Drugače kot srednjeveški človek, katerega glavno vodilo je bilo narediti vse za zagotovitev 'vstopnice' v nebeški raj, se renesančni Italijani 'vrnejo' na ta svet. Ta ni več razumljen kot grešen in kot zgolj začasna postojanka pred odhodom v večnost; ponovno je občuten kot pravi dom, kot okolje, v katerem si človek prizadeva za čim večje blagostanje. Odraz tega je bil razvoj kulture preživljanja prostega časa in porajanja novih načinov uživanja. Vse to se je odrazilo v novih teorijah urejanja vrtov, ki nikakor niso več le prostori pridobivanja hrane, ampak postane poudarjena njihova estetska sestavina.
Vzorčne vile družine Medici
Renesančna vrtnarska revolucija porodi vrt kot zatočišče, v katerega se meščan zateče iz že tedaj hektičnega vsakdanjika, in katerega podobo zaznamujejo prizori iz antične mitologije, prisotnost vode - ta postane simbol rodovitnosti in naravnega bogastva -, mnogotere potke, pogosto obokane z zimzelenim rastjem, virtuozno urejene gredice okrasnih rastlin, terasasti vrtovi in drugi elementi, ki naj bi stopnjevali očarljivost vrta ali parka. Umetnost urejanja vrtov so v renesansi najbolj razvili Italijani, njen vrhunski izraz pa je bil niz vil v lasti vplivne florentinske družine Medici.

Idila življenja na podeželju
Toskanske vile, katerih ureditev so Medičejci naročili med letoma 1445 in 1452, najbolje povzemajo vse novosti, ki se v hortikulturi zgodijo med visoko renesanso. Na tem mestu je nujna omemba imena Michelozzi di Bartolomeo Michelozzo (1396-1472). Italijanski arhitekt, slikar in Ghibertijev učenec je bil tisti, kateremu je Cosimo de Medici zaupal obnovo nekaj utrjenih vil, tako imenovanih 'fattorias', katerih vrtovi so bili urejeni v duhu 'villegiatura' ali v duhu ideala idiličnega življenja na podeželju. V teh vrtovih so bili pogosto prisotni sadno drevje, začimbnice in zelenjava, ki pa so bili zasajeni izključno kot sredstvo ornamentike.
Skriti vrt, alegorija vseh tuzemskih užitkov
Ornamentika postane izrazito elaborirana. V visoki renesansi se namreč začno uveljavljati sicer v baroku najbolj dodelani parterni vrtovi, značilno pa je tudi parceliranje površine vrta v manjše, pogosto eden od drugega povsem ločene predele. Tako nastane skriti vrt (giardino segreto), ki je na nek način izpeljava srednjeveškega hortusa conclususa. Skrivni vrt je bil najbolj intimni del vrta, pogosto tematsko urejen in posledično 'napolnjen' s simboli in alegorijami različnih mitoloških zgodb - kipi, pomenljive rastline, čudovito oblikovane ograje in ograjice so bili posebnosti takšnega vrta.
Vplivi islamskega orienta
V povezavi s parternimi vrtovi, ki postanejo prepoznavni element javnih parkovnih površin, je treba omeniti islamski vpliv. Zelo verjetno je namreč, da se 'formula' oblikovanja parternih vrtov, središče katerih običajno tvori fontana, v renesančno Italijo razširi z Orienta, in sicer prek Sicilije in južne Italije do Rima in Firenc ter naprej. Vzporednice z islamskimi vrtovi so uporaba citrusov kot okrasnih rastlin, speljava potočkov med gredicami, geometrijska zasnova vrtnih poti in postavitev paviljonov.
Udejanjene misli antičnih mislecev
Poleg islamskih vzorov so bila pomembna tudi besedila antičnih mislecev, katera smo omenili že v prejšnjem prispevku o srednjeveškem vrtu. V navezavi na antiko pa je vendar pomembno omeniti Plinija mlajšega, čigar pisma, v katerih je pisal o dveh svojih vilah, so močno vplivala na arhitekta ter vsestranskega učenjaka in filozofa Leona Battisto Albertija in nekatere druge arhitekte in oblikovalce vrtov. Omenimo naj le še, da se je teorija pogosto sprevrgla v prave ekscese. Ljubkost premožnim renesančnim veljakom ni zadostovala; hoteli so poudarjeno imenitnost in dramatičnost in tako svoje vrtove prenapolnili s skulpturami, labirinti in kar najbolj bujnim rastlinjem.
Polona Balantič