Zmaga proti tradicionalnemu tekmecu na Jadranu v letu 1866 je vplivala na poznejše avstrijske oziroma avstro-ogrske pomorske strategije ter na gradnjo obrambnega sistema v novo izbranem glavnem oporišču cesarsko-kraljeve vojne mornarice v Pulju. V prvem delu prejšnjo nedeljo smo namenili nekaj besed začetkom avstrijskega pohoda na morje. Zaradi preteče italijanske nevarnosti in sovražno nastrojenega tamkajšnjega prebivalstva Trst ni bil izbran za glavno vojaško pristanišče monarhije in s tem tudi niso bili uresničeni načrti, po katerih bi pred Piranom in Gradežem zgradili umetna otoka s pripadajočimi trdnjavami. Obrambni sistem pa je bilo treba zgraditi v Pulju, toda še pred tem so morali izboljšati pogoje za življenje na skrajnem jugu istrskega polotoka.
Malarija in slabe prometne povezave
Območje Pulja je bilo pod Beneško republiko dobrih štiristo let, natančneje od leta 1331 pa do razpada republike v letu 1797. Tistega leta so za kratek čas (do 1805) oblast v mestu prevzeli Avstrijci. Sledilo je desetletno obdobje Ilirskih provinc, po letu 1815 pa je Istra pripadla Avstrijskemu cesarstvu. Na začetku 19. stoletja je imelo mesto vsega tristo prebivalcev, saj je bilo območje daleč od tega, da bi bilo udobno za življenje. Povezave z zaledjem so bile slabe, še večjo težavo pa je predstavljala prisotnost malarije na širšem območju. Dunajski dvor je v ta namen angažiral skupino bakteriologov, ki so uspešno izkoreninili malarijo s tega dela Istre, kar je imelo za posledico tudi naraščanje števila prebivalcev. Pulj je tako imel v 80. letih 19. stoletja že petindvajset tisoč prebivalcev, na predvečer prve svetovne vojne pa kar šestdeset tisoč. Približno toliko prebivalcev je v tistem času imela tudi Ljubljana.

Prva dela na območju Pulja so se sicer začela že leta 1846 z izgradnjo mornariških skladišč, v letu 1849, ko je viceadmiral Hans Birch von Dahlerup izbral mesto za glavno mornariško oporišče, so se dela pospešila, najobsežnejša pa so bila po letu 1856. Konec leta 1856 je bil namreč položen temeljni kamen prihodnjega pomorskega arzenala (See-Arsenal). O pomembnosti dogodka priča tudi dejstvo, da je bil prisoten sam cesar Franc Jožef I. Arzenal je obsegal ladjedelnico s suhimi doki, servisne delavnice in skladišča za potrebe mornarice. Na njegovem mestu danes deluje ladjedelnica Uljanik.

Izgradnja železnice
Izjemnega pomena za prometno povezanost novega glavnega vojaškega pristanišča je bila izgradnja železniške proge Divača-Pulj, ki je pristanišče povezala z južno železnico. Nekdaj zelo pomembna proga ima danes status regionalne proge, saj je razpad Jugoslavije (vzpostavitev državne meje med Slovenijo in Hrvaško leta 1991) odrezal progo od omrežja hrvaških železnic. Tako je danes po železnici mogoče priti iz Pulja na Reko ali v Zagreb kvečjemu prek Slovenije.
Primerna prometna povezanost glavnega pomorskega oporišča z zaledjem je bila osnovni pogoj za njeno uspešno delovanje. Sto dvaindvajset kilometrov dolg železniški odsek so začeli graditi leta 1873 in končali vsega tri leta pozneje, leta 1876. Trasa proge je potekala na zahtevnem kraškem terenu, kar se je odražalo v gorskih karakteristikah proge. Gradnja je morala biti izvedena kakovostno, saj je bila proga zasnovana za prevoz težkih topov. Ni dvoma, da je bila gradnja izvedena v skladu s pričakovanji, saj je proga tudi danes, po sto štiridesetih letih, še vedno v uporabi. Hitrost gradnje je bila prav tako izjemna in praktično nezamisljiva v današnjih časih. No, da ne bomo komu naredili krivice. Zgraditi sto dvajset kilometrov železniške proge v treh letih seveda ni pretiran zalogaj, če so to zmogli že v času Avstro-Ogrske, v današnji Sloveniji pa je to povsem druga zgodba. Toda pustimo zdaj trenutno dogajanje ob strani in si raje pobliže oglejmo obrambne sisteme puljskega pristanišča.
Izgradnja obrambnega sistema
Puljski obrambni sistem se je gradil in posodabljal od prihoda Avstrijcev na to območje pa praktično vse do novembra 1918, ko je italijanska vojska vkorakala v mesto. Avstro-ogrska obala je bila razdeljena na tako imenovane obalne sektorje (Küstenabschnitt). Obalni sektor Pulj je bil sestavljen iz šestnajstih obrambnih okrožij (Verteidigungsbezirk), ki so bili označeni s številkami od ena do šestnajst. Prvo obrambno okrožje je obsegalo mesto Pulj, naslednja pa so se širila proti zaledju v obliki spirale. Središče prvega okrožja je bilo v prenovljeni beneški utrdbi, kjer ima danes svoje prostore Zgodovinski in pomorski muzej Istre.
V nekaj manj kot sto letih je avstro-ogrski oblasti na območju uspelo zgraditi več kot trideset obalnih utrdb in velikih topniških baterij, več kot šestdeset manjših topniških baterij ter številne rove, podzemne predore ter najrazličnejšo pripadajočo vojaško in tudi civilno infrastrukturo, ki je bila potrebna za nemoteno življenje družin mornarjev, ki so bili nameščeni v Pulju. Več o tem pa je bilo zapisanega v prispevku o avstro-ogrskih bojnih ladjah.
Starejše utrdbe so bile sprva opremljene s topovi manjšega kalibra, pozneje pa so jih posodabljali z novejšimi in močnejšimi topovi. Razvoj kopenskih (utrdbenih) topov je bil podoben, če ne že identičen razvoju ladijskih topov, saj so uporabljali enake topove na ladjah cesarsko-kraljeve vojne mornarice kot tudi za utrdbe. Topovi velikega kalibra, ki jih je proizvajala nemška tovarna Krupp, so bili najprej kalibra 240 mm, nato 280 mm, nazadnje pa kalibra 305 mm. Zadnje je proizvajala tudi domača tovarna Škoda. V zadnjem obdobju so za dodatno zaščito pristanišča poskrbele še mobilne havbice kalibra 420 mm, ki so imele doseg od štiri do dvanajst kilometrov in so izstreljevale tisočkilogramske granate.
Obrambni sistem niso zgolj utrdbe
Učinkovitost obrambe ni odvisna zgolj od debeline betona in jeklenih ojačitev, temveč tudi od raznoraznih podpornih enot in služb, ki so bile nujno potrebne, da ogromen vojaški stroj deluje utečeno. Preskrba vojakov s hrano, z vodo ter ne nazadnje s strelivom je bila urejena na način, ki je moral biti karseda učinkovit, tako v miru še bolj pa v vojni. Zelo pomembna so bila skladišča streliva, ki so bila enakomerno razkropljena po obrambnih okrožjih. Skladišča streliva oziroma skladišča smodnika, kot so jih imenovali, so se ločevala na mirnodobska in vojna. Sicer so bila tudi skoraj vsa mirnodobska skladišča grajena iz kamna, kar je bilo pravilo za vojna skladišča, ki so morala biti še dodatno okrepljena. Skladišča orožja, utrdbe, baterije in topniške postojanke so v cesarsko-kraljevi vojni mornarici dobila imena v glavnem glede na lokacijo, kjer so bila – torej lokalna naselbinska imena, ki so bila v večini primerov v italijanskem jeziku. Čeprav danes za veliko večino njih obstajajo ustrezna hrvaška imena, za nekatere pa tudi slovenska, bomo na tem mestu uporabljali imena, ki so bila v uporabi v tistem času.
Skladišča streliva
Pred letom 1914 je na območju Pulja obstajalo sedem smodnišnic ali skladišč smodnika (Pulvermagazine), in sicer: Carbone, Signole, Verudella, Acuzzo, Carbonier, Monte Foibon in Valle galante. Močnejša in večja skladišča, tako imenovana okrožna skladišča streliva (Gürtelmunitionsmagazine – G.M.M.) so gradili bolj na obrobju obrambnih okrožij. Tovrstnih skladišč je bilo pet (Valmarin, Madonna, Munisca, Monte Guerra in Bagnole). Za poskuse s smodnikom in strelivom so vzpostavili tudi laboratorije za raziskave. To so bili obsežni kompleksi, sestavljeni iz več objektov, v katerih so opravljali najrazličnejše raziskave in znanstvene poizkuse. Poizkusi so se dogajali tako v mirnem času kot v vojni, s to razliko, da so med prvo svetovno vojno uredili še dodatni raziskovalni laboratorij, saj so bile potrebe po tovrstnih raziskavah povečane. Zaradi specifičnosti uporabe topov – mornariški topovi so se vseeno nekoliko razlikovali od kopenskih – se je tudi delo v laboratorijih razlikovalo na tisto, ki ga je opravljala mornarica, in tisto, ki je bilo pod nadzorom artilerijskih enot.
Po letu 1914 so bila skladišča še dodatno okrepljena z debelejšim betonom. V tem času (do konca prve svetovne vojne) so zgradili še devet skladišč, in sicer: Stignano, Lesso, Monte Ghiro, Vernale, Kaiserwald, Monte Michele, Scattari in Marina.
O velikosti avstro-ogrskega vojaškega aparata priča tudi naslednja podrobnost. Artilerijske enote so bile sestavni del cesarsko-kraljevih kopenskih sil, ki so se nadalje delile na manjše enote. Artileristi na utrdbah so se razlikovali od "navadnih" artileristov tudi po svojih uniformah. Oboji so uporabljali rjave suknje in svetlomodre hlače, tisti na utrdbah pa so na hlačah imeli dodane tudi rdeče črte. Te uniforme so se v glavnem uporabljale v mirnem času, saj so imeli med vojno vsi uniforme v nevtralnejši sivi barvi.
Oskrba z vodo
Včasih bolj za šalo rečemo, če Avstro-Ogrska ne bi zgradila železniških prog pri nas, je vprašanje, ali (in kako) bi jih mi sami. Podobno je tudi pri oskrbi z vodo v mestu Pulj v današnjem času, saj vsi vodni zbiralniki, zgrajeni pred več kot sto leti, še danes opravljajo svojo funkcijo. Še pred izgradnjo modernega vodovoda je bilo mesto Pulj odvisno od vodnjakov. Načrtovalci modernega vojaškega pristanišča so morali v svojih izračunih upoštevati bistveno večjo potrošnjo vode za mnoštvo vojaštva, ki naj bi bilo nameščeno na območju. V ta namen so zgradili več črpališč s pripadajočimi zbiralniki vode. Glavni so bili na lokacijah: Monte Ghiro, Monte Rizzi, Casoni vecchi, Monte Grosso in Monte Munide. Potrebe trdnjav po vodi so bile velike. Trdnjavska skupina Paravia je tako imela svoje lastno črpališče, do trdnjav na Brionih pa je bil speljan podzemni vodovod.
Tudi klavnico so morali imeti
Večdesettisočglava množica vojakov porabi temu primerno veliko hrane. Na območju Pulja je vojska tako upravljala dve klavnici, s parnim mlinom, pa tudi specializirano skladišče konzerv se je našlo. Nič manj pomembna ni bila niti sanitetna oskrba. Zgradili so dve bolnišnici, civilno in vojaško, poleg tega pa so bile vse večje trdnjave opremljene s prostori za prvo pomoč, kjer bi nudili nujno medicinsko pomoč ranjenim v bojih. Za preskrbo z gorivom so ob obali zgradili večje skladišče goriva s pripadajočim oskrbovalnim pomolom. Za varnost skladišča pa so med drugim skrbele okoliške obalne baterije s svojimi topovi. Zgolj novejše ladje so uporabljale nafto kot pogonsko gorivo, pa še te so kombinirale nafto in premog, zato je bilo treba zgraditi tudi nekaj večjih skladišč premoga za preskrbo ladij.
Obramba na morju
Za uspešno obrambo glavnega pristanišča cesarsko-kraljeve vojne mornarice pa niso bile dovolj zgolj ladje in številne utrdbe na kopnem. Poskrbeti je bilo treba tudi za dodatno obrambo na morju. V grobem so obrambni sistem na morju sestavljale podvodne mine, barikade, torpedne baterije, zaščitne baterije za varovanje minskih polj, osvetljevalne naprave, mobilne obalne naprave ter spremljevalni objekti, kot so bile signalne postaje ali telefonske centrale. Kot lahko razberemo, je bila obramba na morju tesno povezana z obrambo kopnega.
Starejše podvodne mine so bile v glavnem stožčaste oblike. V avstro-ogrski mornarici so uporabljali tri glavne tipe podvodnih min, ki so se označevali s črkami A, B in C. Najstarejši tip podvodnih min, tip A, je bil obenem tudi najmanjši. Tovrstne mine so imele štiridesetkilogramski eksplozivni naboj. Z razvojem podvodnih min so te postajale vedno večje in močnejše, tako da so v zadnjem desetletju 19. stoletja podvodne mine tipa C že imele stokilogramsko eksplozivno polnjenje. Minska polja so se razprostirala na vseh straneh okoli puljskega pristanišča. Ladje so morale pluti po točno določenih plovnih poteh, sicer so tvegale uničenje. Slab mesec po začetku prve svetovne vojne, v avgustu 1914, je avstro-ogrski parnik Baron Gautsch, ki je plul na relaciji Kotor-Trst, kljub opozorilom zašel v minsko polje pri Pulju ter naletel na podvodno mino. Ladja se je v nekaj minutah potopila in s seboj v globino vzela 147 življenj, v glavnem žensk in otrok. Okoli minskih polj so bile nameščene tudi posebne zaščitne baterije (Flankierbatterien) za varovanje minskih polj, vse skupaj jih je bilo v okrožju Pulja devet.
Dokaj učinkovite so bile tudi barikade v obliki žice ali pa mreže, ki so se po potrebi lahko umaknile, da so prijateljske ladje nemoteno plule. V eno izmed tovrstnih mrež se je med vojno zapletla tudi francoska podmornica Curie. Obalna baterija v neposredni bližini je nato odprla ogenj in francosko plovilo uničila. To je bil obenem tudi edini spopad avstro-ogrskih obalnih enot v Pulju med celotno prvo svetovno vojno.
Vhod v Fažanski kanal sta varovali dve torpedni bateriji, vsaka s po tremi cevmi kalibra 450 mm. Posamezna baterija je imela na svoji lokaciji pripravljenih po deset torpedov, v bližnjem skladišču pa jih je bilo še petdeset, ki bi bili po potrebi dostavljeni obema baterijama. Starejše bojne ladje, ki niso bile več najprimernejše za boje na odprtem morju, proti novejšim in naprednejšim ladjam, so v okolici pristanišč uporabljali kot plavajoče utrdbe. Njihovi sorazmerno veliki topovi so seveda lahko povzročili precejšnjo škodo in so bili kot taki zelo nevarni, četudi ladje niso bile več med najhitrejšimi, kar pa za potrebe varovanja pristanišč in pomembne obalne infrastrukture niti ni bilo tako pomembno.
Utrdbe – ponos obalnega obrambnega sistema
Skupna točka vseh obalnih obrambnih naprav je bila seveda obramba pred morebitnim napadom z morja ali s kopnega. Najmočnejše so bile obalne trdnjave (Küstenforts), pri katerih so primarno oborožitev predstavljali težki topovi. Za izrazom težki topovi se skrivajo topovi velikega kalibra, to je 240, 280 in 305 mm, ter seveda vsi večji od teh, ki pa jih, razen nekaterih izjem (mobilna 420 mm havbica), na območju Pulja ni bilo. Ti topovi so bili v obalnih utrdbah dodatno varovani z oklepom ter praviloma nameščeni v zaščitnih kupolah. Velik kaliber topov je trdnjavam omogočal uničenje katere koli sovražne bojne ladje, ki bi priplula v njihov doseg. Kaliber topov na obalnih utrdbah je bil bistveno večji od tistih, ki so jih uporabljali za varovanje kopenskih meja (praviloma so bili tam topovi kalibra 150 mm). Razlog se skriva v sovražniku, ki jim je stal nasproti. Sovražne ladje so imele debele oklepe, pa tudi same so nosile isto velike topove. Za učinkovito obrambo so zato utrdbe morale biti enako opremljene, če ne celo bolje. Na širšem območju Pulja je bilo zgrajenih 11 obalnih trdnjav (Brioni, Forno, Lussin, Maria Louise, Musil, Peneda, Punta Christo, Stoja, Tegetthoff, Verudella in Kaiser Franz).
Nekoliko manjše od obalnih utrdb, pa še vedno zelo pomembne, so bile obalne baterije (Küstenbatterien). Zgradili so jih sedem (Benedetto, Cavarolla, Fisella, Ovina, San Giovanni, Valmaggiore in Gomila). Za njih so bili značilni tako težki kot srednji topovi (kaliber 150 mm) ter obalne havbice brez oklepa, nameščene v odprti postavitvi. Topovi kalibra 150 mm so na bližini lahko prebili tudi debele oklepe bojnih ladij, sicer pa so se uporabljali za uničevanje lahkih križark. V okolici Pulja so bile nameščene tudi posebne baterije možnarjev (Mörserbatterien), ki so v glavnem vsebovale težke obalne možnarje v odprti postavitvi (ne pod oklepom) in so se uporabljale za obstreljevanje ladijskih palub. Tovrstnih baterij je bilo deset (Bourgouignon, Caluzzi, Grosso, Maesta, Max, Monte Capo, Naviglio, Pomer in San Nicolo).
Manjših obalnih baterij in topniških postojank je bilo 32, poleg njih pa še devet zaščitnih baterij, ki so se uporabljale za varovanje minskih polj in so kot primarno oborožitev uporabljale lahke topove v odprti postavitvi. Ti topovi kalibra 70 in 90 mm so bili namenjeni uničenju sovražnih torpednih čolnov in plovil s tanjšim oklepom. Poleg vseh omenjenih sta bili na območju še dve oklepni trdnjavi (Paravia vzhod in zahod), osem obrambnih stolpov (Bourgouignon, Casoni vecchi, Giorgio, Grosso, Max, Michele, Movidal in Munide) ter pet zunanjih okrožnih trdnjav (Castellier, Daniele, Valmarin, Turcian in Pomer).
Trdnjava Punta Christo
Največja in najmočnejša utrdba, ne le v drugem obrambnem okrožju, temveč na splošno, je bila utrdba Punta Christo, ki je bila blizu Štinjana in je varovala severni vhod v puljsko pristanišče. Gradnja utrdbe se je začela leta 1847 na osnovi obrambnega sistema iz leta 1835. Nadgrajena je bila v letu 1859 in 1880, med drugo fazo izgradnje obalnih utrdb. Pod sistem utrdbe Punta Christo sta sodili tudi dve obalni bateriji – Punta Christo sever in Punta Christo jug. Trdnjava je bila opremljena s štirimi topovi kalibra 280 mm, po dvema kalibra 240 mm in 150 mm ter z osmimi poljskimi topovi kalibra 90 mm, ki so služili za kritje bokov. Za vse to orožje je skrbelo 10 častnikov ter posadka 466 vojakov. Obe manjši obalni utrdbi sta bili opremljeni s po štirimi topovi kalibra 90 mm.
Puljske utrdbe med preteklostjo in sedanjostjo
Z izjemo francoske podmornice, ki jo je uničila obalna baterija, na območju Pulja ni med prvo svetovno vojno niti enkrat prišlo do spopadov, kjer bi se obalna obramba lahko dokazala. Kako uspešne bi bile številne utrdbe, baterije, topniška gnezda in ne nazadnje človeške posadke v bojih, tako ne bomo nikoli vedeli. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da bi bile v primeru omejenega sovražnega napada obalne obrambne naprave uspešne pri odvračanju sovražnih sil, pri daljšem obleganju pa bi verjetno prihajalo do težav. Starejši Kruppovi topovi, ki so bili večji del vojne primarno orožje puljskih utrdb in baterij niso bili narejeni za neomejen čas uporabe. Impresivna velikost topov, njihova ognjena moč in na splošno precej strah vzbujajoč videz nam dajejo varljiv vtis neuničljivosti. Kljub vsemu pa se moramo zavedati, da so bile topovske cevi zasnovane za sto, največ sto petdeset izstrelitev granat, potem pa je bil potreben obsežen remont topov.

Številni objekti, zgrajeni v času Avstro-Ogrske, še danes stojijo v Pulju, številne izmed njih pa je zob časa že izbrisal. Nekatere trdnjave so v današnjem času dobile povsem novo namembnost. Nekdanja beneška utrdba v prvem obrambnem okrožju je sedež zgodovinskega muzeja, trdnjava Verudella pa je danes dom puljskemu akvariju. Nekaj objektov je javnosti nedostopnih saj jih še vedno upravlja hrvaška vojska. Velika večina trdnjav pa je še v iskanju svoje prihodnje identitete in temu primerno v slabem stanju. Ena izmed možnosti ponovne oživitve teh impresivnih objektov je tudi v organizaciji kulturno-glasbenih dogodkov. Primer tega je trdnjava Punta Christo, ki je v zadnjih letih prizorišče odmevnega mednarodnega glasbenega festivala, ki vsako poletje v Pulj privabi številne obiskovalce z vsega sveta.