Med njegov vladavino je bila namreč Ravenna sedež bizantinskega eksarhata, njen pomen pa se je močno okrepil že potem, ko je leta 404 cesar Honorij prestolnico zahodnega imperija prenesel prav sem. V naslednjih dveh stoletjih so začeli v mestu nastajati spomeniki, ki so predstavljali najodličnejšo umetniško ustvarjanje tistega časa, med te pa sodi tudi Justinijanov mozaik, ki ga najdemo na steni prezbiterija znamenite dvorne cerkve San Vitalle.

Justinijanova podoba je del mozaičnega okrasa, ki je nastal med letoma 546 in 549, apsidalne mozaike pa povezuje ikonografija stalne evharistije, večne daritve, ki se nato na oltarju zlije še z molitvijo duhovnika. Prizore Abrahama in Izaka, Abla in Melkizedeka ter Mojzesa zaokrožujeta dve najpomembnejši daritvi. Poleg obravnavanega Justinijanovega mozaika je to še nasproti stoječ mozaik njegove soproge Teodore.

Približevanje Kristusu
Na prvi pogled se Justinijanova podoba s spremstvom dvornih in cerkvenih dostojanstvenikov ne zdi nič kaj posebnega, le navadna cesarjeva upodobitev. A če pogledamo bolj pozorno in preštejemo osebe, ki spremljajo bizantinskega cesarja, vidimo, da se za celotno podobo skriva mnogo globlja vsebina. Dva dvorna in dva cerkvena dostojanstvenika, dva izvrševalca cerkvene oblasti ter šest vojakov tvori število 12, natanko toliko, kot je bilo Kristusovih apostolov. Justinijanovo podobo torej zaznamuje približevanje Kristusu, kar še dodatno poudarja Justinijanova avreola in Kristusov monogram na ščitu vojakov. Z ikonografijo daritve pa povezuje upodobitev zlata patena (liturgični krožniček za hostijo), ki jo drži cesar.

Samozavestna upodobitev vladarice
Samozavest upodobitve zaznamuje tudi Teodorin mozaik. Če je Justinijan svojo upodobitev približal Kristusu, pa se njegova soproga primerja z Marijo. Pred Teodoro hodita dva dvorska odličnika, ki odstirata zagrinjalo, za katerim se nahaja nekaj svetega. Teodora tako kot Marija stopa v cerkev, ki je v bistvu njena cerkev. Marijini ikonografiji ustreza tudi vodnjak, ki je bil simbol Marijine čistosti, povezava pa je potrjena še na spodnjem delu Teodorinega plašča, kjer opazimo postave svetih treh kraljev, ki se približujejo Mariji z Jezuščkom. V ozadju so še Teodorine spremljevalke, daritev pa je zaznamovana v kelihu, ki ga drži cesarica.

Centralna stavba kot osrednji zgled
Tloris ravenske San Vitalle, ki je bila posvečena leta 547, zaznamuje oktogon. Okoli poudarjenega osrednjega prostora vodi v pritličju temačen obhod. Cerkev, ki je pomenila pomemben zgled za marsikatero poznejšo sakralno stavbo (takšna je na primer dvorna kapela v Aachnu), je bila kot dvorna cerkev povezana tudi z zasebnimi prostori zraven stoječe dvorne palače.

Maja Kač