Velikonočni otok je daleč od … vsega. Te Pitoote Hanua ali “popek sveta” leži globoko v Tihem oceanu (3.200 kilometrov od Čila) in je najdlje od civilizacije odmaknjen naseljeni otok na svetu. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja se je nanj dalo priti samo z ladjo – in točno to je leta 1722 storil tudi nizozemski pomorščak Jacob Roggeween, ki je pogledal na koledar in otoku Rapa Nui nadel njegovo “zahodnjaško” ime. Roggeween je bil tudi prvi Evropejec, ki je natančno popisal nenavadne antropomorfne kipe iz strjenega ognjeniškega pepela, na katere je naletel.

Še eno "znamenje" Nezemljanov?
Do pet metrov visoki in več ton težki moaiji, kot so jim rekli staroselci, so si od prvega do zadnjega tako podobni, da gre najverjetneje za upodobitve iste figure – ni pa čisto jasno, ali je to božanstvo, mitološki lik ali kak prednik celotne skupnosti. Tudi zato se okrog skrivnostne polinezijske civilizacije že stoletja spletajo skrivnostne teorije, ki v enačbo vpletajo bodisi Nezemljane, potopljeni Atlantis ali pa kako danes izginulo, a zelo razvito civilizacijo.

Jamo so si skopali sami
Resnica je najverjetneje bolj prozaična: prvi naseljenci so na otok iz Polinezije prišli šele v 4. stoletju (nekatere novejše teorije pa predpostavljajo celo, da pred letom 1200 življenja tam praktično ni bilo); do 20. stoletja, ko se je uradno priključil Čilu, je otok doživel epidemije, lakoto, vojne, zasužnjevanje staroselcev in kolonialno oblast. Na vemo, zakaj so se otočani tako zavzeto posvetili postavljanju kipov, jasno pa je, da je bil to tudi začetek njihovega konca: množično podiranje dreves (debla so uporabljali za prenašanje oz. prevažanje kipov) je povzročilo hudo erozijo.

Moaiji so nastali v razmeroma kratkem izbruhu umetniške ustvarjalnosti, najverjetneje nekje med 10. in 15. stoletjem. Arheologi so našteli 887 monolitskih kipov, ki so, čeprav so po svetu znani kot “glave z Velikonočnega otoka”, pravzaprav glave s celimi trupi – je pa res, da je nekatere pesek v stoletjih zasul do vratu. Polovica kipov še vedno stoji v bližini ognjeniškega kraterja Rano Raraku, iz katerega so starodavni kiparji dobili gradbeni material zanje. Narodni park Rano Raraku je Unesco na svoj seznam kulturne dediščine uvrstil leta 1996.

Somrak bogov
Nekaj časa so moaiji torej v nekakšnem tekmovanju med posameznimi klani rasli kot gobe po dežju, dokler niso oblikovali že skoraj nepretragane črte ob morski obali. Okrog leta 1000 naj bi na otoku živelo največ, kar 20 tisoč prebivalcev. A nadaljevalo se je tudi podiranje dreves in tropski paradiž se je bliskovito spreminjal v izsušeno stepo. Plodno zemljo je erozija odplaknila in med klani so izbruhnili boji za pojenjajoče pridelke. Moae, simbole nekdanje moči in bogastva otočanov, so prekucnili, jim izdolbli oči ali pa jih kar obglavili. Nasilje je naraščalo; jamske slikarije in ostanki pričajo celo o kanibalizmu. Z otoka niso mogli, ker niso imeli več dreves za izdelavo čolnov. Po tristo letih razvoja se je kultura Rapa Nui bolj ali manj sesula sama vase.

Zadnji udarec jim zada "Civilizacija"
Peščica preživelih se je pozneje zopet združila in začela novo dobo, kult človeka ptiča. Vera se je sčasoma “prijela” in prevladala, saj o njej pričajo tudi evropski popotniki iz 19. stoletja. Okrog leta 1860 pa je otočane prizadela še zadnja katastrofa: na njihovih obalah so pristali trgovci s sužnji, ki so odpeljali vse do zadnjega zdravega prebivalca. Zdesetkanih vrst preostalih misionarjem ni bilo težko spreobrniti v krščanstvo. Tradicionalna umetnost in običaji so izumrli, ljudi pa so zaprli v nekakšne rezervate, da je bilo preostalo zemljo laže izkoriščati. Ko je otok prišel pod oblast Čila, je postalo mešanje ras še močnejše. Danes ljudstva Rapa Nui ni več – o njihovem obstoju priča le še vojska mrkih kamnitih obrazov. Ko bi se iz tega primera le naučili česa varovanju naravnega ravnovesja.

Ana Jurc