Po zaslugi te genialne stvaritve pa njegovo ime še do danes ni zbledelo, čeprav je od prve izvedbe skladbe minilo že 88 let. Rapsodija je tedaj na mah osvojila ameriško javnost in se neustavljivo "širila" po vsem svetu, tako da se ji tudi Slovenci - čeprav z zamudo - nismo mogli izogniti. Nastalo pa je vprašanje, kako - če sploh - posloveniti naslov tega dela. Že vsaj od druge polovice 19. stoletja naprej je pri nas navada, da prevajamo oziroma slovenimo naslove glasbenih in gledaliških del. Pri tem se včasih odločimo za dobeseden prevod, npr. pri božični Stille Nacht! Heilige Nacht! v Tiha noč, sveta noč, ali pa si privoščimo malo svobode in zapišemo: Sveta noč, blažena noč.
Pri Gershwinovi skladbi pa nastane zadrega, saj ima angleška beseda "blue" vsaj dvojni pomen. Z njo lahko označimo barvo (modra) ali razpoloženje (žalost, otožnost). Kako torej najbolj smiselno prevesti naslov Gershwinove Rhapsody in Blue? Kot Rapsodijo v modrem ali kot Rapsodijo otožnosti?
Seveda nam tu pride na misel naš Prešeren, ki je napisal tisti znameniti sonet o kaši, v katerem se sprašuje, ali bo jed kaj boljša, če se beseda napiše s tako ali drugačno tiskarsko tipiko črke "š". Tudi v primeru Gershwinove rapsodije ne bomo nič na boljšem, če bomo skladbo slovenili po volji enih ali drugih prevajalcev. Njegova stvaritev je namreč tako velika umetnina, da ji tudi slab slovenski prevod ne more do živega. Ker pa si oba dozdajšnja prevoda med seboj tudi smiselno nasprotujeta, bi bilo vendar pametno poizvedeti, kateri izmed njiju je bližji glasbeni podobi Gershwinovega dela. Morda pa nam bo zgodba o nastanku te skladbe nekoliko pomagala iz zagate.
George Gershwin se je rodil v Brooklynu kot drugi otrok Moisheja Gershovitza in Rose Bruskin, dveh rusko-ukrajinskih priseljencev, ki ju je iz rodne domovine v svet pognala želja po Ameriki, obljubljeni deželi. Mladost je preživljal na ulicah New Yorka, kjer je z žogo zabaval sebe in svoje prijatelje. Prvi stik z glasbo mu je pri šestih letih nudil glasbeni avtomat, ki je poigraval Rubinsteinovo melodijo v F-duru. Kot šolar se je navduševal nad igranjem prijatelja Maxieja Rosenzweiga, ki je znal na violino odlično zaigrati Dvořákovo Humoresko. Ta klasična skladba je bila tedaj uspešnica tudi v Ameriki. Pri drugem prijatelju pa se je poskusil tudi v igranju na klavir. Končno so to glasbilo dobili tudi pri njih doma, vendar ne zanj, ampak za starejšega brata Iro. Ker je bil vztrajen, so tudi njemu omogočili pouk. Tako se je pridno učil klasične klavirske igre in v nekaj letih zamenjal kar nekaj učiteljev. Obenem se je na skrivaj seznanjal tudi že z novimi glasbenimi tokovi - ragtimeom in džezom. Bil je že vpisan na višji trgovski šoli in se redno udeleževal pouka, ko je začutil željo po spremembi. Šolo je obesil na klin in se pri petnajstih letih odločil postati poklicni glasbenik.
Službo je najprej dobil pri Remickovi založbi muzikalij. Deloval je kot dninarski pianist pri predstavljanju posameznih glasbenih izdaj. Remick je imel svoje prostore na znameniti cesti popevk, imenovani Tin-Pan Alley.
Kot "razglaševalec" popevk je moral skrbeti, da je čim več kupcev stopilo v založnikov urad in sklenilo kupčijo. To ga je sčasoma začelo dolgočasiti, zato je začel zlagati svojo glasbo. Tako je leta 1916, pri svojih osemnajstih, doživel izid prve lastne skladbe. Potem pa se mu je odprlo. Začel je sodelovati tudi v brodwayskem gledališču in kmalu postal poklicni skladatelj. Pri enaindvajsetih je napisal svojo prvo večjo uspešnico, skladbo Swanee, ki jo je zapel Al Jolson, slavni brodwayski umetnik (ta je pozneje postal znan kot pevec, ki je prvi nastopil v zvočnem filmu). Pesem je doživela milijonsko naklado pri prodaji plošč ter notnih zvežčičev in Gershvin si je denarno dobro opomogel. Za Brodway pa je tistega leta (1919) napisal tudi že glasbo za komedijo La la Lucille.
Gershwin je nato vstopil v nemirna dvajseta leta, ki so sledila zmagi v 1. svetovni vojni. Amerika se je razvijala z neizmerljivo hitrostjo in svoj vpliv širila tudi v Evropo. Mladi Gershwin je napredoval že leta 1920, ko se je pridružil znanemu producentu Georgeu Whitu in pripravljal glasbo za njegove vsakoletne revije. Sledila je tudi vrsta njegovih zabavnih skladb. Dobrega pisca besedil je našel kar doma. To je bil njegov starejši brat Ira. Že leta 1918 sta napisala skupno pesem, potem pa sodelovanje ohranila vse do Georgeeve prezgodnje smrti. Sklenil pa je tudi znanstva s slavnimi skladatelji in izvajalci tedanjega časa.
Koncertna pevka Eva Gauthier je jeseni 1923 nastopila v elitni newyorški dvorani Aeolian Hall, ki je bila rezervirana za izvajalce klasične glasbe. Izbrala je skladbe modernistov - Bartoka, Hindemita, Schoenberga - in stare mojstre - Byrda, Purcella in Belinija. V spored pa je vključila tudi še skladatelje, ki so se spogledovali z novo ameriško glasbo - džezom: Irvina Berlina, Jeroma Kerna in Georgea Gershwina. Ta nastop je pomenil prvi prodor džeza v resnobno-hladno dvorano koncertne glasbe. Za naslednjega pa je poskrbel prav George Gershwin s svojo najnovejšo skladbo Rhapsody in Blue.

Paul Whiteman, takratni kronani "kralj džeza", ki je vodil svoj sloviti orkester, je leta 1923 gostoval v Evropi. Na sporedu je imel tudi Gershwinove skladbe, ki jih je za orkester priredil Ferde (Ferdinand) Grofé. Whiteman je skušal Gershwina navdušiti, da napiše obsežnejšo simfonično skladbo za džezovsko glasbeno govorico. George pa se ni čutil sposobnega za tako delo, saj se je zavedal svoje pomanjkljive tehnike in glasbene izobrazbe. Zato pa je bil močno presenečen, ko je v listu New York Tribune z dne 4. januarja 1924 prebral, da piše glasbo za džezovski koncert. Izjavo o tem je dal Paul Whiteman, ki je potihoma računal, da bo skladba pripravljena do njegovega koncerta. Tega so najavili za 12. februar 1924. Kljub kratkemu roku se je Gershwin dal pregovoriti in se 7. januarja lotil dela.
Ravno tedaj je bil na poti v Boston. Pri vožnji z vlakom si je izdelal celotni načrt za rapsodijo, instrumentalno skladbo, kakršne so že od srede 19. stoletja pisali znani skladatelji resne glasbe. Po navadi so bila to dela za klavir ali orkester. On se je odločil za dva klavirja. Do 4. februarja, dober teden pred koncertom, je delo dokončal, sledili so še popravki, vmes pa se je Grofé trudil z orkestracijo. Whiteman je na poskusno izvedbo povabil znane glasbene kritike, ki so se pohvalno izrazili o delu samem in izvedbi.
Na obletnico rojstva pokojnega predsednika Abrahama Lincolna 12. februarja 1924 pa je bil na vrsti koncert v slavni dvorani Aeolian Hall, kjer se je poleg običajnega občinstva zbrala elita glasbenega sveta – glasbeni kritiki in skladatelji, med njimi tudi Rahmaninov in Stravinski. Koncert je imel naslov Experiment in Modern Music, torej poskus moderne glasbe in to je bil takrat džez. Vendar na začetku spored ni bil najbolj posrečen. Občinstvo se je že začelo dolgočasiti in čutiti je bilo nemir v dvorani. Ko pa je prišla na vrsto - kot predzadnja - Gershwinova skladba, se je občinstvo prebudilo. Rapsodija je bila prirejena za klavir in orkester. Klavir je igral Gershwin sam. Že pri prvem pisku klarineta, ki je zdrsel iz hladne nižine v vrtoglavo višino note "b" - skladba je bila napisana v B-duru -, je občinstvo onemelo. Take glasbe ni dotlej slišal še nihče. Nekaj povsem novega, povsem svežega. Nove melodije, premetene harmonije, posrečene menjave glasbil - vse je zvenelo v modernem ameriškem džezovskem slogu. Obenem je bilo vse imenitno orkestrirano, tako da je zvenelo kot mojstrovina evropske klasike.
Navdušenje ob prvi izvedbi Gershwinove rapsodije pa je bilo le "začetni vetrič v primerjavi z nevihto, ki je sledila". Rapsodija je postala najslavnejše ameriško simfonično delo. Prodali so na milijone gramofonskih plošč in notnih izdaj z raznimi priredbami. Izvajali so jo v koncertnih dvoranah, na radiu in na poznejših zvočnih filmih. Spremljala je tudi balet. Največje priznanje pa ji je že leta 1942 dal dirigent klasične glasbe Arturo Toscanini, ki jo je sprejel v svoj orkestrski repertoar. Leto pozneje je David Ewen v knjigi o Gershwinu zapisal: "Rapsodija je danes najbolj priljubljeno, največkrat izvajano in najbolj znano ameriško delo iz simfoničnega repertoarja. Pred dvajsetimi leti je zaslovela, ker je bila novost, pionirsko delo, preroški glas prihodnosti džeza. Ampak preživela je vsa ta leta - ne dvomim, da bo živela še vrsto let, ki prihajajo -, saj je to bistveno mnogo boljša glasba, kot pa smo mislili, ko smo jo poslušali prvikrat." In še: "Vitalnost Rapsodije je nesmrtna. Glasba ostaja dan današnji ravno tako tekoče sveža in odločna in utripajoče dramatična - po stokratnem poslušanju -, kot je bila takrat, ko smo se z njo srečali prvikrat. In sveža ostaja zategadelj (čeprav se obotavljamo, da bi to verjeli), ker je v najboljših trenutkih plod navdiha. Osnovne teme se bore za svojo izvirnost, zanos, energijo; ker jih je zanetila iskra genija, še vedno žare vroče in nas ogrejejo, kadar koli jih poslušamo ..."
Veliki uspeh, ki ga je požel z Rapsodijo, je Gershwina navdušil še za tehtnejša glasbena dela. Že naslednje leto je presenetil s koncertom za klavir in orkester v F-duru, pozneje z opero Porgy and Bess itd. Ustvaril bi še več, če se njegova življenjska pot ne bi pretrgala že pri devetintridesetih. Umrl je 11. julija 1937 zaradi možganskega tumorja.
In zdaj še nekaj besed o naslovu Gershwinovega najslavnejšega dela. Ko je rapsodijo napisal, jo je najprej imenoval American Rhapsody, saj je po glasbeni plati predstavljala mešanico ameriških slogovnih posebnosti. Potem pa naj bi mu brat Ira, ki si je ogledal slikarsko razstavo Jamesa McNeila Whistlerja, svetoval drug naslov. Whistler je svoje slike označeval po barvah kot na primer Nokturno v črnem in zlatu itd. Žal pa ta podatek ni zanesljiv. Verjetnejša je razlaga, da "in blue" pomeni - v bluzovskem slogu. Bluz je bil tedaj glasba ameriškega podeželja, ki so jo v glavnem izvajali temnopolti. Bluzovska lestvica, ki se od evropske durovske loči po znižanem tretjem in sedmem tonu (imenovana sta kot "blue notes"), prihaja do izraza tudi v tej rapsodiji, o čemer nas prepričata poslušanje skladbe in notni zapis. Sicer pa že v prvem taktu ob mehkem presunljivo "jokajočem" klarinetu začutimo, da to ni glasba za evropska, trde durovske glasbe navajena ušesa.
Do tega spoznanja so verjetno prišli tudi prevajalci filma Rhapsody in Blue, ki je po drugi svetovni vojni polnil naše dvorane. Dali so mu naslov Rapsodija otožnosti. Ko je prišel z rednega sporeda, je končal v Kinoteki in tudi tam so ohranili ta naslov - a žal le pri prvih treh ponovitvah. V letih 1964 in 1965 se je še vrtel pod naslovom Rapsodija otožnosti. Leta 1970 so mu v oklepaju dodali Rapsodija v modrem. Pri četrti ponovitvi (1972) pa je ostalo samo pri modrem, brez oklepaja.
Tuji leksikoni in enciklopedije naslova Gershwinove Rapsodije ne prevajajo. Na slovenskem pa se je v tem pogledu uveljavil naslov Rapsodija v modrem. Drugače pa meni Opća enciklopedija jugoslovenskog leksikografskog zavoda, ki v svojem tretjem zvezku, izdanem leta 1977, med Gershwinovimi deli omenja tudi Melankoničko rapsodijo torej Melanholično rapsodijo, ki da je "pri nas poznana kot Rapsodija v modrem (plavem) zaradi napačno prevedenega izvirnega naslova Rhapsody in blue".
Ko bi Gershwin vedel, koliko dvomov bo njegov naslov povzročil na sončni strani Alp in še južno od Kolpe, bi se mogoče odločil za drugačen naslov. Angleško govoreči ljudje si pod izrazom "in blue" lahko predstavljajo rapsodijo v modrem, žalostno rapsodijo ali rapsodijo v bluzovskem slogu. Pri nas pa strogi prevod "v modrem" ne pomeni prav nič, ker se glasba ne opisuje v barvah, ampak po razpoloženju (žalostna, vesela) ali po tonaliteti, torej po notni ali tonski lestvici. Zato poznamo koncerte v F-duru, a-molu in podobno. Kdo je že slišal za opero v sivem, koncert v rjavem ali simfonijo v zeleni? Zato se bo treba odločiti, ali bomo naslov Gershwinove skladbe še naprej prevajali dobesedno ali po vsebini, torej kot Otožna rapsodija ali Rapsodija otožnosti. Nekateri glasbeniki se bolj ogrevajo za slednji različici, drugi pa, kakor jim drago.
Andrej Mrak