Torej bo vsaj nekaj postalo iz njega, če se mu že ni mogla uresničiti želja, da bi študiral tisto, kar mu je velevalo srce. To pa je bila glasba, ki mu je že davno zasvojila mlado dušo.

Minulo leto brezskrbne prostosti, ki si ga je bil privoščil, ko je, od oktobra 1903 pa vse do pravkar minulega septembra 1904, kot enoletni prostovoljec preživel v vojaški suknji, mu je prišlo kar prav. Imel je čas, da je vse stvari prav dobro razmislil in si naredil imeniten načrt.

Z neizprosnim dejstvom, da nikoli ne bo postal poklicni glasbenik, se je sicer že sprijaznil, vendar pa si je ob pusti učni snovi vseeno nameraval privoščiti tudi marsikatero glasbeno urico.

Pa tudi kako narodno pesem bo še treba postaviti za večglasno petje. V slovenskih društvih, ki jih je bilo kar nekaj v cesarski prestolnici, pa se je nameraval pridružiti pevcem ali godbenikom …

Težka odločitev
Marku Bajuku so ob prihodu na Dunaj v mislih še vedno odmevale besede, ki mu jih je v Ljubljani izrekel Matej Hubad, znani pevovodja in učitelj tamkajšnje Glasbene matice. Ko mu je namreč mladenič po uspešno opravljeni maturi ves vesel zaupal, da namerava na Dunaj, kjer naj bi se vpisal na tamkajšnji konservatorij, je Hubad le prostodušno pripomnil: "Slovenski muzikant nima doma nobene bodočnosti. Glejte jaz sem že toliko časa tu v Glasbeni matici, ki je skoroda edino mesto za slovenskega muzika. Pa ne zaslužim niti toliko, da bi se mogel ženiti."

Kaj je torej preostalo mlademu Belokranjcu. Moral je priznati, da ima profesor prav: tistih nekaj rojakov, ki so se na Dunaju že prebili do glasbene izobrazbe, dejansko ni imelo zavidanja vrednega življenja. Nekateri slovenski glasbeniki pa so si morali kruh poiskati celo na tujem. Da torej ne bi razočaral dobrih ljudi, ki so mu do zdaj pomagali pri študiju, si je izbral neko povsem prozaično študijsko smer.

Mlada leta
Marko Bajuk je bil rojen v dokaj veliki belokranjski vasi Drašiče, nekoč zapisano tudi Drašič ali Drašče, po nemško Draschitz, danes pa Drašiči, ki je ležala čisto blizu meje med deželo Kranjsko in ogrskim delom monarhije. V tistem času je premogla okrog šestdeset hiš, spadala pa je v metliško župnijo. Pri Bajukovih so imeli številko 8. Oče Janez in mati Ana (prej s priimkom Guštin) sta se ukvarjala s kmetovanjem in nista imela kaj dosti otrok. Spomladi, točneje 29. marca leta 1882, se jima je po daljšem času spet rodil sin, ki sta ga imenovala za Marka (uradno Marcus), kar je bilo sicer dokaj pogosto ime v župniji. Še istega dne so ga krstili v metliški cerkvi sv. Nikolaja.

Bela krajina je tiste čase še živela v svoji izvirni starosvetnosti in tako se je tudi mali Marko kmalu privadil šegam in navadam rodne vasi. Posebno ga je veselila glasba, tako tista v domači cerkvi kot tudi ona med preprostimi opravili zunaj njenih posvečenih zidov.

Šolarska leta
Fantič se je že v ljudski šoli izkazal za nadarjenega učenca, zato so ga pri trinajstih letih poslali na gimnazijo v Novem mestu. Tam je v letih 1895/96 ter 1896/97 opravil dva letnika, potem pa se podal še v Ljubljano. V prestolnici je najprej dokončal dva letnika nižje gimnazije, potem pa še štiri letnike višje stopnje.

Kot dijak revnih staršev je bil sprejet v ljubljansko Alojzijevišče. S tem je bil rešen skrbi za vsakdanji kruh. Vzoren dnevni red v tem zavodu pa mu je tudi narekoval vestnejše spremljanje pouka.

Na njegovo veselje pa mu je ostalo tudi dosti časa za ukvarjanje z glasbo. Posebno so ga vznemirjale narodne pesmi, ki se jim je zapisal že v času svojega belokranjskega otroštva.

Ob notah
Marko Bajuk se je torej z narodnimi pesmimi seznanil že v rodnih Drašičih. Takrat je tam cvetelo še narodno petje, ki je spremljalo stare šege in navade. Ob nedeljah in praznikih pa je glasba ob orglah odmevala v domači cerkvi.

A kaj, ko je bil v glasbi še neveden začetnik.

Prva priložnost za resen glasbeni pouk pa se mu je ponudila v Novem mestu, kjer ga je na gimnaziji glasbo poučeval znani organist, orglarski virtuoz in skladatelj cerkvenih, pa tudi posvetnih pesmi Ignacij Hladnik. Nudil mu je zadosti znanja, da se je v Ljubljani lahko dalje izpopolnjeval pri tamkajšnjem glasbenem učitelju in stolnem organistu Antonu Foersterju.

Marko Bajuk je tako kmalu postal pevovodja svojih gimnazijskih tovarišev.

Privajal pa se je tudi k umetnosti glasbene harmonije. Največ se je naučil s prepisovanjem not za lastne potrebe in za svoje pevce.

Učil se je tudi igranja orgel in klavirja. Kot šestošolec je tako ob počitnicah že zaigral pri veliki maši v rodnih Drašičih in bližnji sv. Ani.

Tedaj pa je naredil tudi že prve priredbe narodnih pesmi. Prva pesem, ki jo je tako uspel postaviti v večglasje, je bila narodna Srce je žalostno. Med počitnicami je namreč prisluhnil ženicam, ki so to pesem prepevale na skednju med enim od kmečkih opravil. Spominja se: "Tako me je ganila, da sem si jo pri luninem svitu napisal na košček papirja, jo drugi dan prepisal in ji dal obliko, kakršna je zdaj."

To njegovo zanimanje za narodno pesem pa ni bilo tako enostavno. Še nadalje pravi: "Odslej sem vedno kar prežal in stikal za pesmimi. Pa je bilo doma hudo. Kakor hitro je kdo zaslutil, da ga jaz poslušam, je v trenutku onemel in za noben denar nisem več spravil glasu iz njega. Zato sem belokranjskih tako malo zapisal. Od ljudskih pesmi pa me ni nobena stvar več mogla odtrgati. Koder sem hodil, povsod sem imel ušesa nastavljena v tej smeri."

Ob zbiranju narodnega blaga, vodenju pevskih skupin, izpopolnjevanju v orgelskem igranju in ob prirejanju narodnih pesmi je dobil veliko veselje za glasbeni poklic. V njem je videl svojo življenjsko izpolnitev. Ob trdih besedah Mateja Hubada pa so se njegovi načrti sesuli v prah.

Na Dunaju - kljub vsemu tudi ob glasbi
Marko Bajuk se je kmalu po prihodu v veliko prestolnico dejansko vključil kar v dvoje slovenskih društev: v Katoliško akademsko društvo Danica, kjer so si člani osnovali tudi godalni kvartet, in v Katoliško izobraževalno društvo Straža. Tam je bil Bajuk pevovodja in dirigent tamburaškega zbora. Tamburice je tudi poučeval in pisal priredbe narodnih pesmi za njihov sestav.

Najel si je tudi pianino in vadil v domačem stanovanju. Pridobitev tega glasbila pa mu je omogočila tudi nadaljnje prirejanje narodnih pesmi.

Poleg tega pa je občasno poslušal še predavanja iz glasbenih predmetov na univerzi.

Dodatna glasbena strast pa je zahtevala svoj davek. Pozneje se je spominjal: "Na Dunaju sem bil velikanski revež, pa sem vendar neštetokrat odtrgal želodcu zadnjih 10 krajcarjev in šel h koncertu Tonkunst - orkestra ali v opero, kjer sem užival, sledeč posameznim inštrumentom. Kupoval sem one male poceni partiture, s katerimi sem mogel pri koncertih zasledovati vsako delo podrobno."

Podpora iz Ljubljane
Za slovensko narodno pesem navdušenemu Marku je že v osmem gimnazijskem razredu uspelo prirediti petintrideset narodnih melodij za večglasno petje. Lepo prepisane v ličen zvezek jih je izročil Mateju Hubadu, ki ga je navdušen uvrstil med redne izdaje Glasbene matice za društveno leto 1903/ 04.

Note in besedila so poslali k Eberlu na Dunaj. Poleti 1904 so napisali še primeren uvodnik. Pri zapisovanju Bajukovega imena pa so se malce zmotili, saj so ga prekrstili v Martina.

Prvi zvezek Bajukovih priredb, ki pa je za Glasbeno matico predstavljal že četrti šopek slovenskih narodnih pesmi (dva je prispeval nadučitelj Žirovnik, enega pa njegov stanovski tovariš Malenšek), je tako izšel, ko je bil Marko že na Dunaju. Kakor že predhodni trije je bil odlično sprejet in je kar klical po nadaljevanju izhajanja.

Marko Bajuk si ni dal dvakrat reči in je po predavanjih in glasbenih vajah pripravil še petintrideset novih priredb.

Tako je ljubljanska Glasbena matica lahko že leta 1907 v svoj letni notni nabor vključila tudi drugi zvezek Bajukovih narodnih pesmi. Zajema 35 naslovov za mešani, moški in ženski pevski zbor. Tudi ta zbirka je bila dobro ocenjena. Prizadevni Marko pa je imel na mizi že nove priredbe.

Prelomni obisk
Marko Bajuk si je poleti 1907 vzel čas za počitnice. Ob tem se je na poti domov pomudil tudi v Ljubljani. Tamkajšnje moško pevsko društvo Ljubljana pa je ravno v tistem času preživljalo težke trenutke, saj so ga pretresali notranji politični boji. Januarja je še slavnostno praznovalo svojo 15-letnico, potem pa je šlo vse narobe. Na koncu so ostali še brez pevovodje. Pa je brž, takole mimogrede, vskočil kar Marko Bajuk in z njimi že v kratkem času pripravil odmeven koncert.

Ko se je potem jeseni spet podal na Dunaj, je bil še bolj zavzet za glasbeno delo. Člani Ljubljane so se medtem opomogli in dobili novega pevovodjo Antona Svetka, ki je Bajuka naprosil, naj zanje pripravi novo zbirko narodnih pesmi. Marko mu je rad ustregel in leta 1908 je Slovensko glasbeno društvo Ljubljana, kot se je odtlej imenoval ta pevski zbor, ki si je medtem omislil tudi javno glasbeno šolo, založilo zbirko Odmevi naših gajev.

Tudi ta je »odmevala« kot obe njegovi prejšnji izdaji.

V slovenskih glasbenih krogih so z zanimanjem opazovali nenavaden prodor belokranjskega študenta z Dunaja in vest o njegovi prizadevnosti je prišla na pravo uho …

Mamljivo povabilo
Marko Bajuk se je medtem vestno predajal študijskim obveznostim obenem pa zavzeto glasbeno deloval pri Straži in Danici. Glas o njegovi dejavnosti se je širil ustno in z vestičkami v časnikih.
Zato ni čudno, da je nekega dne dobil nenadno povabilo, naj se nujno zglasi pri sodnem svetniku dr. Gojmirju Kreku, ki je bil tudi urednik dvomesečnega lista Novi akordi.
Bajuk je revijo dobro poznal, vendar pa pri njej ni sodeloval, ker je objavljala le modernejše skladbe.

O tem sam pravi: "Nisem ga osebno poznal, zato me je gnala radovednost in sem takoj hitel k njemu."

V Krekovem stanovanju pa ga je že čakal elegantno oblečen gospod, ki se je predstavil za Lavoslava Schwentnerja. To je bil tedaj najuglednejši ljubljanski založnik, pri katerem je izšlo že vrsto knjig najsodobnejših slovenskih pisateljev. Ivanu Cankarju jih je denimo izdal že več kot deset, prav tako pa tudi njegovim prijateljem: Josipu Murnu, Otonu Župančiču, Dragotinu Ketteju. Poleg tega se je Schwentner dotlej ponašal z založbo dvomesečnika Novi akordi in več kot dvajsetih samostojnih notnih izdaj.

Schwentner je mladeniča takoj povprašal, ali ima še kaj narodnih priredb. Marko Bajuk jih je na novo k sreči imel že za poln zvezek. Hitro je skočil ponje.

Gradivo je bilo že vse prepisano in pripravljeno za tisk. Dr. Krek in založnik Schwentner sta se umaknila v sosednjo sobo, iz katere je Marko kmalu slišal zvoke klavirja. Krek je preigraval njegove note, potem pa založniku izrekal ocene posameznih priredb. Čez nekaj časa so se odprla vrata in v sobo je stopil založnik Schwentner: "Ali prepustite zvezek meni v založništvo?" je dejal. "Dam vam 300 kron in podpišite pogodbo."

Marku je kar poskočilo srce. Tristo kron za en sam zvezek!? Kako je to mogoče? Glasbena matica mu je namreč prej za oba objavljena zvezka skupaj plačala le 20 kron.
Seveda je takoj privolil v kupčijo in marljivi založnik mu je nemudoma odštel tri nove stotake.
"Takrat je to pomenilo zame veliko denarja, v onih dneh stradanja!" se je Marko Bajuk še kot starec spominjal tistega veselega dne.

Kmalu v knjigarni
Založnik Schwentner, ki je imel svojo knjigarno na današnji Čopovi ulici (v pritličju še vedno delujoče Mestne hranilnice ljubljanske), je takoj stopil do dunajske tiskarne Eberle, kjer so tiste čase tiskali večino slovenskih notnih izdaj. In kmalu zatem je v Ljubljano prispela nova zbirka z naslovom Slovenske narodne pesmi. Zbral in uredil Marko Bajuk. III. ZV. V Ljubljani 1908. Založil L. Schwentner. Na vrhu strani pa je bilo izpisano geslo: Izšle ste iz naroda, pojdite med narod!

Odmevi v časopisju
Čeprav je bila narodna pesem tedaj še dokaj živa in ni prav nič kazalo, da bo morda kdaj tudi zatonila v pozabo, so bile nove zbirke tovrstnega gradiva vedno z navdušenjem sprejete med običajnimi kupci knjig, posebej pa še med pevci.

Ker je bila torej vsebina posameznih pesmaric dobro znana, je ocenjevalcem ni bilo treba predstavljati v podrobnosti. Osredotočali so se le na osnovne podatke o posamezni izdaji. Leposlovni list Dom in svet o Bajukovi zbirki ni poročal nič, saj je knjižica izšla pri Schwentnerju, ta pa je predstavljal hudo konkurenco Katoliški bukvarni, kjer so sicer svoja dela objavljali njegovi pisatelji in pesniki. Druga dva leposlovna mesečnika, Ljubljanski zvon in Slovan, pa sta Bajukove narodne pesmi povezala še z dvema Schwentnerjevima izdajama in jih predstavila v svojem rednem zaglavju, imenovanem Glasba.

Ljubljanski zvon piše: "Ta zvezek obsega 30 lepih narodnih pesmi; med njimi je ena prirejena za moški, druga pa za ženski zbor."

Slovan pa je malo daljši in natančnejši: "Ta zvezek prinaša kar celih 30 štiriglasno prirejenih moških in ženskih zborov z originalnonarodnim tekstom. Narodne pesmi v tej zbirki so z Gorenjske, Notranjske, Koroške in Štajerske. Nekatere najlepše so bile doslej še povsem neznane. Prav hvaležni smo založniku, da je izdal doslej že tri velike zbirke narodnih pesmi, ki bodo zdaj v okusni, narodni duh ne kvareči harmonizaciji dobrodošle našim pevskim zborom."

Uspešna zbirka, vendar pa ne brez pomanjkljivosti
Kakor že v prejšnjih dveh pri Matici tiskanih Bajukovih narodnih zvezkih je tudi najnovejša Bajukova zbirka naletela na odličen sprejem. Zadovoljen pa je bil tudi založnik Schwentner, za katerega je bila to že 28. notna izdaja. Nekatere izmed njih so že doživele ponatise, to pa je bilo očitno namenjeno tudi najnovejši v njegovem programu.

Zbirka vsebuje trideset priredb za mešane, moške in ženske zbore. Bajuk je nabral primerke iz raznih slovenskih pokrajin. Pri večini pesmi je bilo pod notami podloženih kar nekaj kitic. Tudi do devet so jih našteli.

Med to bogato bero pa sta bili tudi pesmi, ki sta izstopali prav v tem pogledu - namreč po številu ali bolje rečeno - »pomanjkanju« - kitic. Prva je bila Sem fantič z zelenega Štajerja, druga pa je imela naslov Kako bom ljubila?. Štajerski fantič je imel le eno samo, samcato kitico, "ljubeče dekle" pa dve.

Pa si oglejmo to skromno bero.
Pesem Sem fantič z zelenega Štajerja pravi:

Sem fantič z zelenega Štajerja,
Sem vedno korajžen, veseu.-
Kedor se pa jezno in kislo drži.
On štajerski fantič pač ni.

To pa je tudi vse. Naslov je bil opremljen z zvezdico, kar je pomenilo, da je vodilni napev v drugem tenorskem glasu. V oklepaju pa je bilo še omenjeno, da gre za pesem, ki je bila zapisana v Trbovljah.

Ljubeče dekle
Druga posebnost Bajukove zbirke pa je bila takoj na naslednji strani natisnjena pesem Kako bom ljubila?. Ta je imela vodilni glas v prvem tenorju in torej ni imela označevalne zvezdice, ni pa tudi navedeno, od kod je Bajuk dobil vodilni napev. Pesem Kako bom ljubila? ima dve kitici, ki izpričujeta dekliško bolečino:
1. Kako bom ljubila,
K'me srce boli, boli, boli.
Saj lanski moj ljubček
Pozabljen še ni.

2. Pozabljen bi biu,
Ko b' tak luškan ne biu, ne biu, ne biu.
Pa j' luškan tako,
Da pozabljen ne bo, ne bo, ne bo.

Tako torej: narodni pesmi z eno samo ali le dvema kiticama. Kaj takega vendar ni mogoče, ko pa se je slovensko narodno izročilo ponašalo z množico pesmi, ki so imele številne kitice, nekatere pa za njihova besedila tudi različne napeve.

Za pevske zbore, predvsem pa za tiste, ki so nastopali na odru, sta bili torej ti skladbi povsem neuporabni. Marko Bajuk se je torej trudil zaman, ko je ravno za pesem Kako bom ljubila? v tej zbirki pripravil kar dve različici, eno za moški in čisto na koncu še drugo za ženski zbor.

Rešitelji z one stani Karavank
Ni še minilo leto dni, pa je bila zadrega v povezavi z eno od teh narodnih skladb v Bajukovi zbirki odpravljena. Zborovski pevci so se, videč, kako sta obe pesmi skorajda neuporabni za javne nastope, obrnili na župnika pri Mariji na Zilji. To pa je bil takrat priljubljeni slovenski pesnik in pisatelj Ksaver Meško.

Štajerec na Koroškem
Prvega novembra 1909 je tako v Pragi izhajajoči list Domači prijatelj prinesel lepo pesmico. Že nekaj let je imel navado na svoji naslovnici objavljati najnovejše proizvode domačih pesnikov, tokrat pa se je urednica Zofka Kvedrova odločila za štirivrstičnico, ki je imela preprost naslov - Narodna.

Pod opombo pa je bila pojasnjena zgodovina te objave: "Prva kitica je narodna, uglasbena od G. Bajuka. Na prošnjo nekega pevskega društva sem razširil pesem in jo podajem tako v rabo pevskim zborom."

Ksaver Meško je združil obe kitici iz Bajukove izdaje v eno in ji dodal še tri svoje.

"Kako bom ljubila, me srce boli,
Saj lanski moj fantič pozabljen še ni,
Pozabljen bi bil, ko bi tak lušten ne bil,
Pa je lušten tako, da pozabljen ne bo.

Kako naj bi drugega vzela sedaj,
Kako bi pri drugem imela naj raj,
Ko pa prvi v zemljici hladni mi spi,
in po njem me srce tako hudo boli.

Kako bi naj drugemu dala srce,
Ko pri prvem so vedno vse misli, želje:
po noči podnevi srce zanj medli,
Le k njemu, le k njemu v gomilo želi.

Ko zemljica črna zakrila me bo,
Pa morda ljubezen minila me bo;
Ne bo me minila, saj združim se z njim,
In v večni ljubezni veselim se z njim."

Tudi štajerski fantič je prišel na svoj račun
Prizadevni župnik Ksaver Meško iz Marije na Zilji je tako rešil pomanjkljivost Bajukove priredbe iz leta 1908. Vendar pa to še ni bilo vse. Že naslednje leto je slovenske pevce čakalo še eno presenečenje. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1911 je namreč prinesel pomnoženo besedilo še za eno Bajukovo priredbo. Gre seveda za pesem o štajerskem fantiču, tisto, ki je v Bajukovi izdaji iz leta 1908 imela le eno samo kitico. V Koledarjevi literarni prilogi je bila na 64. strani objavljena pesem, ki ima tudi tokrat naslov le Narodna. Njen avtor pa je bil zopet Ksaver Meško in ponovno je podal podobno opombo kot v Domačem prijatelju: "Prva kitica te pesmi je narodna. Skladatelj gosp. Bajuk je zložil na njo krasen napev. Neko pevsko društvo me je naprosilo naj pesmico razširim. Ker pojo lepo pesem gotovo tudi drugi pevski zbori po slovenski domovini, objavljam še tri kitice, da jih lahko porabijo, kjer želijo."

Pesem o štajerskem fantiču se po novem oziroma po Meškovo odslej poje takole:

"Sem fantič z zelenega Štajerja,
Sem vedno korajžen, vesel,
Kdor se pa jezno in kislo drži,
On štajerski fantič pač ni."

Do tu je ostalo staro besedilo iz Bajukove izdaje. Meškove kitice pa so naslednje tri:

"Na Štajerskem hrib vsak lepo zeleni,
In vinska trta rodi,
In vsi ga tam dobre volje pijo
In pesmi si zraven pojo.

Kako bi se torej naj kislo držal,
Kako bi veselo ne pel,
Saj fantič sem z lepega Štajerja,
In duša je radostna vsa.

Še ko bom umiral, si bodem zapel,
In s petjem vzel s sveta slovo,
in upam, da Bog me v nebo bo sprejel,
pri Njem tam si v veke bom pel …"

Franc Ksaver Meško
Podpisani pesnik Ksaver Meško, rojen v Ključarovcih blizu Ptuja pred dobrimi 140 leti, natančneje 28. oktobra 1874, je bil tiste čase, ko je ustregel prošnji zagretih pevcev, župnik na Koroškem. Drugega septembra 1906 je bil umeščen na župnijo Marija na Zilji. Kraj leži pol ure od Beljaka v smeri proti Baškemu jezeru. Župnišču pripadajoče posestvo je dal v najem, zato kaj dosti življenja v hiši ni bilo. V hlevu je ostala le še koza, ki je dajala mleko njemu samemu in pa gluhi stari kuharici, ki mu je stregla. Imel je torej blaženi mir za slovstveno ustvarjanje.
Ko je zadostil službenim obveznostim v župniji in opravil krščanski pouk v šoli, se je torej lahko posvetil kovanju pesmi in pisanju svojih povesti in romanov.

Za sabo je namreč tedaj imel že dolgo vrsto objav, kajti pisati je začel že v zgodnjih mladeniških letih. Že kot sedmošolec je svoj prispevek poslal dijaškemu listu Vesna. Ostal mu je zvest do mature, ki jo je uspešno opravil, ko se je bližal svojemu dvajsetemu letu. Potem je vstopil v mariborsko bogoslovje in sodeloval pri leposlovni Lipici. Leta 1895 pa mu je prve pesmi objavil že tudi Ljubljanski zvon.

Preselil se je na celovško bogoslovje in še dalje literarno ustvarjal. Upošteval ga je tudi liberalni dnevnik Slovenski narod.

Leta 1898 pa se je s svojimi črticami uspel uvrstiti v elitno zbirko Antona Knezova Knjižnica, ki jo je izdajala ljubljanska Slovenska matica. Vzporedno s tem je objavljal tudi v listih Dom in svet, Mir, Slovenka, Zora in prvič že tudi v Koledarju družbe sv. Mohorja. Tam je leto pozneje objavil pesem Zdrava Marija, ki jo je takoj uglasbil štajerski zdravnik in skladatelj Anton Schwab in se je pozneje močno priljubila.

Meško je potem nizal knjigo za knjigo. Nastajale so pesmi, povesti, romani in tudi drama. Dokaj pogoste menjave duhovniške službe, kjer se je najprej izkazal kot kaplan, ga niso ovirale.
Nekako vzporedno z objavo pesmice o zaljubljeni deklici v praškem listu Domači prijatelj pa so ga odkrili tudi Čehi.

Dober odziv
Leposlovni list - glasilo Domači prijatelj, v katerem je Meško objavil svojo najnovejšo pesem, je izdajala Vydrova tovarna kavne primesi v Pragi. Njeni stalni odjemalci so poleg osnovnega priboljška mesečno dobili tudi to njeno glasilo. In ker je bilo ljubiteljev kave takrat na Slovenskem kar veliko, je tudi Domači prijatelj lahko redno izhajal več let. Urednica Zofka Kvedrova se je trudila, da je v svoj krog pritegnila vrsto domačih priznanih pisateljev, celo Ivana Cankarja. Ni čudno, da jo je s svojim ustvarjanjem pritegnil tudi Ksaver Meško.

Objava njegovega dodatka pesmi Kako bom ljubila? je lahko dosegla domala najbolj oddaljeno hišo v slovenskem svetu, kjer so uživali ob kavnem nadomestku, torej tudi ljudi, ki sicer niso namensko naročali leposlovnih listov.

Podobno pa je bilo tudi z objavo »štajerskega fantiča« v Mohorjevem Koledarju. Družba sv. Mohorja je imela leta 1910, ko je izdala svoj koledar za prihodnje leto, več kot 70. 000 rednih naročnikov. To pa je bilo sanjsko število za vsakogar, ki je tedaj na Slovenskem objavljal svoja leposlovna dela.

Objavi v množičnih publikacijah Vydrove tovarne in Družbe sv. Mohorja sta torej bistveno pripomogli k razširitvi Meškovih dodatnih verzov k znanima narodnima pesmima.

Ob vsem tem pa je seveda naraslo tudi zanimanje za izvirno zbirko, v kateri sta bili pesmi - čeprav s pomanjkljivim številom kitic - prvotno objavljeni.

Meško v obeh primerih navaja - in to napačno -, da je pesmi zložil, torej uglasbil, Bajuk, čeprav jih je ta dejansko le priredil. Ne omenja pa niti naslova zbirke. Vendar so pevci, ki so skladbe želeli sprejeti v svoj program, lahko brez težave ugotovili, za katero pesmarico pravzaprav gre. Posebno še zato, ker je Bajuk medtem pripravil že novo zbirko narodnih pesmi - najprej leta 1910 drugi zvezek naslova Odmevi naših gajev potem pa leta 1912 še četrti zvezek Slovenskih narodnih pesmi. Pri teh dveh izdajah pa se je s svojim založništvom potrudila Katoliška bukvarna in tako uspela odriniti Glasbeno matico, Slovensko glasbeno društvo Ljubljana in Lavoslava Schwentnerja.

Opogumljeni Marko Bajuk pa je leta 1913 pripravil rokopis že za tretji zvezek Odmevov, za katerega so ga za svojo založbo spet uspeli pritegniti člani "Ljubljane".

Lavoslavu Schwentnerju, ki je nadalje torej izpadel iz založništva Bajukovih izdaj slovenskih narodnih pesmi, pa tudi ni moglo biti žal, saj je bil III. zvezek iz leta 1908 zaradi svoje priljubljenosti kar nekajkrat ponatisnjen.

Še en zanimiv primer
Ksaver Meško je obe pesmi iz Bajukove izdaje v Domačem prijatelju in v Koledarju družbe sv. Mohorja podpisal s svojim imenom. Obema je dal naslov Narodna in v obeh primerih je tudi z opombo opozoril, da sta prvi kitici narodni, preostale pa so njegovo delo. Njegovo botrstvo je bilo torej povsem jasno izpričano. Vendar pa sta se pesmi tudi še nadalje širili po slovenskem prostoru kot prepoznavno »narodni«, ne da bi pevci slutili, da imajo nekatere kitice povsem znanega »očeta«.

V tistem času pa je bila po Slovenskem močno priljubljena tudi narodna pesem Kaj se ti fantič (včasih tudi pobič) v nevarnost podajaš?. Bila je znana po raznih delih dežele, kjer so jo zapisali nabiralci in zapisovalci narodnih besedil in melodij.
Znane so njene tri kitice, ki izpričujejo:

"Kaj se ti fantič,
v nevarnost podajaš,
čez Savco v vas hodiš,
pa plavat ne znaš?

Mene poslušaj
In več ne poskušaj
čez Savco v vas hodit,
ker plavat ne znaš!

Savice sila
Bo tebe umorila,
Deklici v kamri.
bo počlo srce."

Skladba je leta 1900 izšla v zbirki Narodne pesmi z napevi, ki jo je že od leta 1883 pripravljal Janko Žirovnik, tedaj še nadučitelj v Gorjah pri Bledu, potem pa prestavljen v Šentvid nad Ljubljano.

Žirovnik je kmalu po prihodu v Gorje začel zbirati narodne pesmi in jih prirejati za večglasno moško petje. Ob miklavževem leta 1883 je pritisnil zadnjo piko na rokopisu prve knjižice, ki je izšla kmalu zatem. Bila je dobro sprejeta in Matica je leta 1885 natisnila že nov zvezek njegovih priredb. Oba sta bila potem tudi ponatisnjena. Ob začetku novega stoletja se je Žirovnik odločil za samozaložbo svojih prirejenih narodnih pesmi. Izšlo je vrsto knjižic za mešane, moške, ženske in otroške zasedbe. V zbirki je objavil tudi skladbo Kaj pa ti pobič?, ki je vsebovala štiri kitice. Žirovnik jo je našel že po tem, ko je leta 1890 prišel službovat v Šentvid nad Ljubljano. Žal pa ni slutil, da je bil pri tem žrtev nenavadne potegavščine, ki si jo je privoščila ena izmed njegovih učenk.

Krovčeva Manca iz Vižmarij na vrhu klanca
Stari Koman, ki je domoval na domačiji pri Krovcu, ki je stala na vrhu vižmarskega klanca, je bil znan vaški živinozdravnik, sicer pa se je v glavnem ukvarjal s kmečkimi opravili. Imel je številno družino in eden izmed njegovih sinov pozneje postal celo minister v Beogradu. Imel pa je tudi nadarjeno hčerko Manico, ki je bila rojena leta 1880.

Manica, klicali so jo za Krovčevo Manco, je rada brala časopise in Mohorjeve knjige, skratka, vse, kar je pisanega priromalo v njihovo hišo. Že zelo mlada pa se je tudi poskušala v pesništvu. Njena prva pesem pa je neposredno povezana z nadučiteljem Žirovnikom.

Žirovnik je namreč tudi na svojem novem delovnem mestu zapisoval narodne pesmi. Napotil se je tudi v bližnje Vižmarje in pevci so mu urezali tudi tisto o fantiču, ki hodi čez Savo v vas k svojemu dekletu. Pesem je bila nedvomno odraz tistega okolja, saj ob robu Vižmarij, imenovanem Brod, teče reka Sava in tam je bil nekdaj tudi lesen most v lasti smledniškega barona Lazarinija, ki je šentviško občino in župnijo povezoval s sosednjo v Šmartnu pod Šmarno goro.

Zapeta pesem pa je bila nekakšna posebnost v primerjavi s preostalimi, ki jih je Žirovnik zapisal v tem in v drugih krajih. Imela je namreč le eno samo kitico: »Kaj pa ti fantič se v nevarnost podajaš, čez Savco v vas hodiš, pa plavat ne znaš!«

Vrlemu iskalcu narodnega blaga pa to nikakor ni šlo v račun, saj je pri svojem prejšnjem zapisovanju spoznal, da ljudska domišljija tudi pri poeziji nima meja. Vrtal in vrtal je dalje in povpraševal, ali kdo pozna še kako drugo kitico. Vendar pa ni bilo nikogar, ki bi mu mogel ustreči.

Tedaj pa je v zgodbo posegla hudomušna trinajstletna Krovčeva Manca. Priljubljenemu nadučitelju je prinesla še dve kitici, vendar pa mu njunega pravega izvora ni razkrila. "Meni se je mož zasmilil," je pripovedovala še na stara leta, "in nekega dne sem mu postregla s temile vrsticami, ki sem jih sama skovala:

Savice sila, bo tebe utopila. A deklici v hramu bo počlo srce.
Pobič ti mladi, ne vdaj se navadi, namest da b v vas hodil, pa sladko zaspi."

V zbirki
Janko Žirovnik, sila zadovoljen, da se ni motil glede svojega predvidevanja, da ima zgodba o vasovalcu še več kitic, je pesem uvrsti med svoje priredbe. Tako je leta 1900 izšla v prvem zvezku prenovljene zbirke Slovenske narodne pesmi z napevi. Zvezek je založil ljubljanski nemški trgovec Oton Fischer.

Žirovnik pa je objavil še četrto kitico, kar nas napeljuje k misli, da je Manica eno od njih v svojih spominih »zatajila«.
Pesmica o vasovalcu je bila prirejena za moški pevski zbor. Prvi prenovljeni zvezek Žirovnikovih priredb je že naslednje leto doživel ponatis. Leta 1909 pa ga je Fischerjev naslednik Drieschl natisnil še v tretje. Priredba se je zaradi tega prav hitro razširila po slovenskem prostoru in še dandanes jo pojejo preprosti pevci ali izurjeni pevski zbori. Ker se je udomačila tudi v drugih okoljih zunaj šentviške okolice, se je pozneje pojavilo še nekaj različic besedila, a se te večinoma držijo smeri, ki jo je že leta 1893 ponudila mlada Krovčeva Manca.

Življenjske črte
Vse tri pesmi, ki sta jih s svojimi dopolnitvami obogatila Ksaver Meško in Manica Komanova, so z objavo v številnih natisih pred prvo svetovno vojno in v letih po njej, pa vse do danes razveseljevale slovensko glasbeno občinstvo doma in na tujem. Povsod so zapisane kot narodne, zato se je dejansko avtorstvo dopolnjenih kitic povsem izgubilo.

Prizadevni Marko Bajuk, Ksaver Meško in Manica Komanova so torej v slovenskem spominu ostali predvsem po svojih drugih knjižnih delih.

Marko Bajuk se je leta 1909 vrnil v domovino in prevzel mesto profesorja na gimnaziji v Kranju. Že po enem letu pa se je preselil v Ljubljano, kjer je poučeval do leta 1945, ko se je iz političnih razlogov umaknil v tujino. V Avstriji je najprej organiziral pouk v slovenskih begunskih taboriščih, dokler se leta 1949 ni odločil za Argentino. Tam je vrsto let služboval kot navaden delavec in šele v poznih letih napredoval v nameščenca.

Glasbeno je deloval tudi po koncu dunajskega študija in v letih med obema vojnama napisal nekaj učbenikov za petje in tamburice, dve latinski čitanki in še nekaj poljudnih ter strokovnih knjig. V tem obdobju je bil tudi največji organizator in propagandist zborovskega življenja v Dravski banovini. Tudi v Argentini se ni odrekel glasbenemu delovanju.

Umrl je v Mendozi 20. junija 1961, leto dni pred osemdesetletnim jubilejem.

Ksaver Meško je po objavi obeh dopolnitev narodnih pesmi še nadalje služboval v isti župniji. Že med prvo svetovno vojno so ga začeli preganjati nemški nestrpneži, dokler se pred njimi ni moral zateči na Kranjsko. Potem je menjal službe in bil med drugo svetovno vojno pregnan v južne kraje. Potem pa se je vrnil v Sele nad Slovenj Gradcem.

Ves čas svojega življenja je deloval tudi na slovstvenem področju. Umrl je pred petdesetimi leti, 11. januarja 1964.

Slovstveno delovanje pa je v narodnem spominu ohranilo tudi hudomušno Krovčevo Manco. O dobi, ko je »osrečila« nadučitelja Žirovnika, je ob svoji osemdesetletnici dejala: "Sicer sem že takrat imela zmerom na zalogi kakšno pesmico za god in rojstni dan. Vaščani so vedeli, da delam pesmi, pa so prihajali k meni ponje, da so z njimi postregli osebi, ki jim je bila pri srcu …"

Manica Komanova se je pozneje preselila v Ljubljano, kjer ji je Franja Tavčarjeva omogočila službo na magistratu, kjer je županoval njen mož Ivan. Takrat je imela za sabo že nekaj skromnih objav, ki jih je pozneje še pomnožila. Pisala je pesmi, prozo in ljudske igre. Umrla pa je leta 1961, torej blizu sedemdesetletnice svoje potegavščine v povezavi s pesmico o vasovalskem fantiču.

Zamujena priložnost
Fantič z zelenega Štajerja, ljubeče dekle s svojim »razbolenim srčkom« in gorenjski mladenič, ki čez Savico hodi v vas k svojemu dekletu, so junaki treh pesmi, ki so v slovenskem prostoru prisotne že več kot sto let in ki že od nekdaj v celoti veljajo za narodne. Glede prve kitice pri vsaki izmed njih to dejansko tudi velja. Poznavanje nekaterih okoliščin pa nam je razkrilo, da se za preostalimi kiticami pravzaprav skrivata resnobni župnik Meško in hudomušna kmečka deklica Manca.

Škoda, da zapisovalci narodnih pesmi pred stotimi leti niso bili vztrajnejši in zbranemu gradivu niso posvečali večje pozornosti. Tako bi morda ob besedilu še katere priljubljene slovenske »narodne« pesmice že takrat odkrili tudi dobro znani pesniški obraz.

Andrej Mrak