Leta 1550 je izšlo njegovo delo La vite de' piu excellenti pittori, sculori e architetti (Življenja najbolj slavnih slikarjev, kiparjev in arhitektov). Gre za prvo v množici velikih biografij umetnikov, s pomočjo katerih se je lažje oblikovala umetnostna zgodovina. Vasarijevo delo, ki je leta 1568 izšlo še v dopolnjeni izdaji, ni služilo le kot pomemben vzor, na katerega so se še dolga leta oziroma kar stoletja naslanjali poznejši avtorji, ampak še danes služi kot bogat vir za lažje razumevanje življenj največjih mojstrov italijanske renesanse.

Zlata doba, upad in ponovno rojstvo
'Življenja' so sestavljena iz treh delov. V prvem obravnava umetnike v času, ko so se nastavki za renesanso šele rojevali (čas Cimabueja in Giotta), v drugem čas prvih renesančnih mojstrov, kot je na primer Masaccio, v tretjem pa tiste mojstre, ki jih je sam cenil kot vrhunec (med drugim Rafaela, Michelangela in Leonarda). Izhajal je iz Petrarkovega cikličnega razumevanja umetnosti. Torej je umetnost ideal dosegla že v antični umetnosti, nato je sledil zaton srednjega veka, z renesanso in ponovnim odkrivanjem antičnih mojstrov pa se je ustvarjanje spet zbudilo iz spanca. Merilo za kakovostno umetnino je zanj predstavljal naturalizem, vendar pa je moral umetnik znati uskladiti najlepše elemente iz različnih delov narave, saj idealna lepota na enem samem človeku ne obstaja. Renesanso, začetek katere je postavljal v 14. stoletje, je razdelil v tri dobe - otroštvo, mladost (15. stoletje) in zrelo dobo (16 stoletje).

Od skromnega Masaccia do poduhovljenega Fra Angelica
Čeprav so že poznejši umetnostni zgodovinarji ta danes zastareli koncept presegli, predstavlja še danes Vasarijevo pisanje pomemben vir za življenje nekaterih umetnikov. Biografije umetnikov, ob katerih je nanizal tudi obsežen pregled njihovih del, ta pa primerno ovrednotil, je začinil z zabavnimi anekdotami, ki pomagajo razumeti značaj in pomen umetnikov. Za Cimabueja je na primer napisal, da je prvi, ki se je ukvarjal s tabelnim slikarstvom. O Masacciu pravi, da je bil skromen, prijazen, miren in razmišljujoč mož, ki se ni zmenil za obleke in druge materialne stvari. Tudi Donatello je imel raje svoja udobna oblačila kot tiste, ki so mu jih podarili glavni meceni tistega časa, Medičejci. Fra Angelico pa naj ne bi nikoli dvignil čopiča, če ni prej izrekel molitve. Kot še pravi Vasari, pa naj bi ta poduhovljeni slikar le težko naslikal Križanje, ne da bi mu po licih spolzele solze.

Božanski Michelangelo
Za najidealnejšo je Vasari prepoznal Michelangelovo umetnost. V svojih Življenjih je celo zapisal, da je Bog Michelangela osebno poslal Firencam. 'Božanski' Michelangelo je po njegovem mnenju zaznamoval najvišjo in zadnjo stopnjo umetniškega razvoja. Prav temu 'uomo universale' je pripisoval, da mu je najpopolneje uspelo posneti dosežke antične umetnosti in jih s svojo lepoto, eleganco in domišljijo še preseči.

Kot že rečeno, se Vasari ni proslavil le kot pisec, ampak tudi kot slikar in arhitekt. V njegovem arhitekturnem opusu ne moremo mimo stavbe Uffizi, ki je bila postavljena za potrebe florentinske birokracije, danes pa je dom nekaterim največjim renesančnim mojstrovinam.

Maja Kač

maja.kac@rtvslo.si