Kljub temu pa ob prebiranju spominov na tiste čase nikakor ne moremo reči, da bi se zaradi pomanjkanja berila ali prireditev kdo mogel pritoževati.
Prav nasprotno. V določenih primerih lahko našim prednikom celo zavidamo, saj so si kljub pomanjkanju denarnih sredstev in nerazumevanju državne (nemške) ali deželne (slovenske) oblasti znali s kulturo prav dobro popestriti svoj vsakdan.
Pa začnimo z dnevnimi časopisi
Slovenski bralci so bili o dogodkih doma in v tujini seznanjeni največ po zaslugi dnevnih časopisov.
Leta 1912 je v tem pogledu že prvi dan prinesel svojevrstno presenečenje. V Ljubljani je namreč izšla prva številka novega dnevnika z imenom Dan. V prestolnici so dotlej izhajali že štirje slovenski bolj ali manj strankarsko obarvani dnevniki (Slovenski Narod, Slovenec, Jutro in Zarja) in en nemški (Laibacher Zeitung). Novi list, ki se je označeval kot neodvisen političen dnevnik, pa je obetal še nove poglede na dogajanje tedanjega časa. V Trstu je izhajal še dnevnik Edinost, v New Yorku pa Glas naroda.
Poleg teh so se na Slovenskem ter med Slovenci na Dunaju in v Ameriki leta 1912 na novo pojavili še tedniki Bodočnost, Pika in Narodni vestnik, polmesečnik Kamnarski delavec, mesečniki Preporod, Slovenska žena, Prijatelj narave, Vestnik tržaške sokolske župe in dvomesečnik Napredna misel.
Poplava leposlovnih in strokovnih listov
Med leposlovnimi listi so prednjačili Ljubljanski zvon (od 1881), Dom in svet (od 1888) in Slovan (od 1902), ki so mesečno prinašali vrsto zanimivih sestavkov - od pesmi, proze do strokovnih člankov. Bili so deležni vsesplošnega zanimanja, saj so poleg besedil objavljali tudi slikovno gradivo, ki pa ga v preostalem časopisju ni bilo. Vsaka njihova številka se je začela s poezijo, zatem je prišla na vrsto proza, nato pa še druge zanimivosti. V letu 1912 je tako Ljubljanski zvon objavil 43, Dom in svet 50, Slovan pa 77 novih "proizvodov " slovenske pesniške muze.
Poleg leposlovnih listov pa je na Slovenskem izhajala tudi poplava strokovne literature. Svoja glasila so imeli razne organizacije in društva, ki so navadno mesečno obveščali svoje članstvo.
Slovenci pa smo leta 1912 imeli tudi dva redna glasbena lista: mesečnik Cerkveni glasbenik in dvomesečnik Novi akordi. Oba sta objavljala najnovejše notno gradivo ter novice iz domačega in tujega glasbenega sveta.
Posebno pozornost pa je vzbujal komaj leta 1911 rojeni Slovenski Ilustrovani Tednik, urejen po vzoru dunajskega lista Interessante Blatt, ki je vsak četrtek objavljal zanimivosti iz domačih in tujih logov ter seveda prinašal tudi obilo slikovnega gradiva.
Nekateri so brali tudi knjige
Družba sv. Mohorja iz Celovca, najstarejša slovenska knjižna založba, je od pozne jeseni 1911 do marca 1912 za naročilo svoje prihodnje redne letne zbirke navdušila natanko 78.587 Slovenk in Slovencev. Toliko se jih je namreč odločilo za nakup zajetnega knjižnega koledarja in šestih del poljudne vsebine. To je pomenilo, da je bil na knjige te založbe, sicer ustanovljene leta 1851, in je torej leta 1911 praznovala svoj šestdeseti jubilej, naročen(a) že domala vsak dvajseti(a) prebivalec(ka) na Slovenskem in med izseljenci v tujini. Zanimivi članki v Koledarju in pester izbor drugih knjig, ki so ponujale nabožno, strokovno in leposlovno branje, so torej za čas pred novim letom 1913 obetali prijetno preživete zimske večere. Na začetku leta 1912 in vse do pomladi pa so se bralci seveda lahko še predajali radostim prejšnje letne Mohorjeve bere.
Druga uveljavljena založba, Slovenska Matica v Ljubljani, ustanovljena leta 1865, se žal niti malo ni mogla meriti s svojo starejšo tekmico. Njene, večinoma strokovne knjige z različnih področij znanosti in umetnosti, pa tudi leposlovje iz njenih zbirk Zabavne in Knezove knjižnice so se le stežka prebili do naklade 4.000 izvodov. A tudi ob tem številu se je dalo shajati, tako da društvu ni bilo treba trepetati za svojo prihodnost.
Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, pa tudi znanstvenik, ki mu s svojim delom ni uspelo prepričati odbornikov omenjenih založniških društev, pa se je lahko zatekel tudi k zasebnim založnikom, navadno so bili to knjigotržci, na primer Bamberg in Schwentner v Ljubljani, Gabršček v Gorici, Hribar v Celju, ali pa si je pomagal kar sam - s cekini iz lastnega žepa.
Iz delavnice Ivana Cankarja
Leto 1912 je prineslo nekaj zanimivih knjižnih naslovov v glavnem uveljavljenih kulturniških peres, ki so se izkazala že v prejšnjem času. Pesniki, pisatelji in dramatiki tedanje dobe so se z literaturo ukvarjali tako rekoč obrobno, ob svojem rednem delu, zato je bil že pravi čudež, če so letno doživeli izdajo vsaj ene knjige.
Edini, ki je živel le od svojega pisanja, pa je bil Ivan Cankar. Poglejmo, kaj je ustvaril v času pred stotimi leti. V znamenju njegovega dela je minil že začetek novega leta, saj mu je Ilustrovani narodni koledar za leto 1912 v založbi Dragotina Hribarja iz Celja objavil sicer že leta 1911 napisano črtico Sošolci.
Deželno gledališče v Ljubljani pa je pripravilo uprizoritev njegove najnovejše drame Lepa Vida. Premiera je bila 27. januarja, malo predtem pa je izšla tudi knjiga z istim naslovom. Izdal jo je seveda ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner. Šteli so jo že za njuno devetnajsto skupno delo, kar je predstavljalo nov presežek na slovenskem knjižnem trgu. Schwentner je namreč že leta 1906 izdal deseto Cankarjevo knjigo v svoji založbi. Za takratni skupni podvig sta potrebovala sedem let - od 1899 do 1906. Cankar je bil tedaj star komaj trideset let in je imel za sabo tudi nekaj knjig, izdanih pri drugih založnikih. In potem je minilo dodatnih šest let, ki so prinesla novih devet Cankarjevih knjig, izdanih pri Schwentnerju, in spet še nekaj za druge založbe. Za nov enkratni jubilej, skupno dvajseto izdajo, bi torej potrebovala le še eno knjigo, ki pa se je dejansko rojevala prav leta 1912. To je bila "ljubezenska pravljica" - tako jo označuje Cankar sam - Milan in Milena. S pisanjem tega dela se je postopoma ubadal pretežen del leta 1912 in ga potem januarja oddal v tisk. Knjiga je potem izšla aprila 1913.
Knjiga Milan in Milena mu je vzela večino ustvarjalnega časa v letu 1912, zato so druge njegove objave dokaj redke. Pri Ljubljanskem zvonu je objavil štiri nadaljevanja zgodbe Monna Lisa. Dom in svet je prinesel spisa Nagnilo se je sonce in Marjaž. Pri Slovanu ni objavil nič. Nekaj črtic pa je izšlo v Slovenskem Narodu: Soba, Desetica, Tičnica, Cesta in Muhe. Zadnji dve predstavljata odlomek iz nedokončanega romana Marta iz leta 1906. V dnevniku Zarja pa je izšlo njegovo predavanje Anton Aškerc in njegova doba, ki ga je imel 5. oktobra 1912 v Trstu. Kako je Cankar ob honorarjih za omenjena dela preživel vse leto 1912, pa je seveda drugo vprašanje. Znano pa je, da mu je založnik Schwentner vedno izplačal nekaj predujma za pisanje nove knjige.
Tudi Otonu Župančiču je v letu 1912 največ pomagal prav Lavoslav Schwentner. Že leto prej (1911) ga je počastil s tem, da mu je ponatisnil dve sicer pri njem izdani pesniški zbirki: Čaša opojnosti iz leta 1899 in Čez plan iz leta 1904. Potem pa ga je naprosil še za prevod Dickensovega romana Oliver Twist. Knjiga je prišla kot naročena, saj so na Angleškem prav februarja 1912 praznovali stoletnico rojstva tega znamenitega pisatelja in so ga tako ob tem jubileju lahko podrobneje spoznali tudi Slovenci. V letu 1912 pa se je Župančič lotil tudi francoske književnosti. V podlistku Slovenskega Naroda sta tako v nadaljevanjih izhajala Maupassantov Bel ami, ki mu je Zupančič dal naslov Lepi striček, in Daudetov roman Sapfo. Obe deli je potem Schwentner ponatisnil še v knjižni obliki. Župančič je jeseni napredoval v dramaturga Deželnega gledališča, s 1. januarjem 1913 pa se mu je obetala služba mestnega arhivarja, ki jo je prej opravljal pesnik Anton Aškerc.
Delujoči pa so bili tudi drugi pesniki in pisatelji. Anton Aškerc je na začetku leta izdal zbirko Poslednji Celjan, ki opisuje znanega celjskega grofa Urha, ki so mu bile do tedaj posvečene že dve knjigi in dve operi. Junija pa je Aškerc umrl, zato je njegovo zadnje delo Atila v Emoni izšlo šele konec leta 1912. Od pisateljev so pozornost vzbudili: Fran Detela (Tujski promet), Engelbert Gangl (Beli rojaki), Fran Saleški Finžgar (Naša kri, Pod svobodnim soncem), Ivan Lah (Brambovci), Fran Milčinski (Muhoborci), Anton Novačan (Naša vas), Milan Pugelj (Brez zarje), Silvin Sardenko (Mati svetega veselja) itd.
Strokovnih področij so se lotevali Josip Gruden (Zgodovina slovenskega naroda), Karel Štrekelj (Slovenske narodne pesmi), Jurij Trunk (Amerika in Amerikanci) itd. Nastalo pa je tudi nekaj zanimivih knjig za mladino: Andrej Rape (Mladini II. In III.), Josip Ribičič: (Kraljestvo čebel), Julij Slapšak (Zgodbe Mišjakovega Julčka) itd. Prevodov sta se poleg Župančiča lotila še Leopold Lenard (Sienkiewicz: Skozi pustinje in puščavo), Vladimir Levstik (Zola: Polom, Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma) itd.
Velikega števila glasbenih izdaj za pevske zbore in klavir pa verjetno ni treba posebej omenjati. Tu so se odlikovali Glasbena Matica s svojo redno zbirko in posamezniki kot denimo Marko Bajuk, Oskar Dev, Fran Gerbič, Alojzij Mihelčič, Viktor Parma, Stanko Premrl in Anton Jakl.
V gledališče
Slovenci so že pred stoletjem zelo radi zahajali v gledališče, saj so bile dramske in operne predstave v marsikaterem mestu ali na trgu pravzaprav edini pomembnejši družabni dogodek. Gledališko razgibani so bili poleg Ljubljane še Idrija, Trst, Celje, Maribor in manjši kraji, celo vasi, kjer so imela kulturna društva svoje dramske odseke in seveda primerne dvorane.
Deželno gledališče v Ljubljani je v svoji novi stavbi začelo delovati septembra 1892 in je leta 1912 imelo praznovati svojo dvajsetletnico. Do leta 1911 so v stavbi izmenično nastopali slovenski in nemški igralci. Nemci pa so se sčasoma odločili za svojo hišo in jo končno le zgradili v Gradišču (danes SNG Drama). Prve predstave so izvedli prav v sezoni 1911/12. Slovenci pa so ostali v stari stavbi (danes SNG Opera in balet) in še povečali svojo dejavnost. Medtem ko so imeli v prvi sezoni 1892/93 le petdeset predstav, jih je bilo v sezoni 1911/12 že sto petdeset in so torej igrali že skoraj vsak drugi ali tretji dan. Posebej so se odrezali že na začetku leta 1912 (2. januarja), ko so predstavili novo igro iz Napoleonovih časov Naša kri, ki jo je napisal Fran Saleški Finžgar. Konec meseca (27. januarja) je sledila Cankarjeva Lepa Vida, potem pa še dve slovenski noviteti - Funtkova Tekma (5. marca) in Kristanova Tovarna (16. marca). Žal pa so zaradi pomanjkanja denarne podpore oblasti potem nastali nesporazumi. Vodja gledališča Fran Govekar je zato podal odpoved. Novi odbor je delo začel šele poleti, ko je bil tudi izvoljen, in 1. oktobra se je začela nova sezona 1912/13. Zadevo je tokrat vzel v roke tričlanski umetniško-organizacijski odbor: Matej Hubad je bil odgovoren za opero, opereto in spevoigro, Oton Župančič za dramo, Fran Kobal pa za intendanco.
Pa pojdimo še v Opero
Slovenske operne predstave so bile programsko skrb deželnega gledališča. Ker pa so bile seveda odvisne od usode celotne hiše, jim v letu 1912 ni šlo najboljše. Zadnja operna predstava je bila v sezoni 1911/12 tako že konec marca, ko se je poslovil dirigent Talich. Od slovenskih predstav na začetku leta so predvajali le prenovljeno delo Viktorja Parme Caričine Amazonke.
Jeseni pa so na novo zastavili svoj program. Za glavnega dirigenta so namestili Cirila Metoda Hrazdiro, ki mu je uspelo pripraviti nekaj lepih predstav. Od tujih oper omenimo Verdijevo La Traviato, kjer je Alfreda pel iz Zagreba izposojeni pevec vitez Cammarota. Od domačih del pa so se spomnili odlomkov iz Gorenjskega slavčka in pantomime Možiček, ki jo je že desetletje predtem napisal Josip Ipavec in je tudi že izšla v tisku. Dne tretjega oktobra 1912 pa je bila prvič javno izvedena, medtem ko so jo prej slišali že v Gradcu in Trstu.

Koncerti
Tisti, ki jim operne predstave niso bile pri srcu, so imeli na voljo vrsto zanimivih koncertov. V Ljubljani so za to leta 1912 poleg posameznih zborov, tamburaških in godbenih zasedb skrbela tri pomembna društva: "liberalna" Glasbena Matica, "klerikalno" Glasbeno društvo Ljubljana in nemška Philharmonische Gesselschaft. Zadnji dve sta v tem letu pripravili le nekaj koncertnih prireditev s krajšimi pevskimi in instrumentalni skladbami. Nemškim filharmonikom pa je poleg tega uspelo organizirati tudi gostovanje znane dunajske zasedbe Wiener Tonkünstler Orchester pod vodstvom Oskarja Nedbala, ki je 12. aprila nastopala v njihovi dvorani (zdaj Slovenska filharmonija).
Sicer "liberalno" usmerjena Glasbena Matica, ki je imela šolske podružnice cv celju, Gorici in v Trstu, pa se je odločila za študij obsežnega dela, prvega slovenskega oratorija Vnebovzetje Blažene Device Marije, ki ga je prav tedaj dokončal ljubljanski frančiškanski župni upravitelj in skladatelj p. Hugolin Sattner. Delo je doživelo neverjetno sprejetje, tako da so morali poleg koncertov 13., 14. in 17. marca, ki so potekali v veliki dvorani ljubljanskega Uniona, dodati še eno predstavo (21. 3. 1912). Pod vodstvom Mateja Hubada so sodelovali 250-članski mešani zbor Glasbene Matice, pevski solisti in pomnoženi orkester Slovenske filharmonije (50 mož).
Priznanja s cesarskega dvora
Pater Hugolin Sattner je leta 1912 od cesarja Franca Jožefa dobil zaslužni viteški križec. Odlikovana pa sta bila tudi člana nemške filharmonične družbe Josef Zöhrer in Hans Gerstner. Prav tako pa tudi dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž.

Priznanja slovenske kulture na tujem
Leta 1912 so v dunajski stolni cerkvi sv. Štefana izvedli latinsko mašo v a-molu nekdanjega ljubljanskega stolnega organista Antona Foersterja. Dunajski a cappella zbor pa je v svoj program uvrstil tudi Hubadovo priredbo narodne pesmi o "miški, ki je prišla iz mišnice". In ko smo že na Dunaju, znani slovenski odpadnik Thomas Koschat (Tomaž Košat), dolgo vodja Pevskega zbora dvorne Opere, je leta 1912 stopil v pokoj.
Težave v Slovenski filharmoniji
Orkester Slovenske filharmonije, ustanovljen leta 1908, ki ga je v sezoni 1911/12 sestavljalo 33 članov, je v tem obdobju nastopil stopetnajstkrat. Tudi oni so torej igrali dokaj pogosto. Vodil jih je češki dirigent Vaclav Talich. Vzdrževanje društva pa je prav v tej sezoni prišlo v težave, saj niso dobili želene podpore deželnega odbora. Ta je bil v rokah članov Slovenske ljudske stranke, katere predsednik je bil deželni glavar dr. Ivan Šušteršič. Na svojem zasedanju februarja 1912 so deželni odborniki razpravljali tudi o vlogah Glasbene Matice in nemške filharmonične družbe, ki sta prosili za denarno podporo. Nemci so dobili nekaj tisoč kron, Slovenci pa nič. Tako sta se morali Glasbena Matica in z njo povezana Slovenska Filharmonija zanesti le na izkupiček od nastopov in prispevke svojih podpornih članov. To pa za redno delovanje ni zadoščalo in obe sta se znašli v rdečih številkah. Talich se je zato odločil za odstop in odhod v Plzen, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami. Poslovilni koncert Slovenske filharmonije pod njegovim vodstvom je bil 31. marca 1912. Ob tem dogodku so v časopisju zapisali: "Z njim je odšel brezdvomno največji reproduktivni talent, kar smo jih doslej Slovenci imeli med seboj …" Nadomestil pa ga je Peter Teply, tržaški godbenik češkega rodu. Vendar se tudi potem razmere niso uredile, tako da se je jeseni tudi on vrnil v Trst.
Težave pa je imel tudi vojaški orkester 27. pešpolka, Leopold II., kralj Belgijcev, ki ga je po 14 letih vodenja zapustil dirigent Teodor Christopf. Nadomestil ga je Anton pl. Zanetti.
Gostovanja
Odmevnejših gostovanj tujih glasbenikov v Ljubljani leta 1912 z izjemo dunajskega orkestra ni bilo. So se pa ljudje razveseljevali ob zvokih raznih manjših glasbenih skupin, ki so igrale po ljubljanskih hotelih in kavarnah. V tem pogledu je bila najbolj popularna dunajska "damska kapela ", ki je v letih 1911-1914 igrala v Narodni kavarni in kavarni Central.
Nekateri pa kar v kino
V Ljubljani je leta 1912 deloval Elektroradiograf, pozneje tudi imenovan Kinematograf, z imenom Ideal, ki je dokaj redno predvajal tuje neme filme.
Kulturni vrvež po slovenskih krajih
Kulturno življenje pa seveda ni potekalo samo v Ljubljani, Mariboru ali Trstu. Prav leta 1912 so bili časopisi polni napovedi raznih prireditev, ki so jih organizirala pevska, tamburaška in godbena društva po deželi. Nekatera so delovala samostojno, druga pa združena v pokrajinske ali vseslovenske organizacije.
Zveza slovenskih pevskih društev je vključevala okoli 160 pevskih zborovskih zasedb, kar je bilo kar veliko glede na število milijon in štiristo tisoč prebivalcev. Nemci, ki jih je bilo denimo 80 milijonov, so v svoji zvezi vključevali "le" 5.500 tovrstnih društev.
Najbolj množična kulturna organizacija pri nas je bila Krščanskosocialna zveza, ki je leta 1912 povezovala kar 476 društev. Ta so imela v svojem sestavu dramske, pevske, tamburaške, godbene in celo telovadne (Orlovske) skupine. Nekaj takih zasedb je bilo na novo ustanovljenih tudi v letu 1912. In ko smo že pri kulturni dejavnosti cerkvenih krogov. Nekaj božjih svetišč je dobilo nove orgle, tako tudi ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, cerkve na Brezjah, na blejskem otoku, na Viču pri Ljubljani in še kje.
Kulturne zasedbe, največkrat pevske sestave, pa so pod svojim okriljem kot odseke premogle tudi razne organizacije - posamezne tovarne, pošta, železnica, telovadci (Sokoli in Orli), gasilci in podobno.
Medtem ko so bili za pevce prihranjeni "uradni" kulturni sporedi, pa so po takih prireditvah ljudi zabavale pihalne godbe, denimo domžalska, mengeška, kamniška, trboveljska, zagorska, kapelska, frajhamska, idrijska, jeseniška itd., od katerih pa jih večina igra še danes.
Izšolani umetniki
V letu 1912 sta šolanje na dunajski glasbeni akademiji končala dva slovenska glasbenika - pianist Anton Trošt in operni pevec (pozneje igralec) Ivan Levar. Glasbeno pa se je tamkaj izpopolnjeval še skladatelj in duhovnik Fran Kimovec. V oglarski šoli v Ljubljani, ki je leta 1911/12 poučevala 19 učencev, pa je usposobljenostni izpit opravilo šest mladincev, med njimi tudi 18-letni Anton Jobst, poznejši znani cerkveni in posvetni skladatelj.
Slovenec izumitelj novega glasbila
Slovenski glasbenik Ludovik Bajde je dobil zamisel, kako bi združil dve glasbili klasične glasbe klavir in violino. Izumil je novo glasbilo in ga imenoval preprosto: klaviolina. Leva roka je pritiskala na klavirske tipke, desna pa z lokom vlekla po strunah violine. Novo napravo so na koncertih predstavili že leta 1911, leta 1912 pa se je izumitelj odločil za "serijsko proizvodnjo".
Med likovniki
Izredno delujoči pa so bili tudi znani slovenski likovniki, ki so se spomladi udeležili četrte jugoslovanske umetniške razstave v Beogradu, jeseni pa se predstavili na deseti skupni razstavi v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu.
Narodna slavja
V letu 1912 so nekatere narodne organizacije praznovale svoje jubileje ali pa priredile slavja širšega pomena. Ljubljanska narodna čitalnica, ustanovljena leta 1861, je januarja 1912 z zamudo praznovala svojo petdesetletnico. To obletnico pa je še pravi čas ujela Narodna čitalnica v Celju, ustanovljena leta 1862. Domačini z Gradišča nad Prvačino so na hiši, kjer je nekdaj služboval, odkrili spominsko ploščo Simonu Gregorčiču, Pevsko društvo Hajdrih v Proseku pri Trstu se je ob svoji petindvajsetletnici poklonilo spominu na skladatelja Antona Hajdriha in priredilo veliko narodno slavnost. Leto 1912 pa je bilo tudi v znamenju mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki je umrl pred šestdesetimi leti (24. septembra 1862).
Smrtna kosa
No, bela žena s koso pa ni počivala niti leta 1912. Poslovili so se pesnik Anton Aškerc, narodni delavec Anton Globočnik pl. Sorodolski, narodni podpornik Josip Gorup pl. Slavinski, pisatelj in odvetnik Janez Mencinger, profesor, zgodovinar in zemljepisec Fran Orožen, zgodovinar Peter pl. Radics, pisatelj Jakob Sket ter profesor in zbiralec narodnih pesmi Karel Štrekelj.
Nova rojstva
Kot vsako leto dotlej pa je tudi tisočdevetstodvanajsto prineslo začetke novega življenja. Ustanovljena so bila nova slovenska kulturna društva v domovini in tudi tam v tujem svetu. Zaživela sta pevsko in dramsko društvo Triglav v Jollietu in Lira v Clevelandu ter še mnogo drugih. Fran Gerbič je napisal opero Nabor, v Beli krajini pa se je rodil poznejši skladatelj Slavko Mihelčič. In rojen je bil tudi znani slovenski skladatelj Bojan Adamič, ki ga je prav očetova glasbena dejavnost v rodni Ribnici na Dolenjskem - bil je pevovodja tamkajšnjega glasbenega društva, ki je bilo močno dejavno prav v letih 1911/12/13 - usmerila na glasbeno pot, tako da je v svojih delih znal imenitno povezati stare in nove čase.

Andrej Mrak

Če rdeče rože zapade sneg v izvedbi Slovenskega komornega zbora: