inštruktorjev in vnel se je prepir. "Gospod Prešeren, to mi ni prav!" je zakričal predpostavljeni. France pa mu je vrnil v podobnem vzdušju: "Saj tudi meni tukaj ni vse prav, kar drugega poiščite …"

Slovenski tovariši so mu pomagali najti stanovanje in hrano pri drugih ljudeh, kar mu je prav ugajalo.

Vseeno pa zanj šolsko leto 1823/24 ni minilo v tako prijaznem vzdušju kot prejšnje.

Med tovariši
Slovenski študentje, ki so bili po več let zdoma, saj niso imeli denarja, da bi si privoščili počitnice, so se zelo uspešno povezovali med sabo. Prijateljstvo jim je nadomeščalo družino.

Matija Gollmayer, Prešernov največji prijatelj v tistem času, pripoveduje: "Malo da ne slednji šolski praznik smo hodili peš po dunajski prijazni okolici okrog, ali v Dornbach, Schönbrunn, v Laxenburg, v Klosterneuburg, na Kahlenberg, v Grinzing, v Florisdorf, ali še do drugih krajev dunajskega prijetnega obližja. Opoludne smo skoraj da brezizjemno obedovali skup ter si na to privoščili urico prostega časa razvedrujoč se pri kaki igri. Zvečer potem smo se zbirali zopet skoraj slednjega dne pri kupici piva v dunajski gostilni 'zur Pfeife'…"

Pevska žila
V tistem času je France Prešeren zlagal prve prigodne pesmice. Te so bile slovenske pa tudi nemške in tako ni naključje, da se je odzval na povabilo nekdanjega sošolca Jurija Grabrijana, ki je pred koncem leta 1823 zložil slavnostno pesem, posvečeno odhodu tedanjega škofa Avguština Gruberja iz Ljubljane. Grabrijanova pesem je izšla 9. januarja 1824. Dober teden za tem pa je isti list prinesel še nemški prevod, ki je bil brez Prešernovega podpisa.

Strici iz ospredja
Medtem ko je France Prešeren že več kot dve leti bival na Dunaju, se domači in tudi drugi sorodniki še vedno niso mogli sprijazniti z mislijo, da se ne bo več vrnil in nadaljeval šolanja v ljubljanskem bogoslovju. V tem pogledu si je mati prizadevala, da bi ga tamkaj še vseeno sprejeli med svoje študente. Pri tem ji je pomagal stari stric Jožef, ki se je napotil k novemu škofu Alojziju Wolfu. Ta je bil Prešerna pripravljen sprejeti v bogoslovje, vendar pod dokaj neugodnimi pogoji. Filozofski študij tretjega letnika na Dunaju se mu sploh ne bi upošteval, kajti že brez tega bi se lahko vpisal na ljubljansko teologijo. Od pravnih letnikov pa bi mu enega vračunali, drugega pa ne. Do mašniškega posvečenja bi moral torej Prešeren študirati še najmanj tri leta.

Da bi Franceta nekako "pritisnili ob zid" in ga prisilili k vrnitvi domov, so mu vsi trije strici istočasno odtegnili podporo, na njegova tri pisma pa sploh niso hoteli odgovoriti.
Ob vsem tem so se ga še domači odločili prositi, naj se vrne v Ljubljano. V pismu so mu pojasnili škofovo odločitev in ga nagovarjali za vpis v bogoslovje.

Prav to je Franceta končno le premaknilo, da se je v zadnjem tednu maja odločil napisati pismo in sporočiti svojo končno odločitev.

Le trikrat je pisal
Prešernova sestra Lenka, ki je bila od njega mlajša enajst let, se je spominjala, da je brat France med šolanjem na Dunaju, torej v sedmih letih (od 1821 do 1828), domov poslal le tri pisma.

No, morala so biti vsaj štiri, saj jim je moral najprej sporočiti svoj naslov. Ker jih je zanimalo, kako živi na Dunaju, so ga prosili, naj opiše svoje počutje v velikem mestu. V imenu domačih mu je pisala najstarejša hčerka Jera.

France, ki je že takrat (leta 1821) snoval krajše pesmice, jim je odgovoril kar v verzih:
"Se z bukvam ' ' usajam
pa belim glavo-
pa z'jala prodajam,
pa gledam tako.
Do sedmih ležim,
še komaj se zganem…
kar drugi počnejo,
jaz tud' to storim,
če v vodo poskač'jo,
jaz tudi za njim."

Po tem pismu pa ni bilo več nobenega Francetovega pisanja z Dunaja. Oglašal se je prijateljem in stricem, ki jih je naprošal za denarno podporo. Spoznal je tudi žirovniškega domačina in po novem dunajskega meščana Naboisa, ki pa je bil še lastnik kajže v rodni vasi. Tudi ta mu je kdaj denarno priskočil na pomoč.

Kar zadeva domače, se je vnovič odzval šele po več kot dveh letih, ko je torej maja 1824 sklenil odgovoriti na njihovo sporočilo.

Kaj je pisal Ribičev France?
Nekako v začetku junija 1824 so Ribičevi v Vrbi prejeli pošiljko, ki so jo čakali že kar nekaj časa. Pisal je France in prav radovedni so bili, kaj jim sporoča - ali bo izpolnil njihove želje ali pa so se pri prizadevanju, da se vrne v Ljubljano, trudili zaman.
Ko so odprli dobro zapečateno pošiljko, jih je nagovorila prijazna Francetova beseda:

"Na Duneju 24 velkiga travna 1824.

Lubi starši!
Zlo me je veselilo, de ste se per ti perložnosti na me spovnili ker mi to naznanje da, de vaša ljubezen do mene, des sim glih že tok dolgo od Vas ločen, ni še vgasnila. Jeri se posebno zahvalim za nje pisemce, v kateri mi Vaše želje in po nje tudi želje stricev naznanje da. Meni je prov zlo žov de Vam upanje Vaše spolniti ne morem. Ja ke bi bil od konca to vedil, kar zdej vem, to skusil, kar sim zdej skusil, tako bi jest gvišno nikol na bil vidil Duneja; al zdej je prepozno. Dokler tič po drevju okoli skače, ga jed v tičenci nastavljena prijazno k' sebi vabi, al ker se je on jedra enkrat zatiknil, potlej ga pokrov zapre, in on na more več nazaj. Ja tok so tudi meni vrata zaperta proti domo. Sramota, zgubleni čas, zgubleni perjatli, nova zamera mi branjo v Teologijo nazaj jiti, in jest Vam odkritoserčno povem da sim terdno sklenil velike težave raj prestati, in vsako reč pred skusiti, koker ta stan, v katerga sim se podal, zapustiti, in kateri mi je bil gvišno namenen. Ja jest sim skori previžan, de mi je bil ta stan namenen, ker sim bil v' Lublani tok nisim nič pravga veselja do tiga stanu imel, pa me je vender nekej jest sam ne vem kaj ven na Dunej gonilo, in ker sim od konca perviga leta že skori v serci sklenil, ja že tovaršam pravil, de bom nazaj šu, je na enkrat stiftenga peršla, sim berš dobro službo dobil, in vse je toko naključilo, de sim druge misli ratal. In zdej mi še ta stan koj dovel dopade; zato če Vas bo kdo prašal, al rajtam kdej nazaj k' Teologiji jiti, mo le recite, da te misli več nimam. Ke bi to sturil tako bi me mogil vsak za naspametniga deržati. Tri leta bi mogel zgubiti, dva leta dalej študirati, star sim že zadosti, in šolskiga prahu sit do vrata. Kaj bi vi rekli, ke bi kdo en vert z' žlahtnimi drevesci nasadil, in ker bi že jablane ali hruške ali druge drevesa toko podrasle, de bi vpanje imel kmalo sad od njih dobiti, ke bi zdej temo na enkrat v' glavo padlo dervesa vse posekati, in en zevnik iz verta narediti? Ker toko reči stoje, toko bote sami lahko zapopadli, de ne morem več nazaj pred pridti, predem na bom duželsko službo v' Lublani iskal."

Lepe prispodobe
Tako torej piše France Prešeren v prvem delu svojega pisma staršem. Skuša jih potolažiti, ker ne more izpolniti njihovih obljub, da ga bodo nekoč gledali kot mašnika pri oltarju bližnje cerkvice sv. Marka, podružnice župnije Breznica. Zato jim napoveduje, da ga ne bo prej domov, dokler ne bo iskal "deželske službe", torej dokler se ne bo zaposlil v kakem ljubljanskem deželnem uradu. S to napovedjo je želel nekoliko omiliti svojo odločitev, saj se je mati bala, da bo zašel med odvetnike. Državna služba pa jo je potem nekako pomirila, saj so velik ugled uživali tudi sodniki in upravni uradniki.

Zanimivi sta tudi primerjavi iz narave, s katerima je Prešeren staršem, ki sta bila preprosta kmečka človeka, skušal pojasniti svoj položaj. Najprej se primerja s ptičem, ki se je ujel v nastavljeno past. On, France, se je z nedolžnim srcem podal na Dunaj, a tam ga je pričakala vrsta nevarnosti. Za njim so bile grenke izkušnje, morebitna prva ljubezen do stanodajalkine hčere in težave v Klinkowströvomem zavodu. Ujel se je v past in poti nazaj ni bilo več.

Druga primerjava je bila nedvomno namenjena njegovemu očetu, ki se je kot mnogi Gorenjci ukvarjal s sadjarstvom. Slovel je kot umen gospodar in imel je največji sadovnjak v Vrbi. France ga je skušal prepričati, da nekdo uspešnega vrta ne more kar naenkrat prekopati in iz njega narediti zelnik, in stari Šimen Prešeren je dobro razumel sinovo razlago.

V nadaljevanju …
Mladi France je v prvem delu pisma, ki obsega več kot dve strani, torej obširno odgovoril na pisanje domačih. Nato pa se je v nadaljevanju lotil še nekaterih osebnih stvari. Takole piše:
"Strici mi na tri pisme nič na odgovore, jest rajtam, da me je kdo per njih počernil. Ke bi stiftenge na blo, bi mi blo prov hudo šlo, toko je pa še za prestati. Ke bi me imelo kej na enkrat pertisniti, toko že od Gospod Naboisa al pa od drugih perjatlov pomoč dobim."

Nato pa je sledilo še nekaj praktičnih naročil. Prešernovi iz Vrbe naj bi posredovali pri Žagarjevih v Žirovnici, ki so skrbeli za kajžo Prešernovega znanca Naboisa. Poslal jim je pozdrave prijatelja Matije Gollmayerja, sicer po domače Poharjevega iz Žirovnice (bratranca znamenitega Matije Čopa), ki se ni mogel odločiti, kam naj se obrne po koncu študija. Šel naj bi tudi k Čopu (Ovsenekovemu) iz Žirovnice, ki je tedaj služboval v Lvovu (Lembergu).

Potem pa še sporoča, da se ima dobro in da bo prišel na počitnice (vakance), če bo imel dosti cvenka ... Takole nadaljuje in končuje svoje pisanje: "Gospod Nabois mi je rekel de bi vas prosil, Žagarjo povedati, de se mo zahvali, zato ker Naboisovo kajžo dobro oskerbi, in de ga prosi, de bi vse, kar je treba za popravljenje preskrbil. Če kajža tolk noter na nese, toko bo že on vse povernil, Miklavžo nej jo pa nikar čes na da. Poharjev Matia vse pozdravi, jesen bo venizštudiral, potlej pa na vem kam se bo obernil, morebiti bo šu v Gorico, al pa na eno grajšino na dolensko, al pa bo na Duneju ostal, al pa bo v' Lemberg k' Ovsenokovmo šu, kamor bo bel mo kazalo. Jest sim vas rajtal ob vkancah objiskati, al če bo per stricih zamera guerala, tok na bom mogil domu pridti, za to ker bo cerenge manjkalo. Boln še nisim bil kar sim na Duneju, na kvartirju sim pa per prou dobrih ljudeh, kateri prov radi postrežejo, in za en dejl sim bel kentent koker lani. Zdravi ostanite in vse znance perjatle, in žlahtnike pozdravite.

Vaš Frence

Sestre posebno pozdravim, in Jero prosim, de bi mi spet kaj kmalo pisala.
Prešern."

Na "vakancah"
Francetu Prešernu je torej tisto pomlad pred 190 leti na Dunaju kar dobro kazalo. Imel je prijetno stanovanje z urejeno prehrano in tudi še kar nekaj denarja od štipendije. Izpite je redno opravljal. Bil pa je tudi v stikih z ljubljanskimi prijatelji, zato se je odločil, da izpolni svojo napoved, in se avgusta prvič po treh letih odsotnosti podal v domače kraje. Njegov prihod v Vrbo slikovito popisuje eden od njegovih zgodnjih življenjepiscev, sicer tudi sorodnik Tomo Zupan: "Jedenkrat vseh pet let dunajskega bivanja, o kojih sestra ve pripovedovati – bilo je po tretjem vseučiliškem letu – pa je presedati začelo Preširnu to sicer lepo, a vender tujejezično dunajsko mesto in obližje. Rad bi zopet videl krasno Gorenjsko, obiskati je želel srenji sv. Marka, sosednje blejsko jezero; rad bi bil za nekaj časa dihal čisti zrak pod Stolom in Triglavom; najrajši pa bi bil ugledal zopet jedenkrat mile si matere obraz ter iz jasnih jej očij bral na dnu njenega srca. Prepričal bi bil osobno rad to zvesto dušo, kako se ni izgubil sredi nevarnega oddaljenega mesta; sanjal bi bil rad z njo o svojem prihodnjem življenji ter z njo vred zidal svitle grade si v oblake. - Da, v oblake! – Koliko dragi čitatelj, pa naj ima poezije tvoje pomladanje življenje, če si nisi stavil s Preširnom tudi ti tacih zračnih gradov? – Ali nista z ljubo materjo – in to tudi v najbornejši koči naše dežele – ali nista tudi vidva oba vkup že časih nanašala kamenov k temu drznemu oblačnemu zidanju? Prav sta imela, da sta jih; le nosita jih skup in jih nosita in kadar jih mislita v novo, pokličita še mene: tudi jaz vama z najboljšim voščilom rad cel ogel priložim.
Zato stopi nekega dne s pisanimi trakovi – kot si jih je to dobo mnogo prišivalo po obleki ženstvo na Gorenjskem – s trakovi obložen stopi pravoslovec Franc v Ribičevo domačo hišo. - Najbolj se je bil ob tem Alenčici prikupil: spoznala je namreč po donesenih trakovih moža besedo v bratu.- Čez mero pa je vzkipelo ob Francetovem prihodu ljubeči materi srce; zato ju pustimo mi, naj se veselita sedaj in naj si tožita sama."

Obiski
Po prisrčnem snidenju v Vrbi, ki ga je Francetu zagrenilo dejstvo, da babice Mine ni bilo več med njimi, je mladi študent kar nekaj časa preživel v domači hiši.

Potem pa se je podal še v Ljubljano. Tudi tam ga je čakalo zanimivo dogajanje. Ravno tisto poletje so se namreč trije mladi duhovniki, Franc Xaver pl. Andrioli, Ignacij Holzapfel in Janez Cigler, odločili izdajati slovenski leposlovni tednik Slavinja, ki naj bi bil priloga nemškega lista Laibacher Zeitung. Že v minulem času so zbrali nekaj sodelavcev, kar jih je opogumilo, da so 9. septembra deželno vlado prosili za dovoljenje. Med njihovimi bodočimi sotrudniki je bil tudi France Prešeren.

Prešeren se je veliko časa posvečal tudi obiskom licejske knjižnice, ki je bila poleti navadno zaprta, a je naredila tudi kako izjemo. Tam si je lahko ogledal Zoisov prevod pesnitve Lenora, ki jo je v izvirniku napisal nemški pesnik Gottfried August Bürger. Zoisovo pisanje pa se mu je zdelo preokorno, zato se je odločil, da se bo s prepesnitvijo te balade po ljudskih motivih potrudil tudi sam.

Rad je zahajal tudi v družbo in nemalokrat jo je mahnil h Gorjančevim, ki so imeli gostilno v karlovškem predmestju. Tja ga je vodila tudi zaljubljena misel na domačo hčerko, Zaliko Dolenčevo, ki je ravno tistega avgusta obhajala svoj dvajseti rojstni dan. Bila je lepo dekle in izvrstna pevka.

Nov vir poezije
Mlada Dolenčeva Zalika se ni kaj dosti odzivala na dvorjenje igrivega študenta Franceta Prešerna. Gotovo sta jo oče in mama podučila, kako je treba ravnati s takimi tički, mladimi zaljubljenci, ki imajo le malo cvenka v žepu, pred sabo pa še veliko načrtov in študijskih let. Obenem je tudi morala vedeti, da bo težko tekmovala s podobnimi dunajskimi deklinami, ki so bile tudi deležne vsakodnevnega nasmihanja mladih gostov, posebno še študentov s Kranjskega. Zato je izrekla svoj odločilni "ne". V neki poznejši dramski igrici iz leta 1861 ji je avtor Ivan Vesel položil v usta besede: "Gospod dohtar (z doktorskim nazivom so takrat naslavljali že študente prava, op. a.) je predober. Jaz ga ne morem ljubiti."

France Prešeren pa zale Zalike ni mogel pozabiti. Spomnil se je zgodbe o neki lepi Ljubljančanki, o kateri sta z mladim gojencem Auerspergom brala v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske. In kaj kmalu je nastala pesmica, ki na začetku poje:
"Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele,
al lepše od Zal' ke bilo ni nobene.
Nobene očem bilo bolj zaželene
Ob času nje cvetja dekleta ne žene ..."
Dal ji je naslov Povodni mož, opisuje pa dogodek, ko prevzetno Ljubljančanko ugrabi mož iz mesta, "kjer Donava bistri pridruži se Savi".

Ponovno na Dunaju
Oktobra, na začetku novega šolskega leta, se je Prešeren vrnil na Dunaj in uspešno nadaljeval študij. Nabralo se je tudi kar dosti pesmi in poleg Povodnega moža, v katerem opisuje žalosten konec prevzetne Zalike, je nastalo še nekaj pesmic, posvečenih tej krčmarjevi hčeri. Svoje umotvore je nesel pokazat rojaku, slavnemu Jerneju Kopitarju, vodilnemu jezikoslovcu tedanjega časa, ki pa mu je o njih izrazil hudo kritiko. Večina teh poskusov je končala v ognju, ohranil je le tri. Te bi lahko objavil v listu Slavinja, vendar je vlada prepovedala njegovo izhajanje in tako so tudi Prešernove pesmice za nekaj časa ostale v predalu.

Spet doma
Dobri dve leti po pismu staršem in počitnicah je Prešeren končal pravniški študij in se napotil k stricu Jožefu na Ježico pri Ljubljani, da bi se pripravil na zagovor doktorske diplome. Tedaj (januarja 1828) je v tisku izšla tudi njegova prva pesem Dekletom, ki je bila z nemškim prevodom – tudi ta je bil njegovo delo - objavljena v listu Illyrisches Blatt. V zadnji kitici pa ni pozabil ošvrkniti trdosrčne Zalike in se poigrati z njenim imenom:

"Fante zbiraš, si prevzetna,
se šopiriš, ker si zala;
varji, varji, da priletna
samka se ne boš jokala!"

Povodni mož pa je izpod tiskarskih strojev prišel šele leta 1830, ko je bil objavljen v prvem zvezku slovenskega pesniškega zbornika Krajnska čbelica.

Dolenčeva Zalika, ki je tedaj živela pri bratu Jakobu v Bohinju - in se je tam leta 1833 tudi poročila z okrožnim sodnikom Janezom Devom - je bila za Prešerna že pozabljena, zato je njeno ime zamenjal z drugim. "A lepše od Urške bilo ni nobene" se je odtlej glasil verz v tej priljubljeni Prešernovi pesmici.

Še tretje Prešernovo pismo in usoda prvega
Ob koncu študija je France Prešeren domačim poslal še tretje pismo v dobi sedmih let. Ko je izvedel, da bosta oče in mama vse premoženje zapustila le eni hčeri, ki se je nameravala poročiti in prevzeti domačijo, je svaril, naj tega ne storita.

Pisal je: "Prezgodaj je hišo oddajati, oča! Pomislite, oča, sestre se zdaj ljubijo presrčno; a potem se pa ne bodo, če bote Vi jedni vse dali."

Žal pa njegovega nasveta niso upoštevali in pri Ribičevih je zagospodaril ženinov rod.
Novi Ribičev gospodar Jože Vovk pa ni bil ravno najnežnejše vrste, zato so se z domačije polagoma izselili prav vsi njeni prvobitni člani, tudi starši Šimen in Mina.

Oče Šimen se je podal k bratu Francetu na Skaručno, mati Mina pa k sinu na Koroško. Dekleta so kot kuharice prevzeli strici duhovniki ter brata France in Jurij.

Iz hiše je tedaj "odpotovalo" tudi Francetovo pismo iz leta 1824. Moralo jim je biti zelo drago in pomembno. Nekakšna družinska srebrnina. Drugače si ne moremo razlagati dejstva, da je po mnogo letih in številnih selitvah njegovih hraniteljic ostalo nedotaknjeno.
Takega je lahko Lenka Prešernova izročila Tomu Zupanu, vestnemu raziskovalcu Prešernovega življenja. Ta je potem poskrbel za njegovo objavo, načrtoval pa je tudi izdajo faksimila. Dejansko je bilo v celoti prvič objavljeno leta 1910 v leposlovnem listu Čas.

Kako pa pri Cankarjevih?
Ker smo pisanje ob stodevetdesetletnici Prešernovega pisma na začetku povezali tudi s Cankarjevim primerom, naj ga tako tudi končamo.

Tudi Cankarjevo pisanje, namenjeno materi, ko je bil Ivan star komaj sedemnajst let, je namreč po srečnem naključju ohranilo prav pisateljevo sorodstvo, le da je v tem primeru glavno vlogo odigrala moška stran - njegov mlajši brat Karel.

Ta je pismo pridobil na dokaj nenavaden način. Zgodilo se je konec septembra 1897, ko je umrla mati. Ivan je bil tedaj doma in je brata Karla, dijaka v Ljubljani, o tem žalostnem dogodku obvestil z dopisnico. Karel je prispel domov, Ivan pa se je še istega dne odpravil v Ljubljano, da bi prodal svoje pesmi založniku Bambergu, z izkupičkom pa plačal pogreb svoje ljube matere. In tistega večera se je po srečnem naključju našlo tudi pismo, ki ji ga je pisal že pred mnogo leti. V njem je bila tudi njej posvečena pesmica, eden prvih znanilcev njegove poezije.

Karlo pripoveduje: "Tisto noč, ko se je Ivan mudil v Ljubljani, sem bdel pri materinem mrtvaškem odru. Prišlo mi je na misel, da bi si vzel kakšen spomin nanjo. Dobil sem njen stari obrabljeni molitvenik z velikim, debelim tiskom; kaj bi z njim? V stari omari pod perilom pa sem našel posvalkano pismo, ki ga je mati nosila bržkone več let s seboj. Bilo je pismo, ki ji ga je bil pisal Ivan za god pred več kot štirimi leti. Zdi se mi, da sem šele takrat vzljubil svojega brata. Skrbno sem shranil ta list kot dragocen spomin na Ivanovo ljubezen do nje; Ivanu ga nisem pokazal nikoli."

Prizadevni sorodniki so nam tako s svojim izrednim čutom za družinske vezi ohranili dragoceni pismi, brez katerih bi le stežka osvetlili tudi manj znane kotičke v življenju dveh velikanov slovenske književnosti.

Andrej Mrak