Schönbrunn se nahaja le nekaj kilometrov od središča Dunaja in sodi med najpomembnejše kulturne znamenitosti avstrijske prestolnice. Edinstvenost baročnega gradu in parka je leta 1996 prepoznala tudi organizacija UNESCO in ga uvrstila na seznam svetovne kulturne dediščine.

Grad, ki bi prekašal Versailles
Zasnova gradu se je začela sicer že leta 1695, ko je arhitekt Johann Bernhard Fischer von Erlach takratnemu cesarju Leopoldu I. predložil načrte za gradnjo gradu, ki bi po velikosti prekašal celo znameniti francoski Versailles. Vendar je bil v tem času zgrajen le skromen del, medtem ko je dokončno podobo grad dobil v času vladavine Marije Terezije (1740-1780), ki se je odločila tu ustvariti prijetno poletno rezidenco za svojo številno družino (imela je 16 otrok) in dvorno osebje (to je štelo več kot 1000 ljudi). Dvorni arhitekt Nikolaus Pacassi je sledil cesaričinemu okusu in spremenil tako zunanjost kot notranjost gradu. Celotna prenova in dograditev dvorca ter parka je trajala od leta 1744 do smrti Marije Terezije leta 1780.

Sprehod skozi zgodovino
Anekdota pravi, da je Schönbrunn – »lep vodnjak« poimenoval cesar Matija, ki naj bi med lovom v gozdu naletel na kristalno čist izvir vode, s katero so pozneje oskrbovali tako grajske prostore kot vodnjake in poslopja v parku. Celoten dvorec je dolg 175 in širok 55 metrov, površina gradu s parkom pa obsega 176 hektarov. Grad se ponaša s 1.441 sobami (od tega naj bi bilo kar 139 kuhinj), vendar jih je obiskovalcem na ogled le 46. Ti se lahko sprehodijo skozi ceremonialne sobane, apartmaje Marije Terezije in Franca Jožefa I. ter njegove žene Elizabete Bavarske, bolj znane pod vzdevkom Sissi.

Preplet baroka in rokokoja
Tako na zunanji kot notranji podobi gradu in parka opazimo svojevrsten preplet dveh takrat prevladujočih umetniških smeri: baroka in rokokoja. Slednji je še posebno viden v opremi soban, ki se bleščijo v pozlati ter škrlatni in beli barvi – značilnih barvah rokokoja. Stene krasijo številni portreti cesarske družine, freske, bogato okrašene tapiserije in ogledala.

Bogastvo na vsakem koraku
Poleg dragocenih velike in male galerije, ki sta bili namenjeni različnim kulturnim in ceremonialnim prireditvam, pozornost zbujajo tudi sobe, opremljene z umetniškimi izdelki Daljnega vzhoda. V 18. stoletju je bila namreč na kraljevih dvorih zelo priljubljena umetnost tega dela sveta in njena velika ljubiteljica je bila tudi Marija Terezija. Nič manj razkošne in zanimive niso soba iz porcelana, soba gobelinov, številni saloni, dvorana ogledal, v kateri je s šestimi leti debitiral Mozart in očaral avstrijsko cesarico, in t. i. milijonska soba, katere stene krasi 260 indijskih in perzijskih miniatur, za katere je dvor plačal takratnih milijon zlatnikov.

Cesarska družina se je "izgubljala" v labirintu
Grajski kompleks obkroža velik park, ki je bil zasnovan leta 1770. Dvorni arhitekt von Hohenberg se je pri njegovi zasnovi zgledoval po parkih francoskega kraljevega dvora. Brezhibno urejena drevesa in cvetlične gredice obkrožajo široke in dolge aleje, ki vodijo do okrasnih ribnikov, vodnjakov in številnih skulptur, ki upodabljajo heroje iz grške mitologije in rimske zgodovine. Z gradu se odpira razgled na mogočni Neptunov vodnjak in glorieto, ki stoji na vrhu hriba, kjer bi moral po prvotnih načrtih stati grad.

Poleg številnih kipov in vodnjakov je že v času vladanja Marije Terezije svoje mesto v parku dobil tudi cesarski zverinjak s tigri, z levi in leopardi. Leta 1752 ustanovljeni zverinjak velja danes za najstarejši živalski vrt na svetu. Za zabavo cesarske družine je poskrbel tudi precej velik labirint, v katerem se obiskovalci lahko »izgubljajo« tudi danes. Ker je bila cesaričina družina velika ljubiteljica vseh vrst umetnosti, v grajskem kompleksu ni manjkalo niti dvorno gledališče, kjer sta med drugim svoja najnovejša dela predstavljala Mozart in Haydn. Konec 19. stoletja se je omenjenim poslopjem pridružila še hiša palm s številnimi tropskimi rastlinami z vsega sveta, obiskovalci pa si danes lahko ogledajo tudi Muzej dvornih kočij in Puščavsko hišo.

Kristina Sluga