In potem so jih odpravili na vlak. Spet so jih potolažili, da jih le začasno peljejo na jug, v kraje, ki so še daleč od srditih bojev, tja v daljni deželi, ki se imenujeta Štajerska in Kranjska.
Po nekaj dneh vožnje so potem res prispeli do krajev novega domovanja.
Ena izmed skupin je tako na kolodvorskem napisu lahko prebrala, da so v mestu Stein, ki se mu po slovensko reče Kamnik. Druge pa so usmerili še dlje, južno od Ljubljane.
Najprej so jih namestili po skupnih bivališčih, potem pa jih razporedili na posamezna kmečka posestva, posebno še tista, ki so tudi sama izgubila gospodarje, ko so ti že prej morali odriniti na fronto.
Bilo je poletje 1914, nesrečniki, ki so bili pregnani s svojih domov in dodeljeni za pomoč slovenskim kmetijam, pa so bili galicijski Poljaki in Rusini. V njihovi domovini so se namreč že meseca avgusta razbesneli hudi boji med avstro-ogrsko vojsko in Rusi.
Da bi slovenska oblast domače prebivalstvo čim nazorneje seznanila z njihovo usodo, so uradniki sestavili poseben 'oklic', ki je veleval:
"Vsled vojnih dogodkov na severu naše domovine je moral velik del prebivalcev Galicije in Bukovine začasno zapustiti svoja domovanja ter pobegniti v tuje kraje, ki niso ogroženi od sovražnika. Del teh beguncev je po oblastveni odredbi nastanjen na Kranjskem.
Položaj, v katerem so ti pomilovanja vredni ljudje patrijotičnega mišljenja, je nadvse žalosten. Brez lastne krivde so bili primorani kar najhitreje zapustiti svoja posestva in svoje imetje.
Največ beguncev v naglici ni moglo rešiti drugega kakor to, kar so imeli v trenutku pobega na sebi. Mnogo rodbin je bilo na begu ločenih od svojih rednikov.
Država se je sicer na dalekosežen način zavzela za te nesrečneže, plačuje stroške njih vzdrževanja v pribežališčih, ter jih ob svojih stroških preskrbuje z najpotrebnejšimi oblačili ..."

V primežu diplomacije
Ko so potem slovenski domačini v svojem okolju srečevali nesrečne begunce ali pa samo v časopisih brali o njihovi žalostni usodi, si nikakor niso mogli predstavljati, da bo tudi del njihovih rojakov kaj kmalu moral vzeti pot pod noge.
In vendar se je zgodilo tudi to.
Ko so namreč meseca avgusta na evropskih tleh izbruhnili vojni spopadi, sta vodilni vojskujoči sili Avstro-Ogrska in Nemčija pričakovali, da se jima bo pridružila tudi Kraljevina Italija. Z njo sta že leta 1882 sklenili trojno zvezo. Lisjaški Italijani pa so se izgovarjali, da zavezništvo velja le, če bo katero izmed teh držav napadla tuja sila. Poleti 1914 pa je šlo prav za nasproten pojav. Napadalki sta bili Nemčija in Avstrija. Italijani so zato previdno razglasili nevtralnost.
A ne za dolgo. Ko vojaški boji do božiča 1914 še niso prenehali, na kar so se sicer zanašale vse vojskujoče strani, so nemški nasprotniki skušali pridobiti Italijo, da bi nekdanjima zaveznicama "skočila v hrbet". Z obljubami po pridobitvi novih ozemelj jim jo je končno uspelo pritegniti na svojo stran. Tako je bil 26. aprila 1915 v Londonu podpisan tajni sporazum med nemškimi nasprotnicami in Italijo, slab mesec zatem pa je ta 23. maja Avstro-Ogrski napovedala vojno.
Zasedba
Spomladi leta 1915 so na severnem bojišču še vedno potekale obširne ofenzive med obema nemškima cesarstvoma in Rusijo. Večina vojaštva je bila zato usmerjena v tamkajšnje položaje. Jugozahodna meja pa je bila varovana kot v mirnodobnem času. Zato so Italijani večino slovenskih krajev že v nekaj dneh zasedli tako rekoč brez enega samega strela.
Prav zato so nove vojne razmere najprej prizadele domače civilno prebivalstvo. Italijani so Slovence v zasedenih krajih premestili v notranjost države, celo daleč proti jugu do Sardinije, Avstro-Ogrska pa jim je prepustila, naj se svobodno odločijo za nastanitev na Kranjskem ali Štajerskem, zanje pa je priredila tudi posebna taborišča, ki so do tedaj že 'gostila' galicijske Poljake, Jude in Rusine.
Obe vojskujoči strani, italijanska in avstrijska, sta si tako na soškem bojišču ustvarili vsaka svoj široki pas, namenjen le vojaški sili in v katerem ni bilo prostora za slovenske domačine.
Prva pomoč
Ob nesreči, ki je zadela primorske Slovence, večina drugih rojakov ni ostala ravnodušnih. Številni občine, župnije, društva in tudi posamezne hiše so beguncem skušali ponuditi krov nad glavo. Ljudje so se tako razkropili po številnih krajih Štajerske in Kranjske, posebno še po tem, ko so Italijani zavzeli tudi Gorico.
Goriška knezoškofijska pisarna in stolni urad sta se denimo preselila v samostan Stična na Dolenjskem, kjer se je ustalil tudi župnijski urad s Placute pri Gorici. Različni drugi župnijski uradi so našli mesto v bližnjih primorskih in notranjskih nezasedenih krajih, tudi v Zasavju, na Štajerskem, na Gorenjskem in na Dolenjskem ter še kje.
Prav tako pa so bili razseljena tudi županstva. Županska urada Bilje in Miren sta zasedala v Ljubljani na Poljanski cesti, Brestovica na Kočevskem, Kanal v Banjščici, Gabrovica, Gorjansko, Nabrežina, Škrbina, Temnica in Komen pa v Sežani. Opatje selo je imelo sedež v Vižmarjah pri Ljubljani, Šempeter pri Gorici pa v bližnjem Tacnu. Podgora se je zatekla v nekdanjo občino Ljubljana Polje, Št. Andrež pa v Leskovec pri Krškem. Vojščica je zasedala v Metliki. Občina Renče pa je uradovala v Ljubljani v pritličju hiše na Rimski št. 18. In še več je bilo podobnih primerov.
V te kraje so potem potovale vse uradne zadeve, predvsem glede nastanitev beguncev ter podatki o padlih, ranjenih in pogrešanih na fronti.
Župnijska urada Kanal in Volče ter vikarski urad Brestovica pa so se zatekli v avstrijski begunski taborišči Bruck ob Litvi in Steinklamm pri Rabensteinu.
Ljubljančani priskočijo na pomoč
Župnijski in županski uradi so seveda imeli zaslombo v slovenski Cerkvi ali v državnih ustanovah, ki so svojo že uveljavljeno mrežo razprostrli tako, da se je lahko izkazala pomoč občinske ali župnijske skupnosti.
S posameznimi begunci pa je bilo drugače. Morali so si pomagati z različnimi poznanstvi v krajih, ki še niso bili blizu bojne črte.
Vsi pa seveda takega znanstva pred vojno niso vzpostavili, zato sta jim na pomoč priskočili dve na novo osnovani organizaciji.
Tako se je v Ljubljani takoj po izbruhu sovražnosti ob Soči ustanovil zavod za pomoč nesrečnim primorskim bratom. Imenovali so ga Posredovalnica za goriške begunce. Ta je ljudem najprej priskrbela nove potrebne dokumente. Nato je ubežnim družinam uredila stanovanja pri zasebnikih v deželi Kranjski in sosedstvu. V nadaljevanju so oskrbeli civilno prebivalstvo, ki je doma ali na begu zašlo v vojne spopade. Ranjence so napotili na zdravljenje v ljubljansko bolnišnico. Šolajočim otrokom in dijakom pa je posredovalnica omogočila, da so se vključili v pouk ljubljanskih ustanov. Skušala je tudi dela zmožnim ljudem najti službo v mestu ali na podeželju.
Nekateri begunci so tako lahko tudi v novih razmerah nadaljevali svojo obrt.
Posredovalnica je tesno sodelovala z Rdečim križem in s taborišči v notranjosti Avstrije, kjer so bili nameščeni Slovenci. Tako so zlasti v Bruck, Steinklamm in Wagno pošiljali osebje, ki je pomagalo tamkajšnjim organizacijam.
Posredovalnica pa je tudi pomagala pri obveščanju domačinov o stanju njihovih sinov, fantov in mož na bojnem polju.
Seveda pa je zbirala tudi denarne prispevke za begunce, tako da se je že v dobrem letu nabralo za sto tisoč kron avstrijske veljave.
Pa tudi Dunaj ne ostane ob strani
Prav tako kot v Ljubljani pa je usoda primorskih beguncev ganila tudi Dunajčane. O tem pripoveduje Slovenski begunski koledar za leto 1917: "Ko je izbruhnil vojni požar tudi v naši deželi in je prihrumel verolomni sovražnik z vso besnostjo v naše obmejne pokrajine, napočili so dnevi žalosti in tuge za naše prebivalstvo. Žalibog je cela naša dežela postala v kratkem prizorišče krvavih bojev in vojaških taborišč, katerim se je moralo prebivalstvo počasi umikati.
Število preplašenih beguncev, ki so bežali izpod svojih streh, je rastlo iz dneva do dneva in z njimi je rastla vojna beda. A sveži duh našega prebivalstva se je kmalu vzdramil in povsod so dobri ljudje, pobratimi v znamenju ene države, šli na roko našim beguncem ..."
Že meseca avgusta je bil na Dunaju ustanovljen Hilfskomitee für Flüchtlinge aus dem Süden, ki so ga Slovenci prekrstili v Pomožni odbor za begunce z juga. Svoj sedež je imel na Landskrongasse št. 1. Njegovo načelstvo je prevzel nekdanji ministrski predsednik dr. Max Wladimir Beck. Kot podpredsednika pa sta bila imenovana dr. Alojzij Faidutti s slovenske strani in baron Mersi, ki je zastopal pregnane Tirolce.
Tudi ta organizacija je skrbela za materialno in duhovno pomoč beguncem.

Številni posamezniki so radi darovali kak prihranek za ljubljansko posredovalnico in dunajski pomožni odbor. Društva pa so v ta namen prirejala koncerte in tako se je kmalu nabrala lepa vsota za nesrečne Primorce, ki so bili pregnani s svojih domov.

Znana trojica
Wagna, Bruck in Steinklamm so bila najpogostejša imena, ki so od leta 1915 naprej krožila med slovenskimi begunci iz Primorske. Kdor ni imel dovolj denarja, da bi si lahko zagotovil bivanje ali priskrbel delo v mestu ali na podeželju, niti ni imel koga, ki bi na domačih tleh poskrbel zanj, je bil poslan v eno izmed teh taborišč.

Poleg teh pa je tudi na slovenskih tleh delovalo begunsko taborišče v kraju Sterntal (Strnišče, danes Kidričevo) na Štajerskem, ki je najprej sicer služilo za namestitev vojnih ujetnikov, potem pa so ga prilagodili tudi za primorske begunce.
Nekateri rojaki pa so bili nameščeni tudi v čeških in moravskih krajih.
Bruck ob Litvi
Najpomembnejše slovensko begunsko taborišče med 1. svetovno vojno je bilo v kraju Bruck ob reki Litvi – nemško Bruck an der Leitha. Že njegovo ime nakazuje, da leži ob reki, ki predstavlja mejo med avstrijskim in madžarskim delom monarhije. Nasproti Brucka – na madžarski strani – pa leži mesto Kiralyhida, ki je tedaj štelo 6.000 prebivalcev. Tamkaj je bilo tudi že prej nameščeno vojaštvo, ki pa je barake zaradi odhoda na bojišče zapustilo in tako so vanje namestili del primorskih beguncev.
Taborišče v Brucku je bilo sprva sezidano za begunce iz Galicije. Od marca do oktobra 1915 je tako ponujalo domovanje gališkim Judom. Z razvojem vojnih dogodkov pa so tja po vzpostavitvi italijanske sovražnosti najprej pribežali Nemci iz Južne Tirolske.
Avstrija je namreč poleti 1915 znova zasedla izgubljena ozemlja v Galiciji in begunci iz teh krajev so se lahko vrnili domov. V Bruck pa so 22. in 23. oktobra začeli naseljevati primorske Slovence, ki so prej prebivali v kraju Gmünd.
Ob svojem prihodu so tamkaj našli le štirinajst barak, potem pa so jim postavili še osem stavb. V posamezni baraki je bilo po dvajset sob. Vsaka izmed njih je služila za stanovanje in spalnico od sedmim do osmim osebam, kolikor jih je navadno štela povprečna primorska družina. Za gretje in samostojno kuhanje so imele na voljo vsaka po eno peč. V sobi so bili nameščeni še železne postelje in umivalnik. Vsak begunec je dobil tudi svojo namizno posodo, baraka pa ustrezno število kuhinjskih loncev. Ker so bile stavbe lesene, je uprava stalno skrbela za potrebno količino drv za kurjavo.
Vse barake so bile povezane z električnim omrežjem.
"Taboriščna kulinarika"
Begunci so si v barakah lahko postregli s svojo prehrano, sicer pa so obedi potekali v skupni jedilnici, ki jo je oskrbovala osrednja taboriščna kuhinja. Jedi so dobili na nakaznice, ki so jim jih razdelili na začetku vsakega meseca.
Begunski jedilnik je bil glede na razmere dokaj pester. Odrasle osebe so trikrat na teden dodatno dobile goveje, ovčje ali svinjsko meso ter tedensko juho s krompirjem ali zeljem in fižolom. Ker je bila v sosednjem madžarskem mestu Kiralyhidu tovarna konzerv, se je vodstvo taborišča oskrbovalo tudi z njenimi izdelki.
Vsakemu taboriščniku je zjutraj pripadlo pol litra črne kave. Dopoldne in zvečer pa so si pomagali še s kuhanjem domačih minešter.
Kuha za posebne primere
Če verjamemo ali ne, pa je bila dodatna pozornost posvečena tudi prehrani izstopajočih taboriščnikov. Tako so starejši in slabotnejši dobili še posebne mesne juhe in mlečne dodatke.
Prav tako pa so bili tudi otroci velika skrb taboriščnega vodstva.
Dojenčkom in otrokom do tretjega leta starosti je dnevno pripadlo blizu liter mleka. Starejši, približno do osmega leta, so zjutraj namesto črne kave dobivali kakav v naravnem mleku. Skupaj s tistimi do 12. leta pa so dobivali tudi kruh z marmelado.
Posebno prehrano pa so imeli otroci med tretjim in šestim letom. Bila je sestavljena iz mlečnih jedi, zelenjave, goveje juhe, kaše in praženih jetrc.
Nobenega brezdelja
Marsikdo bi pričakoval, da bodo primorski begunci žalostno prebivali v svojih sobanah in pasli dolgčas. Vendar ni bilo tako.
Otroci so redno hodili v šolo, saj so z njimi v Bruck pribežali tudi učitelji. V taborišču je namreč delovala posvetovalnica za vzgojo dojenčkov in otrok. Ta je skrbela za to, da so mlajši prišli v otroški vrtec. Bil je obvezen za vsakogar od tretjega do šestega leta. V vrtcu se je navadno znašlo okoli 250 otrok, ki so tamkaj preživeli ves dan, od jutra do večera. V vrtcu so imeli tudi jutranji, opoldanski in večerni obrok. Po šesti uri pa so se vrnili k svojim družinam.
Za šoloobvezne otroke pa je bila organizirana šestrazredna ljudska šola. Zaposlovala je štiri učitelje in nekaj učiteljic, ki so jim pomagale še redovnice. Ta pouk je obiskovalo okoli sedemsto otrok.
Tudi za tiste po končani redni ljudski šoli je bilo poskrbljeno. Ker so zamudili čas, ko bi se morali podati v uk za kako obrt, je vodstvo organiziralo strokovne tečaje za dečke in deklice.
Deklice so bile napotene v celodnevne tečaje za šivanje perila, krojenje in izdelovanje oblek, za izdelovanje čipk ter klekljanje. Zaradi praktičnosti se je tej vrsti pouka pridružila tudi marsikatera odrasla ženska. Imele pa so na voljo tudi ure iz nemščine. Vsega tega je bilo deležno 200 taboriščnic.
V večernem času pa sta potekala še obrtni pouk za dečke in gospodinjski pouk za deklice.

Še dodatno izobraževanje
V mestu Bruck je bila prav pred vojno zgrajena kmetijska šola. Zaradi splošnih vojnih zagat pa potem ni zaživela. Zato jo je nižjeavstrijski deželni odbor odstopil taboriščnemu vodstvu, ki je samo organiziralo predvideni pouk. Ustanovljena je bila redna Kmetijsko-gospodinjska šola za begunska dekleta. Obiskovalo pa jo je le po 35 deklet hkrati, ki so jih nato po končanem petmesečnem tečaju zamenjala druga. Šola je imela tudi posestvo, na katerem so dekleta nadaljevala praktični pouk in za to dobila tudi posebno nagrado.
Taboriščna uprava pa je najela še več kot sto oralov zemljišča v bližini ter nabavila več kot 120 krav in večje število prašičev, tako da je bilo taborišče v izdatni meri preskrbljeno z dobrotami domačega gospodarstva.
Kaj pa zdravje?
V taborišče Bruck so pribežali Primorci različnih starosti. Nekateri so bili še dojenčki ali celo malo pred porodom, pa vse do sivih glav visoke starosti. Zaradi tega so bile puste barake deležne veselega smeha ob rojstvu novega deželana, pa tudi žalosti ob smrti kakega člana begunskih družin.
Težko prilagajanje novim življenjskim razmeram je tako že v prvih štirih mesecih pokopalo 123 taboriščnikov. Skozi leto 1916 so se nekako prilagodili, vendar je kljub temu do sv. Miklavža umrlo še 97 ljudi.
Vendar pa bi bilo število smrtnih primerov še večje, če ne bi bilo poskrbljeno tudi za zdravstveno varstvo. V taborišču sta namreč delovali tudi bolnišnica in porodnišnica. Delovno osebje je štelo le štiri osebe: dva zdravnika in dve medicinki. Tem je pomagalo še pet medicinskih sester, tri civilne in dve redovnici.
Poleg bolnišnice pa je delovala še hiralnica, danes bi rekli dom za ostarele.

Skrb za duhovno življenje
Ljudje, ki so bili doma navajeni obiskovanja cerkvenih obredov, tudi v taborišču za kaj takega niso bili prikrajšani. S svojimi 'ovčicami' so namreč v Bruck pribežali tudi njihovi duhovni pastirji. Kar štirje duhovniki iz nekdanjih primorskih župnij, Kanala, Volč in Tolmina, so skrbeli za običajne cerkvene navade vernikov.
Kaplan Franjo Črnigoj pa je celo ustanovil močan mešani pevski zbor, ki se je izkazal tudi v posebni moški ali ženski zasedbi.
Primorci pa so ustanovili tudi otroški Marijin vrtec in Marijino družbo, ki je premogla kar 150 članic.
Možje na delo tudi zunaj taborišča
Vojne razmere so tudi na Nižjeavstrijskem marsikaterega gospodarja ali obrtnika poklicale pod orožje. Zaradi tega so se številni slovenski taboriščniki izkazali kot odlična nadomestna moč.
Sicer pa je bilo že za upravljanje vsakdanjega življenja potrebno veliko delavcev, saj je taborišče konec leta 1916 štelo že 4.200 ljudi.
Zato so se v njem razvile delavnice za čevljarje, mizarje, kovače, izdelovalce košev in podobno. S tem se je ukvarjalo okoli 450 mož in fantov. Ti so zgradili nove barake ter popravljali in oskrbovali stare.
Poleg tega so si nekateri našli delo tudi v bližnji madžarski tovarni konzerv, dvajset minut hoda od taborišča, in tudi v nekaterih drugih avstrijskih krajih.
Življenje v taborišču je bilo torej organizirano z znano nemško natančnostjo, čeprav je bil njegov predstojnik Slovenec – Evgen Zupančič s Kranjskega.
Najnovejša taboriščna pridobitev
Znano je, da so si slovenski izseljenci v Ameriki in nekaterih drugih deželah kmalu po prihodu v tuje kraje organizirali povsem domačijsko življenje. V ta krog so spadali tudi stari verski običaji in zato ni čudno, da so si izseljenci med prvimi skupnimi prostori navadno postavljali prav cerkvene stavbe. To so bile sprva le zasilne lesenjače, pozneje pa so si marsikje omislili tudi zidana svetišča.
Po stari navadi so torej tudi Slovenci v taborišču Bruck, v katerem so bili njegovi večinski prebivalci (nekaj je bilo tudi Italijanov in Judov), takoj začeli razmišljati o postavitvi lastne cerkve. Načrt so potem kaj kmalu tudi uresničili, saj je bila ta postavljena že ob začetku njihove prve pomladi na tujih tleh.
Glas o njihovi prizadevnosti je segel celo do cesarskega dvora. In prav zato se je nadvojvodinja Marija Jožefa odločila, da prisostvuje slovesni blagoslovitvi tega svetišča.
Nadvojvodinja Marija Jožefa
Marija Jožefa je bila mati novega prestolonaslednika Karla. Po samomoru cesarjevega sina Rudolfa leta 1889 je bil prestol namenjen cesarjevemu bratu, nadvojvodi Karlu Ludviku. Ta je imel dva sinova, Franca Ferdinanda in Otona. Po njegovi smrti je bil za prestolonaslednika določen Franc Ferdinand, ki pa je zbolel in je prvenstvo prepustil bratu Otonu. Pozneje pa se je pozdravil in poročil s češko grofico Sofijo Chotekovo. Ker pa ta ni bila kraljevskega rodu, njuni otroci niso imeli pravico do nasledstva na avstrijskem prestolu. Leta 1905 je umrl tudi Ferdinandov brat Oton. Ostala je njegova žena Marija Jožefa, ki je imela dva sinova, Karla in Maksa. Karl bi torej dobil avstrijsko prestolonasledstvo ob Ferdinandovi smrti. In tako se je tudi zgodilo, ko so Ferdinanda 28. junija 1914 ubili v sarajevskem atentatu.
Spomladi leta 1916 je bila vojna v polnem razmahu. Stari cesar Franc Jožef prvi je bil še vedno živ, Avstrija pa se je izdatno bojevala na soški in tirolski fronti. Mladi Karel, bodoči cesar, je zato glavnino svojega časa prebil med svojimi vojaki na bojišču. Tako si seveda ni dajal toliko opravka s civilnimi organizacijami, kot so bila tudi begunska taborišča.
Šestinosemdesetletni Franc Jožef pa je sploh še zelo redko zapuščal svoje prostore. Tako se je za počastitev slovenskih prizadevanj v begunskem taborišču ob avstrijsko-ogrski meji kot najboljša oseba pokazala prav prestolonaslednikova mati. Ta pa je bila do tega tudi upravičena, saj je bila uradna pokroviteljica dunajskega odbora za begunce z juga.
Ob slovesnem obisku
Njena cesarska visokost nadvojvodinja Marija Jožefa – tako so Karlovo mater imenovali Slovenci – se je torej odločila, da obišče nesrečnike iz primorskih krajev, in ti so ji pripravili prav lep sprejem. Obiskala jih je po velikonočnih praznikih tistega leta, natančneje v četrtek, 27. aprila 1916.
"Celo taborišče se je odelo ta dan v praznični kinč, v prvi vrsti pa še naša begunska lesena cerkev, ki je bila odeta vsa v zelenju in v zastavice, da tako tudi na zunaj na dostojen način sprejme pod svojo streho pokroviteljico beguncev iz juga," je pozneje o tem zapisal ljubljanski dnevnik Slovenec.
Prebivalci taborišča so slavnostno gostjo pričakali pred vhodnimi vrati dopoldne ob deseti uri. Pri slavnostnemu pozdravu so prisostvovali tudi zastopniki krajevnih civilnih in vojaških oblasti iz Brucka. Gostja se je pripeljala z vlakom do postaje Kiralhyda - Bruck, kjer je bila že takoj deležna sprejema taboriščnih in krajevnih predstavnikov. Ti so jo potem pospremili do taborišča, kjer je pred vhodom že nestrpno čakalo šestdeset deklet v pristni primorski narodni noši. Bila so postavljena v dve vrsti. Sredi tega »špalirja« pa sta stala dva malčka, deček in deklica. Potem so pristopila dekleta z baldahinom in vzela nadvojvodinjo pod "svoj krov".
Slavnostni gostji so bili najprej predstavljeni zastopniki vojaških in civilnih oblasti, nato pa še pomembno osebje taborišča. Nato sta pristopila otročiča. Trinajstletni deček je deklamiral slovensko pesmico, enajstletna deklica pa jo je počastila z nemškimi besedami. Izrazila je veselje ob prihodu cesarske svetosti in izrazila željo, da bi se begunci kmalu vrnili v svojo domovino.
Po tem prisrčnem pozdravu se je gostja, nad katero so begunke držale baldahin, podala na ogled samega taborišča, za njo pa so se zvrstila dekleta v narodni noši. Na vsej poti so jo pozdravljali razvrščeni šolarji in drugi taboriščniki. Hitro so dospeli do kraja, kjer je stala nova cerkev, ozaljšana z vseh strani. Duhovniki so najprej blagoslovili zemljišče, potem pa se je sprevod podal v samo stavbo. Tudi tu so bili najprej na vrsti slavnostni obredi posvečenja, nato pa je mašo daroval goriški prošt dr. Alojz Faidutti, ki je bil obenem tudi predstavnik civilne oblasti, goriški deželni glavar. Pri bogoslužju so peli Slovenci, begunski mešani pevski zbor pod vodstvom kaplana Černigoja.
Po cerkvenih slovesnostih pa se je nadvojvodinja podala še na ogled taborišča. Najprej jo je zanimala taboriščna šola. V šestem razredu so ji šolarčki zapeli nekaj slovenskih narodnih pesmi. Dnevnik Slovenec je zapisal, da "se je visoka gospa z laskavimi besedami izrazila o blagoglasju in lepoti slovenske narodne pesmi. Ravno tako je tudi pohvalila cerkveni pevski zbor.«
Nato se je nadvojvodinja podala v bolnišnico. Natančno si je ogledala vse bolnike in tako za neko deklico posredovala, da so jo odpeljali na zdravljenje v primeren sanatorij. "Kako veliko bolečin je sedaj na svetu in kako človeka boli, da ne more povsod pomagati, kakor bi sicer hotel," je ob tem dejala navzočim spremljevalcem.
Sledil je obisk posameznih barak in prostorov za taboriščne obrtne in kmetijske šole ter tečaje. Z izrednim zanimanjem je opazovala slovenske klekljarice. Od njih je za spomin dobila lep klekljan prt.
Bližal se je čas kosila in nadvojvodinja se je hotela osebno prepričati, kako poteka razdeljevanje hrane. Tudi tu je bila zadovoljna z delom prizadevnih kuharic.
Še bolj zadovoljna njena visokost
O tem, kako so se izkazali slovenski begunci in kakšen vtis so naredili na častno obiskovalko, je zatem v sredo, 3. maja, pisal ljubljanski dnevnik Slovenec, ki med drugim poudarja: "Uspeh tega celotnega ogledovanja je bil skrajno ugoden in sicer obojestransko. Nj. visokost nadvojvodinja je pokazala povsod in pri vsaki malenkosti tako zanimanje in tako skrb kot pokroviteljica beguncev z juga, da so dobili vsi begunci najboljši vtis o ljudomilosti in požrtvovalni ljubezni za naše revne begunce. To so ji tudi na zunaj pokazali, ko so jo povsod pozdravljali kot svojo pokroviteljico z resno beguncem primerno svečanostjo.
A tudi Nj. visokost sama je bila o uspehu tega ogledovanja izredno zadovoljna, kar je sama večkrat izrazila g. predstojniku taborišča. Povsod, kamor je prišla, naj si bo v šoli, v bolnišnici, v obrtni šoli, v centralni kuhinji, je dala izraza svojemu zadovoljstvu in naročila vedno jo spremljajočemu g. predstojniku, da naj takoj na mestu pove ljudem, kako jo veseli in zadovoljuje vse to, kar vidi in kar se dela za begunce: Imponirala ji je posebno tudi disciplina in ona prej omenjena resna svečanost beguncev. Kako je bila nadvojvodinja res od vsega, kar je videla in slišala ta dan med slovenskimi begunci, zadovoljna, nam svedoči njeno priznanje, da je bil ta dan, ki ga je preživela med slovenskimi begunci, njen pravi častni dan."

Ganljivo slovo
Po kosilu, ki se ga je navsezadnje udeležila tudi zadovoljna slavnostna gostja, je prišel čas za slovo. Tudi tega so begunci pripravili v tipičnem slovenskem slogu. Na koncu 'špalirja', ki so ga spet sestavile Primorke v narodnih nošah, se je postavila skupina deklet, članice begunskega pevskega zbora, in že je zadonela Vodopivčeva Pogled v nedolžno oko, za katero je besedilo napisal deset let prej umrli goriški pesnik Simon Gregorčič. Spet poglejmo v Slovenca, ki pravi: "Ta pesem peta tako dovršeno ter sama na sebi blagoglasna, je učinkovala na poslavljajočo se nadvojvodinjo do ganotja. Naročila je, naj se pred njo izroči pevskemu zboru iskreno zahvalo za lepi užitek, ki ga je imela pri tej pesmi."
Temu so sledili živahni pozdravni vzkliki in slavna gostja se je odpeljala nazaj na železniško postajo.
Življenje teče dalje
Po obisku njene visokosti Marije Jožefe sta se življenje in delo v taborišču Bruck usmerili v stare tirnice. Do konca leta 1916 tako ni bilo bistvenih sprememb. Vodstvo je načrtovalo še nove barake za Goričane, ki so pribežali po italijanskem zavzetju njihovega mesta.
Konec novembra je umrl stari cesar Franc Jožef prvi in nadvojvoda Karel, sin Marije Jožefe, je postal novi avstro-ogrski vladika.
Ta je imel še vedno največ dela s položajem na bojišču, posebno še na soški fronti, kjer so se Italijani kljub nekaterim povsem neuspešnim ofenzivam še vedno zaganjali v avstrijske položaje.
Dolgoletno vojno izčrpavanje pa je že močno ogrozilo oskrbo v državi in to so kmalu začutili tudi primorski begunci, ki so po obisku nadvojvodinje osamljeni ždeli v svojih barakah.
Tega namreč, da bi jih prišel pogledat še kak slovenski poslanec, niso dočakali.
Tako so prepuščeni sami sebi spremljali dogodke v svoji domovini in se meseca maja 1917 razveselili ob novicah o Majniški deklaraciji, ki so jo člani jugoslovanskega kluba na čelu s Slovencem dr. Antonom Korošcem sprožili v dunajskem parlamentu. Zahtevala je temeljito preureditev stare monarhije.
Meseca junija pa so znova dočakali slavnostni obisk.
Tokrat so znova lahko gostili goriškega stolnega prošta dr. Alojzija Faiduttija, ki je bil obenem že nekaj let tudi goriški deželni glavar in je bil navzoč tudi že pri obisku nadvojvodinje Marije Jožefe. Faidutti je za begunce ob novem letu 1917 izdal tudi prvi begunski koledar, ki je prinesel veliko koristnih podatkov za prebivalce slovenskih taborišč.
Dnevnik Slovenec pa je spet objavil poročilo očividca: "Velik praznik za nas begunce je bil 17. t.m., na tretjo pobinkoštno nedeljo. Deželni glavar, msgr. dr. Fajduti, je pel slovesno sveto mašo. Z ostalo preč. duhovščino in asistenci preč. bruškega dekana V. Gebauerja, je slovesno ponovil posvetitev nadškofije presv. Srcu Jezusovemu in obenem povečal tudi slavje 200-letnice kronanja svetogorske Matere božje, koje lepa slika visi v oltarju, razsvetljena od blestečih električnih žarnic. Popoldne je slovesno sprejel 62 deklet v Marijino družbo, na način, katerega bodo dobro pomnile Marijine hčere. Dalje si je visoki gost še ogledal nekatere barake, kjer se je na lastne oči prepričal o žalostnem stanju begunskih družin. Za odločne nastope, ki jih v tem oziru zastopa naš deželni glavar, bodi mu na tem mestu izrečena najtoplejša zahvala. Odkar smo v barakah ni bilo še nobenega (!) slovenskega poslanca niti na ogled, kaj šele na pomoč, izvzemši preč. g. Rojca, ki pa je moral v svojo faro. Dovolj žalostno poglavje."
Položaj se še slabša
Poletje 1917 je prineslo še težje razmere v državi. Položaj na bojiščih je bil še vedno negotov, stanje prebivalstva pa obupno. Živila je bilo že dolgo mogoče dobiti le na karte, ljudje pa so morali darovati ves kovinski pribor – cerkve pa celo orgelske piščali in zvonove –, da so ga prelili v topove. Tudi mesto Bruck se ni moglo izogniti pomanjkanju, kmečka okolica pa ne obvezni oddaji pridelkov. To se je poznalo tudi v taboriščnem vsakdanu.
Za nameček je bil dotedanji vzorni predstojnik Evgen Zupančič zaradi svoje podjetnosti prestavljen na ministrstvo na Dunaju, nadomestil pa ga je domačin iz Brucka.
Že poleti 1917 je tržaška Edinost poročala o protestih v taborišču, ki so nastali zaradi poslabšanja razmer. Mleko, ki so ga namolzli v taboriščnih hlevih, je denimo vodstvo vozilo na dunajski trg, med taboriščniki pa so ga bili deležni le otroci do tretjega leta starosti. Take in podobne stvari so razburile do tedaj dokaj mirne in pohlevne prebivalce barak.
Čudež pri Kobaridu
Nekaj upanja pa je beguncem tisto jesen prinesla novica, da so konec oktobra nemško-avstro-ogrske sile v bliskoviti operaciji, imenovani Waffentreue (Zvestoba v orožju), prebile italijanske položaje ob Soči in potisnile sovražnika daleč v njegovo zaledje vse do reke Piave.
Primorska je bila osvobojena in ljudje so upali, da se bodo zdaj prav kmalu lahko vrnili domov.
Vendar stvari niso sledile tako hitro, kot so pričakovali primorski rojaki.
Še ena zima
Klic po rodni zemlji je vabil primorske Slovence nazaj na njihove domačije, a kaj, ko ni ganil togih avstrijskih oblasti. Njihov položaj se je zato ob prihodu zime še poslabšal.
Na začetku decembra 1917 je tako Slovenčev poročevalec zopet žalostno zapisal: "Neznosne razmere v begunskem taborišču v Brucku postajajo čedalje hujše. Vodovod že napravljajo leta, pa vode še ni. Nove barake se zidajo in zidajo na račun beguncev, ali dovršene bodo šele, ko begunci odidejo da ostanejo Nemcem v korist; naši ljudje pa morajo v lesenih barakah zmrzovati brez kurjave. Ni čuda, da begunci silijo iz taborišča tako, da so nekatere barake skoro prazne; vendar se še vedno jemljejo novi uslužbenci, a ne slovenski, marveč nemški ali judovski. Tako n. pr. je v bolnišnici 26 bolnikov, a 23 uslužbencev, seveda sami nemški. Naše pridne žene in dekleta pa morajo ostati brez službe, k večjemu morajo delati na cesti ali pri zidanju kot navadne delavke. In vendar bi domačini z večjo ljubeznijo stregli bolnikom, kakor pa tujci, kateri niti ne razumejo bolnikov. Hrana je tako pomanjkljiva, da padajo ljudje vsled slabosti po cestah. Novi predstojnik je sicer dobra duša, a gospodarstvo vodi nek jud, ki je bil prej agent za preproge; on že skrbi, da dobivajo vsi judje dobre službe. Kaj ne, da so čudne razmere? Bog nas reši."

Vrnitev
Božični prazniki ob koncu leta 1917 so bili mrzli. Ni bilo kurjave ne v barakah in tudi ne v cerkvi. Optimizem pa je kljub temu vel v nežnih primorskih dušah. Meseca februarja 1918 je tako 1.577 begunk in 598 beguncev oddalo svoje podpise za Majniško deklaracijo. In nabrali so tudi 1.261 kron za ustanovo doktorja Janeza Evangelista Kreka, ki je umrl oktobra preteklega leta.
Pomlad 1918 pa je prinesla vrnitev v domače kraje. Vedeli so, da jih tamkaj čakajo porušene domačije in opustošena ognjišča, a lastovke se vedno rade vračajo tja, koder so si spletle svoja gnezdišča. Aprila 1918 so taborišče začeli zapuščati begunci iz tolminskega okrajnega glavarstva, sledili pa so jim Goričani. Okoli tisoč delavcev pa je še naprej ostalo skupaj z nekaterimi duhovniki, ki so sklenili vztrajati do zadnjega.
Franjo Črnigoj, kaplan in vodja mešanega pevskega zbora, je zapisal: "In spet je prišla cvetoča pomlad. Odklenila je temna vrata v zeleno-pisano naravo, ki jo budijo zbori škrjančkov in slavčkov, ves ptičji svet s svojimi spevi in neštevilnimi melodijami, hoteč eden drugega preglasiti in prekositi, svojemu Stvarniku kar najprisrčnejšo hvalo in slavo dati ...
S ptičjim zborom je veselo Alelujo prepeval tudi naš begunski zbor. Radujoč se veselega vstajenja, da zajedno z lastovkami vred more in sme zleteti nazaj v domovino, v ljubi svoj mili kraj ....
V cerkvi; miloprisrčni 'Z Bogom! Dans Marija pravi...', na kolodvoru: "Nazaj v goriški kraj! Zakaj nazaj? Ne vprašajte zakaj!... Oh zdaj gremo, nazaj ne pridemo«, ne maramo! ... in vlak je odpeljal prvi transport beguncev in z njim vred tudi nekatere moje kanarčke - pevke ..."
In prišel je še drugi, tretji vlak ter mi po skoro triletnem trudu ulovljene in naučene pevke skoro do zadnje pobral iz beraške pevske čajbice ... Bile so uka-željne in hraneželjne, mlade in nežne, kot v kakem ptičjem gnezdecu; pital sem jih s kolikor mogoče okusno, sladko hrano krasnih melodij ..."
Ljubo doma ...
Vrnitev v domače kraje je bila za 4.200 beguncev iz taborišča Bruck pravi balzam na stare rane. Nič jih ni motilo porušeno zidovje rodnih domačij, saj so številni kmalu vzpostavili prejšnje življenje, kakršnega so uživali pred svetovno vojno morijo.
Jeseni 1918 se je nato Avstro-Ogrska sesula v prah, cesar Karel pa je moral odstopiti. Zdaj je tudi sam moral nastopiti in na lastni koži občutiti usodo pregnanca in begunca. On še toliko bolj, saj so se mu odpovedali tudi njegovi avstrijski rojaki. Ni vzdržal dolgo. Že štiri leta po končani vojni je umrl na tujem, na portugalskem otoku Madeira, kjer se je našel tudi prostor za njegovo zadnje počivališče.
Nadvojvodinja Marija Jožefa, pokroviteljica in obiskovalka slovenskega begunskega taborišča, cesarjeva mati, pa je svojega sina preživela za več kot dvajset let. Umrla je leta 1944 - med drugo svetovno vojno, ko je zopet neki avstrijski fanatik zakuhal svetovno vojno morijo in po vsej Evropi stresal svoja taborišča.

Stodesetletna Tinca
Razmere v taborišču Bruck pa je dobro preživela tudi Katarina Gabršček, rojena 30. oktobra 1899 v Desklah pri Gorici. Deset let po vrnitvi v domači kraj se je poročila z Rudolfom Mariničem iz Smrečja. Otrok nista imela, je pa Katarina, za prijatelje Tinca, sorodnikom in znancem vedno rada pripovedovala zgodbe iz svojega begunskega življenja. In pripovedovala jih zelo, zelo dolgo, kajti prav Tinca Marinič je ostala znana kot Slovenka, ki je doslej dosegla največje število let. Živela je kar v treh stoletjih; devetnajstem, dvajsetem in enaindvajsetem, kajti ta svet je zapustila šele 2. septembra 2010, slaba dva meseca pred svojim stoenajstim rojstnim dnem.
Če bi se ob tem podatku kljub upoštevanju težkih razmer v taborišču skušali malo pošaliti, bi lahko dejali, da ji je morda begunstvo še celo koristilo. Njeno bivanje na tujem je imelo namreč poleg grenkih izkušenj tudi nekaj sladkega priokusa: v taborišču Bruck je bila gojenka kuharske šole, pozneje pa se je še kot begunka zaposlila kar v dunajski tovarni čokolade. Ta pa, kot pravijo, preganja tudi slabe misli in skrbi. Ali kot zagotavljajo Angleži: "A chocolate a day, keeps the doctor away" - ali po naše: "Čokolada na dan odžene vam zdravnika stran."
Andrej Mrak