Potem ko sta temelje neoklasicizma v svojih zapisih podala Johann Joachim Winckelmann in Anton Raphael Mengs, je uspel te v slikarstvu sijajno uresničiti prav David. Naslonitev na ustvarjanje antičnega Rima, ko so živeli častni možje, ki so predstavljali zgled za nadaljnji potek človekove zgodovine, je izvrstno ustrezala času, ko je v Franciji začela vreti revolucija. Med njenimi vnetimi pripadniki je bil tudi David.
Jacques-Louis David se je rodil 30. avgusta leta 1748 v Parizu v dobro preskrbljeni družini. Ko je bil star devet let, je oče umrl v dvoboju, mati pa ga je zaupala njegovim stricem arhitektom. In čeprav si je družina zanj zamislila prihodnost v arhitekturi, je Jacquesa-Louisa od malih nog bolj navduševalo risanje. Z njim si je krajšal čas med predavanji na Collège des Quatre-Nations.

Prvi učitelji in potovanje v Rim
Kljub želji matere in stricev si je zaželel postati slikar in se začel učiti pri Francoisu Boucherju, vodilnem slikarju tistega časa, ki pa je bil tudi Davidov daljni sorodnik. Na njegovo priporočilo je postal učenec Josepha-Maria Viena. Velik pečat je na Davida pustilo potovanje v Italijo med letoma 1775 in 1780, kjer ga je na eni strani navdihnilo Caravaggiovo slikarstvo, na drugi pa antični ostanki v Rimu.

Vrnitev k antiki
Davidu je tako uspelo najti ravnotežje med idealnimi klasičnimi vsebinami in naturalističnimi portreti. Njegove figure delujejo, kot bi bile kiparsko oblikovane, s svojimi veličastnimi držami pa izražajo junaška občutja. Spomin na čas antike je obujal v slavnih historičnih kompozicijah, katerih monumentalnost je poudaril tudi z uporabo skromne in uravnotežene barvne palete.

Revolucionarna leta
Leta 1784 je postal član pariške Akademije, sicer pa je bil David vnet politik in zagovornik francoske revolucije. Bil je med tistimi, ki so glasovali za usmrtitev Ludvika XVI. Zakaj je to storil, ni povsem jasno, saj je imel v času kraljevine kot umetnik precej več možnosti. Nekateri domnevajo, da je se je zaradi svoje ljubezni do "klasičnega" navduševal nad vsem, kar je bilo lastnega antiki, tudi nad republiko.

Napoleonov portretist
Kot zagrizen jakobinec je postal vodilni slikar revolucije. Po smrti prijatelja Robespierra je bil zaprt, pozneje pa postal še vnet Napoleonov podpornik. Leta 1804 ga je Bonaparte imenoval za svojega "prvega slikarja". V času Napoleonovega osvajanja Evrope je David poskrbel tudi za nekaj znamenitih portretov tega velikega voditelja; med drugim konjeniški portret Napoleona na prelazu Sv. Bernard ter kronanje Napoleona in Jožefine. Prav v tem času je David, za katerega je značilna tudi uporaba toplih beneških barv, razvil t. i. umetnost empira.

Padec Napoleona in umik v Belgijo
Po porazu v Waterlooju in Napoleonovem padcu se je leta 1816 David umaknil v Belgijo, kjer je v izgnanstvu naslikal svoja zadnja dela. Umrl je 29. decembra leta 1825 za posledicami nesreče, v kateri je ob zapuščanju gledališča vanj trčila kočija. Po njegovi smrti so na dražbi v Parizu ponudili nekaj njegovih del, ki pa so dosegla bolj skromne cene. Ker francoske oblasti niso dovolile njegove vrnitve v Francijo, je bil Jacques-Louis David pokopan v Bruslju, njegovo srce pa je vendarle dobilo poslednje počivališče v domačem Parizu, na slavnem Père Lachaise.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si